Športnik in partnerstvo: ljubezen med treningi, potovanji in tekmami

»Saj vem, da je pomembno. Samo povej mi, kdaj sem jaz pomembna.«

Stavek je izrečen v kuhinji ob pol desetih zvečer, med tem ko on pospravlja torbo za jutrišnji odhod na priprave. Ni kričanja. Ona ne zahteva, da neha trenirati, in on ne misli, da ga ne podpira. Oba vesta, da je naslednja tekma pomembna — in prav zato se ta stavek ne more do konca slišati. Kdo bi se pritoževal nad nečim, kar je tako očitno pomembno?

Ko z ljudmi govorim o odnosih, v katerih je eden od partnerjev športnik — profesionalec, polprofesionalec ali rekreativec, ki trenira kot profesionalec —, se ta prizor ponavlja v različnih oblikah. Šport v takšni zvezi ni hobi. Je urnik, prehrana, spanec, poškodbe, potovanja, sponzorji, trenerji in razpoloženje po tekmi. Je skoraj tretji član zveze. V tem zapisu bom pisala o tem, kako se s tem tretjim članom živi: o partnerju kot podpori in kot tistem, ki čaka, o delu, ki ga nihče ne vidi, o karieri enega, ki gre včasih na račun drugega, in o tem, kaj se s parom zgodi, ko se kariera konča.

Pišem iz vidika zakonske in družinske terapije, ne športne psihologije. Nisem športna psihologinja in o pripravi na tekmo, treningu in nastopu ne bom pisala. Zanima me odnos — tisto, kar ostane, ko se torba razpakira.

Zveza s tretjim članom

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na par kot na sistem. To pomeni, da se, ko se nekaj spremeni pri enem, spremeni tudi pri drugem — in da ima vsaka zveza svoja nenapisana pravila: kdo se prilagaja, kdo odloča, o čem se ne govori. V zvezi s športnikom je eno pravilo skoraj vedno zapisano z velikimi črkami: šport ima prednost.

Na začetku je to lahko celo privlačno. Partnerja pogosto pritegne prav zagnanost, disciplina, telo, ki zmore več, kot si je mislil, da je mogoče. Težava ni v tem, da ima šport prednost. Težava nastane, ko to pravilo nikoli ni bilo izrečeno, dogovorjeno in preverjeno — ko velja samo zato, ker je od nekdaj veljalo. Takrat partner počasi začne čutiti, da tekmuje z nečim, s čimer ni mogoče tekmovati. Kdo bi zahteval več časa od nekoga, ki trenira za državno prvenstvo? In tako ne zahteva ničesar, dokler ne zahteva vsega naenkrat.

Raziskave Johna Gottmana o tem, kako pari vsakodnevno iščejo stik, so tu zelo zgovorne. Gottman je opazoval, kako partnerja drug drugemu pošiljata drobne »ponudbe« za pozornost — pripombo, vprašanje, dotik — in kako se drugi nanje odzove. Pari, ki so bili po šestih letih še skupaj, so se na takšne ponudbe obrnili v približno 86 odstotkih primerov, pari, ki so se razšli, pa le v približno tretjini. Odločilni niso bili veliki trenutki, ampak drobni, vsakdanji. Za par, v katerem je eden pogosto odsoten, je to hkrati slaba in dobra novica. Slaba, ker je drobnih trenutkov manj. Dobra, ker ni treba čakati na skupni dopust, da bi se odnos okrepil — šteje sporočilo z letališča, vprašanje o partnerjevem dnevu po tekmi in ne le pripoved o lastni tekmi.

Podpora, ki se ne vidi

Ko ljudje opisujejo partnerja športnika, skoraj vedno uporabijo besedo podpora. Partner podpira: hodi na tekme, posluša po porazu, prilagodi prehrano, ne pripravlja zabav pred pomembnim nastopom. A podpora je bolj zapletena, kot se zdi.

Niall Bolger in sodelavci so preučevali pare, v katerih se je eden pripravljal na zahteven pravniški izpit. Ugotovili so nekaj presenetljivega: najbolj je pomagala podpora, ki je tisti, ki se je pripravljal, sploh ni opazil — partner je, denimo, prevzel opravke, ne da bi to poudarjal. Podpora, ki jo je prejemnik jasno zaznal kot pomoč, je včasih celo povečala njegovo stisko, verjetno zato, ker ga je spomnila, da sam ne zmore. Temu so rekli nevidna podpora.

Za športnika je to dobra novica: najboljša podpora mu ne jemlje občutka, da je kos izzivu. Za partnerja pa je v tem past. Če je njegovo delo najbolj učinkovito takrat, ko ga nihče ne vidi, potem ga res nihče ne vidi. In kar se ne vidi, se ne zahvali, ne prizna in ne vrne.

Nevidno delo partnerja

Če bi partnerji športnikov zapisali vse, kar počnejo, bi seznam izgledal nekako takole: prevzemajo gospodinjstvo in otroke v tednih priprav, usklajujejo dopust s tekmovalnim koledarjem, se odpovedujejo družabnim dogodkom, ker je jutri trening ob šestih, uravnavajo razpoloženje doma po slabem rezultatu, sprejemajo klice o poškodbah, se pogovarjajo s sorodniki, ki sprašujejo, »kdaj bo že konec tega športa«, in pogosto sami ostajajo brez nekoga, ki bi poslušal njih.

Temu delu v psihologiji odnosov včasih rečemo čustveno delo: skrb za to, da je drugemu dobro, da se stvari ne podrejo, da je vzdušje primerno. Ni plačano, ni na lestvici rezultatov in ne konča se z zadnjim žvižgom.

Ne pišem tega zato, da bi športnika postavila v vlogo nekoga, ki jemlje. Večina športnikov, s katerimi bi se srečali v terapiji, ima partnerja zelo rada in mu je hvaležna. Težava ni v hvaležnosti, ampak v tem, da je hvaležnost splošna, delo pa konkretno. »Hvala, ker me podpiraš« ni isto kot »vem, da si tri vikende zapored sama peljala otroka k babici, ker sem bil na turnirju«. Prvi stavek je prijazen. Drugi pove, da te vidim.

Tisti, ki čaka

Poleg podpornika ima partner še eno vlogo, o kateri se govori redkeje: je tisti, ki čaka. Čaka na rezultat, na klic po tekmi, na izvid po poškodbi, na odločitev o pogodbi, na konec sezone, na dan, ko bo »končno več časa«. Čakanje je posebna vrsta napora, ker nima dejanja. Ne moreš ga opraviti, lahko ga samo prenašaš.

V paru se to pogosto pokaže kot nesorazmerje. Športnik po tekmi pride domov izčrpan, prazen ali razočaran — in potrebuje mir. Partner je cel dan čakal, spremljal prenos, morda doma sam skrbel za otroke — in potrebuje stik. Oba imata prav. In oba se lahko počutita zapuščena, čeprav sta v isti sobi.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
Ona: »Ves dan sem gledala rezultate na telefonu. Ko si izgubil, sem ti takoj pisala. Nisi odgovoril do enajstih zvečer.«
On: »Ker nisem mogel. Nisem hotel nikogar slišati.«
Ona: »Nisem nekdo. Jaz sem.«
On: »Vem. Ampak ko izgubim, se mi zdi, da te razočaram tudi jaz. Lažje je biti tiho.«
Ona: »Jaz pa v tisti tišini mislim, da me ne potrebuješ.«

V tem kratkem pogovoru se skriva vzorec, ki ga pogosto vidimo pri parih: eden se ob stiski umakne, drugi ob umiku pritisne. Ko se umakne prvi, drugi čuti strah, ko pritisne drugi, prvi čuti še večjo potrebo po umiku. O tem plesu sem več pisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta. Pri športnikih ga dodatno ojača sram po porazu — o tem, kako športnik predela neuspeh, pišem v zapisu Poraz, napaka in sram. Pomembno je, da v tem pogovoru nihče ni sovražnik. Oba se trudita zaščititi odnos, vsak na svoj način, in vsak s svojim načinom prizadene drugega.

Kariera enega na račun drugega

Ena od najtežjih tem v teh zvezah je vprašanje, ki si ga partner pogosto ne upa zastaviti na glas: Koliko svojega sem dala za tvoje?

Športna kariera ima čas, ki ne čaka. Okno, v katerem lahko športnik doseže vrh, je razmeroma kratko, in to ima dober argument na svoji strani: »Zdaj ali nikoli.« Partner zato pogosto prestavi selitev, nov študij, službo v drugem mestu, otroka, lastne ambicije. Včasih je to premišljena skupna odločitev in se zdi pravična. Včasih pa se zgodi postopoma, z vrsto majhnih prilagoditev, od katerih nobena ni bila velika — dokler se nekega dne partner ne zave, da je njegovo življenje urejeno okrog tekmovalnega koledarja nekoga drugega.

Ključno vprašanje ni, ali je prav, da se eden prilagodi. Skoraj vsak par se v nekem obdobju bolj prilagaja enemu. Ključno je, ali je bila to odločitev obeh in ali obstaja dogovor, kdaj in kako se bo tehtnica obrnila. V relacijski terapiji temu pravimo, da odnos potrebuje pravičnost — ne nujno enakost v vsakem trenutku, ampak občutek, da se dolgoročno vidi in poravna, kar je kdo dal.

Kadar tega dogovora ni, se nepriznana žrtev rada spremeni v zamero. Zamera pa redko pride ven neposredno. Pokaže se kot cinizem ob naslednji tekmi, kot pozabljen rojstni dan, kot pripomba pred prijatelji, kot hlad v postelji. Takrat se pogosto zdi, da gre za nekaj drugega — za posodo, za denar, za taščo. O tem, zakaj se prepiri pogosto vrtijo okrog napačne teme, sem pisala v zapisu Ne gre za pomivanje posode.

Pomemben je tudi pogled na drugo stran: tudi športnik pogosto nosi krivdo. Ve, da partner daje, in mu je težko. Nekateri se zato ne zmorejo pogovarjati o tem, ker bi priznanje cene pomenilo, da jo je treba plačati — in tega trenutno ne zmorejo. Tišina potem ni brezbrižnost, ampak nemoč.

Ko je stres v hiši: poškodba, slaba sezona, negotova pogodba

Guy Bodenmann je z raziskovalno skupino desetletja preučeval, kako zunanji stres — v službi, pri zdravju, pri denarju — vstopa v odnos. Ugotovil je, da se stres, ki se zgodi zunaj zveze, prelije vanjo: partnerja imata manj potrpljenja, manj časa za drug drugega in več napačnih branj. Hkrati je pokazal, da so pari, ki se s stresom spoprijemajo skupaj — ki o njem govorijo, se razbremenijo in si ga delijo, temu pravi diadno spoprijemanje —, bolj zadovoljni. Metaanaliza, ki jo je s sodelavci objavil leta 2015, je zvezo med skupnim spoprijemanjem in zadovoljstvom v zvezi potrdila na velikem številu parov iz različnih držav.

Pri športniku je takšnega stresa veliko in je pogosto dramatičen. Poškodba lahko v enem trenutku spremeni vse: urnik, finance, telo, identiteto, načrte. Športnik je pogosto razdražljiv, zaprt, žalosten ali tesnoben, partner pa se znajde v vlogi negovalca, ki je hkrati sam prestrašen. Nekateri pari se v takšnem obdobju zelo zbližajo. Drugi se oddaljijo, ker vsak svoj strah nosi sam.

Pri tem pomaga, če se par zave, da sta dve vrsti stresa: njegov stres in naš stres. Poškodba je njegova, a negotovost glede prihodnosti je skupna. Ko o njej govorita kot o skupni, imata več možnosti, da jo skupaj tudi nosita. V bazi znanja najdeš kratko razlago pojma koregulacija — tega, kako se dva živčna sistema drug ob drugem pomirita.

Ko se kariera konča — v paru

Vse, kar sem napisala do zdaj, se zdi, da bo rešil konec kariere. Več bo časa, manj potovanj, več skupnih vikendov. Pogosto se zgodi ravno obratno. Konec kariere je za športnika ena najtežjih prelomnic, ker ne izgubi le dela, ampak del identitete, telesni ritem, ekipo in občutek, da je v nečem izjemen. Pregled raziskav o prehodu športnikov iz kariere, ki so ga leta 2013 objavili Sunghee Park, David Lavallee in David Tod, je pokazal, da je ta prehod lažji, kadar športnik ni gradil identitete samo na športu, kadar je konec načrtovan in kadar ima ob sebi socialno podporo — pri čemer je partner pogosto prva in najbližja.

Za par pa to pomeni nekaj nepričakovanega: zveza se mora na novo dogovoriti. Partner, ki je leta organiziral življenje okrog odsotnosti, ima zdaj doma nekoga, ki ne ve, kaj bi s sabo. Pravila, ki so dolgo veljala — kdo odloča o vikendu, kdo skrbi za otroke, čigav urnik je pomemben —, nenadoma ne veljajo več, novih pa še ni. Nekateri pari se šele takrat zares spoznajo. In nekateri ugotovijo, da so dolga leta živeli drug ob drugem, ne drug z drugim.

Ta prehod ni nujno kriza zveze, lahko pa jo razkrije. Takrat se pogosto pokaže, ali je partner rastel v svojo smer, medtem ko je bil šport v ospredju — o tem, kako se par loti dveh ločenih poti, ki se morata znova srečati, sem pisala v zapisu Ko partner raste v drugo smer. Podrobneje o tem, kaj se s človekom zgodi, ko neha tekmovati, pišem v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

V relacijski terapiji pri tem veliko govorimo o diferenciaciji — o sposobnosti, da v tesnem odnosu ostaneš svoj. Partner, ki je ves čas kariere ohranil svoje prijatelje, interese in načrte, bo ob koncu kariere pogosto manj prizadet. In športnik, ki je ob sebi imel prostor, da je tudi nekaj drugega kot športnik, bo lažje našel, kdo je zdaj.

Nekateri pari ta prehod prestanejo z novim skupnim projektom. Drugi potrebujejo nekaj časa, da se naučita biti v istem prostoru brez tekmovalnega koledarja. Oboje je v redu. Pomembno je, da ga ne prestaneta tiho, kot da se ni nič zgodilo.

Vaja: pogovor o nevidnem

Ta vaja je namenjena paru, v katerem je eden športnik, a se da uporabiti tudi pri vsakem paru, kjer ima en partner zelo zahtevno delo. Naredita jo lahko še danes, vzame pa vama okrog pol ure.

1. Vsak zase napiše seznam. Deset minut, vsak na svoj list: kaj sem v zadnjem mesecu naredil za to, da najino življenje teče. Ne samo velike stvari — tudi pozabljene, drobne, nevidne. Športnik naj napiše tudi tisto, kar dela za šport, ker je tudi to del skupnega življenja.
2. Zamenjajta lista in preberita v tišini. Ne komentirajta. Samo preberita, kaj je napisal drugi, in označita tri stvari, za katere nisi vedel ali na katere si pozabil.
3. Vsak izbere eno stvar in jo izreče s celim stavkom. Na primer: »Nisem vedel, da si vsak večer, ko sem na pripravah, pisala babici, ali lahko naslednji dan pazi na otroka.« Brez »ampak«, brez opravičevanja.
4. Vsak pove eno stvar, ki si jo želi v naslednjem mesecu. Ne kot očitek, ampak kot prošnjo: »Želim si, da po tekmi pošlješ eno sporočilo, tudi če je samo: živ sem, potrebujem mir, pokličem jutri.«
5. Dogovorita se, kdaj vajo ponovita. Najbolje na začetku vsakega novega obdobja — pred sezono, po poškodbi, ob spremembi pogodbe.

Če potrebujeta še nekaj vprašanj za odpiranje pogovora, jih najdeš v bazi znanja pod vprašanja za pogovor v paru.

Kje ta zapis ne velja — in kdaj je pravi naslov nekdo drug

Rada bi bila tu jasna, ker se v tem zapisu marsikaj zlahka posploši.

Ni vsaka težava v zvezi povezana s športom. Šport je zelo prepričljiva razlaga za vse, kar ne gre — prepričljiva tako zelo, da lahko prikrije stare vzorce, ki bi bili prisotni tudi, če bi oba delala v pisarni. Če se par prepira o istih stvareh že od prvega leta, gre verjetno za nekaj, kar se je začelo pred športom, ne zaradi njega.

Za športni nastop je pravi naslov športni psiholog. Če športnik potrebuje pomoč pri tremi pred tekmo, koncentraciji, rutinah ali vrnitvi po poškodbi, je to delo športnega psihologa. Psihoterapija za pare se ukvarja z odnosom, ne z rezultatom. Kdaj je na vrsti eden in kdaj drugi, sem podrobneje opisala v zapisu o psihoterapiji za športnike.

Kadar so v ozadju zdravstvene težave, je prvi naslov zdravnik. Dolgotrajna nespečnost, izrazita sprememba razpoloženja, motnje hranjenja, težave z alkoholom ali zdravili proti bolečinam, misli na smrt — vse to potrebuje najprej zdravnika ali psihiatra, šele nato terapijo za pare. Pri športnikih se takšne težave lahko dolgo skrivajo za besedo »utrujenost«. Če se v takšni stiski znajdeš ti ali tvoj partner, lahko kadarkoli pokličeš Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19.00 in 7.00), v nujnih primerih pa 112.

Nasilje ni komunikacijska težava. Če se v zvezi pojavljajo nadzor, grožnje, poniževanje ali fizično nasilje, terapija za pare ni prvi korak. Najprej je pomembna varnost. Pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55 ali pri policiji na 113.

Kaj lahko prinese terapija za pare

Pri terapiji za pare ne iščemo krivca in ne odločamo, ali je šport vreden žrtev. To lahko odločita samo partnerja. Skupaj raziskujemo, kaj se med njima dogaja: kateri dogovori so bili izrečeni in kateri le predvideni, kako se vsak od njiju odziva na stres, kaj vsak prinese iz svoje družine. Športnik je pogosto odraščal v družini, kjer so bili rezultati zelo pomembni — včasih pomembnejši od čustev. Partner je morda odraščal kot tisti, ki je skrbel za vse. Ko se ta dva vzorca srečata, se ujameta skoraj popolno — in ravno zato se težko spremenita.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Delam tudi z angleško govorečimi pari. Če sta v zvezi, kjer je šport tretji član in se zdi, da ga ne zmoreta več uskladiti, je to lahko dober čas za skupni pogovor — tudi če je eden od vaju nekoliko bolj zadržan. O tem, ali ima smisel, kadar si terapijo želi samo eden, sem pisala v zapisu Ko na terapijo želi samo eden.

Kaj si zapomni

• V zvezi s športnikom je šport pogosto tretji član — pravilo »šport ima prednost« je lahko dobro, če je izrečeno in dogovorjeno.
• Nevidna podpora športniku najbolj pomaga, zato je delo partnerja treba posebej opaziti in izreči.
• Partner ni le podpornik, ampak tudi tisti, ki čaka — in tudi čakanje je delo.
• Kariera enega na račun drugega je lahko pravična, če je to odločitev obeh in ima dogovor, kdaj se tehtnica obrne.
• Konec kariere ni samo olajšanje — je prehod, ob katerem se mora par na novo dogovoriti, kdo sta.