Novi zakon o psihoterapevtski dejavnosti: kaj prinaša, kaj rešuje in zakaj je bil sporen

Novembra 2025 se je v Sloveniji zgodilo nekaj, kar je stroka čakala tri desetletja: državni zbor je sprejel Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Sprejel ga je v ponovljenem glasovanju, potem ko mu je državni svet mesec prej izglasoval odložilni veto — s 57 glasovi za in 6 proti.

Za marsikoga je to suha novica s političnih strani. Zame in za vsakogar, ki bo kdaj poiskal psihoterapevta, je precej več. Do zdaj je namreč veljalo nekaj, česar ljudje večinoma ne vedo: naziv psihoterapevt pri nas ni bil zaščiten. Uporabljal ga je lahko kdorkoli — človek s štirimi leti izobraževanja in supervizije, pa tudi človek z vikend tečajem.

V tem zapisu pojasnim, kaj zakon prinaša, kaj s tem rešuje, kje so njegove šibke točke in zakaj je bil sprejet ob glasnem nasprotovanju dela stroke. Trudila se bom biti poštena do obeh strani, čeprav sama stojim na eni od njiju — in to takoj povem.

Kaj je veljalo prej: nič

Da bo jasno, kako velika je sprememba: prejšnjega zakona ni bilo. To ni pretiravanje ali poenostavitev — psihoterapija v Sloveniji do zdaj ni bila zakonsko urejena dejavnost.

V praksi je to pomenilo tri stvari. Prvič, naziv ni bil zaščiten, zato preverjanje usposobljenosti ni bilo mogoče na noben uraden način. Drugič, ni bilo zavezujočih standardov izobraževanja — ta so postavljala strokovna združenja, a je bilo članstvo v njih prostovoljno. In tretjič, uporabnik ni imel jasno opredeljenih pravic ne naslova, kamor bi se pritožil, če bi šlo kaj narobe.

Resne šole in združenja so seveda imela zahtevne standarde — večletno izobraževanje, lastno terapijo, prakso in supervizijo. Težava je bila, da jih ni bilo treba izpolnjevati, da bi se človek smel imenovati psihoterapevt.

Kaj se je zgodilo in kdaj

Časovnica je pomembna, ker zakon še ne velja v celoti.

Zakon je bil sprejet 21. novembra 2025 in je začel veljati 19. decembra 2025. Uporabljati pa se začne šele 19. aprila 2027. Vmesno obdobje je namenjeno vzpostavitvi zbornice, registrov, opredelitvi dopustnih psihoterapevtskih pristopov in obravnavi vlog obstoječih terapevtov.

Do takrat torej velja stari, neurejeni položaj. Če danes iščeš terapevta, se moraš še vedno zanašati na lastno preverjanje — o tem sem pisala v zapisu o tem, kaj preveriti pred prvim srečanjem.

Kaj zakon dejansko uvaja

Štiri stvari, ki jih je vredno poznati.

Psihoterapija postane samostojna zdravstvena dejavnost. To je največja načelna sprememba in hkrati jedro spora, o katerem pišem spodaj. Doslej je bila psihoterapija nekje med zdravstvom, socialnim varstvom in prostim trgom; zdaj je opredeljena kot zdravstvena dejavnost s svojimi pravili.

Ustanovi se Zbornica psihoterapevtov Slovenije. Oseba javnega prava z obveznim članstvom za vse, ki opravljajo psihoterapevtsko obravnavo. Zbornica vodi registre, podeljuje licence z veljavnostjo sedem let in izvaja strokovni nadzor. Za uporabnika je to najbolj oprijemljiva novost: prvič obstaja naslov, kjer se da preveriti terapevta in vložiti pritožbo.

Licenca postane pogoj. Brez nje psihoterapevtske obravnave ne bo dovoljeno izvajati. Licenco potrebujejo tudi specialisti psihiatrije, otroške in mladostniške psihiatrije ter klinični psihologi, čeprav je psihoterapija sestavni del njihovega dela.

Uporabnik dobi opredeljene pravice. Zakon določa pravice in dolžnosti ljudi v psihoterapevtski obravnavi ter nadzor nad izvajanjem. Doslej so se pravice izpeljevale posredno iz drugih predpisov in etičnih kodeksov združenj, ki pa so zavezovali samo svoje člane.

Kdo bo lahko delal in pod kakšnimi pogoji

Pogoji so trije in morajo biti izpolnjeni hkrati: najmanj 28 let starosti, izpolnjevanje splošnih pogojev za zdravstvene delavce in dokazana strokovna usposobljenost.

Do usposobljenosti vodita dve poti.

Strokovno izobraževanje. Izhodišče je izobrazba osme ravni s področja psihologije, pedagogike, socialnega dela ali zdravstva. Temu sledi obsežen program: približno 1200 ur temeljnih znanj, 600 ur teorije izbranega pristopa, 180 ur lastne izkušnje in 650 ur prakse pod supervizijo. Skupaj najmanj štiri leta.

Akreditiran študijski program. Univerzitetni študij z enakovredno vsebino. Tu je pomembna omejitev: prvih pet let po začetku uporabe zakona se takšni programi lahko akreditirajo samo na javnih univerzah.

Številke same po sebi malo povedo, zato dva primerjalna podatka. Skupaj gre za približno 2600 ur, kar je bistveno več od marsikaterega izobraževanja, ki se je doslej pri nas prodajalo pod imenom psihoterapija. Hkrati je 180 ur lastne izkušnje v evropskem merilu zmerna zahteva — nekatere šole zahtevajo znatno več.

Kaj to pomeni zate kot uporabnika

Od aprila 2027 se za človeka, ki išče pomoč, spremeni troje.

Preverjanje postane preprosto. Namesto brskanja po spletnih straneh in sklepanja iz besedila boš lahko pogledal v register. Ali ima licenco ali je nima — vprašanje z dvema možnima odgovoroma.

Dobiš naslov za pritožbo. Doslej si se ob slabi izkušnji lahko obrnil na združenje, če je bil terapevt njegov član. Če ni bil, praktično nikamor. Zbornica s strokovnim nadzorom to spremeni.

Standard postane enoten. Ne glede na to, koga izbereš, bo imel za sabo primerljiv obseg izobraževanja, lastno izkušnjo terapije in supervizirano prakso.

Kar se ne spremeni: zakon ne prinaša plačila iz javne blagajne. Psihoterapija ostaja pretežno samoplačniška, o čemer sem pisala v zapisu o tem, koliko stane psihoterapija in zakaj toliko. In ne zagotavlja, da bo terapevt pravi zate — ujemanje ostaja stvar prvega srečanja, ne registra.

Prehodno obdobje: kaj z obstoječimi terapevti

To je del, ki v praksi zadeva največ ljudi, tudi mene.

Terapevti, ki že delajo, bodo lahko zaprosili za priznanje strokovne usposobljenosti v šestih mesecih od trenutka, ko bodo opredeljeni dopustni psihoterapevtski pristopi. Ministrstvo bo lahko na podlagi dokazil, prakse in strokovnih priporočil oprostilo posamezne dele izpita.

Zanimiva podrobnost: za prehodne kandidate zakon sprejema katerokoli izobrazbo osme ravni, ne le psihologijo, pedagogiko, socialno delo ali zdravstvo. To je smiselna poteza — brez nje bi čez noč izpadli terapevti z dolgoletno prakso in tujim osnovnim študijem — in hkrati eden od argumentov nasprotnikov.

Izvedbeni izziv ni majhen. V približno šestnajstih mesecih je treba vzpostaviti zbornico, izdelati registre, opredeliti dopustne pristope in obdelati vloge vseh, ki že delajo. Če se to zavleče, bo zamik zakona verjetnejši od pravočasne uveljavitve.

Zakaj je bil zakon sporen

Zdaj k delu, ki ga mediji običajno povzamejo z besedo »kontroverzen«.

Proti zakonu so nastopili Združenje psihiatrov, Zbornica kliničnih psihologov, del akademske sfere in državni svet, ki je oktobra 2025 izglasoval odložilni veto. Njihovi očitki so bili trije.

Prvi: samostojna obravnava brez klinične zdravstvene izobrazbe. Ker zakon opredeljuje psihoterapijo kot zdravstveno dejavnost, hkrati pa dopušča vstop ljudem brez klinične zdravstvene izobrazbe, po njihovem mnenju omogoča samostojno obravnavo pacientov osebam, ki za to niso ustrezno usposobljene.

Drugi: demedikalizacija resnih duševnih motenj. Skrb, da bodo ljudje z depresijo, psihotičnimi stanji ali motnjami hranjenja pristali pri terapevtu, ki ne bo prepoznal, kdaj je potrebna zdravniška obravnava. Njihova formulacija je bila jasna: terapevtskega pogovora ne gre enačiti s klinično obravnavo.

Tretji: institut kandidata za psihoterapevta. Najbolj so nasprotovali temu, da bo kandidat med izobraževanjem lahko delal s pacienti pod supervizijo. Tu naj takoj povem svoj interes: sama delam kot stažistka pod supervizijo, torej je to določba, ki zadeva mene.

Pomembno je še nekaj, kar se v poročanju pogosto izgubi: nasprotniki niso zahtevali monopola. Njihova javna stališča so bila, da podpirajo zakonsko ureditev področja, delovanje licenciranih psihoterapevtov zunaj zdravstva in ustanovitev zbornice. Sporna je bila po njihovem meja — kdo sme obravnavati duševne motnje.

Kaj odgovarja psihoterapevtska stran

Zagovorniki — Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, del fakultet in nekatera združenja uporabnikov — so odgovarjali na dveh ravneh.

Vsebinsko: da stališča nasprotnikov ne sledijo sodobnim izsledkom raziskovanja psihoterapije v Evropi in svetu ter da za trditve o ogroženosti ljudi ni empirične podlage. Psihoterapevtska izobraževanja po evropskem modelu namreč temeljijo na predpostavki, da usposobljenost za psihoterapijo prinese poglobljeno psihoterapevtsko izobraževanje, ne osnovni študij — model, ki v več evropskih državah deluje desetletja.

Sistemsko: da je bilo nasprotovanje tudi obramba poklicnega monopola in da zakon končno odpravlja neurejen trg, na katerem je doslej lahko delal kdorkoli brez vsakršnega nadzora.

Moje mnenje, ker se mi zdi pošteno, da ga povem: oba argumenta imata svojo težo in nista nezdružljiva. Skrb, da nekdo brez ustreznega znanja ne bo prepoznal resnega stanja, je legitimna in ni izmišljena. Prav tako je res, da je bil dosedanji položaj — ko je lahko kdorkoli odprl vrata in se imenoval psihoterapevt — za ljudi bistveno bolj tvegan od česarkoli, kar prinaša novi zakon.

Kako je urejeno drugod po Evropi

Slovenski spor ni izviren. Ista razprava — ali je psihoterapija samostojen poklic ali specializacija znotraj psihologije in medicine — poteka po vsej Evropi in je pripeljala do dveh različnih modelov.

Model samostojnega poklica. Njegov najstarejši primer je Avstrija, ki je leta 1990 sprejela prvi zakon o psihoterapiji v nemško govorečem prostoru. Psihoterapija je tam že desetletja samostojen poklic z lastnim registrom, ločen od psihologije, ki ima svojo zakonsko ureditev. Leta 2024 so zakon prenovili in nova ureditev velja od začetka leta 2025. Podobne ureditve poznajo tudi nekatere druge evropske države.

Model specializacije. Drugod je psihoterapija nadgradnja študija psihologije ali medicine, torej druga stopnja znotraj že obstoječega poklica. Nemčija je svoj zakon prenovila leta 2019, veljati pa je začel septembra 2020 — z zanimivo posebnostjo, da je uvedel neposredno univerzitetno pot v psihoterapevtski poklic.

Slovenski zakon se je po logiki umestil bliže prvemu modelu: psihoterapija je samostojna dejavnost s svojo zbornico in licenco, vstop pa je mogoč z več izhodiščnih izobrazb. Prav to je jedro domačega spora — nasprotniki bi bili bližje drugemu modelu.

Kar je pri primerjavi pošteno dodati: avstrijski model deluje trideset let in ni pripeljal do katastrofnih scenarijev, ki so bili napovedani tudi tam. Hkrati pa avstrijska ureditev ni enaka slovenski v podrobnostih, zato je sklicevanje nanjo argument in ne dokaz.

Kaj po mojem zakon rešuje in česa ne

Kar rešuje. Zaščito naziva. Preverljivost. Enotni minimalni standard izobraževanja. Naslov za pritožbo. Obvezno supervizijo in nadaljnje izobraževanje kot pogoj za obnovo licence. Vse to so stvari, ki jih uporabnik doslej ni imel.

Česa ne rešuje. Dostopnosti — cena in čakalne dobe ostajajo, kakršni so bili. Vprašanja, kdo obravnava najtežja stanja, ki je bilo v razpravi osrednje in je zdaj prepuščeno podzakonskim aktom in praksi. In tveganja, da bo zbornica z obveznim članstvom postala predvsem upravni aparat, kar se je v drugih poklicih že zgodilo.

Odprto ostaja tudi razmerje do javne mreže. Dokler psihoterapija ostaja samoplačniška, bo najbolje urejena za tiste, ki si jo lahko privoščijo — kar je težava, ki je noben zakon o poklicu ne odpravi.

Kaj to pomeni zate danes

Praktično: do aprila 2027 velja staro stanje in preverjanje je še vedno na tebi. Vprašaj, kje se je terapevt izobraževal, koliko časa je to trajalo in ali je v superviziji. Preveri članstvo v strokovnem združenju. Če se ob teh vprašanjih kdo zdrzne, si dobil odgovor.

Po aprilu 2027 bo preverjanje preprostejše, a eno ostane isto tudi po najboljšem zakonu: licenca pove, da je človek usposobljen, ne pa, da je pravi zate. To se pokaže šele na prvem ali drugem srečanju — o tem sem pisala v zapisu o pripravi na prvi obisk.

Če te zanima, kako se poklici sploh razlikujejo med sabo, je uporaben še zapis psihoterapevt, psiholog, psihiater — kdo je kdo. Razprava o zakonu je bila namreč v veliki meri prav razprava o teh mejah.