Istospolni pari v terapiji: kaj je enako in kaj je drugače

Pred vrati sedita v avtu še pet minut dlje, kot bi bilo treba. »Če naju bo vprašala, katera od naju je v zvezi moški, vstanem in grem,« reče ena. Druga se nasmehne, a ne zares. Prišli sta zaradi prepirov o tem, kdo več naredi doma in zakaj se zadnje leto komaj še pogovarjata. Preden bosta lahko govorili o tem, pa morata preveriti nekaj, česar drugim parom ni treba: ali bosta v tej sobi sploh sprejeti kot par.

To dvojno delo je dober uvod v temo. Istospolni pari pridejo na terapijo iz istih razlogov kot vsi drugi: zaradi prepirov, oddaljenosti, nezvestobe, otrok, denarja, tašč in tastov. Hkrati s sabo prinesejo plast, ki je raznospolni pari ne poznajo, in ta plast ni v njunem odnosu, ampak okrog njega.

V tem zapisu bi rada ločila eno od drugega: kaj je pri istospolnih parih enako, kaj je res drugače, kaj o tem kažejo raziskave in kaj smeš pričakovati od terapevta. Pišem za pare, ki razmišljajo o terapiji, in za vse, ki bi radi bolje razumeli prijatelje, otroke ali sorojence.

Najprej tisto, kar je enako

Ljubezen, navezanost in prepir delujejo po istih zakonih, ne glede na spol partnerjev. Tudi v istospolnem paru eden pogosteje zasleduje in drugi se pogosteje umika. Tudi tu se prepir o posodi redko vrti okrog posode. Tudi tu vsak prinese v odnos tisto, kar se je o bližini naučil doma, in se čudi, zakaj ga partnerjev molk tako zadene.

Psiholog Lawrence Kurdek je več kot dve desetletji primerjal gejevske, lezbične in raznospolne pare. Njegov povzetek iz leta 2005 je razmeroma preprost: dejavniki, ki napovedujejo zadovoljstvo in trajanje zveze, so pri vseh parih v veliki meri isti. Zaupanje, občutek enakovrednosti, način reševanja sporov, podpora okolice. Kjer je razlike našel, so bile majhne in pogosto v prid istospolnim parom, na primer pri bolj enakomerni delitvi domačega dela.

To je pomembno povedati na začetku zaradi zgodovine. Ameriško psihiatrično združenje je homoseksualnost črtalo s seznama duševnih motenj leta 1973, Svetovna zdravstvena organizacija pa leta 1990. Spolna usmerjenost ni težava, ki bi jo terapija reševala. Ko istospolni par pride na terapijo za pare, je predmet dela odnos, tako kot pri vseh drugih.

Kaj je pokazala Gottmanova in Levensonova raziskava

John Gottman in Robert Levenson, ki ju večina pozna po raziskavah zakoncev, sta s sodelavci dvanajst let spremljala tudi 21 gejevskih in 21 lezbičnih parov ter jih primerjala z raznospolnimi zakonci. Pare so snemali med pogovorom o sporni temi in opazovali, kako pogovor začnejo, kako se odzivajo in kako se umirijo. Rezultate so objavili leta 2003.

Dve ugotovitvi se najpogosteje navajata. Prva: istospolni partnerji so sporno temo v povprečju načeli bolj prijazno, z več humorja in naklonjenosti ter z manj napadalnosti in poskusov prevlade. Druga: tisto, kar je odnosu škodilo, je bilo isto kot pri raznospolnih parih. Prezir, obrambna drža in umik niso nič manj razdiralni, če sta partnerja istega spola. Več o teh vzorcih je v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih: Gottmanovi napovedniki razpada zveze in v bazi znanja pod geslom Štirje jezdeci.

Tu se moram ustaviti, ker se ta raziskava pogosto povzema preveč navdušeno. Vzorec je bil majhen. Pari so bili prostovoljci z enega območja v Združenih državah, podatki so stari več kot dve desetletji, neposrednih ponovitev na večjih vzorcih pa je malo. Iz nje ne sledi, da so istospolni pari »boljši v odnosih«. Sledi nekaj skromnejšega in bolj uporabnega: nič ne kaže, da bi bili istospolni odnosi po svoji naravi krhkejši, in zdi se, da pari, ki se ne morejo opreti na vnaprej razdeljene spolne vloge, o marsičem pogosteje zares pogajajo. K temu se še vrnem.

Levi stolpec je razlog, da par pride. Desni stolpec je pogosto razlog, da se težave iz levega težje umirijo. V nadaljevanju grem po vrsti skozi desnega.

Kaj je drugače: breme, ki pride od zunaj

Ilan Meyer je leta 2003 opisal manjšinski stres: dodatno, kronično obremenitev, ki jo ljudje nosijo zaradi stigme, ne zaradi lastnih lastnosti. Vanj sodijo odkrite izkušnje zavrnitve in diskriminacije, pa tudi tišje stvari: pričakovanje, da bo do zavrnitve prišlo, stalno presojanje, komu povedati in komu ne, ter ponotranjena sporočila okolja o tem, kaj je »normalno«. Pojem podrobno razložim v zapisu Manjšinski stres: breme, ki ga okolica ne vidi, zato ga tu ne bom ponavljala.

Za pare je pomembna dopolnitev, ki so jo leta 2015 predlagali Allen LeBlanc, David Frost in Richard Wight. Opozorili so, da manjšinskega stresa ne nosi le vsak posameznik zase, ampak ga doživlja tudi par kot par. Nekatere obremenitve obstajajo samo zato, ker sta skupaj: ali se smeta na ulici držati za roke, kako se predstavita novemu sosedu, ali bo na družinskem praznovanju dobrodošel tudi partner, kaj rečeta zdravniku, ki vpraša po »svojcu«. Vsaka od teh drobnih odločitev stane nekaj pozornosti in istospolni par jih sprejme več, kot si okolica predstavlja.

Sharon Rostosky in Ellen Riggle sta v pregledu raziskav leta 2017 povzeli, da je več manjšinskega stresa v povprečju povezano z nižjim zadovoljstvom v odnosu. Opisali pa sta tudi drugo stran: številni pari iz skupnega soočanja s predsodki zgradijo občutek, da sta ekipa. Stres od zunaj torej odnosa ne načne sam po sebi. Odloča to, ali ga par prepozna kot nekaj zunanjega ali pa ga nezavedno pripiše drug drugemu.

Kako stres od zunaj postane prepir med vama

Mehanizem je preprost in ga poznajo vsi pari, ki so kdaj prinesli domov težek dan v službi. Razlika je v tem, da je vir pri manjšinskem stresu pogosto neviden, celo za tistega, ki ga nosi.

Takole lahko zveni četrti korak, preden ga par prepozna:

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Spet si me pri svojih predstavil kot prijatelja.«
»Kaj pa naj bi rekel? Saj veš, kakšen je oče.«
»Vem. Ampak ko to rečeš, tri ure sedim tam kot nekdo, ki ga ni.«
»Misliš, da je meni lahko?«
»Ne. Mislim, da sva oba utrujena od iste stvari, kregava pa se med sabo.«

Zadnji stavek je obrat, ki ga v terapiji iščemo. Nihče od njiju nima v celoti prav in nihče ni kriv za to, da je kosilo naporno. Eden potrebuje, da je viden. Drugi potrebuje, da ne izgubi očeta. Obe potrebi sta resnični in obe sta nastali zunaj njunega odnosa.

Kdo ve za naju: različna odprtost in izvorna družina

Ena najpogostejših napetosti, ki jih opisuje literatura o istospolnih parih, je razlika v tem, koliko je vsak od partnerjev odprt pred svetom. Eden je doma povedal že pri dvajsetih, drugi pri štiridesetih še ni. Eden v službi govori o »mojem partnerju«, drugi o »sostanovalcu«. Razlika sama ni težava. Vsak ima svojo zgodovino, svojo družino in svojo oceno, kaj je varno. Težava nastane, ko si jo partnerja razlagata kot mero ljubezni: »Če bi me imel zares rad, bi povedal.« »Če bi me imela zares rada, me ne bi silila.«

Tu ni pravilnega tempa. Razkritje je odločitev vsakega posameznika in v terapiji za pare ne bi smelo postati zahteva enega do drugega. Cilj je, da oba razumeta, kaj skrivanje stane tistega, ki je skrit, in kaj razkritje ogroža pri tistem, ki se ga boji. Kako tak pogovor z družino poteka v odraslosti, opisujem v zapisu Razkritje družini v odraslosti: ko poveš, kdo si.

Tudi ko družina ve, to še ne pomeni, da par prizna. Obstaja široko vmesno območje: starši, ki partnerja vljudno sprejmejo, a ga ne povabijo na družinsko fotografijo, babica, ki ji »tega ni treba praviti«, brat, ki se šali. Vprašanje, koliko se prilagoditi izvorni družini in kje postaviti mejo, poznajo vsi pari. O tem sem pisala v zapisu Tašča, tast in meje: izvorne družine v partnerstvu. Pri istospolnih parih je vložek višji, ker tu ne gre za to, kdo bo kuhal božično kosilo. Gre za to, ali par v očeh družine sploh obstaja.

Antropologinja Kath Weston je že leta 1991 v knjigi Families We Choose opisala, kako si geji in lezbijke ob tem pogosto zgradijo izbrano družino: krog prijateljev, nekdanjih partnerjev in bližnjih, ki prevzame vlogo, kakršno ima sicer sorodstvo. Kurdek je pozneje ugotovil podobno: istospolni pari v povprečju prejmejo manj opore od sorodnikov in več od prijateljev. Za terapijo to pomeni, da vprašanje »kdo je vajina družina« nima samoumevnega odgovora. Ko rišemo genogram, vanj sodijo tudi ljudje, ki z nama niso v sorodu, so pa tam, ko je težko.

Manj vnaprej napisanih vlog: svoboda in dodatno delo

Raznospolni pari, hočeš nočeš, podedujejo scenarij: kdo naj bi naredil prvi korak, kdo skrbi za dom, kdo več zasluži, kako si sledijo koraki od zmenkov do skupnega življenja. Scenarij je pogosto krivičen in veliko parov se z njim bori. Je pa na voljo kot izhodišče, od katerega lahko odstopiš.

Robert-Jay Green in Valory Mitchell v svojem poglavju o terapiji gejevskih in lezbičnih parov to opišeta kot relacijsko dvoumnost: istospolni pari imajo manj vnaprej danih pravil o tem, kaj njun odnos je in kaj obveze v njem pomenijo. Kdaj sva par? Kaj pomeni, da živiva skupaj? Kako si razdeliva delo, denar in skrb, če nama tega ne določa spol? Kako bova, če bova, postala starša?

To je hkrati svoboda in delo. Svoboda, ker lahko odnos oblikujeta po svoji meri. Delo, ker je treba o vsem, kar je pri drugih »samoumevno«, zares govoriti. Kadar pogovora ni, vsak živi po svojem neizrečenem scenariju in je presenečen, da drugi ne igra iste igre. Veliko prepirov, ki so na videz o gospodinjstvu ali o prostem času, je v resnici o dogovorih, ki niso bili nikoli sklenjeni. Kako tak pogovor začeti, sem opisala v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo.

Kaj smeš pričakovati od terapevta

Vrniva se v avto z začetka. Strah pred vprašanjem »kdo je v zvezi moški« ni pretiran. Marsikdo ima za sabo izkušnjo s strokovnjakom, ki je bil neroden, radoveden na napačen način ali odkrito zavračajoč. Zato je prav, da veš, kaj je osnovni standard.

Prvič: nihče vama ne bo poskušal spreminjati usmerjenosti in nihče ne bo namigoval, da je ta vzrok vajinih težav. Ameriško psihološko združenje je leta 2009 po pregledu raziskav sklenilo, da ni zanesljivih dokazov o učinkovitosti poskusov spreminjanja spolne usmerjenosti in da ti lahko škodijo. Njegove smernice za delo z osebami spolnih manjšin iz leta 2021 od terapevtov pričakujejo spoštljiv in potrjujoč odnos ter poznavanje vpliva stigme.

Drugič: terapevtu ni treba predavati. Smeš pričakovati, da pozna pojme, kot sta manjšinski stres in izbrana družina, in da ne predpostavlja, da je eden od vaju »bolj moški« ali »bolj ženski«. Hkrati dober terapevt ne ve vsega vnaprej. Vprašal bo, kako to živita vidva, saj istospolni pari niso vsi enaki. Par dveh žensk pri šestdesetih, ki se skrivata vse življenje, in par dveh moških pri petindvajsetih, ki sta odprta povsod, imata malo skupnega.

Tretjič: terapevt ne sme zdrsniti v nobeno od dveh skrajnosti. Ena je, da vse vajine težave razlaga z usmerjenostjo. Druga, enako zgrešena, je trditev »zame ste vsi pari enaki«, s katero spregleda desni stolpec z zgornje slike. Enakost v spoštovanju ne pomeni slepote za okoliščine.

Pred prvim srečanjem ali na njem smeš naravnost vprašati: Ali imate izkušnje ali znanje o delu z istospolnimi pari? Kako gledate na istospolne zveze? Kaj naredite, kadar česa ne poznate? Enaka vprašanja smeš postaviti tudi meni. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in odgovorila ti bom naravnost, tudi kadar je odgovor »tega še ne vem« ali »za to nisem prava oseba«. Kako je videti začetek, sem opisala v zapisu Kako poteka prvo srečanje terapije za pare.

Vaja za dva: zemljevid zunanjega bremena

Vaja traja približno pol ure. Najbolje deluje ob mirnem večeru, ne sredi prepira. Njen namen je ločiti tisto, kar prihaja od zunaj, od tistega, kar je res med vama.

1. Vsak zase zapiše tri situacije iz zadnjega meseca, v katerih je zaradi tega, da sta istospolni par, nekaj pritisnilo od zunaj. Lahko je drobno: vprašanje sodelavke, pogled na ulici, obisk pri starših, obrazec z rubrikama »mož« in »žena«.
2. Ob vsako situacijo napiši, kaj si naredil potem. Si utihnil? Si bil doma razdražljiv? Si se umaknil za zaslon? Si iskal bližino? Brez ocenjevanja, samo opis.
3. Izmenjajta si lista in berita v tišini. Nato vsak pove eno stvar, ki je o drugem ni vedel. Brez popravljanja in brez »saj bi mi lahko povedal«.
4. Skupaj izberita eno situacijo, ki se ponavlja, in se dogovorita za stavek ali znak, s katerim si jo naslednjič poimenujeta. Na primer: »To je bilo od zunaj.« Stavek ne zahteva rešitve. Pove le, da nista nasprotnika.
5. Zapišita, kdo vama je v oporo kot paru. Ne vsakemu posebej, ampak vama dvema. Pomaga vama lahko Zemljevid podpornega omrežja iz baze znanja. Če je seznam kratek, to ni vajina napaka. Je pa podatek, s katerim se da nekaj narediti.

Kje ta pogled ne velja

Vse, kar sem napisala o manjšinskem stresu, ima past: ne sme postati razlaga za vse. Istospolni pari se prepirajo tudi zato, ker je eden neurejen in drugi ne, ker se eden boji bližine, ker sta si različna v želji po otrocih ali ker se je eden zaljubil v nekoga drugega. Če terapevt ali par sam vsako težavo pripiše pritisku okolja, spregleda, kar je treba narediti v odnosu. Zunanje breme nikogar ne odveže odgovornosti za to, kako ravna s partnerjem.

Druga omejitev zadeva raziskave. Večina tega, kar vemo, prihaja iz Združenih držav, iz vzorcev prostovoljcev, ki so bolj izobraženi, bolj mestni in bolj odprti od povprečja. O parih, ki živijo skrito, o starejših parih, o parih v manjših krajih in o parih, v katerih je eden od partnerjev biseksualen ali transspolen, vemo precej manj. Tudi za Slovenijo ne poznam raziskave, ki bi dovolila zanesljive trditve o tem, kako istospolni pari pri nas doživljajo terapijo, zato o tem raje ne ugibam.

Tretja omejitev je varnost. Tudi v istospolnih zvezah se dogaja nasilje, o njem pa se govori še manj, ker se žrtve bojijo, da jim ne bodo verjeli ali da bodo morale ob prijavi razkriti tudi svojo usmerjenost. Terapija za pare v takih okoliščinah ni primerna pot, kar razložim v zapisu Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. Ob neposredni nevarnosti pokliči 113 ali 112.

In nazadnje: včasih terapija za pare sploh ni prvi korak. Kdor se šele sooča s svojo usmerjenostjo, s sramom ali z zavrnitvijo družine, bo morda najprej potreboval prostor samo zase ali skupnost ljudi s podobno izkušnjo. V Ljubljani deluje društvo Legebitra, ki je namenjeno prav LGBT+ osebam; aktualno ponudbo podpore preveri pri njih.

Kdaj je terapija za pare smiselna

Takrat kot pri vseh parih: ko se isti prepir ponavlja in se nič ne premakne, ko se ne pogovarjata več, ko je eden od vaju z eno nogo že zunaj ali ko stojita pred veliko odločitvijo in ne najdeta skupnega jezika. Dodala bi dva razloga, ki sta za istospolne pare značilnejša. Prvi je, ko razlika v odprtosti postane stalna rana. Drugi, ko odnos do ene ali obeh izvornih družin par razdvaja, namesto da bi ga povezoval.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, v takih primerih gledamo predvsem na to, kaj vsak od partnerjev nosi iz svoje družine: kaj se je tam naučil o tem, ali je ljubljen takšen, kot je, in kaj se zgodi, ko pokaže nekaj, česar drugi ne pričakujejo. Pri ljudeh, ki so del sebe dolgo skrivali pred najbližjimi, so to pogosto zelo žive teme. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani.

Če te ob vsem tem preplavlja brezup ali misli, da ne želiš več živeti, ne ostani sam. Pokliči Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro).

Kaj si zapomni

• Istospolni odnosi delujejo po istih zakonih kot vsi drugi. Kar odnos gradi in kar ga ruši, je v veliki meri enako.
• Drugačno je okolje: manjšinski stres, različna odprtost partnerjev, negotovo priznanje izvorne družine in manj vnaprej danih vlog.
• Stres od zunaj rad postane prepir med vama. Ko ga poimenujeta kot zunanjega, nista več nasprotnika.
• Od terapevta smeš pričakovati spoštovanje, osnovno znanje in nič poskusov spreminjanja usmerjenosti. O tem ga smeš vprašati vnaprej.
• Manjšinski stres ne razloži vsega. Vsak par ima tudi svoje, povsem običajne težave, ki zahtevajo delo v odnosu.