Odprta zveza in poliamorija: kaj kažejo raziskave in kaj se vpraša par

»Kaj bi rekla, če bi poskusila z odprto zvezo?«

Vprašanje pade med pomivanjem posode, skoraj mimogrede. Kot da gre za izbiro dopustniške destinacije. Ona za trenutek obstane s krožnikom v roki. Ne ve, kaj jo je bolj zadelo: vprašanje samo ali to, da ga je partner očitno že nekaj časa nosil v sebi. V glavi se ji zvrsti deset misli hkrati. Ali me ne ljubi več? Ali že koga ima? Ali sem jaz premalo? In nekje čisto zadaj, tiho: ali sem o tem tudi jaz kdaj razmišljala?

O odprti zvezi in poliamoriji se danes govori več kot pred desetletjem — v podkastih, serijah, na družbenih omrežjih. A glasnost pogovora ne pomeni, da je postal tudi bolj premišljen. Pogosto se razdeli na dva tabora: tiste, ki v nemonogamiji vidijo moralni razpad, in tiste, ki v njej vidijo osvoboditev od zastarelega modela. V tem zapisu ne bom zagovarjala ne enega ne drugega. Zanima me, kaj o tem kažejo raziskave in katera vprašanja si par lahko zastavi, preden se o čemerkoli odloči.

O čem sploh govorimo

Raziskovalci za skupino odnosov, v katerih se partnerja izrecno in vzajemno dogovorita, da imata lahko spolne ali ljubezenske stike tudi z drugimi, uporabljajo izraz konsenzualna nemonogamija. V slovenščini zanj nimamo ustaljenega domačega izraza, zato ga bom uporabljala kar tako. Ključna beseda je konsenzualna: vsi vpleteni vedo in se strinjajo.

Pod to oznako se skriva več precej različnih oblik:

• Odprta zveza — par ostaja čustveno jedro, spolni stiki zunaj zveze pa so dogovorjeno dovoljeni, pogosto s pravili, kaj sme in česa ne.
• Swinging — par stike z drugimi išče skupaj, pogosto v družabnem okolju, in jih doživlja kot skupno izkušnjo.
• Poliamorija — možnost več ljubezenskih, ne le spolnih odnosov hkrati, z vednostjo in soglasjem vseh vpletenih.

Od vseh teh oblik se jasno loči nezvestoba. Pri nezvestobi ne gre za število partnerjev, ampak za kršitev dogovora — za skrivnost in prevaro. Par, ki živi v odprti zvezi, lahko doživi nezvestobo, če eden od partnerjev prekrši dogovorjena pravila. Par, ki živi monogamno, pa je ne doživi, dokler se dogovora oba držita.

Koliko ljudi pa sploh živi tako? Zanesljive številke je težko dobiti — ljudje o tem v anketah neradi govorijo, vzorci pa so pogosto zbrani prek spleta. Ena bolj citiranih raziskav je delo Hauperta in sodelavcev iz leta 2017. Na dveh velikih nacionalnih vzorcih samskih Američanov so ugotovili, da je v obeh vzorcih več kot vsak peti povedal, da je bil kdaj v življenju v konsenzualno nemonogamnem odnosu.

Ta številka govori o izkušnji kadarkoli v življenju, ne o tem, koliko ljudi tako živi danes. Govori tudi o ameriških samskih odraslih, ne o Sloveniji, za katero zanesljivih podatkov ne poznam. A pove nekaj, kar se v javnem pogovoru pogosto izgubi: da to ni pojav na skrajnem robu, o katerem je mogoče govoriti le kot o eksotiki.

Stigma: kaj si mislimo, še preden vemo

Psihologinja Terri Conley je s sodelavci, med katerimi je bila tudi Amy Moors, raziskovala, kako ljudje vidijo pare, ki živijo konsenzualno nemonogamno. Udeleženci so jih ocenjevali precej slabše kot monogamne pare — ne le pri lastnostih, povezanih z odnosom, kot sta zaupanje in zadovoljstvo, ampak tudi pri lastnostih, ki z ljubeznijo nimajo nobene zveze. Kot da bi oznaka »nemonogamen« obarvala vse, kar o človeku mislimo.

Ista raziskovalna skupina je v pregledu leta 2013 postavila pod vprašaj nekaj samoumevnih predpostavk o monogamiji: da sama po sebi zagotavlja več zaupanja, manj ljubosumja in varnejšo spolnost. Ena od njihovih raziskav je denimo pokazala, da ljudje, ki partnerja varajo, manj dosledno uporabljajo zaščito kot ljudje v odkrito nemonogamnih odnosih. Kar ne pomeni, da je nemonogamija varnejša od monogamije. Pomeni, da monogamija na papirju in monogamija v resnici nista vedno isto.

Stigma ima posledice. Ljudje, ki živijo v takih odnosih, o tem pogosto molčijo pred družino, sodelavci, včasih tudi pred zdravnikom. Kar pomeni, da so s težavami, ki jih ima vsak odnos, pogosto sami.

Kaj kažejo raziskave o zadovoljstvu

Najpogostejše vprašanje je preprosto: ali so ljudje v takih odnosih srečni? Psihologa Rubel in Bogaert sta leta 2015 pregledala raziskave o psihičnem blagostanju in kakovosti odnosov pri ljudeh v konsenzualno nemonogamnih odnosih. Ugotovila sta, da se v večini meril ne razlikujejo pomembno od ljudi v monogamnih odnosih.

Tu je potrebna previdnost v obe smeri. Po eni strani ta ugotovitev ovrže prepričanje, da je vsak tak odnos obsojen na propad ali da ga izbirajo samo ljudje, ki se ne znajo navezati. Po drugi strani pa ne pomeni, da je odprtje zveze nevtralna odločitev, ki bo izšla dobro za vsakogar. Raziskave večinoma zajemajo ljudi, ki v takih odnosih so in se zanje prostovoljno javijo. Tisti, pri katerih se je poskus odprtja končal z bolečino ali razhodom, so v vzorcih verjetno slabše zastopani. Večina raziskav je tudi presečnih — opišejo stanje v enem trenutku, ne poti para skozi leta.

Tisto, kar raziskave o tem povedo zanesljivo, je skromnejše: oblika odnosa sama po sebi ne napove sreče. Odloča, kako par skrbi za dogovor, zaupanje in drug drugega.

Ljubosumje ne izgine

Ena od zmot, ki se pojavlja na obeh straneh, je, da ljudje v odprtih odnosih niso ljubosumni — bodisi ker so »razsvetljeni« bodisi ker jim ni mar. Ljubosumje je čustvo, ki ga pozna skoraj vsak, ne glede na obliko odnosa. Kaj je in od kod prihaja, sem razložila v zapisu Ljubosumje v odnosu: kdaj je signal in kdaj stara rana, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod ljubosumje.

Razlika ni v tem, ali se ljubosumje pojavi, ampak v tem, kako ga par razume. V monogamnem odnosu ljubosumje pogosto razumemo kot opozorilo, da je nekdo prekršil dogovor. V konsenzualno nemonogamnem pa dogovor ni prekršen — ljubosumje se pojavi kljub temu, da se dogaja nekaj, s čimer si se strinjal. Takrat ga ne moreš rešiti z očitkom, ampak z vprašanjem: kaj se v meni zdaj oglaša? Strah, da bom zamenjan? Občutek, da sem manj pomemben? Stara rana iz otroštva, ko sem moral pozornost deliti?

V poliamornih skupnostih se je uveljavila tudi beseda za nasprotno izkušnjo — compersion, veselje ob tem, da je partner srečen z nekom drugim. Zanimiva je, ker pokaže, da se ob isti situaciji lahko pojavijo zelo različna čustva. A ni obveza. Če je ne čutiš, to ne pomeni, da si v čem neuspešen.

Dogovori: kar par zares naredi

Pari, ki odnos odprejo, se običajno dogovorijo za pravila. Kaj je dovoljeno in kaj ne. Ali o drugih stikih govorita ali ne. Ali so prijatelji in znanci izvzeti. Kje so meje glede časa, prenočevanja, čustvene bližine. Kako skrbita za spolno zdravje. Pravila se razlikujejo od para do para in prav je tako.

Pomembneje od vsebine pravil pa je to, kako sta nastala. Dogovor, ki ga en partner predlaga, drugi pa sprejme iz strahu, da ga bo sicer izgubil, ni pravi dogovor — je kapitulacija, ki ima rok trajanja. Dogovor, ki ga ni mogoče spremeniti, ko se okoliščine spremenijo, prav tako ne. Zdrav dogovor ima tri lastnosti: oba ga res želita, oba ga lahko kadarkoli odpreta za pogovor in oba vesta, kaj se zgodi, če ga kdo prekrši.

Tu pridejo na vrsto meje — ne kot pravila, ki jih eden postavi drugemu, ampak kot jasnost o tem, kaj vsak od njiju zmore in česa ne. Če o tem, kaj si želiš, težko govoriš, ti bo morda v pomoč zapis Asertivnost: kako povedati, kaj želiš, brez agresije in brez opravičevanja.

Kako lahko zveni začetek pogovora

Vrnimo se k paru iz uvoda. Takole bi se lahko nadaljeval pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj zdaj? Zakaj sploh?«
»Ne vem točno. Mogoče zato, ker se mi zdi, da sva se ustavila. Ne gre za to, da te ne bi imel rad.«
»Ampak meni se zdi, da gre prav za to. Da ti nisem dovolj.«
»Vidiš, tega sem se bal. Zato sem tako dolgo molčal.«
»Raje imam, da poveš. Samo ne vem, ali se pogovarjava o odprti zvezi ali o tem, da sva se ustavila.«
Dolgo molčita. »Mogoče najprej o tem drugem.«

Ta pogovor ne pripelje do odločitve, in prav je tako. Pripelje pa do pomembnega razlikovanja: včasih je predlog za odprtje zveze v resnici predlog za spremembo — in odprtje je le prva oblika, ki jo je nekdo za to spremembo našel. Ko par to razloči, se lahko pogovarja o tistem, kar je pod vprašanjem.

Vprašanja, ki si jih par lahko zastavi

Ne glede na to, ali bo par na koncu ostal monogamen ali ne, so to vprašanja, ki odnos razjasnijo. Ne zahtevajo odgovora v enem večeru.

Poleg teh štirih so tu še druga, bolj osebna vprašanja. Kaj zame pomeni zvestoba — ali gre za telo, za čustva, za odkritost? Kaj sem o ljubezni in izključnosti videl v svoji izvorni družini? Ali v odnosu nekaj pogrešam, in ali bi to lahko dobil znotraj njega? Ali se znava pogovarjati o spolnosti že zdaj, preden kogarkoli tretjega sploh omeniva? Če to ne gre, je dober začetek zapis Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas pri takih vprašanjih zanima tudi, kako se v odnosu ponavljajo vzorci iz primarne družine. Človek, ki je doma doživel, da ljubezen pomeni utesnjenost, lahko v ideji odprtosti išče zrak. Človek, ki je doživel zapuščenost, lahko v isti ideji sliši grožnjo. Oba odziva sta razumljiva — in oba sta vredna pogovora, preden postaneta odločitev.

Vaja: preden se pogovorita

To je vaja, ki jo vsak od partnerjev naredi sam, preden se o temi pogovorita skupaj. Ne gre za odločitev, ampak za to, da v pogovor prideš z jasnejšo sliko sebe.

1. Vzemi list papirja in dvajset minut, ko si sam. Na vrh napiši: »Ko pomislim na odprto zvezo, čutim …« in dopiši vsa čustva, ki se pojavijo, tudi nasprotujoča.
2. Pri vsakem čustvu zapiši, česa se boji ali kaj si želi. Na primer: »radovednost — želim si novosti«, »strah — da bom manj pomemben«.
3. Zapiši, kaj ti pomeni zvestoba, z lastnimi besedami, v treh povedih. Ne tistega, kar bi moralo veljati, ampak tisto, kar zate res velja.
4. Zapiši eno potrebo, ki jo trenutno v odnosu pogrešaš, ne glede na temo odprtosti. Kratko razlago, kaj je potreba, najdeš v bazi znanja.
5. Izberi en stavek, s katerim boš pogovor začel — tak, ki govori o tebi, ne o partnerju. Na primer: »Opazil sem, da me je ob tvojem vprašanju najprej postalo strah.«

Ko oba prineseta svoje zapiske, pogovor ne začne z »da« ali »ne«, ampak z razumevanjem, kaj se v vsakem od vaju dogaja.

Kdaj odprtje ni odgovor

Rada bi bila jasna tudi glede tega, kje ta tema zahteva previdnost.

Kot reševanje odnosa, ki razpada. Odprtje zveze ne popravi odnosa, v katerem partnerja ne govorita, se izogibata ali se ves čas prepirata. Prinese več kompleksnosti, več pogovorov o občutljivih temah in več priložnosti za bolečino. Odnos, ki že zdaj ne zmore težkih pogovorov, bo pod to težo težko zdržal.

Kot prekrivanje nezvestobe. Včasih se predlog za odprto zvezo pojavi potem, ko se je nezvestoba že zgodila — kot način, da bi se za nazaj legitimiralo nekaj, kar je bilo skrito. Takrat je treba najprej nasloviti rano, ki je nastala. O tem, kako se odnos po prevari sploh lahko obnovi, piše zapis Po nezvestobi: ali se odnos da obnoviti. Esther Perel v knjigi o nezvestobi opozarja, da je za veliko afer v ozadju bolj hrepenenje po drugačni različici sebe kot nezadovoljstvo s partnerjem — kar je vredno vedeti tudi pri razmisleku o odprtosti.

Kadar privolitev ni svobodna. Če eden od partnerjev privoli zato, ker se boji, da bo sicer ostal sam, ali ker je v odnosu odvisen — čustveno ali finančno —, to ni soglasje. Če v odnosu doživljaš pritisk, grožnje ali nasilje, se lahko obrneš na SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pa na 112 ali policijo na 113.

Proti obema taboroma. Raziskave ne kažejo, da je monogamija edina zdrava oblika odnosa. Ne kažejo pa tudi, da je nemonogamija bolj zrela ali bolj iskrena. Kdor odprtje predstavlja kot znak čustvene razvitosti, partnerja, ki si tega ne želi, postavi v položaj nekoga, ki je »zaostal«. Tudi to je oblika pritiska. Diferenciacija — sposobnost, da ostaneš svoj in hkrati v odnosu — pomeni, da lahko oba partnerja povesta, kaj si zares želita, ne da bi drugega prepričevala. Več o tem v zapisu Diferenciacija: kako ostati svoj in hkrati ostati v odnosu.

Kje je pri tem terapija za pare

Terapija za pare ni prostor, kjer bi terapevt paru povedal, ali naj odnos odpre ali ne. Ni prostor, kjer bi se ena oblika odnosa razglasila za pravo. Je prostor, kjer se lahko oba slišita — tudi takrat, ko si želita različnih stvari.

Par lahko v njej razišče, od kod vprašanje prihaja, kaj vsak od njiju v njem sliši in kako se v tem ponavljajo vzorci iz njunih zgodb. In kadar se par že odloči za drugačno obliko odnosa, lahko v njej govori o ljubosumju, dogovorih in zaupanju enako, kot bi govoril kateri koli drug par — brez obsojanja in brez navijanja.

Kaj si zapomni

• Konsenzualna nemonogamija se od nezvestobe loči po soglasju in odkritosti, ne po številu partnerjev.
• Raziskave večinoma ne kažejo pomembnih razlik v zadovoljstvu med monogamnimi in konsenzualno nemonogamnimi odnosi — a vzorci imajo omejitve.
• Ljubosumje ne izgine v nobeni obliki odnosa; razlika je v tem, kako ga par razume in kako govori o njem.
• Pravi dogovor oba res želita, oba ga lahko odpreta in oba vesta, kaj se zgodi ob kršitvi. Privolitev iz strahu ni soglasje.
• Vprašanje o odprtosti je pogosto vprašanje o odnosu samem — in vredno ga je slišati, preden postane odločitev.