Otroci v izobilju: kako vzgajati brez pomanjkanja in brez praznine

Dvanajstletnik se ob devetih zvečer vrne s treninga tenisa. V hiši je tiho. Starša sta na večerji s poslovnimi partnerji, večerja ga čaka na kuhinjskem pultu. Na telefonu ima sporočilo od mame: »Kako je šlo? Si zmagal?« Odgovori s palcem navzgor, odnese krožnik v sobo in zapre vrata. Nihče ne vidi, da je jedel sam, da je izgubil in da ga je bilo sram.

V tem prizoru ni nič dramatičnega. Nihče ni slab starš. Otrok ima vse, kar potrebuje za šport, šolo in prihodnost — in še več. A v prizoru sta tudi dve stvari, ki jih raziskave vedno znova povezujejo s stisko otrok v premožnih družinah: občutek, da šteje rezultat, in samota, ki jo je od zunaj težko opaziti. Ta zapis je za starše, ki si želijo, da bi njihovi otroci odraščali brez pomanjkanja — in se hkrati sprašujejo, kako preprečiti, da bi odrasli z notranjo praznino.

Kaj so pokazale raziskave Suniye Luthar

Ameriška psihologinja Suniya Luthar je dolgo raziskovala otroke iz revnih okolij. Ob koncu devetdesetih let je za primerjavo vključila še mladostnike iz premožnih predmestij — in ugotovila nekaj, česar ni pričakovala. V nekaterih kazalnikih so bili ti mladostniki na slabšem od vrstnikov iz povprečnih družin: pogosteje so poročali o tesnobi in depresivnih simptomih, več so posegali po alkoholu in drogah.

Pozneje je z ekipo spremljala dve skupini mladih iz premožnih skupnosti vse do zgodnje odraslosti. V raziskavi, objavljeni leta 2018, so ugotovili, da so do 26. leta merila za zasvojenost z alkoholom ali drogami izpolnjevali dvakrat do trikrat pogosteje, kot je značilno za njihove vrstnike v ameriškem povprečju. Podatke je treba brati previdno: gre za vzorce iz določenih okolij v ZDA, ne za vse otroke premožnih staršev in ne za Slovenijo. A vzorec se v njenih raziskavah ponavlja dovolj dosledno, da ga stroka jemlje resno.

Pomembno je, česa raziskave ne pravijo. Ne pravijo, da je denar škodljiv. Ne pravijo, da so premožni starši slabši starši. Pravijo, da izobilje otrok ne zaščiti samo po sebi — in da imajo v teh okoljih posebno težo nekateri dejavniki, ki jih je mogoče spremeniti.

Dve poti do stiske

Luthar in sodelavci so večkrat izpostavili dva dejavnika, ki pri mladih iz premožnih družin najbolj napovedujeta težave. Prvi je pritisk k dosežkom — ne sam po sebi, ampak takrat, ko otrok začuti, da sta ljubezen in odobravanje staršev odvisna od njegovih rezultatov. Drugi je oddaljenost od staršev, telesna ali čustvena: starši, ki so veliko odsotni, ali pa so prisotni, a z mislimi drugje.

Zanimivo je, da Luthar opisuje, kako se lahko prav ta dva dejavnika krepita med sabo. Kjer je bližine malo, postanejo rezultati edini jezik, v katerem se starš in otrok srečata. In kjer so rezultati edini jezik, otrok težko pride k staršu s tistim, kar ni uspeh — z dvomom, porazom, žalostjo.

Ko otrok sliši, da šteje rezultat

V eni od raziskav iz Lutharjinega kroga so Lucia Ciciolla in sodelavci mladostnike vprašali, koliko po njihovem mnenju starši cenijo njihove dosežke in koliko njihovo prijaznost do drugih. Tisti, ki so imeli občutek, da starši nesorazmerno bolj cenijo dosežke, so se v povprečju slabše počutili in slabše funkcionirali — tudi v šoli. Ključna je beseda občutek. Starši pogosto iskreno verjamejo, da otroku sporočajo »rad te imam, ne glede na vse«. A otrok bere to, kar se doma zares dogaja: kaj sproži navdušenje, ob čem se pogovor podaljša, kaj se pove sorodnikom.

V premožnih družinah je ta pritisk pogosto tih in dobronameren. Ne gre za vpitje zaradi ocen. Gre za okolje, v katerem je odličnost samoumevna, ker so starši sami dosegli veliko, ker ima otrok na voljo najboljše učitelje, trenerje in šole — in ker se zdi, da pri vseh teh možnostih povprečje ni opravičljivo. Otrok iz tega lahko izpelje nevarno enačbo: če imam vse pogoje, potem je vsak moj neuspeh samo moja krivda.

Iz te enačbe zraste perfekcionizem, ki ni želja po kakovosti, ampak strah pred tem, da bi bil viden kot nezadosten. Več o tem v bazi znanja pod perfekcionizem in v zapisu Perfekcionizem in overthinking: dve plati istega strahu.

Odsotnost, ki je ne vidimo

Starši z zahtevnimi poklici in velikimi odgovornostmi so pogosto veliko odsotni. To ni obtožba — je dejstvo njihovega življenja. Varuške, gospodinje, vozniki in učitelji lahko otroku nudijo veliko skrbi in tudi pravo toplino. Kar ne morejo nadomestiti, je občutek, da je otrok pomemben staršem.

Teorija navezanosti pravi, da otrok potrebuje vsaj eno osebo, ki je zanj dosegljiva in odzivna, ko je v stiski. Ne vedno in ne popolno — dovolj pogosto. Ko otrok ve, da se lahko obrne na starša, se tudi svetu upa iti naproti. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod navezanost, o tem, kako se vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, pa sem pisala v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.

Čustvena odsotnost je še bolj zahrbtna od telesne. Starš je lahko doma, a s telefonom v roki, z mislimi pri naslednjem sestanku. Otrok to čuti. Mnogi otroci se takrat naučijo, da je bolje ne motiti — in to se v najstniških letih pogosto spremeni v tišino, ki starše preseneti. O tem, kako to tišino znova odpreti, govori zapis Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Brez pomanjkanja, a z mejami

Ena od posebnosti vzgoje v izobilju je, da »ne« ni nujno povezan z denarjem. V večini družin otroci slišijo »tega si ne moremo privoščiti« in se ob tem naučijo čakati, izbirati in prenesti razočaranje. Kjer si je mogoče privoščiti skoraj vse, mora starš »ne« reči iz drugega razloga — zato, ker tako meni. To je težje, ker ga ne more skriti za okoliščine.

A otroci potrebujejo prav to. Sposobnost prenašanja frustracije, čakanja in dela za nekaj, česar še nimaš, se ne razvije sama. Razvije se, ko otrok izkusi majhna razočaranja ob odraslem, ki mu jih ne odvzame, ampak ga skozi njih spremlja. Diana Baumrind je že v šestdesetih letih opisala avtoritativni slog vzgoje — toplino, združeno z jasnimi pričakovanji in mejami — ki ga raziskave še danes povezujejo z najboljšimi izidi za otroke. Primerjavo slogov najdeš v bazi znanja pod starševski slogi, o mejah pa pod meje.

Meje v premožni družini ne pomenijo umetnega pomanjkanja. Pomenijo, da ima otrok izkušnjo, da so nekatere stvari odvisne od njegovega truda; da se pokvarjena stvar ne nadomesti takoj; da ima žepnina mejo; da se v hiši pospravlja za sabo, čeprav bi to lahko naredil nekdo drug. Te majhne izkušnje so gradniki občutka, da je otrok sposoben — in da ni vreden samo zaradi tega, kar ima.

Kako bi lahko zvenel pogovor

Takole bi lahko zvenel del pogovora z mamo na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne razumem. Ima vse. Najboljšo šolo, trenerja, potovanja. Zakaj je tako nesrečna?«
»Kaj misliš, kaj bi rekla ona, če bi jo vprašala, česa ji manjka?«
»Verjetno … da me ni doma. Ampak delam vendar zanjo.«
»Verjamem. Morda pa ona tega ne doživlja kot nekaj zase, ampak kot nekaj, kar ji vzame tebe.«

V takem trenutku ni krivca. Mama dela iz ljubezni, hči pogreša iz ljubezni. Obe imata prav. Terapija takrat ne išče, kdo je kriv, ampak kako bi lahko ti dve ljubezni spet našli skupen jezik.

Vaja: deset minut brez rezultatov

To vajo lahko začneš še danes, ne glede na to, kako star je tvoj otrok.

1. Izberi deset minut na dan, ko si z otrokom sam — vožnja, večerja, čas pred spanjem. Telefon pospravi v drug prostor, ne le obrni.
2. V tem času ne sprašuj po rezultatih. Nič o ocenah, tekmah, nastopih. Namesto »Kako je bilo na testu?« vprašaj »Kaj te je danes nasmejalo?« ali »S kom si danes največ govoril?«.
3. Poslušaj, ne popravljaj. Če otrok pove nekaj, kar te zaskrbi ali razjezi, ga ne prekinjaj z nasvetom. Recimo: »Aha. In kako ti je bilo ob tem?«
4. Pohvali trud ali dobroto, ne izida. Če že pohvališ, naj bo to nekaj, na kar ima otrok vpliv: »Videl sem, da si pomagal sošolcu« ali »Vidim, koliko si vadil.«
5. Po tednu dni zapiši, kaj si izvedel o otroku, česar prej nisi vedel. Mnogi starši so presenečeni, koliko se odpre, ko pogovor ni več izpit.

Če otrok v začetku ne govori veliko, ne obupaj. Pri mladostnikih je tišina pogosto preizkus, ali je prostor res varen.

Razliko med dvema vrstama sporočil najlaže vidiš v vsakdanjih stavkih. Otrok iz njih sestavi odgovor na vprašanje, ki ga redko izreče na glas: ali sem ti pomemben jaz ali to, kar naredim?

Nobeden od stavkov na levi ni kruto mišljen. Večinoma so izraz ponosa ali želje, da bi otroku prihranili slabo voljo. A ko se nabirajo leta, otrok iz njih sestavi podobo o sebi. O tem, kako se gradita samospoštovanje in samozavest, sem pisala v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo.

Kje ta pogled ne velja

Pomembno je, da tega zapisa ne bereš kot obtožnico. Večina otrok iz premožnih družin odraste v zadovoljne, sposobne odrasle. Revščina je za otroke še vedno precej večje tveganje kot izobilje — tega Lutharjine raziskave nikoli niso postavile pod vprašaj. Govorimo o tem, da izobilje ne zaščiti samodejno, ne o tem, da škodi.

Prav tako ni vsaka otrokova stiska posledica vzgoje. Tesnoba, depresija, motnje hranjenja in zasvojenosti imajo več vzrokov — tudi biološke, genetske in tiste, ki prihajajo iz vrstniškega okolja. Če opaziš, da se otrok dalj časa umika, da se mu je spremenil spanec ali apetit, da je izgubil veselje do stvari, ki jih je imel rad, ali da posega po alkoholu ali drogah, se posvetuj z otrokovim zdravnikom. Kako ločiti običajna nihanja od depresije, opisujem v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj. Če se pojavijo misli o samopoškodovanju ali samomoru, ne čakaj: Zaupni telefon Samarijan 116 123 je dosegljiv vse dni, 24 ur, Klic v duševni stiski 01 520 99 00 pa od 19.00 do 7.00. V nujnih primerih pokliči 112.

In nazadnje: ta zapis ne govori o dediščini, skladih ali finančni vzgoji. O tem, kako se v družini pogovarjati o premoženju, več v zapisu Dediščina in otroci: kako se pogovarjati o premoženju, za finančna in pravna vprašanja pa so pravi naslov drugi strokovnjaki.

Družina kot celota

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, otrokove stiske ne gledamo kot težave enega samega člana. Gledamo jo kot sporočilo o tem, kako živi cela družina. Otrok, ki se umika, perfekcionist, ki ne spi, najstnik, ki eksperimentira s substancami — vsak od njih pogosto nosi nekaj, kar v družini nima drugega prostora.

Pogosto se pokaže tudi, da starši ponavljajo vzorce iz lastnega otroštva. Oče, ki je sam odraščal v pomanjkanju, želi otroku prihraniti vse, kar je pogrešal — in ne opazi, da mu s tem jemlje izkušnjo lastne moči. Mama, ki je bila kot otrok vredna le z odličnimi ocenami, nehote ponovi isto sporočilo. Na daljšem srečanju z genogramom, Pogled v preteklost, lahko skupaj nariševa, kako so se pričakovanja, uspeh in bližina prenašali skozi generacije — in kje lahko vzorec prekineš.

Pomaga tudi, če se starša o tem pogovorita med sabo, preden se pogovorita z otrokom. Kaj si želita, da bi otrok odnesel od doma? Kaj od tega, kar sta sama dobila, želita predati naprej in česa ne? Pogosto se izkaže, da imata o uspehu, denarju in bližini različne predstave, ki jih otrok že dolgo čuti, čeprav jih nihče ni izrekel. Ko jih izrečeta, otroku ni treba več izbirati med njima.

Ne pozabi tudi na posebnosti življenja v premožni družini, ki jih okolica redko razume: varnostne omejitve, previdnost pri prijateljstvih, pozornost javnosti. Otroci jih občutijo drugače kot odrasli. Nekaj o tem pišem v zapisu Zasebnost kot zapor: ko varnost loči od ljudi.

Kaj si zapomni

• Izobilje otroka ne zaščiti samo po sebi; raziskave pri mladih iz premožnih okolij kažejo višja tveganja za tesnobo in zlorabo substanc.
• Dva dejavnika imata posebno težo: občutek, da šteje le rezultat, in oddaljenost od staršev.
• Otrok ne potrebuje pomanjkanja, potrebuje meje — in starša, ki ga skozi razočaranje spremlja.
• Pohvali trud in dobroto, ne le izida; vsak dan si vzemi nekaj minut za pogovor brez rezultatov.
• Če stiska traja ali se pojavijo substance ali samopoškodovanje, poišči strokovno pomoč.