Stari starši in meje: pomoč, ki pride z mnenjem

Ob petih prideš po sina k svoji mami. Sedi pred televizijo, v roki ima drugo čokoladno jajce, večerja je čez eno uro. »Saj je samo malo sladkega,« reče mama, še preden karkoli vprašaš. »Ti si pri njegovih letih jedel vse, pa si zrasel.« Rečeš hvala, ker si res hvaležen. V avtu pa stiskaš volan in se sprašuješ, zakaj se po vsakem varstvu počutiš, kot da si spet star dvanajst let.

O tašči in tastu je napisanega veliko. Manj se govori o tem, kako je, ko mnenje pride od lastnih staršev in ko pride skupaj z nečim, kar nujno potrebuješ: z varstvom, kosilom, denarjem ali stanovanjem v zgornjem nadstropju. Takrat se zdi, da meje nimaš pravice postaviti. Kdo pa si, da boš postavljal pogoje nekomu, ki ti trikrat na teden rešuje popoldne?

V tem zapisu gledam na temo stari starši in meje z vidika družinske sistemske misli: kdo ima v družini katero nalogo, kje se naloge pomešajo in kako ostati hvaležen, ne da bi s tem oddal starševsko vlogo.

Pomoč, brez katere se teden ne izide

Najprej dejstvo: stari starši so v Evropi eden glavnih stebrov varstva otrok. Karsten Hank in Isabella Buber sta na podatkih velike evropske raziskave SHARE iz desetih držav pokazala, da je 58 odstotkov babic in 49 odstotkov dedkov v zadnjem letu vsaj občasno varovalo vnuka, mlajšega od šestnajst let. To niso izjeme, to je večina babic in skoraj polovica dedkov.

Slovenija v tisti prvi val raziskave ni bila vključena, a slika je domača tudi brez številke. Vrtec se zapre, služba se ne konča, otrok zboli tretjič v enem mesecu. Marsikatera družina živi v isti hiši s starši ali nekaj ulic stran, in »babica servis« je izraz, ki ga razume vsak. Ta pomoč je resnična, dragocena in večinoma dana iz ljubezni.

Prav zato je tema težka. Če bi bili stari starši samo nadležni, bi bila rešitev preprosta. Ker pa so hkrati nepogrešljivi in ljubljeni, vsaka pripomba o sladkarijah nosi težo celega odnosa.

Zakaj je tako težko reči karkoli

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od pionirjev družinske terapije, je odnose v družini opisal s prispodobo knjige računov. V vsaki družini obstaja nenapisana evidenca o tem, kdo je komu kaj dal in kdo komu kaj dolguje. Otroci staršem dolgujejo že to, da so jih ti vzgojili, in ta dolg se nikoli zares ne poplača. Poravnava se naprej: s tem, kar daš svojim otrokom.

Ko ti starši pomagajo še z vnuki, se v tej knjigi zapiše nova postavka. In z njo pogosto neizrečeno pričakovanje: kdor daje, sme tudi povedati. Mama, ki ti pazi otroka, ima občutek, da si je s tem prislužila pravico do mnenja o njegovi bundi, spanju in ekranih. Ti pa imaš občutek, da si s sprejeto pomočjo pravico do ugovora izgubil.

Tu se hvaležnost neopazno spremeni v dolg. Razlika je pomembna. Hvaležnost je čustvo, ki te približa človeku. Dolg je obveznost, ki ti zapre usta. O tem, kje se zdrava hvaležnost neha, piše zapis Hvaležnost: kaj kažejo raziskave in kje se neha, pojem sam pa je razložen v bazi znanja pod geslom hvaležnost. Za našo temo je bistven en stavek: lahko si iskreno hvaležen in se s čim ne strinjaš. Eno drugega ne izključuje.

Tri generacije, dve meji

Salvador Minuchin, začetnik strukturne družinske terapije, je družino opisal kot sestav podsistemov. Starša sta en podsistem, otroci drugi, stari starši tretji. Vsak ima svoje naloge in med njimi tečejo meje. Dobra meja po Minuchinu ni zid. Je jasna in hkrati prepustna: skozi njo gredo ljubezen, pomoč in informacije, ne gre pa skozi njo odločanje.

Težave po tem pogledu ne nastanejo zato, ker so si generacije blizu. Nastanejo, ko se naloge zamenjajo. Ko babica odloča, ali gre otrok k logopedu. Ko dedek pred vnukom reče: »Tvoja mama pretirava.« Ali ko starša, izčrpana in hvaležna, odločanje sama prepustita, ker je tako lažje, in se potem jezita, da ju nihče ne upošteva.

Meja med generacijama ni samo tvoja zaščita. Ščiti tudi otroka, ki mora vedeti, kdo v njegovem svetu odloča. In ščiti stare starše pred tem, da bi na stara leta še enkrat nosili odgovornost, ki ni več njihova. Več o tem pojmu najdeš v bazi znanja pod geslom razmejitve v družini.

Ko pripomba ni o otroku, ampak o tebi

Zakaj stavek »mi smo vas dajali spat na trebuh, pa ste vsi živi« tako zaboli? Ker ga ne slišiš kot odrasel človek, ki se s svojo mamo pogovarja o spanju dojenčkov. Slišiš ga kot njen otrok. V hipu si spet tisti, ki mu mama pove, kako se stvari delajo, in ves trud, da bi bil kompetenten starš, se sesuje v eno samo vprašanje: ali me sploh vidi kot odraslega?

Enako velja v drugo smer, kar radi spregledamo. Ko svoji mami rečeš: »Mi mu ne grozimo s kaznijo,« ona tega ne sliši kot podatek o tvoji vzgoji. Sliši sodbo o svoji. Vsako tvoje pravilo, ki se razlikuje od njenega, se lahko bere kot tiha obtožba: ti si delala narobe. Marsikatera pikra pripomba starih staršev je v resnici obramba pred tem občutkom.

Vzgojne razlike med generacijama so zato redko samo razlike v mnenju. So pogovor o preteklosti, ki poteka v jeziku čokolade in bund. Kdor to ve, se lažje odloči, na katere pripombe se sploh splača odgovoriti. Kako se odraslost v odnosu do staršev gradi postopoma, opisuje zapis Med 20. in 35. letom: zakaj je to ključno obdobje za osamosvajanje od staršev.

Trikotniki in koalicije: otrok vmes

Murray Bowen je opazil, da napetost med dvema človekoma hitro poišče tretjega. Temu je rekel trikotnik. V treh generacijah je tretji najpogosteje otrok, in to na načine, ki so na videz nedolžni.

»Ne povej mami, da si dobil sladoled.« Stavek je izrečen z nasmehom in dobrim namenom. A z njim babica in vnuk skleneta majhno zavezništvo proti staršu, otrok pa dobi nalogo, ki ni zanj: hraniti skrivnost pred ljudmi, ki so zanj odgovorni. Obratno se zgodi, ko starš otroka sprašuje: »In kaj je babica rekla o meni?« V obeh primerih otrok postane sel med odraslimi, ki se ne pogovorijo neposredno. Pojem je razložen v bazi znanja pod geslom triangulacija.

Drugi trikotnik teče prek partnerja. Če o svojih starših doma govoriš samo, kadar si jezen, bo partner prej ali slej začel braniti tebe pred njimi ali njih pred tabo. O tem, kako izvorni družini vstopata v partnerski odnos in kdo naj govori s kom, kadar gre za taščo ali tasta, sem pisala v zapisu Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu, zato tega tukaj ne ponavljam. Za varstvo velja isto osnovno pravilo: s svojimi starši se pogovarjaš ti, s partnerjevimi partner. In prej se o pravilih dogovorita vidva.

Pravilo ali slog?

Največ sporov nastane, ker starši od starih staršev pričakujejo, da bodo otroka vzgajali natanko tako kot oni. To pričakovanje je razumljivo, ni pa uresničljivo in večinoma tudi ni potrebno. Otroci praviloma hitro razumejo, da so v različnih hišah različne navade. Pri babici se je na kavču, doma ne. To jih ne zmede, dokler odrasli razlike ne spremenijo v tekmovanje.

Koristno je zato ločiti dve vrsti stvari. Prva so pravila, ki veljajo povsod, ker gre za varnost, zdravje ali dostojanstvo otroka. Druga je slog: vse tisto, kar pri babici pač poteka drugače in kar otroku ne škodi, tebe pa predvsem draži.

Kje točno teče črta, je odločitev vsake družine. Za otroka z alergijo ali sladkorno boleznijo je hrana varnostno vprašanje, ne slog. Za večino drugih otrok je čokoladno jajce pred večerjo nekaj, kar preživijo brez posledic. Vprašanje, ki pomaga pri razvrščanju: bo to čez eno leto še pomembno? Če ne, verjetno sodi v desni stolpec.

Prepuščanje sloga ni poraz. Je priznanje, da ima otrok s starimi starši svoj odnos, ki ni kopija odnosa s tabo. Evolucijska psihologa David Coall in Ralph Hertwig sta v preglednem članku pokazala, da je vpletenost starih staršev pogosto povezana z dobrobitjo vnukov, zlasti kadar je družina pod pritiskom. Dodajata pa, da so izsledki v sodobnih bogatih družbah manj enoznačni kot v tradicionalnih, zato tega ne gre brati kot zagotovila. Del tistega, kar stari starši dajejo, je verjetno prav v tem, da so drugačni od staršev.

Kako to zveni v pogovoru

Meje se ne postavlja med vrati, ko imaš v eni roki torbo in v drugi utrujenega otroka. Postavlja se ob mirnem trenutku, vnaprej in kratko. Takole bi lahko zvenel tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mami, nekaj bi te prosila. Brez tebe ne bi zmogla tega leta in to mislim resno.«
»Ampak?«
»Ampak ko pred Majo rečeš, da pretiravam, me potem doma ne posluša. Če se s čim ne strinjaš, povej meni, ne njej.«
»Torej ne smem nič več reči.«
»Smeš. Meni, kadar sva sami. Risanke in piškote pa urejaj pri sebi po svoje, v to se ne bom vtikala.«

V tem pogovoru so tri stvari, ki jih je vredno posnemati. Hvaležnost je izrečena prva in ni uvod v napad. Prošnja je ena sama in konkretna: ne pred otrokom. In hči nekaj tudi spusti, saj babici izrecno prepusti njeno področje. Mamin odgovor »torej ne smem nič več reči« je pričakovan. Užaljenost ob prvi meji še ne pomeni, da je bila meja napačna. Več pripravljenih povedi najdeš med orodji v bazi znanja: stavki za postavljanje meja.

Če se ti ob sami misli na tak pogovor stisne želodec, nisi edini. Zakaj je občutek krivde ob meji tako močan prav pri ljudeh, ki jih imamo radi, razlaga zapis Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose.

Tudi stari starši imajo meje

V pogovorih o tej temi se pogosto spregleda druga stran. Babica, ki varuje trikrat na teden, ima tudi sama telo, ki se utrudi, prijateljice, ki jih ne vidi, in morda moža, ki bi rad šel na morje. Marsikateri stari starš pomoči ne zna odreči iz istega razloga, zaradi katerega ti ne znaš ugovarjati: ker se boji, da bo s tem ogrozil odnos.

Raziskave o zdravju starih staršev kažejo dvojno sliko. Giorgio Di Gessa s sodelavkama je na evropskih podatkih ugotovil, da je varstvo vnukov pri babicah povezano z boljšim zdravjem, tudi ko so upoštevali njihovo prejšnje zdravstveno stanje. To je povezava in ne dokaz, da varstvo zdravi, pove pa, da skrb za vnuke starim staršem praviloma ni v breme. Slika se spremeni tam, kjer varstvo ni izbira, ampak nuja brez predaha.

Zato je vredno občasno vprašati tudi: »Ti je to še v redu? Bi rada kak dan manj?« Meja, ki velja v obe smeri, je veliko lažje sprejeta kot meja, ki jo postavlja samo mlajša generacija. In kadar pomoč vključuje tudi denar ali stanovanje, se knjiga računov še bolj zaplete; o tem piše zapis Denar kot ljubezen in nadzor: starši in odrasli otroci.

Vaja: trije seznami

Za to vajo potrebuješ dvajset minut, list papirja in, če imaš partnerja, tudi njega. Naredi jo, preden se o čemerkoli pogovoriš s starši.

1. Zapiši vse, kar te moti. Brez cenzure in brez vrstnega reda: sladkarije, televizija, pripombe o tvoji službi, nenapovedani obiski. Seznam naj bo dolg, saj je namenjen samo tebi.
2. Vsako postavko razvrsti. V prvi stolpec gre varnost, zdravje in dostojanstvo otroka. V drugega slog. V tretjega tisto, kar v resnici ni o otroku, ampak o tebi in tvojih starših.
3. Prvi stolpec skrajšaj na največ pet pravil. Vsako zapiši kot en kratek, pozitiven stavek: »V avtu je vedno pripet v sedežu.« Če imaš partnerja, se o teh petih najprej uskladita vidva.
4. Drugi stolpec prečrtaj. Zavestno, z roko. To so stvari, ki jih prepuščaš. Ne zato, ker bi ti bilo vseeno, ampak ker si se tako odločil.
5. Tretji stolpec si shrani. To ni tema za pogovor o varstvu. To je tema zate: kaj bi rad, da mama ali oče o tebi končno vidita? Že to, da jo ločiš od čokolade, pogovor o čokoladi precej olajša.

Na koncu izberi dan, ko nihče nikamor ne hiti, in staršem povej prvi stolpec. Začni s tem, za kar si jim hvaležen, in končaj s tem, kar jim prepuščaš.

Kje ta pristop ne velja

Vse zgoraj predpostavlja stare starše, ki so v osnovi dobronamerni, in odnos, ki zdrži iskren stavek. Tako ni vedno, in takrat »prepusti slog« ni dober nasvet.

Če stari starš otroka udari, ga ponižuje, pije, ko ga varuje, ali vozi brez sedeža kljub dogovoru, to ni vzgojna razlika, ampak vprašanje varnosti. Takrat je pravilno varstvo prekiniti ali ga omejiti na čas, ko si zraven, tudi če to pomeni drag in naporen iskalni teden. Enako velja, kadar je pomoč pogojena: »Dokler živiš pod mojo streho, bo po moje.« To ni več pomoč z mnenjem, ampak nadzor, in ga opisuje zapis Ko te drugi držijo v krivdi: prepoznavanje čustvenega izsiljevanja.

Druga meja tega zapisa je bolj neprijetna: včasih imajo stari starši prav. Trideset let izkušenj z otroki ni nič in pripomba, ki te razjezi, je lahko točna. Meja ne pomeni, da ti ni treba poslušati. Pomeni, da po poslušanju odločiš ti.

In tretja: nekatere družine si izbire preprosto ne morejo privoščiti. Kdor je sam z otrokom in brez druge možnosti varstva, bo marsikaj sprejel, česar ne bi, če bi imel izbiro. To ni šibkost, ampak okoliščina. Tudi takrat pa ostane prvi stolpec: varnost ni predmet pogajanj.

Kako pri tem pomaga terapija

Kadar se isti prepir o varstvu ponavlja mesece, navadno ne gre več za varstvo. Gre za vprašanje, kdo si v odnosu do svojih staršev zdaj, ko si tudi sam starš, in kako sta se o tem uskladila s partnerjem. Relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, na take zaplete gleda kot na vzorce, ki se prenašajo iz roda v rod: način, kako so tvoji starši sprejemali pomoč svojih staršev, pogosto določa, kaj se zdi samoumevno danes.

V terapijo lahko prideš sam ali s partnerjem; kadar se zatika predvsem med vama, je smiselno začeti skupaj. Če te zanima širša slika, torej kako so se v vajinih družinah skozi generacije delile skrb, pomoč in beseda pri vzgoji, je temu namenjeno daljše, 90-minutno srečanje z genogramom Pogled v preteklost. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• Pomoč starih staršev je v Evropi pravilo, ne izjema: po podatkih raziskave SHARE vnuke vsaj občasno varuje večina babic in skoraj polovica dedkov.
• Hvaležnost in meja se ne izključujeta. Težko postane, ko se hvaležnost spremeni v dolg, ki ti zapre usta.
• Stari starši podpirajo, starša odločata, otrok je otrok. Težave nastanejo, ko se te naloge zamenjajo ali ko otrok postane sel med odraslimi.
• Loči pravila od sloga: kratek seznam tistega, kar velja povsod, in zavestno prepuščanje vsega drugega.
• O meji se pogovori vnaprej, v miru in s svojimi starši sam. Kjer gre za varnost otroka, pogajanj ni.