Sorojenci, zavezništva in koalicije: nevidna geometrija družine

Na srečanje prideta dve odrasli sestri, stari petinštirideset in oseminštirideset let. Pogovor se začne pri praktični zadevi — kdo bo skrbel za mamo, ki po padcu ne more več sama. V petnajstih minutah pa nista več pri urniku obiskov, ampak pri stavku iz leta 1991: »Tebi je vedno vse dovolila.«

Kdor ima sorojenca, ve, kako hitro se to zgodi. Sorojenski odnos ima neverjetno dolg spomin in nenavadno lastnost, da se ob določenih temah vrne v obliko, ki jo je imel pri desetih letih. Ni to znak nezrelosti. Je znak, da gre za edini odnos, ki traja dlje kot katerikoli drug v našem življenju — in ki se je oblikoval v času, ko nihče od udeleženih ni imel besede pri tem, kako bo videti.

V tem zapisu ti razložim, kako v družini nastane geometrija zavezništev in koalicij, kaj so trikotniki in zakaj vanje tako pogosto pade otrok, zakaj sorojenca iz iste družine pogosto odrasteta kot človeka iz dveh različnih svetov, kaj se v odraslosti zgodi s primerjanjem in kje se stara razmerja najbolj zanesljivo prebudijo — pri skrbi za starajoče starše.

Najdaljši odnos, ki ga boš imel

Če imaš brata ali sestro, je to statistično najdaljši odnos tvojega življenja. Starše navadno prehitiš, partnerja srečaš pozneje, otroke dobiš še pozneje. Sorojenec je bil tam pred njimi in bo najverjetneje tam za njimi.

Psiholog Victor Cicirelli, ki je sorojenske odnose raziskoval skozi celoten življenjski lok, je opozoril na njihovo posebno mešanico: sorojenci so hkrati enakovredni in neenakovredni, hkrati zavezniki in tekmeci, hkrati najbolj domači in včasih najbolj tuji. Nihče drug ni bil priča tvojemu otroštvu od znotraj. In prav zato ima sorojenec moč, ki je drugi nimajo — lahko potrdi tvoj spomin ali ga izbriše z enim samim stavkom: »Tega se sploh ni zgodilo tako.«

Salvador Minuchin je sorojenski podsistem opisal kot prvi socialni laboratorij v življenju. V njem se otrok nauči pogajati, deliti, izgubljati, sklepati zavezništva, se braniti in odpuščati — vse to brez nadzora odraslega in z zelo hitro povratno informacijo. Kadar ta podsistem dobro deluje, je to eden najmočnejših zaščitnih dejavnikov v otroštvu. Kadar pa vanj vdrejo napetosti odraslih, se laboratorij spremeni v bojišče.

Trikotniki: zakaj napetost dveh vedno poišče tretjega

Murray Bowen je opazil nekaj, kar je od takrat postalo eno osrednjih spoznanj družinske terapije: odnos dveh je nestabilen, odnos treh je stabilen. Kadar napetost med dvema ljudema preseže to, kar zmoreta prenesti, jo skoraj samodejno razbremenita tako, da vanjo vključita tretjega. Temu pravimo triangulacija.

Trikotnik ni sam po sebi patologija — v vsaki družini jih je nešteto in večina je nedolžnih. Težava nastane, ko trikotnik postane stalen in ko je tretji otrok. Takrat se napetost med staršema ne razreši, ampak samo prestavi. Starša ohranita ravnovesje, otrok pa dobi nalogo, ki je ni prosil in za katero ni opremljen.

Oblike, v katerih se to zgodi, prepoznaš verjetno vse:

• Otrok kot posrednik. »Povej očetu, da …« Sporočila potujejo skozi otroka, ki tako postane telefonska centrala družine — in dobi vpogled v stvari, ki ga preplavijo.
• Otrok kot zaupnik. Eden od staršev otroku pripoveduje o svojih stiskah z drugim staršem. Otrok se ob tem počuti pomembnega in izbranega — in hkrati izdaja drugega starša, ker sliši stvari, ki ga postavljajo na eno stran.
• Otrok kot razlog. Starša ostajata skupaj »zaradi otrok« in svojo napetost preusmerjata v skrb zanje. Otrok to čuti, tudi če se o tem nikoli ne govori.
• Otrok kot razsodnik. Ko se prepirata, se oba obračata nanj po potrditev. Zmaga, kdor ima otroka na svoji strani.

Ključna razlika je med zavezništvom in koalicijo. Zavezništvo je bližina dveh, ki nikomur ne škoduje — mama in hčerka rada skupaj kuhata, oče in sin gresta na tekme. Koalicija je bližina dveh proti tretjemu. In koalicija čez generacijsko mejo — starš in otrok proti drugemu staršu — je ena najbolj obremenjujočih konfiguracij, kar jih otrok lahko dobi.

Ko otrok postane starš svojim staršem

Skrajna oblika te geometrije ima svoje ime: parentifikacija. Pojem je v družinsko terapijo prinesel Iván Böszörményi-Nagy, podrobno pa ga je razdelal Gregory Jurkovic. Gre za obrnjeno razmerje, v katerem otrok prevzame naloge, ki bi jih moral opravljati odrasel.

Ločimo dve obliki. Instrumentalna parentifikacija pomeni praktične naloge — otrok kuha, skrbi za mlajše brate in sestre, ureja račune, prevaja za starše, spremlja bolnega starša. Čustvena parentifikacija je tišja in pogosto bolj obremenilna: otrok postane tisti, ki tolaži mamo, uravnava očetovo razpoloženje, skrbi, da doma ne pride do prepira, in ves čas meri temperaturo družine.

Nekaj odgovornosti otroku koristi in ga krepi. Škoda nastane, ko so naloge stalne, nesorazmerne s starostjo in — kar je najpomembnejše — nepriznane. Otrok, ki nosi veliko in za to dobi hvaležnost in priznanje, odnese iz tega tudi kompetenco. Otrok, ki nosi veliko in se ob tem pričakuje, da je to samoumevno, odnese predvsem občutek, da je vreden le toliko, kolikor koristi.

Meta-analiza, ki so jo pripravili Lisa Hooper in sodelavci, je pokazala, da je poročana parentifikacija v otroštvu povezana z večjo pojavnostjo težav v duševnem zdravju v odraslosti — pri čemer je učinek zmeren in nikakor ne pomeni usode. Marsikdo, ki je bil parentificiran otrok, je v odraslosti izredno zanesljiv, empatičen in sposoben človek. Cena se pogosto pokaže drugje: v tem, da ne ve, kako je, če enkrat kdo poskrbi zanj.

V družini z več otroki parentifikacija skoraj vedno pade na enega — običajno najstarejšega ali najbolj občutljivega. In prav tu se rodi zamera, ki jo sorojenci nosijo desetletja: eden je nosil, drugi je bil zaščiten, in noben od njiju si tega ni izbral. Več o vlogah, ki jih otroci v družinah dobijo, sem zapisala v zapisu o vlogah v družini.

Zakaj sta iz iste družine nastala dva različna človeka

To je eno najbolj presenetljivih spoznanj vedenjske genetike in v terapevtski sobi razloži izredno veliko. Sredi osemdesetih sta Robert Plomin in Denise Daniels postavila vprašanje, ki je zvenelo naivno: zakaj so si otroci iz iste družine tako različni? Odgovor, do katerega so pripeljale raziskave dvojčkov in posvojencev, je bil radikalen. Okolje res oblikuje osebnost — a to je pretežno nedeljeno okolje, torej tisto, kar je vsakemu otroku svoje, ne tisto, kar si delijo.

Skupna hiša, skupni starši, skupni dohodek in skupna vas pojasnijo presenetljivo malo. Bistveno več pojasni tisto, kar je bilo za vsakega otroka drugačno: kakšna je bila mama, ko si se ti rodil, in kakšna je bila tri leta kasneje; ali je bil oče takrat brezposeln ali napredoval; kakšno mesto si dobil med sorojenci; kako se je nate odzival učitelj; kakšen temperament si imel in kakšen odziv je ta temperament pri starših sprožil. Erik Turkheimer in Mary Waldron sta kasneje pokazala, da je te posamezne dejavnike zelo težko izmeriti — a da je učinek nedeljenega okolja kljub temu neizpodbiten.

Iz tega sledi stavek, ki ga v terapiji uporabljam pogosto in ki sorojencem pogosto vzame velik del bremena: vsak otrok ima svoje starše. Ne metaforično — dobesedno. Prvorojenec je dobil neizkušena, prestrašena, morda bolj stroga starša. Najmlajši je dobil utrujena, bolj popustljiva, morda tudi bolj razočarana. Isti človek, druga različica.

Zato je prepir dveh odraslih sorojencev o tem, »kakšen je bil oče v resnici«, prepir, ki ga ni mogoče dobiti. Oba imata prav. Vsak opisuje očeta, ki ga je imel.

Ista slika, dve geometriji

Razliko med obema postavitvama je najlažje videti narisano. Levo je družina, v kateri napetost odraslih ostane med odraslimi. Desno je ista trojica, v kateri se je napetost razlila čez generacijsko mejo — in v kateri ima otrok nalogo, ki ni njegova.

Kaj o vrstnem redu rojstva res vemo

Ker smo že pri razlikah med sorojenci: o vrstnem redu rojstva kroži več trditev, kot jih raziskave prenesejo. Priljubljena razlaga pravi, da so prvorojenci odgovorni in vestni, srednji otroci pogajalci, najmlajši pa uporniški in šarmantni.

Doslej največja raziskava na to temo, ki so jo Julia Rohrer, Boris Egloff in Stefan Schmukle objavili leta 2015 v PNAS na podlagi podatkov več kot dvajset tisoč ljudi iz treh držav, je pokazala nekaj bolj treznega. Sistematičnega učinka vrstnega reda na osebnostne poteze — čustveno stabilnost, ekstravertiranost, vestnost, sprejemljivost — praktično ni. Edina razlika, ki jo je bilo mogoče zanesljivo potrditi, je bila majhna prednost prvorojencev na testih inteligentnosti in v samooceni lastnih intelektualnih sposobnosti.

To je koristno vedeti iz dveh razlogov. Prvič, ker razbremeni: če se v svoji »predpisani« vlogi ne prepoznaš, s tabo ni nič narobe. In drugič, ker preusmeri pozornost tja, kjer je resnično zanimivo. Nepomembno je, ali si bil rojen prvi ali tretji. Zelo pomembno pa je, kakšno mesto si v tej konkretni družini dobil — kdo je bil razumen, kdo problematičen, kdo mamin in kdo očetov, kdo je nosil in kdo je bil nošen. Vrstni red je le eden od dejavnikov, ki so to mesto sooblikovali, in pogosto ne najmočnejši.

Primerjanje, ki ne mine s polnoletnostjo

Marsikdo pričakuje, da bo ljubosumje ostalo v otroštvu. Ne ostane. Le obliko zamenja: iz igrač se preseli v ocene, iz ocen v izbiro poklica, iz poklica v uspešnost otrok, hiše, zakona.

Raziskovalno je posebno zanimivo delo Karla Pillemerja in J. Jill Suitor, ki sta z velikimi vzorci ameriških družin proučevala razlike v odnosu staršev do posameznih otrok. Njune ugotovitve so dosledne v dveh točkah. Prvič: razlikovanje je pogosto — večina mater zna povedati, s katerim otrokom je čustveno najbližja in na katerega bi se v stiski najprej obrnila. Drugič, in bolj pomembno: za psihično počutje sorojencev ni odločilno, kdo je bil dejansko favoriziran, ampak zaznava razlikovanja. Slabše se počutijo tudi tisti, ki so bili domnevno privilegirani — favoriziran otrok pogosto nosi krivdo in dvom, ali je ljubljen zaradi sebe ali zaradi vloge.

V terapevtski sobi se to sliši v stavkih, ki so na videz malenkostni in ki jih ljudje izgovorijo z opravičilom: »Vem, da je otročje, ampak …« Ni otročje. Gre za vprašanje, ki je najbolj temeljno od vseh: sem bil dovolj? In ker je to vprašanje naslovljeno na starša, ga sorojenca med sabo ne moreta rešiti — lahko pa nehata drug drugemu pošiljati račun, ki ni njun.

Skrb za starajoče starše: kjer se vse prebudi

Obstaja obdobje, v katerem se stara družinska geometrija skoraj zanesljivo aktivira: ko starši zbolijo ali onemorejo. Takrat se v nekaj tednih pokaže vse, kar je bilo tri desetletja pod pokrovom.

Zakaj prav takrat? Ker so naenkrat spet na mizi vsa stara vprašanja hkrati: kdo je odgovoren, kdo je bil bližje, kdo si je »zaslužil« več, kdo je odšel in kdo je ostal. Praktične odločitve — dom za starejše, oskrba, dediščina, kdo bo šel k zdravniku — postanejo nosilke starih pomenov. Prepir o urniku obiskov je redkokdaj prepir o urniku.

Ponavljajo se tudi stari vzorci porazdelitve. Tisti, ki je bil parentificiran otrok, prevzame največ — in se ob tem znova počuti sam. Tisti, ki je bil zaščiten, se drži nazaj — in se ob tem počuti kriv. Tisti, ki je bil v koaliciji z enim od staršev, ima do njega še vedno posebno vez, ki je drugi ne razumejo. In starš, ki potrebuje pomoč, včasih — pogosto nezavedno — otroke še naprej postavlja drugega proti drugemu, ker je bilo to zanj vedno način, da ostane v središču.

Dobra novica je, da je to tudi eno najbolj hvaležnih obdobij za družinsko terapijo. Odrasli sorojenci imajo namreč nekaj, česar otroci nimajo: možnost, da se dogovorijo. In pogosto je dovolj že to, da nekdo v sobi naglas pove, kar je vsakdo od njih mislil sam zase trideset let.

Kaj se s to geometrijo da narediti

Geometrije ni mogoče izbrisati, jo je pa mogoče videti — in s tem izgubi velik del svoje moči. V praksi delo poteka v nekaj smereh.

• Poimenovanje trikotnika. Ko odrasel človek prvič izgovori »bil sem mamin zaupnik in očetov tekmec«, se marsikaj v njegovi zgodbi postavi na mesto.
• Vračanje bremen njihovim lastnikom. Otrok, ki je nosil starševsko stisko, jo v terapiji simbolično odloži — ne z obtoževanjem, ampak s priznanjem, da to ni bilo njegovo.
• Ločevanje odnosa s sorojencem od odnosa s starši. Zelo pogosto sorojenca ne obračunavata med sabo, ampak prek sebe s staršem.
• Delo na diferenciaciji. Sposobnost ostati svoj in hkrati v stiku je natanko tisto, kar te reši iz koalicij — o tem pišem v zapisu o diferenciaciji.
• Risanje genograma. Trikotniki, koalicije in prekinjeni stiki se na papirju pokažejo v nekaj minutah, tudi čez tri generacije. Kaj vse se skozi rodove prenaša po tej poti, sem opisala v zapisu o čustveni dediščini.

Delo s sorojenci ali z odraslimi otroki in starši poteka v okviru družinske terapije; sem stažistka zakonske in družinske terapije in delam pod redno supervizijo. Ni nujno, da pridejo vsi — pogosto se začne z enim samim človekom, ki hoče razumeti, zakaj se ob bratu vedno počuti kot pri desetih letih. Če se v tem prepoznaš, mi lahko pišeš.

In če te zanima še širši okvir — kako to, da premik enega člana premakne vse ostale — ga najdeš v zapisu o družini kot sistemu.