Samski pri tridesetih in več: pritisk, ki ni tvoj

Nedeljsko kosilo, juha je že na mizi. Teta pove, da se sestrična jeseni poroči, nato se obrne k tebi: »No, pa ti? Je kaj novega?« Vsi za mizo vedo, kaj tukaj pomeni »novega«. Nasmehneš se, rečeš nekaj o službi in upaš, da bo kdo prosil za sol.

Vprašanje samo po sebi ni zlobno. Zaboli zato, ker je v njem skrita trditev: da je tvoje življenje čakalnica in da se tisto pravo začne šele, ko nekdo pride. Če to slišiš dovolj pogosto — na porokah, ob rojstvih, v šalah sodelavcev, v čestitkah, ki se končajo z »in da bi kmalu koga našel« —, začneš stavek ponavljati sam, tudi ko ni nikogar zraven.

V tem zapisu bi rada ločila tri stvari, ki se pri samskosti po tridesetem rade zlepijo v eno: pritisk okolice, pričakovanja družine in tvojo lastno željo. Ne bom ti govorila, da je samsko življenje boljše, in tudi ne, da je zveza rešitev. Oboje bi bilo moraliziranje, le z različnih koncev. Zanima me nekaj drugega: kako prepoznaš, kateri del teže je res tvoj in kateri ti je bil naložen.

Kaj raziskave res kažejo o sreči in zvezi

Prepričanje, da so ljudje v zvezi srečnejši, zveni kot dejstvo. Ko pogledaš, na čem stoji, je slika bolj previdna. Raziskovalci so več kot 24.000 ljudi v Nemčiji spremljali petnajst let in gledali, kaj se z zadovoljstvom z življenjem zgodi okoli poroke (Lucas in sod., 2003). V povprečju se je zadovoljstvo v času poroke nekoliko dvignilo, potem pa se je vrnilo približno tja, kjer je bilo prej. Povprečje pri tem skriva velike razlike: nekaterim se je življenje s poroko trajno izboljšalo, nekaterim poslabšalo.

To ne pomeni, da odnosi niso pomembni. Bližina je ena najbolj zanesljivih opor, kar jih človek ima. Pomeni le, da poroka ali zveza sama po sebi ni stikalo, ki bi nesrečnega človeka spremenilo v srečnega. Psihologinji Bella DePaulo in Wendy Morris (2005) sta opozorili še na težavo v samih primerjavah: v skupino »samskih« raziskave pogosto združijo ljudi, ki niso bili nikoli poročeni, z ločenimi in ovdovelimi, ki so šli skozi izgubo, v skupini »poročenih« pa ostanejo samo tisti, ki so poročeni ostali. Taka primerjava bolj malo pove o tem, kako živi nekdo, ki je pri petintridesetih sam.

Zato raziskave na tem področju navajam previdno. Večinoma kažejo povezave, ne vzrokov, razlike med skupinami so manjše, kot bi sklepal iz pogovorov za nedeljsko mizo, in nobena ti ne more povedati, kaj je dobro zate.

Singlizem: predsodek, ki ga skoraj ne opazimo

DePaulo in Morris sta za ravnanje s samskimi skovali izraz singlizem: stereotipi, stigma in razlikovanje, ki jih je človek deležen samo zato, ker nima partnerja. Stereotipi so znani. Samski naj bi bil nezrel, sebičen, izbirčen, osamljen ali skrivaj nesrečen. Poročenemu se enake lastnosti redko pripišejo vnaprej.

Posebnost tega predsodka je, da se večini zdi upravičen. V vrsti poskusov so udeleženci v vlogi najemodajalca raje izbrali poročen par kot samsko osebo, takšno razlikovanje pa se jim je zdelo precej bolj sprejemljivo kot razlikovanje po drugih osebnih okoliščinah (Morris in sod., 2007). Kar bi drugje prepoznali kot krivico, tukaj velja za zdravo pamet.

V vsakdanu je singlizem redko grob. Kaže se v drobnih rečeh: na poroki sediš pri »mizi za samske«, vabilo je brez spremljevalca, v službi se samoumevno pričakuje, da boš ti delal med prazniki, ker »nimaš družine«. Stanovanje, dopust in položnice plačuješ z eno plačo, v svetu, ki je urejen za dve. In povsod je vljudno pomilovanje, ki ga je težko zavrniti, ker je povedano prijazno.

Ime pri tem pomaga. Dokler predsodek nima besede, ga doživljaš kot osebno pomanjkljivost: nekaj je narobe z mano. Ko ga znaš poimenovati, se del teže premakne tja, kamor spada — v pričakovanja okolice.

Družinska pričakovanja: skrb, ki pride kot vprašanje

Najtežji del pritiska navadno ne pride od tujcev, ampak od ljudi, ki te imajo radi. Starši, ki sprašujejo, redko hočejo raniti. Večinoma jih skrbi, in skrb povedo v edini obliki, ki jo poznajo: »Kdaj boš pa ti?«

Pomaga pogled čez generacije. Tvoji starši so odraščali v času, ko se je v Sloveniji večina poročila in dobila otroke precej prej kot danes, in ko je bila družina tudi praktična varnost: kdo ti bo pomagal zidati, kdo bo skrbel zate na stara leta. Njihov zemljevid odraslosti ima jasne postaje. Ko tvoje življenje katero preskoči ali jo doseže pozneje, se jim zdi, da si se izgubil, čeprav hodiš samo po drugi poti.

V relacijski družinski terapiji nas zanima, kaj se v družini prenaša brez besed. Včasih starš v tvoji samskosti vidi svoj neuspeh. Včasih si želi vnuka, ker bi ta zapolnil praznino v njegovem lastnem zakonu. Včasih se boji, ker je sam doživel, kako je biti sam. Nič od tega ni tvoja naloga, a pojasni, zakaj se isto vprašanje vrača vsako nedeljo. Kako se taki vzorci vidijo skozi rodove, pokaže genogram; o tem, kako se odnos z odraslimi starši sploh da premakniti, pa sem pisala v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Posebno poglavje so bratje in sestre. Ko ima mlajša sestra že dva otroka, primerjava ne potrebuje besed, dovolj je razpored sedežev pri mizi. Če ti je to znano, preberi »Zakaj nisi kot sestra?« Primerjanje s sorojenci in pogled nase. Decembra se vse to zgosti, zato je praznikom namenjen svoj zapis: Prazniki sami: kako jih preživeti brez pretvarjanja.

Izbira ali okoliščina — in zakaj nikomur ne dolguješ odgovora

Nekateri so samski, ker tako hočejo. Drugi si zvezo želijo, pa se doslej ni izšlo. Od zunaj je videti enako, od znotraj je zelo različno, in zdi se smiselno, da bi ljudi razdelili v ti dve skupini.

V resnici je meja mehka. Raziskava med mladimi odraslimi na Poljskem je primerjala tiste, ki so svojo samskost opisali kot prostovoljno, in tiste, ki so jo opisali kot neprostovoljno (Adamczyk, 2017). V splošnem duševnem zdravju se skupini nista bistveno razlikovali; razlika se je pokazala pri osamljenosti, ki je vezana prav na partnerski odnos, in ta je bila večja pri neprostovoljno samskih. Gre za eno raziskavo na mladih ljudeh, zato iz nje ne bi delala velikih sklepov. Pokaže pa nekaj uporabnega: stiska ne izvira iz samskosti same, ampak iz razkoraka med tem, kar živiš, in tem, kar si želiš.

Večina ljudi je nekje vmes in se premika. Po razhodu ti je nekaj let dobro samemu, potem si spet želiš bližine. Želiš si partnerja, a ne za vsako ceno. Zadovoljen si s svojim življenjem in hkrati ti je ob nedeljah zvečer težko. To niso protislovja, ki bi jih moral razrešiti, preden smeš odgovoriti teti.

Past je v tem, da okolica od tebe zahteva izjavo, obe možnosti pa imata ceno. Če rečeš, da si sam po izbiri, veljaš za sebičnega ali izbirčnega. Če rečeš, da se ni izšlo, dobiš pomilovanje in nasvete. Zato je vredno vedeti: kategorije dolguješ kvečjemu sebi. Zate je razlika pomembna, ker pove, kaj potrebuješ — mir pred vprašanji ali prostor za žalost, da nečesa, kar si želiš, še ni.

Ko pritisk postane tvoj glas

Zunanji pritisk postane zares težak takrat, ko ga ne slišiš več kot tujega. Stavek »vsi drugi so že nekje, samo jaz stojim« se ob treh zjutraj ne predstavi kot tetino mnenje, ampak kot dejstvo. Iz »nisem v zvezi« nastane »z mano je nekaj narobe«. To je jezik sramu: ne govori o tem, kaj se ti je zgodilo, ampak o tem, kakšen si.

Sram se hrani s primerjanjem. Zaroke, nosečnosti in družinske fotografije so na zaslonu vsak dan, slabih zakonov in tihih večerov pa tam ni. Kako to deluje, sem opisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi.

Ena stvar si zasluži poštenost. Če si želiš otrok, čas ni samo družbeni izmislek; plodnost se z leti res spreminja in to je vprašanje za ginekologa, ne za sorodnike. Tudi tukaj pa velja ločiti dejstvo od pritiska: dejstvo ti pove, o čem se je pametno pravočasno pozanimati, pritisk pa, da si zamudil in da si sam kriv. O tej odločitvi govorita zapisa Zamrznitev jajčnih celic: odločitev, ki jo je težko sprejeti sam in Ko so vsi okoli tebe noseči: prazniki, krsti in rojstni dnevi.

Strah pred samskostjo slabo svetuje

Pritisk ni samo neprijeten, vpliva tudi na odločitve. Kanadska raziskovalka Stephanie Spielmann je s sodelavci v vrsti raziskav pokazala, da so ljudje z močnejšim strahom pred tem, da bodo ostali sami, pogosteje vztrajali v zvezah, v katerih niso bili zadovoljni, in so bili pri izbiri partnerja pripravljeni pristati na manj (Spielmann in sod., 2013). Strah je napovedoval izbiro bolje kot to, ali je bil človek v tistem trenutku sploh v zvezi.

To je vredno imeti pred očmi, ko ti kdo reče, da si »preveč izbirčen«. Zveza, v katero vstopiš zato, da utihnejo vprašanja, vprašanj ne utiša; zamenja jih z drugimi. Druga raziskava je pokazala, da razlika v zadovoljstvu med samskimi in ljudmi v zvezi ni pri vseh enaka — pri tistih, ki se v odnosih predvsem trudijo izogniti sporom in napetosti, je bila zelo majhna (Girme in sod., 2016). Zveza ni za vsakogar in v vsakem obdobju enako dobra izbira.

Kaj odgovoriti pri mizi

Na vprašanje imaš na voljo več kot molk ali prepir. Spodnji pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo; kaže pa, kako se vprašanje lahko premakne z zasliševanja na tisto, kar je pod njim.

»Kdaj boš pa ti koga pripeljal? Nisi več rosno mlad.«
»Mami, vem, da te skrbi. Ko bo kaj povedati, boš izvedela prva.«
»Saj samo vprašam.«
»Vem. Ampak ko vprašaš vsako nedeljo, slišim, da to, kar imam, ni dovolj. Raje mi povej, česa te je strah.«
»Da boš sam, ko naju ne bo več.«
»Tega se včasih bojim tudi jaz. Ampak sam nisem. Imam ljudi, samo drugače so razporejeni kot pri tebi.«

Tak pogovor ne uspe vedno in ne z vsakim. Za teto, ki sprašuje iz navade, zadošča kratek, prijazen stavek, ki ne odpira razprave: »Ko bo kaj novega, povem. Kako pa tvoj vrt?« Meja tukaj ni zid. Je odločitev, o čem se boš pogovarjal in s kom. Enemu človeku lahko poveš več, drugemu nič, in pri tem nisi nikomur dolžan doslednosti.

Koristno je imeti odgovor pripravljen vnaprej. Ne zato, ker bi moral igrati, ampak ker v trenutku, ko te vprašanje zadene, težko misliš. Stavek, ki si ga izbral v miru, te obvaruje pred tem, da bi se branil, opravičeval ali razlagal svoje življenje nekomu, ki ga je v resnici zanimala le sestričina poroka.

Vaja: čigav stavek je to?

Vaja vzame dvajset minut, papir in pisalo. Njen namen ni, da se odločiš, ali hočeš zvezo. Namen je razvrstiti glasove, ki jih nosiš v glavi.

1. Zapiši stavke. Napiši pet do osem stavkov o svoji samskosti, ki se ti najpogosteje vrtijo po glavi — točno tako, kot zvenijo. Na primer: »Nekaj je narobe z mano.« »Vsi dobri so že oddani.« »Rad bi imel nekoga, s komer bi zvečer kuhal.«
2. Vsakemu pripiši glas. Ob vsak stavek napiši, čigav glas slišiš, ko ga prebereš: mamin, očetov, babičin, glas prijateljev, družbenih omrežij ali svoj. Če ne veš, napiši vprašaj.
3. Preveri s telesom. Vsak stavek preberi počasi in opazuj, kaj se zgodi. Sposojeni stavki navadno stisnejo v želodcu ali v prsih in prinesejo sram. Tvoji lastni lahko bolijo, a bolj kot žalost ali hrepenenje — in ob njih se pogosto nekaj omehča.
4. Tuje vrni. Pri vsakem sposojenem stavku dopiši: »To je skrb moje mame, ne moja ocena.« Ni ti treba biti jezen nanjo. Dovolj je, da stavek dobi pravega lastnika.
5. Svoje vzemi resno. Ostanejo stavki, ki so res tvoji. Ob vsakega napiši en majhen korak za ta teden. Če piše »rad bi imel nekoga, s komer bi kuhal«, je korak lahko večerja s prijateljem v četrtek. Ni nadomestek za partnerja, je pa odgovor na resnično potrebo.

Če želiš iti dlje, ti pri zadnjem koraku pomaga seznam osebnih vrednot: pokaže, kaj ti je pomembno ne glede na to, ali si v zvezi ali ne.

Kje ta zapis nima prav

Naslov pravi, da pritisk ni tvoj. To ne drži vedno in bilo bi nepošteno, če bi se tu ustavila.

Prvič, ni vsaka bolečina pritisk. Če si želiš partnerja in ga ni, je to izguba nečesa, česar še nisi imel, in žalost ob tem je tvoja, ne tetina. Če jo razglasiš za družbeni konstrukt, si jo samo prepoveš. Osamljenost je resničen signal, da ti manjka bližine, in si zasluži odgovor, ne predavanja o singlizmu.

Drugič, včasih vprašanje okolice zadene nekaj resničnega. Če opažaš, da se umakneš vsakič, ko odnos postane resen, ali da izbiraš ljudi, ki niso na voljo, to ni več zgodba o pritisku, ampak o vzorcu. O njem govori zapis Strah pred zavezo: ko je bližina hkrati želja in grožnja.

Tretjič, tudi samskosti ni treba olepšati. Sam plačuješ najemnino, sam greš na urgenco, sam se odločaš o vsem. Kdor ti govori, da je to čista svoboda, moralizira enako kot teta, le v drugo smer.

In nazadnje: če se ob tej temi že dlje časa oglašajo brezup, nespečnost ali misel, da nič nima smisla, to ni več vprašanje samskosti. Takrat se pogovori z osebnim zdravnikom. Ponoči je na voljo Klic v duševni stiski, 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro), ves dan pa Zaupni telefon Samarijan, 116 123.

Kdaj je pogovor s terapevtom smiseln

Samskost ni težava, ki bi jo bilo treba zdraviti, in terapija ni tečaj za iskanje partnerja. Smiselna je, kadar bi rad razumel nekaj, česar sam ne razvozlaš: zakaj te vprašanje staršev pri petintridesetih vrže v občutke petnajstletnika, zakaj se odnosi končajo na isti točki ali zakaj ne veš več, ali si zvezo želiš ti ali tisti, ki sprašujejo.

V družinski teoriji se zmožnosti, da ostaneš povezan s svojimi ljudmi in hkrati zvest sebi, reče diferenciacija. Ne pomeni, da ti je vseeno, kaj si mama misli. Pomeni, da njeno skrb slišiš kot njeno. Kdor želi svojo družinsko zgodbo pogledati bolj od blizu, lahko to naredi na daljšem srečanju z genogramom, Pogled v preteklost. Več o tem, zakaj terapija ni rezervirana za krize, pa je v zapisu Zakaj se odločiti za terapijo, čeprav »ni nič narobe s tabo«.

Kaj si zapomni

• Pritisk ima tri plasti: predsodek družbe, pričakovanja družine in glas, ki ga sčasoma ponavljaš sam. Samo zadnji se sliši kot tvoj, pa to pogosto ni.
• Raziskave ne kažejo, da zveza sama po sebi osreči; kažejo povezave in velike razlike med ljudmi.
• Izbira in okoliščina nista dva predala. Večina je vmes in se premika — in izjave o tem nisi dolžan nikomur.
• Strah pred tem, da ostaneš sam, je slab svetovalec pri izbiri partnerja.
• Želja po bližini je tvoja in je resnična. Ločiti jo od tujega pritiska ne pomeni, da se ji odpoveš.