Pismo, ki ga ne pošlješ
Napišeš vse, kar bi nekomu rekel, brez cenzure — in pisma ne pošlješ.
Pismo, ki ga ne pošlješ, pišeš z roko, brez urejanja in brez skrbi za pravopis. Poveš vse: kar te je prizadelo, kar si zamolčal, kar bi rad slišal in kar si bil prisiljen razumeti sam. Ker pisma ne bo nihče prebral, ti ni treba biti pravičen, uravnotežen ali dobro vzgojen. Ko končaš, se odloči, kaj boš z njim naredil — shraniš ga, sežgeš ali prineseš na srečanje. Marsikdo napiše več pisem istemu naslovniku; drugo je praviloma bolj resnično od prvega.
Kdaj jo uporabiš
Pri neizrečeni jezi, ob izgubi, po razhodu, pri odnosu, ki ga ni več mogoče popraviti — tudi kadar naslovnik ni več živ.
Kako gre
- Piši na roko, brez ustavljanja, najmanj deset minut.
- Brez cenzure. Ker pisma ne boš poslal, si smeš privoščiti nepravičnost.
- Ko se izteče, dopiši še: Kaj bi si od tebe najbolj želel?
- Odloči se, kaj s pismom: shraniš, sežgeš ali prineseš na srečanje. Vse troje je v redu.
Zakaj deluje
Neizrečeno se ne razblini, ampak kroži. Pisanje mu da obliko in konec — brez posledic, ki bi jih imel pogovor. Če te med pisanjem preplavi, se ustavi in uporabi ozemljitev.
