Družinska terapija ni iskanje krivca — je iskanje vzorca

Ko po telefonu dogovarjam prvo skupno srečanje, se skoraj vedno nekje proti koncu pogovora oglasi isti stavek. Včasih ga izgovori mama, včasih oče, včasih najstnik v ozadju. Zveni približno takole: »Samo da veste — jaz nisem tisti, ki je kriv.« Ali pa, malo bolj naravnost: »Upam, da boste videli, kdo tu dela težave.«

Ta stavek me ne moti. Nasprotno — je popolnoma razumljiv in mi pove veliko. Pove mi, da so v tej družini vsi že dolgo v položaju obtoženca in da vsak od njih pričakuje, da bo terapevt sodnik, ki bo končno razglasil sodbo. Nekateri se je bojijo. Drugi se je veselijo. Vsi pa nanjo čakajo.

V tem zapisu ti razložim, zakaj se ta sodba ne bo zgodila in zakaj je to za družino najboljša možna novica. Pogledala bom razliko med linearno in krožno vzročnostjo, razložila načelo večstranske pristranskosti, s katerim terapevt drži stran vseh hkrati, ločila odgovornost od krivde in opisala, kaj se zgodi z jezo v trenutku, ko se iskanje krivca konča. Na koncu bom povedala tudi, kje krivda vseeno sodi zraven — ker obstaja pomembna izjema.

Zakaj krivca tako zelo potrebujemo

Iskanje krivca ni znak slabega značaja. Je kognitivna bližnjica, ki jo uporabljamo vsi in ki nam v vsakdanjem življenju pogosto dobro služi. Če veš, kdo je razbil kozarec, veš, kdo ga bo pospravil. Krivda ureja svet: kjer je vzrok, je rešitev, in kjer je rešitev, je nadzor.

Prav v tem je njena privlačnost. Družina, ki živi v kroničnem konfliktu, je predvsem izčrpana in prestrašena. Krivec obljublja konec te negotovosti: ko bo znano, kdo je problem, bo znano tudi, kaj je treba popraviti. Zato je iskanje krivca v resnici poskus obvladovanja nemoči — o tem, kako krivda pogosto igra vlogo lažnega nadzora, sem pisala v zapisu o krivdi kot lažnem nadzoru.

Socialna psihologija je opisala tudi sistematično popačenje, ki nam pri tem pomaga. Temeljna atribucijska napaka pomeni, da vedenje drugih pripisujemo njihovemu značaju, svojega pa okoliščinam. Ko partner zamudi, je neodgovoren; ko zamudim jaz, je bila gneča. V odnosih je ta mehanizem še močnejši: Thomas Bradbury in Frank Fincham sta v obsežnem pregledu raziskav pokazala, da nesrečni pari partnerjevo neprijetno vedenje pripisujejo trajnim, notranjim in namernim vzrokom (»tak pač je«, »nalašč«), prijetno pa naključju. Zadovoljni pari delajo ravno obratno. In najbolj zanimivo: te razlage niso samo posledica stiske v odnosu — dolgoročno jo tudi napovedujejo.

Vprašanje, ki nima odgovora: kdo je začel

Predstavljaj si preprost prizor, ki ga v sobi slišim tako rekoč vsak teden. Mama sprašuje sina o šoli. Sin odgovarja enozložno in gleda v telefon. Mama sprašuje bolj vztrajno. Sin vstane in odide. Mama za njim pove nekaj, kar ni bilo v načrtu.

Če vprašam mamo, kaj se je zgodilo, bo rekla: sprašujem, ker se mi zapira. Če vprašam sina, bo rekel: zapiram se, ker me nenehno sprašuje. Oba imata prav. Oba opisujeta isti krog, samo vsak od njiju ga začne šteti na svojem mestu.

Paul Watzlawick je s sodelavci temu rekel punktuacija — tako kot pri ločilih v stavku gre za to, kje kdo postavi piko in začne novo poved. V krogu ni objektivnega začetka; obstajajo le različne punktuacije, in vsaka od njih iz istega dogajanja naredi drugo zgodbo. Prepir o tem, katera je pravilna, je zato neskončen po zasnovi, ne po naključju.

Krožna vzročnost pomeni preprosto tole: vsako vedenje je hkrati odziv na prejšnje in dražljaj za naslednje. Mamino spraševanje je odziv na umik in vzrok umika. Sinov umik je odziv na spraševanje in vzrok spraševanja. Krog se vrti sam od sebe in ne potrebuje zlobnega namena nobenega od udeležencev — potrebuje samo to, da vsak od njiju ostane zvest svojemu delu.

Isti prizor, dva pogleda

Razliko med obema pogledoma je najlažje videti narisano. Levo je razlaga, s katero družine navadno pridejo. Desno je razlaga, s katero navadno odidejo.

Zakaj terapevt ne bo razsodnik

Družine pogosto pričakujejo, da bom po nekaj srečanjih povedala, kdo ima prav. Nekateri to celo naravnost zahtevajo. Odgovor je vedno enak: te vloge ne bom prevzela — ne zato, ker bi bila neopredeljena ali previdna, ampak zato, ker bi s tem terapijo končala, preden bi se začela.

Razlog je preprost. V trenutku, ko bi eden dobil prav, bi drugi izgubil razlog, da ostane v sobi. Družinska terapija pa ne deluje, dokler v njej ne vztrajajo vsi. Poleg tega bi z razsodbo samo ponovila tisto, kar družina že leta počne sama, in v tem nikoli ni bilo rešitve.

Madžarsko-ameriški psihiater Iván Böszörményi-Nagy, utemeljitelj kontekstualne terapije, je za to držo skoval izraz večstranska pristranskost (multidirected partiality). Formulacija je namenoma paradoksna: terapevt ni nevtralen v smislu hladne nepristranskosti, ampak je zaporedoma pristranski do vsakega. Za vsakega poišče, kaj je pošteno v njegovem doživljanju, kaj je nosil, kje mu je bilo storjeno krivo in kaj v družini prispeva. Nihče ne ostane brez zagovornika — vključno s tistimi, ki jih v sobi ni: preminulimi starimi starši, odsotnimi očeti, otroki, ki še niso rojeni.

V praksi je to videti kot nenehno menjavanje sedeža. Nekaj minut sem docela na strani mame in poskrbim, da vsi slišijo, kako izčrpana je. Nato se premaknem in poskrbim, da vsi slišijo, kako je biti štirinajstletnik, ki se ne zna razložiti. Nato k očetu, ki je bil ves čas videti kot obrobna figura. Nihče ni v tem prostoru dolgo sam — in nihče ni dolgo edini, ki ima prav.

Milanska šola družinske terapije je isto držo poimenovala nevtralnost in jo Mara Selvini Palazzoli s sodelavci opisala kot učinek: nevtralen je tisti terapevt, o katerem po srečanju nihče ne more z gotovostjo reči, na čigavi strani je bil. Če to lahko rečejo, terapevt ni bil nevtralen — in delo se je verjetno ustavilo.

Odgovornost ni krivda

Zdaj pride del, ki ga je najlažje narobe razumeti. Če ni krivca, ali to pomeni, da nihče ni za nič odgovoren? Ne. Pomeni ravno nasprotno — pomeni, da je odgovoren vsak.

Krivda in odgovornost sta dve različni stvari. Krivda gleda nazaj, išče vzrok in izreka sodbo. Odgovornost gleda naprej, išče delež in odpira možnost. Krivda je stanje, ki ga nosiš; odgovornost je dejanje, ki ga narediš. In najpomembnejše: krivda je nedeljiva — kdor jo dobi, jo dobi vso — medtem ko je odgovornost vedno porazdeljena.

V družinski terapiji zato vprašanje »kdo je kriv« nadomesti vprašanje, ki zveni skromneje, a je bistveno bolj zahtevno: kaj je moj del kroga in kaj lahko z njim naredim? Mamin del je morda pritisk, ki ga sama doživlja kot skrb. Sinov del je morda umik, ki ga sam doživlja kot samoobrambo. Očetov del je morda umik iz starševske vloge, ki ga sam doživlja kot to, da »se ne vtika«. Nihče od njih ni kriv. Vsak od njih ima delež, ki je v celoti v njegovih rokah.

Ta premik ima še eno lastnost, ki jo ljudje opazijo šele kasneje: razbremeni, ne da bi razvrednotil. Kdor v terapiji sliši, da ni kriv, pogosto najprej dvomi, ali ni to samo prijaznost. Ni. Je natančnejši opis stvarnosti. Razliko med krivdo, ki nas usmerja k popravilu, in krivdo, ki nas samo hromi, podrobneje razložim v zapisu o zdravi in strupeni krivdi.

Kaj se zgodi z jezo, ko se iskanje krivca konča

Marsikdo pričakuje, da bo v sobi, kjer se ne išče krivec, jeze manj. Pogosto je najprej več. To je dober znak, čeprav ni prijeten.

Dokler traja iskanje krivca, jeza opravlja funkcijo obrambe. Napadam, da ne bom obtožen. Ko obtožba odpade in ko postane jasno, da me nihče ne bo razglasil za problem, jeza izgubi to nalogo — in pod njo se pokaže tisto, kar je varovala. Skoraj vedno je to eno od dveh: bolečina ali strah. »Bojim se, da te izgubljam.« »Boli me, da me ne vidiš.« »Strah me je, da ne bom zmogel.«

Jeza sama po sebi ni sovražnik in je ne poskušam odstraniti; je energija, ki nosi informacijo o meji in o pomembnem, kar sem opisala v zapisu o jezi kot energiji spremembe. V družinskem delu je moja naloga predvsem to, da jeza pride do svojega sporočila — da se očitek prevede v potrebo. Ta prevod je isti kot v delu s pari, kjer ga podrobno opisujem v zapisu od očitkov do potreb.

Ko se to zgodi, se v sobi pogosto zgodi tudi tisti prizor, zaradi katerega delam ta poklic: nekdo, ki je bil dvajset minut prej najbolj napaden, začne poslušati. Ne zato, ker bi ga kdo prepričal, ampak zato, ker ni več v obrambi.

»Ampak eden je res bolj kriv«

To je najpogostejši ugovor, ki ga slišim, in je poštena misel, ki si zasluži pošten odgovor. Res je: deleži v družinskem krogu niso enaki. Odrasel ima več moči kot otrok, starš več odgovornosti kot najstnik, tisti, ki odloča o denarju in času, več vpliva kot tisti, ki nima ne enega ne drugega. Sistemski pogled ne pomeni, da so vsi enako udeleženi — pomeni le, da so vsi udeleženi.

Zato v družinski terapiji vedno upoštevam asimetrijo moči. Od štirinajstletnika ne pričakujem, da bo naredil enak premik kot njegova starša, in tega tudi ne pretvarjam. Kadar delam z družino z majhnimi otroki, je večina resnega dela pravzaprav delo s starši — otroci pridejo, da jih vidim in slišim, ne da bi nosili breme popravljanja.

In še nekaj: dejstvo, da nekdo nosi večji delež, ni razlog, da ostali svojega ne pogledajo. Prav nasprotno — najbolj pogosto se v družini zgodi premik takrat, ko nekdo, ki je imel »manj krivde«, spremeni svoj majhen del kroga. Ne zato, ker bi bilo to pravično, ampak zato, ker je ta del edini, ki ga zares ima v rokah. Pravičnost in učinkovitost v družinah žal nista ista stvar; terapija dela z drugo, ne da bi zanikala prvo.

Kje krivda vseeno sodi zraven

Sistemski pogled ima eno mejo, ki jo je treba povedati naravnost, ker se sicer lahko sprevrže v nekaj škodljivega. Kadar gre za nasilje — telesno, spolno, hudo psihično — krožna razlaga ne velja. Nasilje ni skupni vzorec, ki bi ga soustvarjala oba, in tisti, ki ga doživlja, ni soodgovoren zanj. Odgovornost je enostranska in jo nosi tisti, ki nasilje izvaja.

Iskanje »deleža« pri žrtvi ni terapija, ampak nadaljevanje škode. V takih primerih skupna srečanja praviloma niso primerna — najprej sta potrebni varnost in ločena obravnava, šele mnogo kasneje in samo ob določenih pogojih morda skupno delo. Isto velja za aktivno zasvojenost in za neobvladane duševne krize, kjer je treba najprej urediti zdravljenje.

Enako pošteno je treba povedati še eno stvar: krožna razlaga ne izbriše preteklosti. Če je nekdo v družini komu prizadejal krivico, se ta krivica ne raztopi v »vzorcu«. Böszörményi-Nagy je zato govoril o etični dimenziji odnosov — o bilanci danega in prejetega, ki mora biti priznana, sicer se prenaša naprej. Priznanje krivice ni isto kot iskanje krivca. Prvo zdravi, drugo ohranja.

Kako to poteka v moji sobi

Na prvem skupnem srečanju najprej poslušam vse različice. Ne zato, da bi izbrala pravo, ampak zato, da bi videla, kje se stikajo. Nato začnem postavljati vprašanja, ki zvenijo nenavadno, ker niso naslovljena na vsebino, ampak na vzorec: »Kaj naredi oče, kadar se mama in sin sporečeta?« »Kdo prvi opazi, da se je začelo?« »Kdo v tej družini najhitreje popusti?« »Če bi se to nehalo, kaj bi bilo prvo, kar bi bilo drugače?«

Takim vprašanjem pravimo krožna vprašanja in njihova moč je v tem, da vsakega člana povabijo, naj opazuje odnos med drugima dvema. Že samo to premakne pozornost z osebe na vzorec — in ko družina vzorec enkrat vidi, ga ne more več ne videti. Marsikdo se v tistem trenutku prvič nasmeje. Smeh je pogosto prvi znak, da je krivda popustila.

Sistemsko ozadje tega dela sem podrobneje opisala v zapisu o družini kot sistemu, o vlogah, ki jih posamezniki v takem krogu privzamejo (junak, grešni kozel, tolažnik, nevidni otrok), pa pišem v zapisu o vlogah v družini.

Skupna srečanja izvajam v okviru družinske terapije; sem stažistka zakonske in družinske terapije in delam pod redno supervizijo. Če v svoji družini prepoznaš krog, iz katerega ne najdeš izhoda, ni treba, da vnaprej veš, kdo naj pride in kaj naj pove. Dovolj je, da pišeš — ostalo je moja naloga.

In če iz tega zapisa odneseš en sam stavek, naj bo tale: dokler iščeš krivca, iščeš nekaj, česar ni. Vzorec pa je vedno tam — in vzorci se, za razliko od značajev, dajo spremeniti.