Motnje hranjenja pri odraslih: zakaj se o njih skoraj ne govori

»Mislila sem, da sem za to prestara.«

Ženska pri sedeminštiridesetih, dvoje otrok, služba, hiša, vse na videz urejeno. O svojem odnosu do hrane je tisti dan prvič v življenju govorila na glas — ne s partnerjem, ne z zdravnico, s tujko v pisarni. Trajalo je od njenega devetnajstega leta. Osemindvajset let, v katerih ni nihče ničesar vprašal, ker se je vprašanje zdelo neumestno. Motnje hranjenja imajo v naši glavi obraz najstnice. Nihče ne išče tega, kar ne pričakuje videti.

To je zapis o odraslih. O ljudeh, ki so predolgo v tem, in o tistih, pri katerih se je začelo šele takrat, ko bi se po vseh naših predstavah ne smelo več.

Slika, ki jo imamo v glavi

Ko rečeš »motnja hranjenja«, se skoraj vsakomur pojavi ista podoba: mlado dekle, verjetno v srednji šoli, verjetno anoreksija. Ta slika ni izmišljena — mladostništvo je res obdobje, ko se motnje najpogosteje začnejo. Težava je, da se s to sliko ustavimo, kot da bi se pri dvajsetih vse skupaj samo od sebe zaključilo.

Podatki tega ne potrjujejo. Ko so v velikih populacijskih raziskavah odrasle sploh vprašali, se je pokazalo, da so motnje hranjenja v odraslosti daleč od redkih, in da je najpogostejša oblika sploh kompulzivno prenajedanje — torej nekaj, kar v naši mentalni sliki ne nastopa. Prav tako je velik del ljudi razvrščenih v skupino »drugih specificiranih« motenj, kar ne pomeni, da so blažje, ampak da ne ustrezajo ozkim opisom, ki so nastali z mladostniki v mislih.

Skratka: nekdo, ki ne izgleda tako, kot smo pričakovali, in ki ni star toliko, kot smo pričakovali, pade skozi mrežo, ker mreža ni bila spletena zanj.

Kaj v odraslosti sproži prvi pojav

Kadar se motnja pojavi prvič pozneje, je skoraj vedno v ozadju obdobje, v katerem se je človeku premaknila tla pod nogami. Ločitev. Smrt starša. Otroci, ki odidejo od doma. Izguba službe pri petdesetih. Bolezen, po kateri telo ni več tisto, kar je bilo. Menopavza, ki jo marsikatera ženska doživi kot izgubo nadzora nad nečim, kar ji je bilo do zdaj samoumevno.

Vzorec je enak kot pri mladostnikih, samo sprožilci so drugačni. Ko postane življenje neobvladljivo, se pozornost preusmeri na eno stvar, ki jo je še mogoče obvladovati. Hrana je pri roki, merljiva je in daje takojšen občutek, da nekaj vseeno teče po načrtu.

Pogosto se pri tem najprej pojavijo telesni simptomi, s katerimi človek roma po ambulantah — prebavne težave, utrujenost, vrtoglavica, motnje spanja. Izvidi so praviloma nekaj časa v redu, in to ustvari svojo stisko. O tem, kako je, ko telo govori, izvidi pa molčijo, sem pisala v zapisu o psihosomatiki.

Zakaj odrasli ne povedo

Pri mladostniku obstaja vsaj možnost, da nekdo opazi. Odrasel človek živi sam s sabo in ima veliko boljša orodja za prikrivanje — svojo kuhinjo, svoj urnik, svoje razloge, ki zvenijo popolnoma verjetno.

Toda glavni razlog ni praktičen, ampak sramoten. Sram pri odraslem ni sram zaradi hrane. Je sram zaradi starosti. Motnja hranjenja velja za nekaj najstniškega, zato jo odrasel doživlja kot dokaz, da ni odrasel, kot bi moral. Ženska pri petdesetih, ki mi to pove, se najprej opraviči. Skoraj vedno je prvi stavek nekaj v smislu: »Vem, kako neumno to zveni.«

Sistematični pregledi ovir pri iskanju pomoči pri motnjah hranjenja to potrjujejo. Med najpogostejšimi ovirami niso denar ali čakalne vrste, ampak sram, prepričanje, da težava ni dovolj resna, in strah, da človeku ne bodo verjeli. O tem, kako sram deluje, sem pisala v zapisu o tem, da sram govori o tebi in ne o dejanju.

Zakaj tudi zdravstvo ne vpraša

To ni očitek posameznemu zdravniku. Je posledica tega, kako so oblikovana pričakovanja. Vprašanja o hrani se pri odraslem pacientu praviloma zastavljajo v čisto drugem kontekstu — kot del pogovora o telesnem zdravju, ne kot vprašanje o duševni stiski. Odgovor »pazim na prehrano« je zato praviloma sprejet kot dobra novica in pogovor gre naprej.

Poleg tega mnogi odrasli z motnjo delujejo. Hodijo v službo, skrbijo za družino, so zanesljivi. Motnje hranjenja pri odraslih pogosto ne razpadejo navzven; razpadejo navznoter, in navznoter nihče ne gleda, dokler ne prosiš.

Če razmišljaš o poteh do pomoči v našem sistemu, sem jih opisala v zapisu o napotnicah in čakalnih vrstah.

Kaj je v obravnavi drugače

Prva razlika je čas. Kadar nekdo z vzorcem živi desetletja, ta ni več samo simptom — je del tega, kako človek ureja dan, kako se pomirja, kako se kaznuje in kako si daje občutek reda. Odstraniti ga je kot podreti nosilno steno. Zato pri dolgotrajnih potekih delava počasneje in najprej gradiva, kar bo prostor prevzelo.

Druga razlika je, da odrasel praviloma nima nikogar, ki bi mu prehranjevanje prevzel, in ga tudi ne bi smel imeti. Pri mladostniku je odgovornost začasno pri starših. Pri odraslem ostane pri njem, kar je težje, a tudi bolj trajno.

Tretja razlika je najbolj boleča: odrasel s to težavo je pogosto tudi starš. To v sobo prinese vprašanje, ki ga skoraj vsi postavijo prej ali slej — ali sem to prenesel naprej.

Ko si hkrati starš

Odgovor, ki ga dam, je nekje med tolažbo in resnico. Da, otroci se odnosa do telesa in hrane učijo v veliki meri doma, in to bolj po tem, kar vidijo, kot po tem, kar slišijo. Ne, to ni usoda, in prenos ni samodejen.

Najbolj zanimivo pri tem je, da se marsikateri starš s to preteklostjo trudi tako zelo, da naredi nasprotno napako — o hrani doma nikoli ne spregovori, vsak komentar prepove, vsako mizo naredi previdno. Otrok tišine ne prebere kot svobode, ampak kot napetost. Prebere, da je tu nekaj, o čemer se ne sme.

Kar deluje bolje, je nekaj tretjega: mirna navadnost. Skupna miza, brez ocenjevanja, brez pohvale in brez opozoril. In pri sebi delo na tem, da ti otrokov krožnik ne sproža lastne stiske — ker otroci to zaznajo, tudi če ne rečeš nič.

Kaj to naredi z zvezo

Pri odraslih je skoraj vedno v igri še nekdo, ki desetletje ali dve živi zraven in ne ve, kaj naj s tem počne. Partnerji, ki jih srečam, pridejo v dveh različicah. Eni so obupani od tega, da so leta poskušali pomagati in vsakič naleteli na zid. Drugi sploh niso vedeli — izvedeli so pred kratkim in so zdaj nekje med prizadetostjo in jezo, ker je nekaj tako velikega toliko časa teklo mimo njih.

Obema povem isto. Prvič, prikrivanje ni bilo laganje njim. Sram je stvar, ki se skriva pred tistimi, do katerih ti je najbolj mar, ne pred tujci. Drugič, nadzor s strani partnerja ne deluje. Pri odraslem človeku ni nobene različice, v kateri bi kdo drug prevzel odgovornost za njegovo prehranjevanje — to je pri mladostniku smiselno, pri odraslem pa iz partnerja naredi paznika in iz zveze prizorišče.

Kar deluje, je bolj skromno in bolj naporno: ostati v odnosu, ne prevzeti naloge. Povedati enkrat jasno, da vidiš in da te skrbi, potem pa ponuditi tisto, kar dejansko lahko daš — družbo, prevoz do prve obravnave, potrpljenje, ki traja dlje od enega meseca. In hkrati poskrbeti zase, ker ob dolgotrajnem poteku izgori tudi tisti, ki samo gleda.

Pogosto je v teh zvezah največja sprememba to, da se tema sploh pojavi na mizi. Ne rešena, samo izgovorjena. Marsikateri par pride prav zaradi tega, ne zaradi hrane — ker sta se desetletje pogovarjala okoli nečesa, kar je bilo ves čas v sobi.

Kje ta zapis ne velja

Zdaj proti sebi. Ni vsaka sprememba odnosa do hrane v srednjih letih motnja hranjenja, in bilo bi škodljivo, če bi si kdo po tem branju to naložil.

V odraslosti se apetit spreminja iz veliko razlogov, ki nimajo z duševnostjo nobene zveze. Bolezni ščitnice, zdravila, bolečina, prebavne težave, obdobja izčrpanosti, hormonske spremembe. Zmanjšan apetit v obdobju hude žalosti je normalen del žalovanja, ne motnja. Prav tako obstajajo ljudje, ki so v srednjih letih spremenili navade in jim to preprosto ustreza — brez togosti, brez krivde, brez ožanja življenja.

In še pomembnejše: če se je odnos do hrane spremenil hitro in brez razumljivega razloga, prvi naslov ni terapevt, ampak zdravnik. Telesni vzroki se izključijo prvi, ne zadnji. Enako velja, kadar je telo že prizadeto — omedlevanje, motnje srčnega ritma, hitro poslabšanje. Terapija na nestabilnem telesu ne deluje.

Tudi obratno velja: diagnoza, če pride, ni oznaka človeka. O tem, kaj diagnoza pove in česa ne, sem pisala v zapisu diagnoza je zemljevid, ne ime.

Prvi korak, če se prepoznaš

Najtežji del je običajno povedati prvi stavek, in ta stavek ne rabi biti dober. Ni ga treba začeti z zgodovino, ni treba imeti urejenih besed in ni treba vedeti, ali je »dovolj hudo«. Merilo za to, ali je vredno govoriti, ni resnost, ampak to, koliko prostora ti stvar vzame.

Če razmišljaš, kako naj bo videti prvo srečanje in kaj se na njem sploh dogaja, sem to opisala v zapisu o pripravi na prvi obisk. In če imaš za sabo desetletja, v katerih si sam sebi govoril, da si za to prestar — to je najbolj razširjena in najmanj resnična misel v tem prostoru.

Kaj si zapomni

Motnje hranjenja se ne končajo z mladostništvom. Pri odraslih obstajata dve poti: dolgotrajen potek, ki se je začel v mladosti in ga nihče ni obravnaval, ter prvi pojav v odraslosti, ki ga skoraj vedno sproži izguba ali preobrat.

Odrasli o tem ne govorijo predvsem zaradi sramu, ki ni vezan na hrano, ampak na starost, in zaradi prepričanja, da težava ni dovolj resna. Zdravstvo redko vpraša, ker išče drugačno podobo — mlado, vidno, dramatično. Odrasli z motnjo pa običajno delujejo, dokler ne razpadejo navznoter.

V obravnavi je pri odraslih ključno, da vzorec ni le simptom, ampak nosilni del vsakdana, in da ga je zato treba nadomestiti, ne le odstraniti. Če si pri tem tudi starš: prenos ni samodejen, tišina pa ne pomaga toliko kot mirna navadnost pri skupni mizi.

In kadar se telo spremeni hitro ali je ogroženo, gre zdravnik pred vsem drugim, vključno pred tem zapisom.