Visoka gola drevesa v pomladnem gozdu
Visoka gola drevesa v pomladnem gozdu
V tem zapisu
  1. Zakaj se ravno ta dva najdeta
  2. Kako cikel teče
  3. Kaj vsak od njiju v resnici počne
  4. Telo pride prej kot beseda
  5. Zakaj vsebina prepira ni vsebina prepira
  6. Kaj o tem vzorcu pravijo raziskave
  7. Štiri stvari, ki v praksi res pomagajo
  8. Kaj naredi vsak zase
  9. Kje ta razlaga ne velja
  10. Kaj se spremeni, ko se cikel umiri
  11. Kaj si zapomni

»Vsakič ko ga vprašam, kaj je narobe, se še bolj zapre. Pa saj ga samo vprašam.«

Nasproti nje je sedel mož in gledal v tla. Ko je prišel na vrsto, je povedal tri stavke: »Ne vem, kaj naj rečem. Karkoli rečem, je narobe. Zato raje počakam, da mine.« Oba sta bila prepričana, da opisujeta partnerja. V resnici sta oba opisovala isti krog, samo z dveh strani.

Tak par vidim pogosteje kot katerikoli drugega. Ni redek in ni pokvarjen. Je najbolj predvidljiva kombinacija v literaturi o partnerskih odnosih: eden pritiska, drugi se umika, in dlje ko to traja, bolj se oba vedeta natanko tako, kot drugega najbolj boli. O tem, kako se vzorci ponavljajo iz zveze v zvezo, sem pisala drugje. Tu me zanima nekaj ožjega: zakaj se ta dva človeka tako pogosto najdeta in kaj se da narediti, ko sta že v krogu.

Zakaj se ravno ta dva najdeta

Najprej odgovor, ki ni romantičen. Deloma zato, ker je takih ljudi preprosto veliko. Če je varno navezanih nekje okoli polovice, potem so pari, kjer je vsaj eden negotov, statistična normalnost, ne izjema.

Drugi del odgovora je zanimivejši. Ta dva se na začetku pogosto počutita izjemno dobro skupaj, ker se strategiji na kratko odlično ujameta. Kdor je vajen, da mora bližino iskati, doživi umirjenega, samostojnega človeka kot varnost, ne kot oddaljenost. Kdor je vajen, da bližina pomeni pritisk, doživi toplino nekoga, ki mu je očitno mar, kot razbremenitev — nekdo je končno prevzel čustveni del odnosa namesto njega.

Tretji del je najmanj prijeten. Vsak od njiju v drugem potrdi svojo najstarejšo predpostavko. Anksiozna stran skozi partnerjev umik dobi dokaz, da mora za bližino garati. Izogibajoča stran skozi partnerkino stisko dobi dokaz, da bližina zahteva več, kot je zmore dati. Zveza tako ne postane zdravilo za staro rano, ampak njena najbolj prepričljiva ponovitev.

Rada bi dodala še eno opažanje, ki ga v knjigah manj vidim. Ta dva se pogosto ujameta tudi zato, ker si delita neizrečen dogovor o tem, kdo v zvezi nosi čustva. Eden jih izrazi za oba, drugi ostane pri praktičnih rečeh, in dolgo se zdi, da si tako lepo dopolnjujeta. Račun pride kasneje: tisti, ki je čustva nosil, se počuti sam, tisti, ki jih ni, pa se počuti odveč, ker se mu zdi, da mu ni uspelo nič drugega kot razočarati.

Kako cikel teče

Krog se skoraj vedno začne z drobnarijo. Sporočilo, ki je krajše kot običajno. Vrnitev z dela pol ure kasneje. Poved, ki je bila mišljena nevtralno.

Anksiozna stran to zazna kot signal oddaljitve, njen sistem navezanosti se prižge in sledi protest. Protest ni napad, čeprav se sliši tako. Je poskus, da bi stik znova stekel: vprašanje, pojasnjevanje, ponovitev, včasih očitek. Izogibajoča stran zazna to kot pritisk, ki ga ne zna razrešiti, in naredi tisto, kar je zanjo vedno delovalo — utiša, odloži, odide v drugo sobo. Umik anksiozni strani potrdi prav tisto, česar se je bala, zato protest naraste. In naslednjič se vse skupaj prižge hitreje.

Krog, v katerem imata oba prav in oba izgubitaVsak korak je smiseln odziv na prejšnjega. Prav zato se krog sam od sebe ne ustavi.Anksiozna stran: protest1 · zazna drobno oddaljitev2 · alarm se prižge v nekaj sekundah3 · vpraša, pojasni, ponovi, očitasporočilo pod tem: si še tu?Izogibajoča stran: umik4 · zazna pritisk brez rešitve5 · telo se preplavi, misli se ustavijo6 · utihne, odloži, gre v drugo sobosporočilo pod tem: rabim zrakveč pritiskaveč tišineisti dogodek,dva pomenaKje se krog pretrgaNe pri tem, kdo ima prav o vsebini prepira, ampak pri koraku 2 in koraku 5: ko se alarmpomiri toliko, da lahko oba povesta, kaj se v njiju dogaja, medtem ko se to dogaja.

Kaj vsak od njiju v resnici počne

V literaturi imata ta dva odziva ime. Prvemu rečemo hiperaktivacija sistema navezanosti: signal se ojača, dokler ne dobi odgovora. Drugemu deaktivacija: signal se utiša, ker se izraz stiske v preteklosti ni obnesel.

Pomembno je, da nobeden od njiju ni izbira. Ko sedita pri meni in jima to razložim, se pogosto zgodi majhna sprememba drže: partner, ki je bil prepričan, da ga druga namenoma provocira, prvič sliši, da ona pravzaprav ne more nehati. In ona prvič sliši, da njegov molk ni kazen.

Telo pride prej kot beseda

Raziskave o fiziologiji parov med konfliktom kažejo nekaj, kar spremeni pogovor. Ko srčni utrip preseže neko mejo, se sposobnost poslušanja in reševanja problemov strmo poslabša. Človek v tem stanju ne izbira slabih besed zato, ker bi bil zloben, ampak zato, ker mu je dostopen le tisti del repertoarja, ki je najbolj utrjen.

Gričevnata pokrajina z vasjo v daljavi
Eden pritiska, drugi se umika — in oba mislita, da rešujeta isto zvezo.

Zanimivo je, da se to pogosto zgodi prav tistemu, ki od zunaj deluje najbolj mirno. Videz mirnosti ni znak, da je znotraj mirno. Če te zanima, kaj se pri tem dogaja v možganih, sem o tem pisala v zapisu o tesnobi in možganih.

Zakaj vsebina prepira ni vsebina prepira

Pari se prepirajo o posodi, o telefonu, o teščah, o denarju. Ko jih vprašam, ali je bil kdaj kakšen prepir tudi res rešen, praviloma povedo, da so nekateri bili — in da so se ti isti kljub temu vrnili. To je znak, da vsebina ni bila glavna stvar.

V pisarni zato zelo hitro zapustim raven vsebine. Ne zato, ker bi bilo vseeno, kdo pomiva. Ampak zato, ker se pod posodo skoraj vedno skriva eno od dveh vprašanj: ali sem ti pomemben in ali sem pri tebi lahko takšen, kot sem, ne da bi bilo to preveč.

Trije prevodi istega stavkaSrednji stolpec je tisto, kar par sliši. Desni je tisto, kar bi bilo treba slišati.Kar je izrečenoKar drugi razumeKar je pod tem»Zakaj se vednoumakneš?«Spet sem premaloin spet je narobe.Ne vem, ali semti še pomembna.»Pogovoriva sekasneje.«Ni mu mar, spetme je odpisal.Če nadaljujem zdaj,bom rekel nekaj hudega.»Vedno je nekajnarobe.«Njemu sem breme,bolje, da molčim.Ne znam te pomiritiin to me podre.»Nič, pusti.«Konec pogovora,torej je vse v redu.Preveč me je strah,da bi še enkrat prosila.Naloga v terapiji ni, da se stavki zgladijo, ampak da desni stolpec sploh pride do besede.

Kaj o tem vzorcu pravijo raziskave

Vzorec zahteva-umik je ena najbolje raziskanih dinamik v psihologiji para. Opazovalne študije kažejo, da je povezan z manjšim zadovoljstvom v zvezi, in kar je pomembneje, da to velja tudi vnaprej: pari, pri katerih je vzorec izrazitejši, so čez čas praviloma manj zadovoljni. Zanimivo je tudi, da se vloge lahko zamenjajo glede na to, čigava tema je na mizi — kdor si želi spremembe, pogosteje pritiska, ne glede na spol.

Za delo s pari je najbolje raziskan pristop, ki cikel naslovi neposredno in ne poskuša najprej reševati vsebine — to je s čustvi osredotočena terapija za pare. Rezultati kažejo znatne izboljšave pri večini parov, s stabilnostjo, ki v več študijah zdrži tudi po zaključku. To ne pomeni, da deluje pri vseh, pomeni pa, da se cikel da premakniti.

Štiri stvari, ki v praksi res pomagajo

Prvič, poimenovanje. Ko par cikel poimenuje kot tretjo stvar v sobi — »spet sva v tistem« — se nekaj sprosti, ker krivec ni več človek.

Drugič, premor z rokom. Umik brez roka je za anksiozno stran zapustitev. »Rabim dvajset minut in ob pol devetih se vrnem« je nekaj povsem drugega kot odhod v tišini. Rok mora biti kratek in spoštovan, sicer izgubi vso vrednost.

Tretjič, prošnja namesto očitka. »Ali lahko danes zvečer poveš, kako si — tudi če je na kratko?« je zahtevnejši stavek, kot se sliši, ker človeka razgali. Prav zato deluje.

Četrtič, meje, ki niso kazen. Izogibajoča stran mora povedati, koliko zmore, anksiozna pa mora vedeti, kdaj bo dobila stik. O tem, kako se to naredi brez trdote, sem pisala v zapisu o postavljanju meja.

Kaj naredi vsak zase

Cikel je skupen, delo pa ni vedno skupno. Ko partnerja ni v sobi ali ko eden od dveh v terapijo noče, ostane vsakemu njegov del.

Anksiozni strani predlagam, da vadi razliko med sprožilcem in sklepom. Med tem, da telefon molči, in tem, da ji ni več mar, je cela pot, ki jo naredi glava v treh sekundah. Ko se ta pot upočasni, se protest zmehča sam od sebe. Pomaga tudi, da ima človek še koga poleg partnerja — ne zato, da bi se od zveze oddaljil, ampak zato, ker en sam naslov za vso stisko obremeni vsako zvezo, tudi dobro.

Izogibajoči strani predlagam nekaj, kar zveni banalno: naj pove nekaj, preden se umakne, in naj se vrne prej, kot misli, da je pripravljen. Umik ni problem. Problem je umik brez besede in brez vrnitve. In naj opazuje telo — pogosto se pri teh ljudeh napetost pokaže v ramenih, čeljusti in dihu prej kot v mislih, tako da telo lahko služi kot zgodnje opozorilo, da se je alarm že prižgal.

Obema pa predlagam isto: naj ne čakata na miren trenutek, da bi se pogovorila o ciklu. Miren trenutek pride redko in takrat se nobenemu ne ljubi odpirati težkih tem. Bolje je imeti kratek, dogovorjen termin, tudi če traja petnajst minut.

Kje ta razlaga ne velja

Zdaj tisto, kar v člankih o navezanosti skoraj vedno manjka.

Najprej in najbolj pomembno: kadar je v odnosu nasilje, poniževanje ali nadzor, jezik cikla postane nevaren. »Oba imata svoj delež« zveni pravično, v resnici pa odgovornost razprši in tistega, ki ni na varnem, prepriča, da mora bolje sodelovati. Tam ne gre za pritisk in umik, ampak za moč. Prvo vprašanje ni, kako se cikel pomiri, ampak ali je človek varen.

Drugič, včasih vsebina je vsebina. Če eden hoče otroka in drugi ne, če je nekdo prekršil dogovor o zvestobi, če je vprašanje selitve v drugo državo, cikla ni treba iskati pod tem. Razlaga prek navezanosti zna postati eleganten način, da se par izogne odločitvi.

Tretjič, ni nujno, da je razlog v otroštvu. Izmensko delo, neprespane noči z dojenčkom, bolezen, dolgovi, žalovanje — vse to naredi z odnosom natanko to, čemur potem rečemo vzorec. Vprašanje »kdaj se je to začelo« zna biti bolj uporabno kot vprašanje »od kod v tebi to je«.

Četrtič, cikel ne pomeni, da mora zveza zdržati. Nekateri pari pridejo z željo, da bi se razšla mirneje in bolj pošteno. To je legitimen izid in ne neuspeh.

Kaj se spremeni, ko se cikel umiri

Ne pričakuj, da bo tišine konec ali da bo prepirov manj. Prvo, kar se navadno spremeni, je hitrost popravila. Prepir traja dvajset minut namesto treh dni. Kasneje se spremeni tudi to, kar se v prepiru sploh reče. Če te zanima, po čem se sploh vidi napredek, sem o tem pisala v zapisu o znakih, da terapija deluje. Pri moških, ki pridejo v terapijo pozneje kot partnerke, se prvi premik pogosto pokaže v telesu, ne v besedah — o tem več v zapisu o tem, zakaj moški pridejo pozneje.

Kaj si zapomni

Anksiozna in izogibajoča stran se ne najdeta po naključju in ne zato, ker bi bili ena za drugo napačni. Vsak od njiju dela tisto, kar ga je nekoč obvarovalo, in prav to drugega pošlje globlje v njegovo strategijo. Krog ni krivda enega ali drugega; je tretja stvar, ki jo imata skupaj. Premakne se, ko se telo pomiri dovolj, da lahko oba povesta, kaj je pod izrečenim. In kadar v odnosu ni varnosti, ta razlaga ne velja — takrat je pomembnejše vprašanje varnost, ne cikel.

Viri
  1. Christensen, A. & Heavey, C. L. (1990). Gender and social structure in the demand/withdraw pattern of marital conflict. Journal of Personality and Social Psychology. PubMed
  2. Eldridge, K. A. & Christensen, A. (2002). Demand-withdraw communication during couple conflict: A review and analysis. V: Understanding Marriage. Cambridge University Press. WorldCat
  3. Levenson, R. W. & Gottman, J. M. (1985). Physiological and affective predictors of change in relationship satisfaction. Journal of Personality and Social Psychology. PubMed
  4. Johnson, S. M., Hunsley, J., Greenberg, L. & Schindler, D. (1999). Emotionally focused couples therapy: Status and challenges. Clinical Psychology: Science and Practice. PsycNET
  5. Wiebe, S. A. & Johnson, S. M. (2016). A review of the research in emotionally focused therapy for couples. Family Process. PubMed
  6. Simpson, J. A., Rholes, W. S. & Phillips, D. (1996). Conflict in close relationships: An attachment perspective. Journal of Personality and Social Psychology. PubMed
  7. Overall, N. C. & Simpson, J. A. (2015). Attachment and dyadic regulation processes. Current Opinion in Psychology. PubMed
Veronika Železnik

Avtorica zapisa

Veronika Železnik

Sem stažistka iz zakonske in družinske terapije pod supervizijo in diplomirana dramska igralka (AGRFT). Leta na odru so me naučila pozorno opazovati ljudi, izkušnja s kronično nespečnostjo pa me je pripeljala v terapijo in do odločitve, da človeka ne raziskujem skozi vloge, ampak v živem odnosu. Verjamem, da se sprememba zgodi v varnem in spoštljivem odnosu — o tem pišem tukaj. Več najdeš na strani moj pristop.

Kontakt

Sta se s partnerjem ujela v ta krog?

Če se v opisu prepoznata in vaju krog utruja bolj kot sama tema prepirov, mi piši. Delo s ciklom je nekaj, kar se da narediti skupaj.

Piši mi