Pogovor s simptomom
Simptom nagovoriš, kot da ima svoj namen — in vprašaš, česa te varuje.
Pri pogovoru s simptomom se za trenutek nehaš boriti s tem, kar te moti, in ga vprašaš, čemu služi. Napišeš tri vprašanja in nanje odgovoriš, kot bi odgovarjal simptom: pred čim me varuješ, kaj bi se zgodilo, če te ne bi bilo, in kaj potrebuješ, da te bo manj. Odgovarjaj hitro in ne popravljaj. Vaja ni mistična in ne trdi, da si si simptom izbral. Trdi le, da se telesni znaki in navade pogosto obnašajo, kot da imajo nalogo — in da je nalogo lažje razrešiti, ko jo poimenuješ.
Kdaj jo uporabiš
Pri vztrajnih telesnih znakih, tesnobi ali navadi, ki je ne moreš opustiti. Vaja ni mistična; je način, da se odmakneš od boja s seboj.
Kako gre
- Poimenuj simptom in mu določi mesto v telesu.
- Vprašaj: Kdaj si prišel prvič?
- Česa me varuješ?
- Kaj bi potreboval, da te ne bi bilo treba toliko?
- Zapiši odgovore, tudi če se zdijo nesmiselni.
Zakaj deluje
Simptomi imajo pogosto nalogo. Dokler se z njimi bojuješ, naloga ostane; ko jo prepoznaš, se pojavi možnost, da jo opravi kaj drugega.
