Simptom kot sporočilo: medicina vpraša »kaj imaš«, terapija »kaj se ti je zgodilo«

Ko človek pride k zdravniku, se pogovor začne z vprašanjem kaj imate. Ko pride k meni, se začne z vprašanjem kaj se vam dogaja. Razlika je videti majhna in je pravzaprav dve različni predpostavki o tem, kaj simptom sploh je.

V prvem primeru je simptom znak okvare, ki jo je treba najti in odpraviti. V drugem je simptom nekaj, kar je v tvojem življenju nastalo z razlogom — in ta razlog je pogosto smiseln, tudi kadar je posledica neprijetna.

Ta zapis ni napad na medicinski pristop. Oba pogleda sta uporabna in oba imata slepo pego. Zanima me, kaj se zgodi, ko simptom namesto z »odpravimo ga« pogledamo z vprašanjem »čemu služi«.

Dva pogleda na isto stvar

Vzemimo nespečnost, ker je dovolj vsakdanja.

Medicinski pogled vpraša: kako dolgo traja, kakšna je higiena spanja, ali gre za težavo z uspavanjem ali z vzdrževanjem spanca, ali obstaja telesni vzrok. Cilj je spanec vrniti. To je smiselno in pogosto uspešno.

Psihoterapevtski pogled vpraša nekaj drugega: kdaj se je začelo, kaj se je takrat v tvojem življenju dogajalo, kaj je tisto, o čemer razmišljaš ob treh zjutraj, in kaj bi se moralo zgoditi podnevi, da tega ponoči ne bi bilo treba premlevati.

Oba pogleda gledata isti simptom. Prvi ga obravnava kot okvaro, drugi kot sporočilo o sistemu, v katerem človek živi. In pogosto se izkaže, da je nespečnost edini prostor, v katerem si je človek sploh dovolil misliti na to, česar podnevi ne sme.

Kaj pomeni, da simptom nekaj počne

To je najbolj sporni del in ga je vredno povedati previdno, ker se hitro razume napačno.

Ne trdim, da si simptom izbereš ali da ti nekaj prinaša, kar bi si želel. Trdim nekaj drugega: vsak vztrajen vzorec ima svojo funkcijo — nekoč je bil najboljša razpoložljiva rešitev in se je zato utrdil.

Panični napad je alarm, ki se je naučil sprožiti prezgodaj, ker je bil nekoč sprožen prepozno. Otopelost je zaščita pred občutki, ki so bili nekoč prehudi. Perfekcionizem je bil pri otroku, ki je bil ljubljen le ob dosežkih, povsem razumna strategija. Nadzorovanje hrane je pri človeku, ki ni nadzoroval ničesar drugega, edino področje, kjer je nadzor deloval.

V vseh teh primerih simptom ni znak, da je nekaj pokvarjeno. Je znak, da je nekaj delovalo — takrat. Težava je, da se je nadaljevalo v okoliščine, kjer ne služi več.

To spremeni ton pogovora. Namesto »kako se tega znebiva« postane vprašanje »čemu je to služilo in ali to danes potrebuješ«. Prvo vprašanje se pri vztrajnih vzorcih pogosto konča v boju s samim sabo. Drugo skoraj vedno odpre nekaj novega.

Zakaj odstranjevanje simptoma včasih ne zadostuje

V medicini velja preprosto pravilo: odpravi vzrok in simptom mine. Pri duševnih stanjih je razmerje bolj zapleteno.

Kadar je simptom nosilec funkcije, njegova odstranitev pusti prazno mesto. Znano je opažanje iz družinske terapije, da se ob umiku enega simptoma pri istem človeku ali pri drugem članu družine pojavi drug. To ne pomeni, da je zdravljenje simptoma napačno — pomeni, da je nepopolno, kadar funkcije nihče ne naslovi.

Praktičen primer: mladostnik, katerega stiska je edino, kar starša še drži v pogovoru. Če stisko odpravimo brez tega, da bi kdo pogledal, kaj se dogaja med staršema, sistem pogosto poišče drugo pot. Prav zato družinska terapija ne dela z »nosilcem simptoma«, ampak s celoto — o tem sem pisala v zapisu, da družinska terapija ni iskanje krivca.

Pomembna omejitev: to ne velja povsod. Pri akutni psihozi, hudi depresiji ali motnji hranjenja z zdravstveno ogroženostjo je znižanje simptoma nujno in ne more čakati na razumevanje. Iskanje pomena med akutno krizo je razkošje, ki si ga človek privošči, ko je varen.

Kako se to sliši v praksi

Nekaj vprašanj, ki jih postavljam namesto »kdaj se je začelo« — in kaj z njimi iščem.

»Kdaj tega ni?« Izjeme so najbolj poveden podatek. Simptom, ki je prisoten ves čas, je redek; večina niha. Kje in ob kom niha navzdol, pove več od povprečja.

»Kaj bi se moralo zgoditi, če bi to jutri izginilo?« Odgovor pogosto razkrije, kaj simptom trenutno preprečuje. »Potem bi verjetno moral povedati, da odhajam« je odgovor, ki spremeni celoten pogovor.

»Kdo v tvojem življenju to najbolj opazi?« Simptomi se pogosto pojavljajo v odnosih, ne v praznem prostoru.

»Kaj bi se v družini spremenilo, če bi tega ne bilo?« Pri mladostnikih in parih to vprašanje pogosto odpre pravo temo.

Nobeno od teh vprašanj ne zanika, da je človeku hudo. Vsa pa premaknejo pozornost s tega, kaj ima, na to, kje to živi.

Kje ima ta pogled slepo pego

Ker sem bila kritična do medicinskega pogleda, je pošteno povedati, kje moj lasten pristop zataji.

Iskanje pomena tam, kjer ga ni. Nekatera stanja imajo pretežno biološko podlago in vztrajno iskanje simbolnega pomena je izguba časa — včasih pa tudi škoda, ker odloži ustrezno obravnavo.

Nevarnost obtoževanja. Če simptom nekaj počne, je do sklepa »torej si ga hotel« kratka pot. Ta sklep je napačen in okruten. Funkcija ni namera.

Razlage so zapeljive. Dobra zgodba o tem, čemu simptom služi, je zadovoljujoča in ni nujno resnična. Preizkus je vedno isti: ali se je v vsakdanu kaj premaknilo.

Počasnost. Ta pot je počasnejša od tiste, ki simptom zniža neposredno. Kadar človek ne zmore več čakati, je hitrejša pot prava.

Kaj to pomeni zate

Če te nekaj muči že dolgo in si že poskusil odpraviti simptom, je vredno enkrat vprašati drugače.

Ne »kako se tega znebim«, ampak: kdaj se je to prvič pojavilo, kaj se je takrat dogajalo, in kaj bi se moralo v mojem življenju spremeniti, če bi tega jutri ne bilo.

Odgovor na zadnje vprašanje je pogosto neprijeten. Prav tam se navadno začne delo.

Kaj si zapomni

Simptom ni vedno napaka v sistemu. Pogosto je rešitev, ki je nekoč delovala in se je nadaljevala predolgo.

To ne pomeni, da ga ni treba znižati — pri hudih stanjih je to prvi korak. Pomeni pa, da odstranitev znaka ni vedno konec dela, in da vprašanje »čemu je to služilo« pri vztrajnih vzorcih pripelje dlje od vprašanja »kako se tega znebim«.