Motnje hranjenja niso o hrani: kaj se v resnici skriva zadaj

»Saj jem. Samo … ne morem nehati razmišljati o tem.«

To poved sem v svoji sobi slišala tolikokrat, da se je sčasoma nehala slišati kot priznanje in začela zveneti kot opis nekega drugega, veliko večjega bremena. Človek pred menoj ni govoril o obroku. Govoril je o tem, da mu je v glavi neprestano prižgan neki mehanizem, ki ga ne zna ugasniti — in da je hrana samo mesto, kjer se ta mehanizem najbolj vidi.

Motnje hranjenja imajo v javnosti čudno usodo. Vsi vemo, kako se imenujejo, skoraj nihče pa ne ve, o čem so. Zdijo se kot težava z jedjo, torej se zdi, da je rešitev pri jedi. In ker je videti tako preprosto, se okolica pogosto ujame v napačen pogovor: kaj bi bilo dobro pojesti, koliko, kdaj. Ta pogovor skoraj nikoli ne pomaga, pogosto pa škodi, ker človeka potisne globlje v prav tisto os, na kateri se je motnja sploh razvila.

Zakaj se stiska sploh nasloni na hrano

Hrana je za človeka nekaj zelo posebnega. Je edina stvar, ki jo počnemo vsak dan, več krat na dan, od rojstva do smrti, in je hkrati globoko telesna in globoko socialna. Je povezana z nego, z domom, z materjo, z družino, s praznikom, s tolažbo in s pripadnostjo. Ko človek išče nekaj, kar bi mu dalo občutek, da ima roko na krmilu, je hrana pri roki — vedno, brezplačno, brez dogovora s komerkoli.

Zato se motnja hranjenja pogosto razvije pri ljudeh, ki so v nekem obdobju življenja izgubili občutek vpliva. Selitev, ločitev staršev, bolezen v družini, prehod v novo šolo, tekmovalno okolje, izguba, nasilje. Področja življenja, ki so takrat neobvladljiva, ostanejo neobvladljiva. Odnos do hrane pa je nenadoma edino polje, kjer se zdi, da se da nekaj odločiti in tudi izpeljati. Občutek obvladovanja, ki ga to prinese, je kratek, a je zelo prepričljiv — in prav v tej prepričljivosti je past.

Dodati je treba še nekaj, kar se rado spregleda: motnja se skoraj nikoli ne pojavi na prazno. Ponavadi ima človek pred tem že leta izkušnje, da je za svoje telo odgovoren pred drugimi — da je predmet komentarjev, primerjav, ocenjevanja pri treningu, doma za mizo, v garderobi. Ta izkušnja sama po sebi ne povzroči motnje, ustvari pa teren, na katerem se nova pravila zdijo logična. Zato mi je pri tej temi vedno pomembno ločiti dvoje: kulturni pritisk je okolje, v katerem motnja zraste, ni pa njen motor. Motor je notranji.

Čustva, za katera ni bilo besed

Pri ljudeh z motnjami hranjenja pogosto opažam nekaj, kar stroka imenuje težave s prepoznavanjem in ubesedovanjem čustev. Ne gre za to, da čustev ne bi bilo. Gre za to, da pridejo kot nerazločen telesni val — nekaj stiska, nekaj vre, nekaj je pretesno — brez etikete, ki bi povedala, ali je to jeza, strah, osamljenost ali užaljenost.

Val brez imena je neznosen, ker se z njim ne da nič narediti. Ravnanje s hrano pa mu da obliko. Nenadoma ima notranje stanje zunanji izraz, nekaj, kar se da izmeriti in kar se konča. Raziskovalke in raziskovalci, ki so preučevali uravnavanje čustev pri anoreksiji, opisujejo prav to: simptom ne služi videzu, ampak upravljanju stanj, ki jih človek drugače ne zna prenesti.

Tu se motnje hranjenja srečajo z vsem, o čemer pišem na tem blogu drugje — s samosočutjem, z notranjim kritikom in s tem, da simptom nekaj sporoča, tudi kadar je videti nesmiseln.

Nadzor, ki obljublja mir

Ljudje pogosto opišejo, da jim je bilo v obdobju, ko se je motnja začela, prvič v življenju nekaj popolnoma jasno. Pravila so bila natančna, meje ostre, uspeh in neuspeh nedvoumna. Za nekoga, ki je odraščal v okolju, kjer ni bilo jasno, kaj se pričakuje, ali kjer se je vzdušje doma nepredvidljivo obračalo, je taka jasnost ogromna olajšava.

Težava je, da nadzor te vrste ni stabilen. Zahteva vedno več, ker se občutek varnosti, ki ga daje, vsakič hitreje izpiha. In ker se pravila stopnjujejo, se življenje krči okoli njih — načrtovanje dneva, izogibanje družbi, izmikanje dogodkom, kjer se je s hrano treba srečati pred drugimi. Človek na koncu ne nadzoruje ničesar. Nadzoruje ga sistem, ki si ga je postavil, da bi se počutil varno.

Kaj naredi stradanje samo po sebi

Nekaj, kar bi moral vedeti vsak, ki ima ob sebi človeka z motnjo hranjenja: velik del tega, kar je videti kot značaj, je posledica biološkega stanja. To je zelo dobro dokumentirano že od raziskave Ancela Keysa iz sredine prejšnjega stoletja, kjer so prostovoljci, ki so bili prej duševno zdravi, ob dolgotrajni podhranjenosti razvili obsedenost s hrano, razdražljivost, socialni umik, upad koncentracije in togo mišljenje.

To pomeni dvoje. Prvič, da ni pošteno človeku očitati vedenja, ki ga v veliki meri poganja izstradan možganski sistem. In drugič, da nobena psihoterapija ne more zares delovati, dokler telo ni v stanju, ki mišljenju sploh omogoča prožnost. Zato je vzpostavitev prehranske stabilnosti prvi pogoj obravnave — ne zato, ker bi bila motnja »o hrani«, ampak zato, ker brez tega ni surovine za spremembo.

Sram je gorivo, ne stranski učinek

Motnje hranjenja živijo od tajnosti. Skoraj vsak človek, ki pride k meni, mi zelo zgodaj pove, da o tem ni povedal nikomur, ali da je povedal enemu človeku in obžaloval. Sram deluje kot varovalka pred pomočjo: prepriča te, da nisi dovolj bolan, da bi si zaslužil obravnavo, in hkrati preveč bolan, da bi te kdo še maral.

Ta dvojna sporočila so značilna za sram, ki ne govori o dejanju, ampak o osebi. Zato je v terapiji pogosto prvi resnični premik trenutek, ko človek nekaj pove na glas in se svet ne podre. Ne gre za tehniko. Gre za popravljalno izkušnjo: povedal sem najhujše in ostal sem v odnosu.

Kaj vidi okolica in kaj se dogaja znotraj

Med tem, kar okolica opazi, in tem, kar človek doživlja, je pogosto zelo malo prekrivanja. Prav ta razkorak je razlog, da dobronamerni odzivi tako pogosto zgrešijo.

Družina ni krivec, je pa najmočnejši vir

Dolgo je veljalo, da so za motnje hranjenja krive družine. Ta razlaga je naredila ogromno škode in ni bila podprta z dokazi. Danes vemo nekaj bolj uporabnega: družina ni vzrok, je pa najmočnejše orodje, ki ga imamo pri obravnavi mladostnikov.

Prav zato je pri mladostnicah in mladostnikih z anoreksijo priporočena prva izbira družinsko usmerjena obravnava — pristop, pri katerem starši dobijo aktivno vlogo pri vzpostavljanju prehranske stabilnosti, terapevt pa dela z družino kot celoto. Ne zato, ker bi bilo treba starše popraviti, ampak zato, ker so mladostniku najbližja in najbolj stalna opora, ki jo ima. Raziskave to podpirajo pri mladih dosledneje kot katerikoli individualni pristop.

Kje ta teza ne drži

Zdaj pa tisto, kar mora biti povedano, čeprav načne vse, kar sem napisala do sedaj. Stavek »motnje hranjenja niso o hrani« je resničen kot opis pomena, je pa nevaren kot navodilo za ravnanje.

Prvič: motnje hranjenja imajo močno biološko in genetsko komponento. Obsežne genetske raziskave kažejo, da anoreksija ni le psihiatrična, ampak tudi presnovna motnja. To pomeni, da nikakršno »razumevanje pravega vzroka« samo po sebi ne bo odpravilo bolezni.

Drugič: v praksi se ta stavek pogosto uporabi kot izgovor za odlašanje. Če motnja »ni o hrani«, potem se zdi, da lahko počakamo z jedjo in najprej rešimo čustva. To je narobe obrnjeno. Brez prehranske stabilnosti se možgani ne morejo dovolj umiriti, da bi terapija sploh prijela.

Tretjič: marsikomu poglobljeno raziskovanje otroštva ne pomaga in ga tudi ne potrebuje. Vedenjsko usmerjeni pristopi, ki naslavljajo predvsem tisto, kar motnjo vzdržuje v sedanjosti, imajo pri odraslih dobro podprto učinkovitost. Iskanje globokega izvora ni pogoj za okrevanje in včasih postane celo oblika izmikanja spremembi — dokler iščeva vzrok, se ni treba ničesar lotiti.

In četrtič: pri delu je pomembno vedeti, da isti stavek različnim ljudem pomeni različno. Nekomu prinese olajšanje, ker se neha kriviti za pomanjkanje volje. Drugemu da orožje, s katerim odbije vsak predlog, ki bi karkoli spremenil pri jedi. Sama ga zato uporabljam kot razlago, nikoli pa kot razlog za odlog.

Kdaj psihoterapija ni prvi korak

Motnje hranjenja so med duševnimi motnjami tiste z najvišjo telesno ogroženostjo. Zato velja jasno pravilo: če se pojavijo omedlevice, motnje srčnega ritma, izrazita šibkost, prenehanje menstruacije ali hitro slabšanje splošnega stanja, je prvi naslov zdravnik, ne terapevt. Osebni zdravnik lahko naroči osnovne preiskave in oceni, ali je potrebna bolj intenzivna obravnava.

Enako velja, kadar se pojavijo misli o samopoškodovanju ali o tem, da ne bi hotel več živeti. Takrat psihoterapija ostane pomembna, ni pa edina stvar, ki jo človek potrebuje. Več o tem, kdaj je smiselno začeti pri zdravniku, sem pisala v zapisu o tem, kdaj je zdravnik prvi korak, poti do pomoči pri nas pa razčlenim v zapisu o napotnicah in čakalnih vrstah.

Kaj v terapiji dejansko delamo

Redko se pogovarjamo o jedilnikih. Precej pogosteje se pogovarjamo o tem, kdaj se je v tednu pojavil občutek, da je vse preveč, in kaj se je zgodilo tik pred tem. Iščeva vzorec, ne krivca. Postopoma se gradi besednjak za stanja, ki so bila prej samo pritisk v prsih.

Delamo tudi na tem, kar motnja opravlja v odnosih: kako varuje pred bližino, kako izraža jezo, ki je ni bilo dovoljeno pokazati, kako drži družino v določenem ravnovesju. In delamo na tem, da človek počasi dobi druge načine, kako doseči tisto, kar mu je motnja doslej dajala — mir, mejo, občutek, da nekaj obvlada. Brez nadomestka ni odvzema. To je najbolj praktična stvar, ki jo o motnjah hranjenja vem.

Kaj si zapomni

Motnje hranjenja se odvijajo pri hrani, ne govorijo pa o njej. Govorijo o uravnavanju stanj, za katera človek nima besed, o nadzoru, ki obljublja varnost, in o sramu, ki poskrbi, da ostane vse skupaj skrito.

Hkrati pa: prehranska stabilnost ni nekaj, kar pride za razumevanjem. Je pogoj zanj. Pri mladostnikih je priporočena prva izbira družinsko usmerjena obravnava, pri telesni ogroženosti pa je prvi naslov vedno zdravnik.

Če prepoznavaš sebe ali koga svojega: nisi premalo bolan, da bi vprašal. Motnje hranjenja se najbolje odzovejo zgodaj, in edini korak, ki je pomembnejši od pravega koraka, je prvi.