Alkohol in droge v najstništvu: kdaj je čas za skrb

Sobota, deset čez eno ponoči. Ključ se dolgo ne ujame v ključavnico. Ko se vrata končno odprejo, petnajstletni sin prestopi prag preveč previdno, kot človek, ki hodi po ledu. V hodniku zadiši po alkoholu in nečem sladkem, kar je skušalo ta vonj prekriti. »Sem samo utrujen,« reče in gre mimo tebe naravnost v sobo.

Ti ostaneš na hodniku z dvema nasprotnima željama hkrati. Prva je, da bi takoj potrkal na vrata in izvedel vse: kje, s kom, koliko, kdo jim je to prodal. Druga je, da bi se pretvarjal, da se ni nič zgodilo, ker si tudi sam pri teh letih kdaj prišel domov z vrtoglavico in »je vse to del odraščanja«. Obe želji sta razumljivi. Nobena sama po sebi ne pomaga.

Ta zapis je namenjen predvsem staršem. Ne bo ti dal formule, po kateri bi izračunal, ali je tvoj najstnik »v nevarnosti«. Poskušala pa bom razložiti, kako ločiti radovednost od težave, kaj je smiselno narediti še isto noč in kaj naslednji dan, in kdaj je skrb upravičena do te mere, da potrebuješ pomoč nekoga zunaj družine.

Poskus ni isto kot težava

Večina mladih se z alkoholom sreča v najstniških letih. To ni opravičilo, je izhodišče. Če vsak prvi kozarec razumeš kot začetek odvisnosti, boš reagiral tako močno, da se bo najstnik naučil predvsem enega: da ti o tem ne sme več povedati. Če pa vsak prvi kozarec odmahneš kot nedolžen, boš spregledal trenutek, ko se je iz radovednosti razvilo nekaj drugega.

Med obema skrajnostma je razlika, ki se je ne da izmeriti v decilitrih. Bolj kot količina šteje namen in vzorec. Najstnik, ki je na maturantskem plesu spil preveč in mu je bilo naslednji dan slabo, je naredil neumnost. Najstnik, ki pije sam v sobi, ker drugače ne more zaspati, ali ki pred vsako zabavo nekaj spije, da bi sploh lahko govoril z ljudmi, uporablja snov za nekaj, česar še ne zna urediti drugače. To je druga zgodba, tudi če sta količini podobni.

O tem, kaj nagrajevalni sistem naredi s ponavljanjem, sem več pisala v zapisu Odvisnost ni šibka volja: kaj se zgodi z nagrajevalnim sistemom. Tu bom ostala pri tem, kar je posebej pomembno v najstniških letih.

Zakaj starost pri prvem kozarcu ni nepomembna

Najstniški možgani niso nedokončani odrasli možgani, ampak možgani v drugačnem ravnovesju. Laurence Steinberg je to opisal kot dva sistema, ki ne dozorevata hkrati: del, ki išče nagrado, novost in vznemirjenje, je v puberteti zelo dejaven, del, ki zavira, načrtuje in tehta posledice, pa dozoreva počasneje, vse do sredine dvajsetih let. Posebej zgovoren je njegov poskus z vozniškim simulatorjem: mladostniki so tvegali precej več, kadar so vedeli, da jih gledajo vrstniki, pri odraslih pa navzočnost prijateljev ni spremenila skoraj ničesar.

To pomeni dvoje. Prvič, tvoj otrok sam doma za mizo lahko popolnoma razumno pove, da ne bo pil, in to tudi misli. V soboto ob polnoči med prijatelji pa deluje drug sistem. Ne gre za laž, gre za razliko med »hladnim« in »vročim« odločanjem. Drugič, zgodnji začetek ni nepomemben. V veliki ameriški raziskavi sta Bridget Grant in Deborah Dawson ugotovili, da je bilo med ljudmi, ki so začeli piti pred 15. letom, odvisnih od alkohola približno 40 odstotkov, med tistimi, ki so začeli pri 21 letih ali pozneje, pa približno 10 odstotkov. Raziskava ne dokazuje, da je kriv prav prvi kozarec — pri zgodnjem pitju se pogosto prepletajo še drugi dejavniki, od družinske obremenjenosti do stiske — a dovolj jasno pove, da odlašanje ni prazna moralna zahteva.

Kdaj je čas za skrb

En večer, ko pride domov opit, je razlog za pogovor. Razlog za skrb je vzorec. Pogosto se pokaže, da so znaki obstajali že prej, a so se zdeli vsak zase preveč nedolžni, da bi jih povezali. Zato jih tu naštevam skupaj:

• Pitje ali kajenje na samem. Najstniško pitje je večinoma družabno. Ko postane zasebno, ima drugo vlogo.
• Snov kot zdravilo. »Brez tega ne morem zaspati.« »Samo da se umirim pred testom.« Ko se snov poveže z uravnavanjem tesnobe, žalosti ali jeze, je to pomembnejši podatek od količine.
• Izpadi spomina. Najstnik, ki se ne spomni, kako je prišel domov, je pil toliko, da je bil v nevarnosti, ne glede na to, kako pogosto se to zgodi.
• Mešanje. Alkohol skupaj z marihuano, pomirjevali iz domače omarice ali neznanimi tabletami z zabave.
• Spremembe, ki se seštevajo. Ocene, ki padejo brez razlage, stari prijatelji, ki izginejo, novi, ki jih ne smeš spoznati, izgubljeno zanimanje za šport ali hobije, denar ali stvari, ki izginjajo od doma.
• Vožnja. Če je sedel za volan opit ali se peljal z nekom, ki je bil, je to rdeča črta, tudi če je bilo enkrat.

Pri marihuani velja podobna logika — o tem, kdaj postane težava in kdaj ne, sem pisala v zapisu Marihuana: kdaj postane težava in kdaj ne. Pri najstnikih je vredno dodati le, da so možgani v razvoju občutljivejši in da so današnji izdelki pogosto precej močnejši od tistih, ki se jih spomnijo starši.

Ko pride domov opit: najprej varnost, pogovor jutri

Noč, ko pride domov pijan, ni čas za vzgojni pogovor. Človek, ki ima v krvi alkohol, si ne bo zapomnil, kaj si mu povedal, ti pa boš verjetno rekel nekaj, česar ne misliš. Ta noč je namenjena eni stvari: da je varen.

Če je zaspan, a odziven, ga ne puščaj samega ležati na hrbtu. Bočni položaj, voda ob postelji, vrata priprta, nekajkrat preveri, kako diha. Če se ne moreš z njim sporazumeti, ga ne moreš zbuditi, diha nepravilno, bruha v polzavesti, je hladen in bled ali če sumiš, da je vzel še kaj drugega, pokliči 112. Raje pokličeš enkrat preveč. Zastrupitev z alkoholom ni redka in najstniško telo nima izkušenj, ki bi ga ustavile pravočasno.

Pogovor odloži na naslednji dan, ko bosta oba trezna in spočita. Če lahko, mu že zvečer reci samo eno stvar: »Dobro, da si doma. Jutri se pogovoriva.« To ni popustljivost. To je sporočilo, da je dom še vedno kraj, kamor se lahko vrne tudi takrat, ko je zamočil — in prav na tem sporočilu bo stalo vse, kar mu boš jutri skušal povedati.

Kaj starši res vedo o svojih najstnikih

Dolgo je veljalo, da so najbolje zaščiteni najstniki tisti, ki jih starši najbolj nadzorujejo. Håkan Stattin in Margaret Kerr sta to preverila natančneje in odkrila nekaj nepričakovanega: kar starši vedo o tem, kje so njihovi otroci in kaj počnejo, večinoma ne izvira iz nadzora ali spraševanja, ampak iz tega, kar jim najstniki sami povedo. In najstnik pove tisto, za kar ve, da bo slišano, ne da bi se mu svet podrl na glavo.

To je za starše hkrati olajšanje in zahteva. Olajšanje, ker ti ni treba postati detektiv. Zahteva, ker tvoj odziv na prvo priznanje določi, ali bo prišlo drugo. Starš, ki ob prvi resnici izbruhne, si zagotovi, da bo naslednjič slišal laž. O tem, kaj se skriva za najstniškim prikrivanjem, je več v zapisu Ko najstnik laže: kaj se za tem skriva.

To ne pomeni, da ne smeš vedeti, kje je, ali da ne smeš postaviti pravil. Pomeni, da pravila delujejo bolje, kadar so znana vnaprej, kadar je posledica sorazmerna in kadar ob njej ostane odnos. Najstnik, ki ve, da bo ob prekršku izgubil izhod za en vikend, a ne tudi tvoje naklonjenosti, ima več razlogov, da ti pove resnico, kot tisti, ki ne ve, kaj ga čaka.

Kako bi lahko zvenel začetek pogovora naslednji dan? Takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj si prišel domov pijan. Ne bom te zasliševala, rada pa bi razumela, kaj se je zgodilo.«
»Nič se ni zgodilo. Vsi so pili.«
»Verjamem, da so. Kaj pa je bilo zate dobrega pri tem?«
»Ne vem … Bil sem bolj sproščen. Normalno sem govoril z ljudmi.«
»Kaj pa sicer ne moreš?«
»Sicer se mi zdi, da vsi gledajo, kako sem čuden.«

V tem kratkem dialogu se je zgodilo nekaj pomembnega. Mama ni začela z obtožbo ali pridigo o jetrih. Vprašala je, kaj mu je alkohol dal. In odgovor ni bil »zabavo«, ampak olajšanje socialne tesnobe. To je podatek, ki spremeni smer pogovora: ne gre več samo za pravila o pitju, ampak tudi za to, kako mu je med vrstniki, kadar je trezen.

Ni nujno, da bo pogovor tekel tako gladko. Pogosto bo na prvo vprašanje odgovoril z zavijanjem z očmi in »saj ni nič«. To ni neuspeh. Najstniki pogosto preverjajo, ali je odrasel res pripravljen poslušati, preden povedo kaj resnega. Včasih pride pravi odgovor tri dni pozneje, v avtu, ko te ne gleda v oči.

Kozarec doma, da se nauči piti?

V Sloveniji je močno zakoreninjeno prepričanje, da se mora otrok »naučiti piti« doma, pod nadzorom, da potem zunaj ne bo pretiraval. O tem, kako se pitje pri nas normalizira, sem pisala v zapisu Alkohol v slovenski družini: kako se normalizira, dokler ne poči.

Raziskave tega prepričanja ne podpirajo. Avstralska skupina Richarda Matticka je več let spremljala skupino najstnikov in njihovih staršev. Najstniki, ki so alkohol dobivali od staršev, pozneje niso pili nič manj tvegano — ravno nasprotno, pogosteje so pili tudi alkohol iz drugih virov. Zaščitnega učinka, na katerega so starši računali, avtorji niso našli. Poleg tega v Sloveniji velja, da se alkohol osebam, mlajšim od 18 let, ne sme prodajati ali streči — družba je torej mejo že postavila, starš pa jo lahko podpre ali spodkoplje.

Večjo vlogo kot tisti kozarec ima nekaj drugega: kako pijejo odrasli doma. Najstnik se več nauči iz tega, kako oče po službi »nujno« potrebuje pivo, da se sprosti, kot iz vseh pogovorov o zmernosti. To ni očitek, je povabilo, da pogledaš tudi sebe.

Kaj je pod tem

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem na Frančiškanskem družinskem inštitutu, gledamo na simptom posameznika tudi kot na sporočilo o odnosih, v katerih živi. To ne pomeni, da so za najstnikovo pitje »krivi starši«. Pomeni, da je vredno vprašati, kaj pitje v tej družini in v tem trenutku počne.

Včasih je to preprosto pripadnost — biti del skupine, ki je zanj pomembna. Včasih je odmik od doma, kjer je napeto, se starša prepirata ali je eden od njiju bolan. Včasih je tiha samopomoč pri tesnobi, depresiji ali osamljenosti, ki je doma nihče ne opazi, ker najstnik navzven deluje. Če opažaš tudi umik, izgubo veselja in spremembe v spanju, si preberi zapis Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj. Kar se zunaj vidi kot upor, je od znotraj pogosto poskus regulacije čustev s sredstvom, ki je pri roki.

Pomembna je tudi tvoja lastna regulacija. Najstnik se ob prestrašenem, kričečem staršu ne pomiri, ampak se zapre. Ob staršu, ki ostane prisoten in razmeroma miren, pa se njegov živčni sistem lažje umiri — temu pravimo koregulacija. To ne pomeni, da ne smeš biti jezen ali prestrašen. Pomeni, da z vzgojnim pogovorom počakaš, dokler nisi sam spet na trdnih tleh.

Če opaziš, da najstnik govori o smrti, o tem, da bi bilo vseeno, če ga ne bi bilo, ali se samopoškoduje, ne čakaj. Pokliči njegovega zdravnika, v nujnem primeru 112. Ponoči je na voljo Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), ves dan Zaupni telefon Samarijan 116 123, za otroke in mladostnike pa TOM telefon 116 111. Kako se odzvati ob samopoškodovanju, je opisano v zapisu Samopoškodovanje: kaj v resnici pomeni in kako se odzvati.

Vaja: priprava na pogovor

Ta vaja je zate, ne za najstnika. Naredi jo pred pogovorom, po možnosti dan prej, z nekom, ki mu zaupaš, ali sam s svinčnikom v roki.

1. Zapiši, česa te je strah. Ne tega, kar boš rekel otroku, ampak kar se ti vrti v glavi ob treh zjutraj: »Da bo končal kot stric.« »Da bo umrl na cesti.« Strah, ki ga ne poimenuješ, se v pogovoru prelevi v kričanje.
2. Loči dejstva od domnev. V en stolpec zapiši, kar zares veš (prišel je opit, manjkajo dve steklenici iz kleti). V drugega, kar sklepaš (»verjetno pije vsak vikend«). Pogovor začni samo s prvim stolpcem.
3. Pripravi eno radovedno vprašanje. Na primer: »Kaj ti je bilo pri tem dobro?« ali »Kako si se počutil naslednje jutro?« Vprašanje, na katero ne poznaš odgovora, odpre več kot deset, na katere ga poznaš.
4. Določi eno mejo in eno posledico. Samo eno, ki jo boš zmogel izpeljati. Na primer: domov ob dogovorjeni uri; če ne, naslednji vikend ostane doma. Grožnje, ki jih ne izpolniš, učijo, da tvoje besede ne veljajo.
5. Ponudi varno pot domov. Povej mu: »Če boš kdaj v situaciji, ko ne boš mogel varno domov, me pokliči. Pridem pote, brez pridige tisto noč.« Pogovor o tem, kaj se je zgodilo, pride naslednji dan — a življenje ima prednost pred pravili.

Kje ta pristop ne zadošča

Vse, kar sem napisala o radovednih vprašanjih in mirnem pogovoru, velja za najstnika, ki eksperimentira ali občasno pije čez mero. Ne velja kot edini odziv takrat, ko so znaki resnejši. Če najstnik pije ali jemlje droge skoraj vsak dan, če ima izpade spomina, če se pojavijo nenavadne zaznave, preganjavica ali hude spremembe razpoloženja, če je bil v prometni nesreči ali je bil zaradi zastrupitve v bolnišnici, potem pogovor doma ni dovolj. Takrat je potrebna strokovna ocena — najprej pri osebnem zdravniku ali pediatru, ki lahko napoti naprej.

Prav tako mirnost staršev ni čarobna palica. Najstnik, ki pije zato, ker doma vlada nasilje ali ker eden od staršev sam pije, ne bo nehal zaradi dobro izpeljanega pogovora. V takih družinah pogosto ni treba »popraviti« najstnika, ampak nekaj v sistemu, ki ga obdaja. Kako odvisnost prizadene vse člane družine, je opisano v zapisu Ko odvisnost prizadene celo družino: vloge, ki jih dobijo otroci.

In nazadnje: tudi najbolj premišljen starš ne more vsega preprečiti. Najstnik ima svojo voljo, svoje prijatelje in svoje skrivnosti. Starševstvo v tem obdobju ni nadzor nad izidom, ampak skrb za to, da je doma odrasel, h kateremu se lahko obrne, ko gre kaj narobe.

Kam po pomoč

Za najstnika samega so prvi naslovi osebni zdravnik ali pediater, šolska svetovalna služba in terapevt, ki dela z otroki in mladostniki. Najstnik se lahko tudi sam, anonimno, obrne na TOM telefon 116 111. Na zdravnika se lahko obrneš tudi ti, še preden najstnik pristane na pogovor — povedal ti bo, kako oceniti nujnost in kam naprej.

Za starše in družino kot celoto je lahko v pomoč družinska terapija. Na takem srečanju ne gre za to, da bi najstnika »postavili pred sodišče«, ampak da bi družina skupaj pogledala, kaj se dogaja med njimi: kako se pogovarjajo, kdo s kom drži, o čem se molči. Pogosto se pokaže, da je pitje le najbolj viden del nečesa, kar je bilo že dolgo v zraku. Kadar je težava že prerasla v odvisnost, je več o tem, kako lahko ravnajo starši, v zapisu Ko postane odvisen otrok: starši med krivdo in mejami. Kaj odvisnost sploh je, pa je na kratko razloženo v bazi znanja pod geslom odvisnost.

Če ti je pristop, ki od najstnika ne zahteva takojšnje popolne abstinence, tuj, si preberi še zapis Zmanjševanje škode: pristop, ki ne zahteva takojšnje abstinence. Pri mladoletnih ni nadomestek za jasne meje, lahko pa pomaga, da ob meji ostane tudi varnost.

Kaj si zapomni

• En večer opitosti je razlog za pogovor, vzorec pa razlog za skrb — štejeta namen in ponavljanje, ne le količina.
• Najstniški možgani v družbi vrstnikov tvegajo več; to ni laž, ampak razvojna značilnost, zato meje potrebujejo starše.
• Noč, ko pride domov opit, je za varnost; pogovor pride naslednji dan, ko sta oba trezna.
• Starši največ vedo, kadar najstnik sam pove — tvoj odziv na prvo priznanje določi, ali bo prišlo drugo.
• Pri vsakodnevni rabi, izpadih spomina, mešanju snovi ali mislih na smrt ne čakaj: zdravnik, krizne številke, 112.