Darovane spolne celice: kaj to pomeni za identiteto otroka

»Mami, zakaj imam jaz modre oči, če jih imaš ti rjave in ati tudi?«

Petletnica vprašanje postavi med zajtrkom, z žlico v roki, in že gleda naprej, v kosmiče. Zanjo je to vprašanje kot vsako drugo, kot zakaj je nebo modro. Za mamo pa ni. Mama v tistem trenutku začuti, kako ji zastane dih, kako ji misli stečejo k ambulanti pred šestimi leti, k obrazcu, ki ga je podpisala, k odločitvi, o kateri sta se z možem dogovorila, da »bosta že povedala, ko bo čas«. Reče nekaj o tem, da se oči včasih podedujejo od starih staršev. Hči je zadovoljna. Mama ves dan ne more misliti na nič drugega.

Ko par do otroka pride s pomočjo darovanih jajčnih celic, semenčic ali zarodkov, se z rojstvom zgodba ne konča. Takrat se šele začne neko drugo vprašanje: kaj to pomeni za otroka, ko bo odraščal, in kaj za starša, ki ga ljubita in se hkrati bojita, kaj bo nekoč izvedel. Ta zapis ni o medicini in ni o pravilih — o tem, kaj je mogoče in kaj velja, vam bodo povedali v centru, kjer se zdravite. Je o identiteti, o skrivnostih in o tem, kako otroku povedati zgodbo, ki je tudi njegova.

Čigava je ta zgodba

Ko se starša odločita za darovane spolne celice, je to najprej njuna zgodba. Za njima je pogosto dolga pot: leta poskušanja, izvidi, postopki, morda izgube. Odločitev za darovalca ni prva izbira skoraj nikogar. Je izbira, do katere prideš, ko se druge poti zaprejo — in ki jo mnogi sprejmejo šele po tem, ko so se poslovili od predstave o otroku, ki bo imel njihove oči ali smeh njihove babice.

A ko se otrok rodi, zgodba ni več samo njuna. Postane tudi njegova. In tu se pogosto skrije napetost: kar je za starša boleč spomin na neplodnost, ki ga raje ne bi odpirala, je za otroka del odgovora na vprašanje, kdo je in od kod prihaja.

Tega se ne da rešiti z eno odločitvijo. Lahko pa se začne s tem, da starša prepoznata, da sta v tej zgodbi dve plasti — njuna izguba in otrokov izvor — in da ena ne sme prekriti druge.

Kaj vemo iz raziskav

Največ o družinah, ki so nastale s pomočjo darovalcev, vemo iz dolgoletnih raziskav, ki jih na Univerzi v Cambridgeu vodi psihologinja Susan Golombok. Njena skupina je takšne družine spremljala od otrokovega prvega leta do odraslosti. Ena od ugotovitev je pomirjujoča: otroci v teh družinah se v povprečju razvijajo dobro, odnosi s starši pa so topli in tesni. Genetska povezanost sama po sebi ne odloča o tem, ali bo odnos dober.

Druga ugotovitev je manj preprosta in zadeva čas. V raziskavi, ki so jo leta 2017 objavili Ilioi, Golombok in sodelavci, so mladostniki, ki so za svoj izvor izvedeli pred sedmim letom, poročali o bolj pozitivnih odnosih z mamami in so se v povprečju bolje znašli kot tisti, ki so izvedeli pozneje. Podobno so pokazale raziskave z odraslimi, zasnovanimi z darovanimi semenčicami: tisti, ki so resnico izvedeli šele v odraslosti, so pogosteje opisovali jezo in občutek, da so jim bližnji dolgo lagali.

To ne pomeni, da je pozno razkritje katastrofa ali da je zgodnje razkritje čarobna formula. Pomeni pa, da otrok, ki zgodbo pozna od nekdaj, nima trenutka, ko bi se mu svet obrnil na glavo. Zanj je to preprosto del tega, kar ve o sebi — kot ime, kot kraj, kjer se je rodil.

Zakaj se starši bojijo povedati

Večina staršev, ki zgodbo odlaša, ne molči iz brezbrižnosti. Molči iz strahu — in ti strahovi so razumljivi.

Strah, da bo otrok manj ljubil starša, ki z njim ni genetsko povezan. To je morda najglobji. Mama, ki je otroka nosila, a ni njegova genetska mati, ali oče, ki ga je čakal leta, a ni njegov genetski oče, se lahko boji, da bo z resnico izgubil mesto, ki si ga je s toliko truda priboril. Raziskave tega strahu ne potrjujejo. Otroci se navežejo na tiste, ki zanje skrbijo — o tem, kako nastaja ta vez, pišem v zapisu Navezanost in starševstvo.

Strah pred tem, da bi s tem razkrili lastno neplodnost. Ko otroku poveš, kako je nastal, nekako poveš tudi, da ga sam nisi mogel zasnovati. Za mnoge je to še vedno vir sramu, še posebej za moške.

Strah pred okolico. Kaj bodo rekli stari starši? Bo otrok povedal v vrtcu? Bodo drugi otroka gledali drugače?

Strah, da ne bomo našli pravih besed. Ta je morda najpogostejši in najlažje rešljiv. Prave besede se dajo pripraviti, in o tem je vaja nižje.

Žalost, ki je bila pred otrokom

Preden je otrok tu, je pogosto bila izguba. Izguba otroka, ki bi bil genetsko »oba«. Izguba možnosti, da bi videl svoje poteze v drugem obrazu. Za mnoge je to žalovanje, o katerem nihče ne govori, ker se zdi nehvaležno žalovati, ko imaš zdravega otroka v naročju. O takšni izgubi sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Pomembno je, ker se neprežalovana izguba rada skrije v molk. Če starš o darovalcu ne more govoriti brez bolečine, ki je nikoli ni ubesedil, bo otrok to začutil — ne kot informacijo, ampak kot vzdušje: tu je nekaj, česar se ne dotikamo. Čustveno plat poti do te odločitve opisujem v zapisu Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena.

Pogosto pomaga, če starša svojo izgubo najprej ubesedita med sabo — ali s pomočjo nekoga tretjega — in šele nato otroku. Ne zato, da bi jo otroku prikrila, ampak zato, da je otrok ne bi moral nositi namesto njiju.

Skrivnosti v družini ne ostanejo tihe

V družinski terapiji že dolgo opažamo, da skrivnosti v družini ne potrebujejo besed, da bi imele učinek. Otrok morda ne ve, kaj se skriva, a čuti, kje se pogovor ustavi, kje se mama nasmehne prehitro, kje oče spremeni temo. O tem, kako skrivnosti delujejo skozi generacije in kako jih pogosto pokaže genogram, pišem v zapisu Družinske skrivnosti in nedokončane zgodbe.

Pri darovanih spolnih celicah je danes še nekaj: skrivnost je postala težko varna. Komercialni genetski testi, ki jih ljudje dobijo za darilo ali naročijo iz radovednosti, lahko razkrijejo, da genetski oče ali mati ni tisti, ki ga je človek imel za takega — ali pokažejo polsorojence, za katere ni vedel. Ko človek resnico izve tako, od tujega spletnega portala, sredi odraslega življenja, se ne zamaje le vprašanje izvora. Zamaje se zaupanje v ljudi, ki so ga vzgojili.

Takole lahko zveni pogovor dveh staršev, ki se o tem ne strinjata (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj bi ji sploh morala povedati? Saj sem jaz njen oče.«
»Ker bo nekoč izvedela. In takrat ne bo vprašanje, kdo je darovalec, ampak zakaj ji midva nisva povedala.«
»Bojim se, da me ne bo več gledala enako.«
»Jaz se pa bojim, da naju ne bo več gledala enako, če bo izvedela od koga drugega.«

V tem pogovoru ni nihče od njiju v zmoti. Oba ščitita isto stvar — odnos s hčerjo — le da vsak vidi nevarnost na drugi strani. Ko to drug pri drugem prepoznata, se pogovor premakne s »povedati ali ne« na »kako«.

Otrok ne potrebuje razkritja, ampak zgodbo

Starši si pogosto predstavljajo en sam veliki pogovor: sedemo, povemo, počakamo na odziv. A otroci zgodb o sebi ne sprejemajo tako. Sprejemajo jih po koščkih, večkrat, v različnih starostih in z različnimi vprašanji.

Majhnemu otroku je dovolj preprosta zgodba: želela sva si te, a sama nisva mogla imeti otroka, zato nama je pomagala prijazna oseba, ki je dala majhen delček, iz katerega si nastal ti. Pomembno je, da zgodba nosi dve sporočili: da je bil otrok zelo zaželen in da je darovalec človek, ki je pomagal — ne skrivnosten tujec in ne »pravi« oče ali mati.

Šolarju bo zgodba sčasoma potrebovala več podrobnosti: kaj so jajčne celice in semenčice, kaj pomeni darovati, zakaj nekateri ljudje to naredijo. Najstnik bo morda imel vprašanja o darovalcu, o tem, kaj je mogoče izvedeti, in o tem, ali ima polbrate ali polsestre. Kaj je o darovalcu mogoče izvedeti, je odvisno od pravil države in centra, kjer je potekal postopek, zato je dobro, da to starša preverita tam, še preden otrok vpraša.

Najpomembneje pa je, da otrok ve, da sme vprašati. Da tema ni zaprta, ko je bila enkrat povedana. Zgodba, o kateri se sme govoriti, je otrokova. Zgodba, ki je bila povedana enkrat in nikoli več, je še vedno malo skrivnost.

Identiteta: kdo sem in od kod sem

Psihoanalitik Erik Erikson je mladostništvo opisal kot obdobje, ko se človek sprašuje, kdo je, in iz koščkov svoje zgodbe sestavlja identiteto. Pri tem si pomaga s tem, kar ve o svojem izvoru: komu je podoben, od koga ima smisel za humor, kateri del družine živi v njem. Že leta 1964 je britanski psiholog H. J. Sants opisal, kako se ljudje, ki o enem delu svojega izvora ne vedo ničesar, lahko počutijo zmedeno, kot da v njihovi zgodbi manjka poglavje. Temu je rekel genealoška zmedenost.

To ne pomeni, da je vsak, ki je zasnovan z darovanimi celicami, zmeden. Pomeni pa, da je radovednost o darovalcu normalna in da ni izdaja. Ko najstnik vpraša, kakšen je darovalec, ne sprašuje, ker bi imel starša manj rad. Sprašuje, ker sestavlja sebe. Podobno je pri posvojenih otrocih — o čustveni plati posvojitve pišem v zapisu Posvojitev: čustvena pot pred odločitvijo in po njej, kratka razlaga pa je v bazi znanja pod posvojitev. Razlike so velike, ker otrok, zasnovan z darovalcem, odrašča pri vsaj enem genetskem staršu in ni bil nikoli oddan, a vprašanje izvora je sorodno.

Tudi starša se ob tem spremenita. Starševstvo je prehod, ki spremeni, kdo si — o tem v zapisu Starševstvo kot prehod — in pri darovanih celicah ta prehod vključuje še eno nalogo: sprejeti, da si starš otroku, ki ima v svoji zgodbi še nekoga.

Vaja: napiši zgodbo, preden jo poveš

Če si starš otroka, zasnovanega z darovanimi celicami, in zgodbe še nisi povedal, ali če jo želiš povedati bolje, lahko narediš tole. Vajo naredita oba starša, najprej vsak zase.

1. Zapiši, kaj je bilo pred otrokom. Nekaj stavkov o poti do odločitve — tudi o tem, kar je bolelo. Tega ne boš povedal otroku, a moraš vedeti, kaj nosiš.
2. Zapiši, česa te je strah, da bi se zgodilo, ko bo otrok vedel. Natančno: »Bojim se, da bo rekel …«
3. Napiši zgodbo za otroka v petih do sedmih preprostih povedih, primerno njegovi starosti. Vključi, da je bil zaželen, in da je darovalec človek, ki je pomagal.
4. Preberita si zgodbi drug drugemu. Kje se razlikujeta? Katere besede vama gredo težko z jezika? Dogovorita se za skupno različico.
5. Izberita prvo priložnost, ki ni slovesna: ob kopanju, ob knjigi, ob vprašanju, kot je bilo tisto o modrih očeh. In se dogovorita, da se boste k zgodbi vračali.

Če ob drugem koraku ugotoviš, da je strahu več, kot si mislil, to ni slab znak. Je znak, da je zgodbo treba najprej povedati tebi samemu.

Kje to ne velja

Rada bi bila tu poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsak človek, zasnovan z darovalcem, v stiski zaradi tega. Mnogi o svojem izvoru vedo, se z njim sprijaznijo in ga ne doživljajo kot pomembnega dela sebe. Nekateri o darovalcu nikoli ne želijo vedeti več. Tudi to je v redu in tega ni treba »popravljati«.

Raziskave imajo meje. Večina dolgoletnih raziskav je bila narejena v Veliki Britaniji in v drugih zahodnih državah, z družinami, ki so bile pripravljene sodelovati — in te so morda bolj odprte od povprečja. Kako je v drugih okoljih in pri družinah, ki o tem ne govorijo, vemo manj.

Ni vsaka težava v družini povezana z izvorom. Najstnik, ki se upira, morda ne išče darovalca, ampak le najstnik. Če vse težave začnemo razlagati z darovalcem, otroku naložimo zgodbo, ki je morda ni.

Pozno razkritje ni nepopravljivo. Če starša tega nista povedala zgodaj, to ne pomeni, da je odnos izgubljen. Pomeni pa, da bo pogovor težji in da bo moral prenesti tudi otrokovo jezo. In da je zanj vredno poiskati podporo.

Medicinska in pravna vprašanja sodijo drugam. Kaj je o darovalcu zapisano, kaj je mogoče izvedeti in pod kakšnimi pogoji, povedo v centru za zdravljenje neplodnosti. Moja naloga je pri tem, kar se dogaja v družini.

Kako lahko pomaga terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na družino kot na sistem, v katerem ima vsak član svoje mesto in kjer se nerazrešene zgodbe prenašajo naprej, dokler jih nekdo ne ubesedi. Christian Gostečnik piše o tem, kako se čustva, ki jih ena generacija ne zmore predelati, naslednji pokažejo kot vzdušje, ki ga nihče ne zna poimenovati. Darovane celice niso izjema: starševa neprežalovana neplodnost lahko otroku postane tiha naloga.

Terapija lahko pomaga staršema, ki se ne strinjata, ali povedati in kako. Lahko pomaga staršu, ki se boji izgubiti mesto ob otroku. Lahko pa tudi odraslemu, ki je za svoj izvor izvedel pozno in zdaj ne ve, kam z jezo, žalostjo in radovednostjo hkrati. Eden od načinov, kako pogledati na zgodbo družine od zgoraj, je genogram — risba več generacij, na kateri se pokaže, kje so bile skrivnosti, izgube in vezi. Temu je namenjeno daljše srečanje Pogled v preteklost.

Kaj si zapomni

• Zgodba o darovalcu je hkrati zgodba staršev (njihova izguba) in zgodba otroka (njegov izvor) — ena ne sme prekriti druge.
• Raziskave kažejo, da se otrokom v teh družinah v povprečju dobro godi in da je zgodnje, iskreno pripovedovanje povezano z boljšimi odnosi.
• Otrok ne potrebuje enega velikega razkritja, ampak zgodbo, ki raste z njim, in dovoljenje, da sprašuje.
• Radovednost o darovalcu ni izdaja staršev, ampak del gradnje identitete.
• Kaj je mogoče izvedeti o darovalcu, pove center za zdravljenje neplodnosti; o tem, kaj se dogaja v družini, se je smiselno pogovoriti s terapevtom.