Samozavest pri otrocih: kako jo krepiti brez praznih pohval

»Jaz sem pač neumna za matematiko.«

Osemletna deklica to reče za kuhinjsko mizo, s svinčnikom v roki in z nalogo, ki je ne zna rešiti. Mama, ki pomiva posodo, se obrne in reče tisto, kar bi rekla večina od nas: »Kaj pa govoriš! Ti si najpametnejša punčka, kar jih poznam.« Mišljeno je z ljubeznijo. Mišljeno je kot obliž. A naslednji dan, ko učiteljica razdeli dodatne, malo težje naloge, deklica izbere lažji list. Če si najpametnejša punčka in naloge ne znaš rešiti, je to namreč veliko hujše kot za navadno punčko.

Ta prizor je sestavljen, a ga v različnih oblikah poznajo skoraj vsi starši. Želimo si, da bi naši otroci verjeli vase. In ker si tega želimo, jim to pogosto skušamo dopovedati z besedami: »Super si«, »Najboljši si«, »Ti zmoreš vse«. V tem zapisu bom skušala pokazati, zakaj samozavest pri otrocih ne raste iz takšnih zagotovil — in kaj ji v resnici pomaga.

Kaj otroška samozavest sploh je

Ko govorimo o samozavesti, pogosto mislimo na otroka, ki je glasen, ki se rad postavi pred razred, ki se ne boji odraslih. A to je temperament, ne samozavest. Tih otrok, ki dolgo opazuje, preden se vključi v igro, je lahko povsem samozavesten. In glasen otrok, ki ves čas išče pozornost, je lahko v sebi zelo negotov. O tem, zakaj samozavest ni isto kot glasnost, sem več pisala v zapisu Samozavest ni glasnost: kaj v resnici pomeni zaupati vase.

Pri otrocih se zdi koristno ločiti dve plasti. Prva je občutek, da je otrok sprejet in vreden — ne zato, ker je priden, lep ali uspešen, ampak zato, ker je. Druga je občutek, da nekaj zmore: da se lahko nauči, poskusi, se zmoti in poskusi znova. Prva plast se rodi v odnosu, druga v izkušnji. Ko starši skušamo otroku »dati samozavest« s pohvalami, ti dve plasti pogosto pomešamo. Pohvalimo dosežek, otrok pa sliši, da je njegova vrednost odvisna od dosežka. Kako se te plasti razlikujejo pri odraslih, razlagam v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod samopodoba.

Ko pohvala naredi nasprotno

Nizozemski psiholog Eddie Brummelman in njegovi sodelavci se že več kot desetletje ukvarjajo prav s tem vprašanjem: kaj pohvala naredi otroku, ki o sebi misli slabo. Rezultati so precej nenavadni.

V eni od njihovih raziskav so opazili, da odrasli otrokom z nizko samozavestjo spontano dajejo več napihnjenih pohval — ne le »lepo si narisal«, ampak »to je neverjetno lepo!«. Logika je razumljiva: otrok je negotov, zato ga dvignemo malo bolj. A ko so raziskovalci pogledali, kaj se zgodi potem, so ugotovili, da so otroci z nizko samozavestjo po napihnjeni pohvali manj pripravljeni poskusiti nekaj težjega. Pri otrocih z visoko samozavestjo je bilo obratno. Zakaj? Ker napihnjena pohvala postavi visoko merilo. Če sem bil »neverjeten«, si ne smem privoščiti, da bi naslednjič zgolj »solidno« zmogel. Za otroka, ki že tako dvomi, je varneje, da ne poskusi.

Druga Brummelmanova raziskava, ki je spremljala 565 otrok med sedmim in enajstim letom v obdobju poldrugega leta, je ločila dve stvari, ki ju radi zamenjamo. Otroci staršev, ki so jih precenjevali — ki so verjeli, da so njihovi otroci posebni, boljši od drugih in upravičeni do več —, so sčasoma razvili več narcisističnih potez. Visoke samozavesti pa niso napovedovali precenjevanje in pohvale, ampak toplina: starši, ki so otrokom pokazali, da jih imajo radi in da radi preživljajo čas z njimi. Narcisizem in samozavest se od zunaj lahko zdita podobna. V resnici je prvi občutek »sem boljši od drugih«, drugi pa »sem v redu, takšen, kot sem«.

Pohvala osebe in pohvala procesa

Iz tega ne sledi, da otroka ne bi smeli hvaliti. Sledi, da je pomembno, kaj pohvalimo. Psihologi ločijo pohvalo osebe (»pameten si«, »dober fant si«, »ti si pravi umetnik«) in pohvalo procesa (»vidim, da si poskusil tri različne načine«, »vztrajala si, čeprav ni šlo takoj«, »tole barvo si izbral zelo premišljeno«).

Carol Dweck in Claudia Mueller sta že konec devetdesetih let pokazali, da otroci, ki so jih pohvalili za pamet, po neuspehu hitreje izgubijo veselje do naloge in ga pripišejo temu, da »niso dovolj pametni«. Otroci, pohvaljeni za trud, so po neuspehu pogosteje vztrajali. Brummelman je pozneje dodal pomemben odtenek: pohvala osebe je bila najbolj škodljiva prav pri otrocih z nizko samozavestjo. Ti so po neuspehu, pred katerim so dobili pohvalo osebe, čutili več sramu. Ko je pohvala povezana z »meno«, je tudi neuspeh povezan z »meno«.

Zanimiva je tudi dolgoročna raziskava Elizabeth Gunderson in sodelavcev. Opazovali so, kako starši hvalijo malčke, stare od enega do treh let, in otroke spremljali do drugega razreda. Otroci, ki so v zgodnjem otroštvu slišali več pohvale procesa, so pri sedmih in osmih letih pogosteje verjeli, da se sposobnosti da razvijati.

Moram pa dodati previdnost. Ideja o »miselnosti rasti« je postala zelo priljubljena, novejše metaanalize pa kažejo, da so učinki šolskih programov, ki jo skušajo privzgojiti, precej manjši, kot se je sprva zdelo. Pohvala procesa ni čarobna formula. Je preprosto natančnejši opis tega, kar se je zgodilo — in otroku pove, da je bil viden.

Avtonomija: »Sam sem zmogel«

Teorija samodoločenosti, ki sta jo razvila Edward Deci in Richard Ryan, pravi, da ima vsak človek tri osnovne psihološke potrebe: po povezanosti, po avtonomiji in po kompetenci. Ko so te potrebe zadovoljene, ljudje — tudi otroci — rastejo, so radovedni in vztrajni. Ko niso, postanejo bodisi pretirano odvisni od zunanje potrditve bodisi uporniški.

Avtonomija pri otroku ne pomeni, da sme početi, kar hoče. Pomeni, da ima občutek, da je avtor svojih dejanj. Da je izbral sam, da je poskusil sam, da je rešil sam — tudi če je bila rešitev nerodna. Samozavest, ki zraste iz »sam sem zmogel«, je trdnejša od tiste, ki zraste iz »mama je rekla, da sem super«.

V praksi to pogosto pomeni, da moramo starši narediti manj. Ne zavezati vezalk, če se jih otrok uči. Ne popraviti risbe, da bi bila »lepša«. Ne napisati domače naloge namesto njega, ko je ura že pozna. Ne reševati spora s sošolcem, preden ga otrok sploh poskusi rešiti sam. To je težko, ker gledati otroka, kako se muči, boli. A vsakič, ko namesto njega opravimo nekaj, kar bi zmogel sam, mu nehote povemo: »Ne verjamem, da zmoreš.«

Kako starševski slog vpliva na to, koliko prostora ima otrok, je kratko opisano v bazi znanja pod starševski slogi. Najbolj ugoden je tisti, ki združuje toplino in jasne meje — kar je nekaj drugega kot popustljivost.

Kompetenca: izkušnja, ne zagotovilo

Druga potreba je kompetenca — občutek, da nekaj zmorem. In tu je ključna beseda izkušnja. Otroku lahko stokrat rečemo, da zna plavati, a dokler sam ne preplava bazena, mu ne bo verjel. In ko ga preplava, mu tega ni treba več govoriti.

Kompetenca raste iz nalog, ki so ravno prav težke: dovolj, da se mora otrok potruditi, in ne toliko, da bi bil neuspeh skoraj gotov. Prelahke naloge ne gradijo ničesar — otrok ve, da so lahke, zato mu uspeh ne pove veliko. Pretežke pa potrdijo dvom. Naloga starša ni, da otroku prihrani napor, ampak da mu pomaga najti nalogo, pri kateri napor obrodi sad.

Ključno je tudi, kako ravnamo, ko ne gre. Otrok, ki se zmoti in vidi, da odrasli ob tem ostanejo mirni, se nauči, da je napaka del poti. Otrok, ki vidi razočaranje na obrazu ali sliši »saj sem ti rekel«, se nauči, da je napaka nevarna. O tem, kako se zaupanje vase gradi z majhnimi koraki, ne z mislimi, sem pisala v zapisu Majhna dejanja, velika samozavest, o vstajanju po neuspehu pa v zapisu Samozavest po neuspehu.

Kako to zveni v vsakdanu

Vrnimo se k deklici z matematiko. Kaj bi mama lahko rekla drugače? Ne obstaja en pravi stavek, a pogovor bi lahko stekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Jaz sem pač neumna za matematiko.«
»Ta naloga te je res razjezila.«
»Ne znam je. Vsi drugi jo znajo.«
»Pokaži mi, do kod si prišla.«
»Do sem. Potem ne vem, kaj naj delim.«
»Prvi del si naredila pravilno. Kaj misliš, kaj nam tu sploh hočejo povedati?«

Mama ni rekla, da je hči pametna. Ni ji pa tudi pritrdila, da je neumna. Najprej je opazila čustvo. Nato se je od sodbe (»neumna sem«) premaknila k nalogi (»do kod si prišla«). In namesto pohvale je dala natančno povratno informacijo — prvi del je pravilen. Deklica iz tega ne izve, da je pametna. Izve nekaj bolj uporabnega: da je nekaj že zmogla in da je naslednji korak majhen.

Nekaj stavkov, ki jih lahko poskusiš namesto splošnega »bravo«:

• »Opazila sem, da si začel znova, ko ni šlo.«
• »Kako si prišel na to idejo?«
• »Tega pred enim mesecem še nisi znal.«
• »Kaj ti je pri tem najbolj všeč?« — da otrok sam oceni svoje delo.
• »Hvala, da si pomagal pospraviti.« — zahvala za dejanje, ne ocena osebe.

Kaj otrok prebere iz nas

Otroci ne poslušajo le tega, kar jim rečemo o njih. Poslušajo tudi, kako govorimo o sebi. Mama, ki pred ogledalom vzdihne »groza, kako izgledam«, in oče, ki ob vsaki napaki zamrmra »jaz sem pa res nesposoben«, otroka učita več kot katerakoli pohvala. Otrok iz tega razbere, kako se v tej družini ravna z napakami, s telesom in z neuspehom.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem pri Christianu Gostečniku, je to eno temeljnih spoznanj: otrok ne prevzame le besed, ampak čustveno vzdušje, v katerem odrašča. Če je v družini dvom vase nekaj, o čemer se ne govori, ga otrok pogosto vseeno začuti — in ga nosi naprej kot svojega. Od kod izvira nizka samozavest pri odraslih in kako jo oblikujejo zgodnji odnosi, sem opisala v zapisu Od kod pride nizka samozavest. Kako se vzorci navezanosti prenašajo z generacije na generacijo, pa v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.

To ni povod za krivdo. Nihče ni popoln starš in nihče ne bi smel biti. Je pa povabilo, da opazimo, kateri glas v nas govori, ko smo strogi do sebe — in ali je to glas, ki bi ga radi predali naprej. Temu notranjemu glasu pogosto rečemo notranji kritik. Kako starševa samopodoba vpliva na otroka, podrobneje raziskujem v zapisu Samopodoba in starševstvo.

Tudi v slovenskem šolskem prostoru je pritisk na ocene in »pridnost« pogosto velik. Otrok, ki dobi petico, sliši »bravo«, otrok, ki dobi trojko, pa vprašanje »kaj se je zgodilo?«. Ni nujno, da je to narobe. A če otrok sliši samo to dvoje, se nauči, da je njegova vrednost vpisana v redovalnico.

Vaja: teden opisne pohvale

Če želiš preveriti, kako hvališ svojega otroka, lahko narediš preprosto vajo. Traja en teden, vsak dan pa le nekaj minut.

1. Prva dva dneva samo opazuj. Ne spreminjaj ničesar. Zvečer zapiši tri pohvale, ki si jih izrekel, točno tako, kot si jih rekel.
2. Razvrsti jih. Ob vsaki zapiši, ali je pohvala osebe (»priden si«, »pametna si«) ali opis procesa (»vztrajal si«, »si poskusila na novo«).
3. Tretji dan izberi en trenutek, ko bi rekel »bravo«, in namesto tega opiši, kaj si videl: »Opazila sem, da si …«
4. Vsaj enkrat na dan otroka vprašaj za njegovo mnenje o lastnem delu: »Kaj ti je pri tem najbolj uspelo?« in počakaj na odgovor.
5. Ob koncu tedna zapiši, kaj si opazil — pri otroku in pri sebi. Je bilo težko? Ti je kdaj ušla stara pohvala? Kaj se je zgodilo, ko si opisal namesto ocenil?

Ne gre za to, da bi se pohval odvadil. Gre za to, da postaneš pozornejši na to, kaj z njimi sporočaš.

Kje ta pristop ne zadošča

Rada bi bila tu poštena, ker se o pohvalah danes govori, kot da bi bila vsaka izrečena »bravo« napaka. Ni tako.

Toplina je pomembnejša od formule. Otrok, ki ima radi starše in ve, da ga imajo radi oni, bo preživel tudi kakšen napihnjen »najlepša risba na svetu«. Raziskave, ki sem jih navedla, govorijo o vzorcih, ne o posameznih stavkih. Starš, ki se ob vsakem »bravo« ustavi in preverja, ali je pravilno hvalil, je lahko bolj napet in manj prisoten — in to otrok začuti bolj kot obliko pohvale.

Ni vsak dvom otroka težava samozavesti. Otrok, ki pravi »nisem dober«, je lahko v resnici preobremenjen, utrujen ali pa ga v šoli kdo ustrahuje. Če se otrok umika iz družbe, nenadoma noče v šolo, se mu spremenita spanje in apetit ali govori o tem, da ga ni vredno imeti rad, to ni vprašanje pohvale. Takrat je prav, da se pogovoriš s šolsko svetovalno službo, z otrokovim pediatrom ali poiščeš pomoč v centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Če otrok govori o tem, da ne bi več živel, pokliči Zaupni telefon Samarijan na 116 123 ali v nujnih primerih 112.

Temperament ostaja. Nekateri otroci so po naravi previdnejši, občutljivejši ali bolj zadržani. Nobena pohvala, niti najbolj premišljena, iz takšnega otroka ne bo naredila razrednega govornika — in tudi ni treba. Samozavest ni isto kot ekstravertnost.

In nazadnje: tudi raziskave imajo meje. Večina študij o pohvali je bila narejena v zahodnoevropskih in ameriških družinah, pogosto v laboratorijskih okoliščinah. Kako se ugotovitve prenesejo v vsakdan konkretne slovenske družine, ni vedno jasno. Zato jih jemlji kot smer, ne kot pravilo.

Če pa opaziš, da je tvoja lastna negotovost tista, ki ti otežuje starševstvo — da te otrokov neuspeh zaboli bolj, kot bi pričakoval, ali da se v otrokovem dvomu prepoznaš —, je to lahko dobra tema za lastno terapijo. Ne zato, ker bi bil slab starš, ampak zato, ker se v starševstvu pogosto prebudi tisto, kar smo nosili od lastnih staršev. Razmišljanje o tem, kje se samozavest pravzaprav začne, nadaljujem v zapisu Samozavest se ne začne s pohvalami, ampak s samozavedanjem.

Kaj si zapomni

• Samozavest pri otrocih raste iz dveh virov: iz občutka, da je sprejet, in iz izkušnje, da nekaj zmore.
• Napihnjene pohvale lahko otroke z nizko samozavestjo odvrnejo od izzivov, ker postavijo previsoko merilo.
• Pohvala procesa (trud, strategija, napredek) je za otroka uporabnejša od pohvale osebe (pameten, priden, talentiran).
• Otrok potrebuje avtonomijo in naloge, ki so ravno prav težke — včasih to pomeni, da starš naredi manj.
• Samozavest je napovedovala starševska toplina, ne precenjevanje — zato je odnos pomembnejši od pravilnega stavka.