Kako narediti svoj genogram: simboli, tri generacije in prava vprašanja

Mogoče si že prebral, kaj genogram sploh je in zakaj pove več kot družinsko drevo — in zdaj sediš pred praznim listom papirja in ne veš, kje začeti. Kateri simbol je za koga? Koga sploh vključiti? In kaj vprašati mamo, ne da bi pogovor zastal pri »saj je bilo vse v redu«?

Ta zapis je praktični vodnik: korak za korakom te popeljem od praznega lista do genograma treh generacij. Pokazala ti bom simbole, ki jih uporabljajo terapevti (posebej črte odnosov, ki so najzanimivejši del), sestavila sezname vprašanj za sorodnike po temah in — kar je morda najpomembneje — opozorila, na kaj se je vredno čustveno pripraviti, preden začneš vrtati po družinski zgodovini.

Ena stvar vnaprej: genograma ti ni treba narediti »pravilno«. Tudi napol izpolnjen list, poln vprašajev, je dragocen — vprašaji so pogosto najzgovornejši del.

Kaj potrebuješ, preden potegneš prvo črto

Seznam je kratek in nič ne stane:

• Velik list papirja — najmanj A3, še bolje dva zlepljena A3 ali kos ovojnega papirja. Genogrami se vedno razrastejo bolj, kot pričakuješ, in gneča na listu je najpogostejši začetniški problem.
• Svinčnik in radirka — ne kemični svinčnik. Popravljal boš, brisal, premikal. Genogram je delovni dokument, ne umetnina.
• Dva barvna pisala — za črte odnosov (o njih spodaj), da se ločijo od sorodstvenih črt.
• Zvezek ali telefon za zapiske — zgodbe, ki jih boš slišal, ne sodijo vse na list; sodijo pa v spomin.
• Čas — prvi osnutek narediš v eni uri, a genogram raste tedne. Računaj na več sedenj.

Obstajajo tudi programi in aplikacije za risanje genogramov, a za prvi poskus toplo priporočam papir. Roka, ki riše, si zapomni drugače kot roka, ki klika — in radirka je del procesa, ne napaka v njem.

Osnovni simboli: abeceda genograma

Genogram uporablja standardizirane simbole, ki so jih v priročniku, danes klasiki družinske terapije, sistematizirali Monica McGoldrick, Randy Gerson in Sueli Petry (2008). Osnove so preproste:

• Kvadrat pomeni moškega, krog žensko. V simbol ali ob njega vpišeš ime in letnico rojstva.
• X čez simbol pomeni, da je oseba pokojna; ob simbol dopišeš letnico smrti in, če jo poznaš, tudi vzrok. Prav vzroki smrti so pogosto prvo mesto, kjer se pokažejo družinski molki.
• Dvojna vodoravna črta med kvadratom in krogom označuje zakonsko zvezo (ob njo sodi letnica poroke); enojna črta zunajzakonsko partnerstvo.
• Prekinjena zveza: razvezo označiš z dvema poševnima prečkama čez zakonsko črto (in letnico razveze), ločeno življenje brez razveze z eno prečko.
• Otroci visijo na navpičnih črtah pod partnersko črto, razvrščeni od najstarejšega na levi proti najmlajšemu na desni. Tudi splavi, mrtvorojeni in zgodaj umrli otroci imajo svoj simbol (majhen trikotnik oziroma prečrtan krog) — in prav ti pogosto nosijo največ neizrečenega, o čemer sem pisala v zapisu o družinskih skrivnostih.

Tebe samega postavi v spodnjo vrstico in se označi z dvojnim robom — ti si izhodišče, iz katerega se list bere.

Črte odnosov: kjer genogram oživi

Sorodstvene črte povedo, kdo je s kom v sorodu. Črte odnosov pa povedo, kako je bilo med njimi živeti — in to je tisti del, zaradi katerega genogram ni le rodovnik. Riše se jih z barvo, med katerimakoli dvema osebama na listu:

• Tesen, podporen odnos: dve vzporedni črti. Ljudje, ki sta si blizu, se slišita, si zaupata.
• Konflikten odnos: nazobčana, cikcak črta. Stalna trenja, prepiri, napetost — a stik obstaja.
• Zlit odnos: tri vzporedne črte. Bližina brez meja — dve osebi, ki funkcionirata kot ena, kjer eden brez drugega ne diha. Zlitost je videti kot ljubezen, a otroku pogosto ne pusti postati svoj; več o tem v zapisu o zlitosti in odtujenosti.
• Zlit in hkrati konflikten odnos: tri črte s cikcakom čez — kombinacija, ki jo terapevti vidimo presenetljivo pogosto: dva, ki drug brez drugega ne moreta, a se ob vsakem stiku spreta.
• Prekinjen odnos: črta z zarezama, presekana na sredini. Ljudje, ki ne govorijo — leto dni ali trideset let. Ob prekinitev vedno dopiši letnico in, če jo poznaš, povod.

Ko boš risal te črte, opazuj vzorce: ali se cikcak med očeti in sinovi ponavlja v vsaki generaciji? Ali se prekinjeni stiki v tvoji družini »dedujejo« kot način reševanja sporov? Prav ta vprašanja so razlog, da genogram sploh delamo — kaj vse ti lahko pokaže, sem podrobneje razčlenila v zapisu o vzorcih, ki jih razkrije genogram.

Tri generacije: kaj vpisati h komu

Standard je genogram treh generacij: ti (in tvoji sorojenci ter partner), tvoji starši s sorojenci in stari starši. Če veš več, dodaj četrto generacijo — a tri so dovolj, da se vzorci pokažejo. K vsaki osebi poskusi zbrati:

• Imena in letnice: rojstvo, smrt, poroke, razveze. Letnice so pomembnejše, kot se zdi — šele ob njih vidiš sovpadanja (»babica je izgubila mamo pri osmih; moja mama je pri osmih zbolela«).
• Poklici in izobrazba: povedo, kako je družina preživela, in pogosto razkrijejo nenapisana pravila o delu in denarju.
• Bolezni: telesne in duševne, vključno z odvisnostmi. Tu bodi pripravljen na evfemizme — »rad je pil« ali »imela je slabe živce« sta podatka, ki ju zapiši dobesedno.
• Selitve in izgube: emigracije, vojne, izgube domov, zgodnje smrti, otroci, ki so odšli od doma zelo zgodaj ali zelo pozno.
• Prelomni dogodki: kar družina sama izpostavi, ko pripoveduje — in kar preskoči.

Ne skušaj zbrati vsega naenkrat. Prvi prehod naredi po spominu, sam. Šele potem, ko vidiš luknje, veš, koga in kaj vprašati.

Koristen dodatek k osnovnemu genogramu je časovni trak: ob spodnji rob lista nariši črto z desetletji in nanjo vnesi ključne dogodke — selitve, smrti, poroke, izgube služb, vojne. Ko dogodki iz različnih vej družine stojijo na isti časovni osi, se pokažejo sovpadanja, ki jih na samem diagramu ne vidiš: da so se v istih dveh letih zgodile tri velike izgube, ali da se je oče zaprl vase prav tistega leta, ko je izgubil brata.

Prava vprašanja za sorodnike — po temah

Vprašanje »kakšno je bilo tvoje otroštvo?« praviloma dobi odgovor »normalno«. Konkretna, majhna vprašanja odpirajo več. Nekaj izhodišč po temah:

• Dejstva in okoliščine: Kje ste živeli, ko si bil moje starosti? Koliko vas je spalo v eni sobi? Od česa je družina živela? Kdo je odločal o denarju?
• Odnosi: S kom v družini si si bil najbližje? S kom se je bilo najtežje razumeti? Kako sta se tvoja starša prepirala — glasno, molče, sploh ne? Kdo se s kom ni pogovarjal in zakaj?
• Čustva: Kaj se je v vaši hiši zgodilo, ko je kdo jokal? Kdo je smel biti jezen? Kako ste praznovali — in kako žalovali?
• Prelomnice: Kateri dogodek je družino najbolj spremenil? Kaj se je zgodilo v vojnih in povojnih letih? Kdo se je selil, kdo je odšel, kdo se ni nikoli vrnil?
• Molki in tabuji (previdno in šele, ko je zaupanje vzpostavljeno): Je kdo v družini, o katerem se ni govorilo? Je bila kakšna zgodba, ki si jo izvedel šele kot odrasel?
• Moči: Na koga v družini si najbolj ponosen? Kaj je družino držalo pokonci v najtežjih časih? Katero lastnost bi rad, da se prenese naprej?

Zadnji sklop ni okrasek. Raziskave družinskih pripovedi (Duke, Lazarus in Fivush, 2008) kažejo, da otrokom in odraslim največ psihične odpornosti daje prav poznavanje celotne družinske zgodbe — vzponov in padcev skupaj. Genogram, ki zbira samo rane, je enako popačen kot družinski album, ki kaže samo nasmehe.

Kako spraševati starejše: ob albumu, ne ob zapisniku

Če imaš še žive stare starše ali ostarele tete in strice, je genogram krasen razlog za obisk, ki bi ga sicer odlašal. Nekaj izkušenj iz prakse:

Ne prihajaj z obrazcem. Nič ne zapre pogovora hitreje kot občutek zaslišanja. Namesto tega prinesi star fotografski album ali škatlo fotografij in vprašaj: »Kdo je pa to?« Fotografije odklepajo spomin in čustva mimo obrambe — starejši človek ob sliki pove zgodbe, ki jih na direktno vprašanje nikoli ne bi.

Sprašuj po zgodbah, ne po ocenah. Namesto »kakšen je bil tvoj oče?« raje »povej mi kakšen dogodek, ki se ga z očetom najraje spomniš« — in potem »in kakšnega, ki ti je bil težek«. Zgodba vedno pove več kot pridevnik.

Spoštuj tempo in meje. Če sogovornik ob temi umolkne, pogleda stran ali prevesi pogovor drugam, tega ne preskoči s silo. Reci: »Vidim, da je to težko. Ni treba zdaj.« Pogosto se človek k temi sam vrne — čez uro ali čez mesec. Starejša generacija je marsikaj preživela v časih, ko se o stiskah ni govorilo; tvoje vprašanje je zanje lahko prvo povabilo po desetletjih.

Zabeleži si še isti dan. Spomin na slišano zbledi neverjetno hitro. In če sogovornik dovoli, posnemi zvok — čez leta bo to eden najdragocenejših posnetkov, kar jih imaš.

Čustvena priprava: genogram zna odpreti stvari

To je del, ki ga navodila za risanje običajno izpustijo, zato ga zapisujem posebej: genogram ni le intelektualna vaja. Ko na papirju prvič vidiš, da se zloraba alkohola vleče skozi tri generacije, ali ko ob letnicah ugotoviš, da je bila tvoja mama ob tvojem rojstvu enako stara kot njena mama ob izgubi otroka — to zadene. V telo, ne le v glavo.

Zato nekaj varoval: ne riši genograma pozno zvečer, ko si izčrpan. Delaj v krajših sklopih in si po vsakem vzemi nekaj minut, da preveriš, kako ti je — telo pogosto ve prej kot glava. Vnaprej se odloči, komu boš povedal, kaj odkrivaš; sam s težkim odkritjem je človek nepotrebno sam. In dovoli si, da kakšno vprašanje ostane brez odgovora — genogram sme imeti bele lise, tvoja naloga ni izsiliti resnice od ljudi, ki je ne zmorejo dati.

Pripravi se tudi na to, da bodo tvoja vprašanja v družini kaj premaknila. Kdo bo vesel, da nekdo končno sprašuje. Kdo se bo počutil ogroženega. Oboje je normalno in oboje pove nekaj o sistemu, ki ga raziskuješ.

Kje so meje »naredi sam« — in kdaj z genogramom k terapevtu

Genogram lahko v celoti narediš sam in že to je dragoceno delo. A pošteno je povedati, kje so meje. Sam boš zbral podatke in morda opazil ponavljanja. Težje pa je sam odgovoriti na vprašanja, ki iz tega sledijo: zakaj se vzorec ponavlja, kaj od tega nosim jaz in — predvsem — kako iz njega. Poleg tega smo za lastne slepe pege po definiciji slepi: najpomembnejši vzorec na svojem genogramu človek pogosto spregleda, ker mu je preveč domač.

V terapiji genogram ni dokument, ampak pogovor. Terapevt sprašuje stvari, ki se jih sam ne bi spomnil vprašati, opazi, kje se ti ob določenem imenu spremeni glas, in s tabo išče povezave med listom in tvojim današnjim življenjem — kako se babičina zgodba kaže v tvojih vzorcih navezanosti ali v tem, kar sem opisala v zapisu o medgeneracijskem prenosu.

Prav zato sem med svoje storitve uvrstila Pogled v preteklost — podaljšano, 90-minutno srečanje, na katerem skupaj nariševa tvoj genogram in ga prevedeva v vprašanja za tvoje današnje življenje. Lahko prideš s praznim listom ali s svojim osnutkom in kupom vprašajev; oboje je odlično izhodišče. Več o srečanju najdeš na strani Storitve, za termin ali vprašanje pa mi piši prek kontakta.

In če danes narediš samo eno: vzemi list in nariši tri simbole — sebe in svoja starša. Ob vsakega napiši eno besedo, ki opiše vajin odnos. To je začetek. Vse ostalo je nadaljevanje.