Spolnost po rojstvu otroka: zakaj se vrne počasneje, kot pričakujeta

»Ginekologinja je rekla, da je vse zaceljeno. Torej bi moralo biti spet normalno, ne?«

To vprašanje si v prvih mesecih po porodu zastavi veliko parov — ne vedno na glas. Šest tednov je mimo, poporodni pregled je opravljen, zdravnica je pokimala. In nato se nič ne zgodi. Ali pa se zgodi, a je drugače: bolj previdno, bolj utrujeno, z enim ušesom pri otroški posteljici. Eden od partnerjev začne tiho šteti dni, drugi začne šteti, kolikokrat je že rekel »danes ne«. Oba pa si v sebi zastavljata isto vprašanje: ali je z nama kaj narobe?

Večinoma ni. Spolnost se po rojstvu otroka skoraj vedno vrača počasneje, kot sta pričakovala, in razlogov za to je več, kot jih ujame en sam pregled. V tem zapisu bom skušala razložiti, kaj se v teh mesecih dogaja s telesom, z utrujenostjo, z identiteto in s tem, kar mame pogosto opišejo kot »ves dan me nekdo drži«. O partnerstvu po rojstvu otroka na splošno — o delitvi dela, prepirih in času zase — sem pisala v zapisu Par po rojstvu otroka: kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu. Tu ostajam pri intimnosti.

Šest tednov ni rok

Šest tednov se je v glavah ljudi ustalilo kot nekakšna meja: do takrat ne, potem pa spet. V resnici je to okvirni čas, ko se pri večini žensk zaceli maternica in preneha poporodno krvavenje, in čas, ko je običajno opravljen poporodni pregled pri ginekologu. Ni pa to dan, ko bi se spolnost samodejno vrnila.

To lepo pokažejo podatki avstralske kohortne raziskave prvorodnic, ki sta jo objavili Ellie McDonald in Stephanie Brown. Šest tednov po porodu je spolne odnose s penetracijo ponovno začelo 41 % žensk, po dvanajstih tednih 78 %, po šestih mesecih pa 94 %. Z drugimi besedami: ob tistem znamenitem šestem tednu je večina žensk še ni začela, pa tudi po treh mesecih jih je bila še dobra petina, ki z vrnitvijo počaka.

Če sta torej po treh mesecih še na začetku, nista izjema. Sta povprečje, ki se o njem le redko govori.

Telo, ki se še celi

Najprej telo — in tu velja jasno pravilo: vse, kar je povezano s celjenjem, bolečino ali nenavadnimi občutki, sodi najprej k ginekologu, ne v terapevtsko sobo. Poporodni pregled je dober trenutek, da odkrito vprašaš, kar te skrbi, tudi če se zdi nerodno. Ginekologi so ta vprašanja slišali neštetokrat.

Po vaginalnem porodu se celijo tkiva, pogosto tudi šivi po raztrganini ali epiziotomiji. Po carskem rezu se celi trebušna rana, ki ima svojo bolečino in svoj čas. Medenično dno je bilo v nosečnosti in ob porodu močno obremenjeno; pri nekaterih ženskah se pozneje pokažejo uhajanje urina, občutek pritiska ali bolečina ob odnosu. Za te težave obstaja fizioterapija medeničnega dna, ki zna zelo pomagati — vredno je vprašati ginekologa ali patronažno sestro, kam se lahko obrneš.

Bolečina ob prvih poskusih ni redka, a ni nekaj, kar bi bilo treba stisniti zobe in prenašati. Če odnos boli, je to razlog za pogovor z zdravnikom. Več o tem, kdaj je bolečina znak za zdravnika in kdaj se vanjo vplete še strah, sem pisala v zapisu Boleč spolni odnos pri ženskah: kdaj k zdravniku in kdaj na terapijo.

Dojenje in hormoni

Mnogo žensk preseneti, da je po porodu nožnica bolj suha in občutljiva, kot je bila kdaj prej. Razlog je pogosto hormonski. Med dojenjem je raven prolaktina visoka, raven estrogena pa nizka — telo je v nekakšnem začasnem stanju, ki v marsičem spominja na obdobje okrog menopavze. Posledica je lahko manj naravne vlažnosti, tanjša sluznica in manj spontane želje.

To ni znak, da je s tabo ali z odnosom nekaj narobe. Je fiziologija, ki skrbi za otroka. Ginekolog ti lahko svetuje, kaj pomaga pri suhosti, in preveri, ali je za težavami še kaj drugega.

Dojenje pa spremeni tudi doživljanje lastnega telesa. Prsi, ki so bile prej del intimnosti, so zdaj predvsem vir hrane. Nekatere ženske to doživljajo povsem sproščeno, druge pa potrebujejo čas, da se v njihovem telesu spet najde prostor za oboje. Oboje je v redu.

Utrujenost, ki ni samo zaspanost

Ko se pari pogovarjajo o spolnosti po porodu, je utrujenost skoraj vedno na vrhu seznama — pri obeh starših. Raziskovalke Kristen Schlagintweit, Kayla Bailey in Natalie Rosen so pri parih novopečenih staršev ugotovile, da imata spolne skrbi oba — ne le mama, ampak tudi oče ali partnerka — in da so med najpogostejšimi nizka želja, razlika v želji med partnerjema in utrujenost.

Utrujenost v prvem letu ni le pomanjkanje spanja. Je tudi stalna pripravljenost: telo, ki ponoči posluša vsak šum, se tudi podnevi težko povsem sprosti. Želja pa za svoj prihod potrebuje vsaj malo varnosti in prostora. Ko je živčni sistem ves čas na preži, je spolnost zanj ena zadnjih prednostnih nalog.

Zato pogosto ne pomaga vprašanje »kdaj bova spet«, ampak vprašanje »kdaj bova oba vsaj malo spočita«. Včasih je najbolj romantična stvar, ki jo partner lahko naredi, da prevzame nočno hranjenje in pusti drugemu spati štiri ure skupaj.

»Ves dan me nekdo drži«

V angleščini so mame našle izraz touched out — dotaknjenost. Ves dan nosiš, dojiš, previjaš, uspavaš. Majhne roke te vlečejo za lase, glava ti leži na prsih, telo je skoraj nenehno nekomu na voljo. Ko zvečer partner položi roko nate, telo ne reče »končno«, ampak »še eden«.

To je pogosto najbolj boleč nesporazum v paru. Partner doživi umik kot zavrnitev sebe. Mama pa se počuti krivo, ker si želi samo eno uro, ko je nihče ne potrebuje. Nobeden od njiju ne dela nič narobe. Dotik je preprosto izčrpan vir, ki se mora najprej napolniti.

Pomaga, če partnerja to poimenujeta: »Ne gre za tebe. Gre za to, da sem ves dan v nekom.« In pomaga, če se dotik za nekaj časa loči od pričakovanja spolnosti — objem, ki je samo objem, roka na rami, ki ne pomeni povabila. Ko dotik ni več vprašanje, ga telo laže sprejme.

Kdo sem zdaj?

Rojstvo otroka je eden največjih življenjskih prehodov — v bazi znanja je to opisano pod pojmom identiteta. Ženska je kar naenkrat mama, moški oče, in obema se lahko zgodi, da se v novi vlogi ne najdeta takoj. O tem, kako se ta prehod doživlja, sem več pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?.

Za spolnost je to pomembno, ker želja ni le telesna. Želja potrebuje tudi občutek sebe kot nekoga, ki želi — ne le kot nekoga, ki skrbi. Mnoge ženske povedo, da se v prvih mesecih ne čutijo več kot ženska, ampak samo kot mama. Nekateri moški pa povedo, da po porodu, ki so mu prisostvovali, partnerko nekaj časa doživljajo drugače: z več spoštovanja, a tudi z nekakšno zadržanostjo, kot da bi jo lahko poškodovali.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je dobro znano, da rojstvo otroka v par prebudi tudi vzorce iz izvornih družin: kako sta naša starša skrbela drug za drugega, ko smo bili mi majhni, ali je bilo v družini prostora za nežnost med odraslimi. Te slike se zbudijo ravno zdaj, ko sva sama postala starša, pogosto brez besed.

Ko želja ne pride sama

Kanadska zdravnica Rosemary Basson je pred več kot dvajsetimi leti opisala, da pri mnogih ljudeh — še posebej v dolgih zvezah — želja pogosto ne pride pred bližino, ampak iz nje. Najprej je pripravljenost, da se odpreš dotiku, šele potem se postopoma prebudi želja. Ta model sem podrobneje opisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu, v bazi znanja pa ga najdeš pod razlika v spolni želji.

Po porodu je to še posebej pomembno. Če čakata, da se bo spontana želja pojavila sama, lahko čakata zelo dolgo. Če pa veš, da želja lahko pride tudi med bližino, se odpre drugačna pot: majhni koraki, brez cilja, brez pritiska, s pravico, da kadarkoli rečeš »dovolj«.

Pomembno pa je eno: odzivna želja ne pomeni, da se moraš prisiliti. Pomeni, da se lahko odločiš za bližino, ko ti je prijetno in varno, in pogledaš, kaj se zgodi. Če telo reče ne, je to odgovor, ki ga je treba spoštovati.

Kako to zveni v paru

Takole bi se lahko slišal pogovor, ki se ga marsikateri par boji (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Imam občutek, da me sploh ne vidiš več.«
»Vidim te. Samo zvečer nimam ničesar več.«
»Ampak minili so že štirje meseci.«
»Vem. Tudi mene je strah, da se ne bo vrnilo.«
»Res? Mislil sem, da te samo ne zanima.«
»Zanima me. Samo ne vem, kje naj začnem.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega. Dokler je bila tema »ti nočeš, jaz hočem«, sta si stala nasproti. Ko je eden povedal, da ga je tudi strah, sta se znašla na isti strani. Spolnost po porodu redko zaživi skozi pogajanje o pogostosti. Veliko pogosteje skozi pogovor o tem, kaj vsak od njiju pogreša in česa se boji.

Pomaga tudi, da partner, ki si želi več, svojo željo pove kot pogrešanje, ne kot očitek. »Pogrešam te« sliši drugi popolnoma drugače kot »spet nič«. Prvo povabi bliže, drugo potisne v obrambo. O tem, kako se par nauči govoriti v jeziku potreb namesto očitkov, sem pisala v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

In še to: partner, ki ni rodil, ima svojo izkušnjo. Tudi on je utrujen, tudi on se uči nove vloge, tudi on lahko pogreša bližino in se ob tem počuti sebičnega. Ta občutek je treba slišati, ne zasmehovati. Brian Doss in sodelavci so pare spremljali osem let in pokazali, da se zadovoljstvo z odnosom po rojstvu prvega otroka pri obeh starših pogosto opazno zniža — prehod je težek za oba, ne le za tistega, ki je rodil. Ko oba dobita prostor za svojo plat, je pogovor mogoč.

Vaja: zemljevid bližine za ta teden

To vajo lahko naredita še danes zvečer, ko otrok zaspi. Vzame petnajst minut in nima nobenega cilja razen pogovora.

1. Vsak zase zapiše tri oblike dotika ali bližine, ki so mu ta hip prijetne in ne zahtevajo ničesar več. Na primer: držanje za roke na kavču, masaža ramen, skupen tuš, objem v kuhinji.
2. Zapiše še eno stvar, ki je trenutno ne zmore, in jo pove brez opravičevanja: »Zaenkrat ne zmorem …«
3. Preberita si sezname in poiščita, kje se ujemata. Tam začnita. Ne pri tem, kar bi »morala« že spet početi.
4. Dogovorita se za en trenutek v tednu, ko bo ena od teh oblik bližine dobila prostor — brez telefona in brez pričakovanja, kam vodi.
5. Čez teden dni se vrnita k seznamu. Kaj je bilo prijetno? Kaj se je spremenilo? Seznam se sme spreminjati iz tedna v teden.

Vaja ni načrt za vrnitev spolnosti. Je način, da bližina spet postane nekaj, kar si izbirata skupaj, ne nekaj, o čemer se tiho pogajata.

Kdaj ni dovolj počakati

Vse, kar sem napisala, velja za pričakovane spremembe po porodu. A obstajajo tudi okoliščine, ko čakanje ni prava pot.

Če odnos boli — tudi po nekaj mesecih, tudi ob previdnosti — sodi to h ginekologu. Bolečina ni nekaj, česar se je treba navaditi, in pogosto jo je mogoče zdraviti.

Če se je želja izgubila skupaj z veseljem do vsega drugega, če si večino dni potrta, brez energije, s solzami ali občutkom krivde, to morda ni več samo utrujenost. Poporodna depresija je pogosta in ozdravljiva; o njej sem pisala v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi, v bazi znanja pa je kratka razlaga pod poporodna stiska. Pogovori se z osebnim zdravnikom ali ginekologom. Če imaš misli, da bi si kaj naredila, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Če je bil porod travmatičen in te misel na intimnost vrača v tiste ure, potem ne gre za pomanjkanje želje, ampak za telo, ki se še spominja. Tudi o tem je vredno spregovoriti z zdravnikom in s psihoterapevtom.

Če se je spolnost v odnosu ustavila že pred nosečnostjo, otrok ni vzrok — je le razlog, da se je težava pokazala. Takrat ne pomaga čakanje, da otrok odraste, ampak pogovor o tem, kaj se je med vama zgodilo že prej.

In še ena meja, ki je pomembna zame: nisem seksologinja ne spolna terapevtka. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih se pogovarjamo — kako se par sliši, kako govori o pogrešanju, kaj se zbudi iz njunih izvornih družin. Kadar gre za telesne težave ali spolne motnje, pa je pravi naslov zdravnik ali specialist za spolno medicino.

Kaj si zapomni

• Šest tednov ni rok. Ob poporodnem pregledu večina žensk še ni začela s spolnimi odnosi, in tudi po treh mesecih jih je več kot petina še čaka.
• Na vrnitev hkrati vplivajo telo, hormoni, utrujenost, dotaknjenost in identiteta — pri obeh partnerjih.
• Bolečino in telesne težave vedno najprej pokaži ginekologu; fizioterapija medeničnega dna zna veliko pomagati.
• Želja se pogosto ne pojavi sama, ampak pride iz bližine — začnita z dotikom brez pričakovanj.
• Namesto pogajanja o pogostosti se pogovorita o tem, kaj vsak pogreša in česa se boji.