Ko so vsi okoli tebe noseči: prazniki, krsti in rojstni dnevi

Sporočilo pride v družinsko skupino ob 10.14, sredi sestanka. Fotografija ultrazvoka, pod njo tri srčki in stavek: »Avgusta bo nas eden več!« V nekaj sekundah se zvrstijo čestitke, klicaji, mamin jok od sreče v glasovnem sporočilu. Ti pogledaš zaslon, ga obrneš na mizo in do konca sestanka ne slišiš ničesar več. Popoldne napišeš čestitko z vsemi klicaji, ki jih premoreš. In jo misliš resno. In hkrati ne.

Če si v tem prepoznal sebe, verjetno poznaš tudi ostalo: krst, na katerega te povabijo za botra ali botro, prvi rojstni dan nečakinje, praznično kosilo, kjer se vsi pogovori vrtijo okrog otrok, in vprašanje, ki pride vedno ob najslabšem trenutku. Ta zapis je o tem, zakaj so takšni dogodki pri neplodnosti tako težki, zakaj občutki, ki jih prinesejo, niso znak, da si slab človek, in kako jih lahko preživiš, ne da bi se moral zapreti pred vsemi, ki jih imaš rad.

Zakaj te tuja novica zadene tako močno

Neplodnost ni redka. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2023 povzela podatke iz več kot sto raziskav in ocenila, da se z neplodnostjo v življenju sreča približno vsak šesti odrasli. A ker se o njej ne govori, ima skoraj vsak, ki je v njej, občutek, da je edini — in da so vsi drugi okoli njega noseči.

Ta občutek ni čisto izmišljen. Neplodnost pride najpogosteje v obdobju, ko si otroke ustvarjajo tudi prijatelji, sodelavci, bratje in sestre. Novice o nosečnostih se zato res kopičijo, in vsaka pride kot majhna primerjava: njim se je zgodilo, nam ne.

Raziskave o psihični obremenitvi pri neplodnosti so si v enem precej enotne. Alice Domar in sodelavci so že v devetdesetih letih primerjali ženske, ki so se zdravile zaradi neplodnosti, z ženskami z drugimi zdravstvenimi stanji — in ugotovili, da je bila raven tesnobe in potrtosti pri neplodnosti primerljiva s tisto pri ženskah z rakom ali srčno boleznijo. To ne pomeni, da je neplodnost »enaka« raku. Pomeni pa, da stiska, ki jo čutiš ob tuji nosečnosti, ni pretiravanje, ampak del nečesa, kar je v raziskavah dobro opisano. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Zavist, ki ji ne smeš reči zavist

Najtežje pri tem pogosto ni žalost. Žalost je še nekako sprejemljiva. Težje je tisto drugo: ostrina, ki jo začutiš, ko sestra pove, da »se je zgodilo kar takoj«. Misel, ki je ne izrečeš na glas: zakaj ona, zakaj ne jaz. Včasih celo kratka, grda želja, da bi bilo tudi njej težko.

Temu se reče zavist, in ljudje, ki jo čutijo, se je praviloma sramujejo bolj kot česar koli drugega. Raziskovalca Richard Smith in Sung Hee Kim, ki sta pregledala psihološke raziskave o zavisti, jo opisujeta kot boleče čustvo, ki se pojavi, ko nekdo drug ima nekaj, kar si sami zelo želimo, in to v področju, ki nam je pomembno za to, kdo smo. Prav zato je zavist pri neplodnosti tako močna: ne gre za avto ali službo, ampak za vprašanje, ali boš sploh kdaj mama ali oče.

Pomembno je ločiti dvoje. Zavist je čustvo, ne dejanje. Lahko imaš sestro rad in ji hkrati zavidaš. Lahko si želiš, da bi bil njen otrok zdrav, in hkrati čutiš, da te njena sreča boli. To ni hinavščina. To je človek, ki ima dve resnici v enem telesu. Škoda nastane šele, ko se zavist spremeni v sram, sram pa v umik od vseh — ali ko jo skušaš tako močno zatreti, da se izlije drugje, na partnerja, v jezo na samega sebe, v noči brez spanca.

Žalovanje brez pogreba

Kenneth Doka je za izgube, ki jih okolica ne prepozna kot izgube, uvedel izraz nepriznano žalovanje. Neplodnost je eden najbolj očitnih primerov. Ni pogreba, ni sožalja, ni dneva, ko bi si lahko vzel dopust. Je pa vsak mesec nova mala izguba — in vsak mesec znova upanje, ki se mora nekam postaviti. Več o tem, zakaj takšne izgube bolijo drugače, sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Pauline Boss je podobno stanje opisala z izrazom dvoumna izguba: izguba, ki ni dokončna in zato nima jasnega konca. Pri neplodnosti ne žaluješ za otrokom, ki je umrl, ampak za otrokom, ki ga (še) ni — in ne veš, ali ga bo kdaj. Če si že izgubil nosečnost, se ta plast podvoji; o tem je zapis Izguba nosečnosti: žalovanje, ki ga okolica ne prizna.

Ko torej na krstu ali rojstnem dnevu nenadoma začutiš solze, to ni »pretirana občutljivost«. To je žalovanje, ki ga drugi ne vidijo, v prostoru, ki je namenjen veselju.

Koledar, ki ga drugi ne vidijo

Ljudje, ki se soočajo z neplodnostjo, pogosto živijo v dveh koledarjih hkrati. Prvi je skupen: prazniki, rojstni dnevi, poroke, krsti, prvo sveto obhajilo pri sorodnikih, materinski dan v vrtcu, kamor nosiš nečaka. Drugi je zaseben: dnevi cikla, termini pregledov, čakanje na izvide, datum, ko bi se rodil otrok, če bi ostala nosečnost, obletnica dneva, ko si izvedel, da je ni več.

Ko se koledarja prekrijeta, postane dan dvakrat težji. Božično kosilo, ki pade ravno na dan po negativnem testu. Krst, ki je dva tedna pred datumom, ko bi bil na vrsti tvoj porod. Drugi ne vedo, da je to za tebe poseben dan. Ti pa se ga spomniš že tri tedne prej.

V zapisu Obletnice, prazniki in prazen stol sem pisala o tem, kako težki so datumi po smrti bližnjega. Pri neplodnosti je podobno, le da je stol prazen, preden je kdo na njem sedel. In ker ga nihče ne vidi, ti tudi nihče ne reče, da je razumljivo, če je ta dan težji.

Pomaga že to, da si zaseben koledar priznaš. Ne zato, da bi se pripravljal na najhujše, ampak da te dan ne preseneti in da si lahko zanj vnaprej narediš nekaj prostora.

»Kdaj pa vidva?«

Na slovenskih družinskih kosilih je to vprašanje skoraj obred. Najprej »kdaj se bosta poročila«, potem »kdaj bo dojenček«, nato »kdaj bo drugi«. Teta ga reče z nasmehom, stric doda šalo, mama te pogleda, kot da ve nekaj, česar ti ne veš. Nihče ne misli hudo. A ko si sredi postopkov ali po izgubi, je vprašanje kot nož, ki ga moraš pred vsemi držati z nasmehom.

Ni ti treba odgovarjati iskreno. Ni ti treba razlagati. Pomaga pa, če imaš vnaprej pripravljen en stavek, ki ga izrečeš brez razmišljanja. Na primer:

• »To je med nama dvema. Kaj pa ti, kako je bilo na morju?«
• »Ko bo kaj za povedati, boš izvedela.«
• »To je zame zdaj težka tema, raje bi govoril o čem drugem.«

Če pa imaš v družini nekoga, ki mu zaupaš, je včasih lažje, da mu poveš več in ga prosiš, naj te na takšnih srečanjih malo zaščiti — preusmeri pogovor ali pove drugim, naj ne sprašujejo. Kaj ljudem pomaga slišati in kaj ne, sem podrobneje opisala v zapisu Kaj reči nekomu, ki ne more zanositi (in česa ne) — morda ga je vredno poslati komu, ki si ga želiš ob sebi.

Smeš reči ne — in smeš reči »ja, ampak drugače«

Mnogi ljudje, ki pridejo k meni, imajo občutek, da sta na voljo le dve možnosti: ali greš in se ves čas držiš, ali ne greš in si slab brat, sestra, prijateljica. Med tema skrajnostma je veliko prostora, ki ga v stiski ne vidimo.

Lahko greš v cerkev na krst, na kosilo pa ne. Lahko prideš na rojstni dan za uro, ne za ves dan. Lahko daruješ darilo, ne da bi bil zraven, ko ga odprejo. Lahko sestri rečeš, da ji boš z veseljem pomagal, ko se otrok rodi, a da te zdaj ne vabi na zabavo ob razkritju spola. To niso izgovori. To so meje — in meje so v odnosih tisto, kar odnose ohranja, ne tisto, kar jih ruši.

Če ti je meje težko postaviti, ker se ti zdi, da s tem nekoga prizadeneš, ni nujno, da je to povezano le z neplodnostjo. Pogosto je vzorec starejši; o tem sem pisala v zapisu Kako otrok, ki ni smel biti jezen, postane odrasel, ki ne zna reči ne.

Takole bi lahko zvenel pogovor, v katerem se najde tretja pot (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vem, da ti je zdaj težko. Bi vseeno prišla na krst?«
»Rada bi bila tam zate. Ne vem pa, ali zmorem celo kosilo, ko bodo vsi okoli malega.«
»Kaj pa, če prideš v cerkev, kosilo pa izpustiš? Nihče ne bo nič rekel, jaz že poskrbim.«
»To bi šlo.« Tišina. »Hvala, da si me vprašala, namesto da bi ugibala, kaj zmorem.«

Ključni stavek tu ni tisti o kosilu. Ključno je, da je sestra vprašala — in da je bilo dovolj varno odgovoriti po resnici. To se ne zgodi v vsaki družini. Kjer pa se, je vredno poskusiti.

Vaja: načrt za en dogodek

Namesto da se vsakega dogodka bojiš tedne vnaprej, si vzemi enega, ki je pred tabo — praznik, krst, rojstni dan — in zanj naredi majhen načrt. Vaja traja približno četrt ure.

1. Poimenuj, kaj te pri tem dogodku najbolj skrbi. Ne na splošno (»bo težko«), ampak konkretno: vprašanje tete, trenutek, ko bodo dojenčka dajali iz rok v roke, govor ob torti.
2. Odloči se, v kakšni obliki boš zraven. Ves čas, del časa ali sploh ne. Vse tri možnosti so legitimne. Če greš, si vnaprej določi, kdaj boš odšel.
3. Pripravi en stavek za vprašanja. Zapiši si ga in ga enkrat izreci na glas, da ti v trenutku ne bo treba iskati besed.
4. Dogovori se za znak s partnerjem ali z nekom, ki mu zaupaš. Beseda ali gib, ki pomeni »zdaj grem ven« ali »zdaj gremo domov« — brez razlage pred drugimi.
5. Načrtuj nekaj zase po dogodku. Sprehod, kopel, film, tišina. Ne kot nagrado za to, da si zdržal, ampak kot prostor, kjer smeš občutiti, kar je bilo težko.

Po dogodku si zapiši, kaj je pomagalo in kaj ne. Naslednji načrt bo že bolj tvoj.

Ko vsak v paru drugače prenaša dogodke

Neplodnost je izkušnja para, a redko jo oba doživljata enako. Pogosto eden od partnerjev — ne nujno ženska — težje prenaša družinska srečanja, drugi pa bi rad šel, ker »ne moreva se skrivati pred vsemi«. Eden želi o tem govoriti s sorodniki, drugi bi raje, da nihče ne ve. Ko se ob vsakem povabilu znova pogajata, se lahko povabila sčasoma spremenijo v prepire, ki niso več o krstu, ampak o tem, kdo koga ne razume.

Pomaga, če se dogovorita o načelu, ne o vsakem dogodku posebej. Na primer: kdor od naju je ta teden na slabšem, ima pri odločitvi zadnjo besedo. Ali: na družinske dogodke greva skupaj, na prijateljske lahko gre vsak sam. In vedno: kar se pove sorodnikom, se pove le, če se oba strinjava.

Pomemben je tudi drug prostor, kjer prihajajo novice: družbena omrežja. Fotografije trebuščkov, razkritja spola, prvi dnevi v porodnišnici. Tam ni treba biti vljuden. Utišaš lahko ljudi, ne da bi jih odstranil, in jih kasneje, ko boš zmogel, znova vključiš. Zakaj nam nenehno primerjanje tako hitro spodnese tla, sem pisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih.

In še nekaj: ni nujno, da se vse rešuje navzven. Včasih je najbolj dragocena stvar po težkem dogodku to, da se doma usedeta in drug drugemu rečeta: »Danes mi je bilo težko.« Ne da bi kdo popravljal, tolažil ali predlagal rešitve.

Kje ta pogled ne zadošča

Do zdaj sem pisala, kot da je umik od dogodkov vedno zdrav in da je meje vedno dobro postaviti. Ni čisto tako.

Umik ščiti, dokler je začasen. Če mine leto in si se izognil vsakemu srečanju s prijatelji, ki imajo otroke, če si nehal obiskovati sestro, če se zapiraš doma tudi takrat, ko nihče ne govori o otrocih, potem umik ne varuje več, ampak krči življenje. Osamljenost pa stisko pri neplodnosti praviloma poglablja, ne blaži. Takrat je vredno pogledati, ali se ne izogibaš čemu več kot le bolečim trenutkom.

Tudi ni vsaka bolečina ob tujih nosečnostih le odziv na neplodnost. Včasih je pod njo star odnos — sestra, s katero si se vedno primerjal, družina, v kateri je bila ljubezen pogojena z dosežki. Takrat dogodki sprožijo nekaj, kar je bilo tam že prej, in to je vredno raziskati posebej.

In nazadnje: če opažaš, da ne spiš, da te nič več ne veseli, da se ti dnevi zdijo brez smisla ali da se pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, to ni več le stiska ob dogodkih. Pogovori se s svojim zdravnikom ali poišči psihiatra. Če so misli hude, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vsak dan, 24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Kako lahko pomaga terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas ne zanima le, kaj čutiš, ampak tudi, kako se to, kar čutiš, prepleta z odnosi — s partnerjem, s sestro, s starši. Pogosto se pokaže, da najtežji trenutki na družinskih srečanjih niso tisti, ko kdo govori o otrocih, ampak tisti, ko se počutiš neviden. In da ima ta občutek nevidnosti v družini daljšo zgodovino, kot bi pričakoval.

Na srečanjih lahko varno poveš tudi tisto, česar ne poveš nikomur drugemu: da zavidaš, da si jezen, da te je sram. Ne zato, da bi se teh občutkov znebil, ampak da jih ne bi več nosil sam. Ob tem je zelo dragoceno tudi samosočutje — sposobnost, da sebi v težkem trenutku rečeš tisto, kar bi rekel prijatelju na svojem mestu.

Terapija ne nadomesti zdravniške obravnave. Vprašanja o zdravljenju, izvidih in možnostih spadajo k ginekologu ali v center za zdravljenje neplodnosti. Lahko pa pomaga, da ob vsem tem ostaneš v stiku s seboj in z ljudmi, ki so ti pomembni.

Kaj si zapomni

• Bolečina ob tujih nosečnostih je pri neplodnosti pogosta in v raziskavah dobro opisana — ni znak, da si slab človek.
• Zavist je čustvo, ne dejanje. Lahko imaš nekoga rad in mu hkrati zavidaš.
• Med »grem in se držim« ter »ne grem« je veliko vmesnih možnosti; vse so legitimne.
• Pomaga načrt za en dogodek: kaj te skrbi, kako dolgo boš ostal, en stavek za vprašanja, znak za odhod in nekaj zase po njem.
• Umik je zaščita, dokler je začasen. Če se ti življenje krči, je čas, da poiščeš podporo.