Posvojitev: čustvena pot pred odločitvijo in po njej

»Saj lahko še vedno posvojita.«

Ta stavek sliši skoraj vsak par, ki leta hodi po ambulantah in čakalnicah. Pride od tete na kosilu, od sodelavke, včasih celo od zdravnika. Mišljen je prijazno, kot izhod v sili, kot vrata, ki so ves čas odprta. A ljudje, ki ga slišijo, pogosto povedo, da jih je zabolel bolj kot marsikatera neposredna nesramnost. Ker v njem tiči predpostavka, da je posvojitev rezervni načrt, ki rešuje problem — in da je izguba, ki jo nosijo, s tem nekako poravnana.

Posvojitev ni rezervni načrt in ne izbriše ničesar. Je samostojna pot v starševstvo, z lastnimi radostmi, lastnimi izgubami in lastnimi vprašanji, ki se ne končajo na dan, ko otrok pride domov. V tem zapisu pišem o čustveni plati te poti: kaj se dogaja pred odločitvijo, med čakanjem in v letih po tem. O pravnem postopku ne pišem — zanj je pravi naslov center za socialno delo, kjer ti povedo, kaj je v tvojem primeru potrebno in kako poteka.

Ena odločitev, dve žalovanji

Večina parov, ki razmišlja o posvojitvi, pride do nje po neplodnosti — po letih poskušanja, postopkov in pogosto izgub. To pomeni, da v odločitev ne vstopajo prazni. S sabo nosijo žalovanje za otrokom, ki ga ne bodo rodili: za nosečnostjo, za podobnostjo, za tem, da bi v otrokovem obrazu prepoznali svojo mamo ali partnerjev nasmeh. To je izguba nečesa, kar se ni nikoli zgodilo, in prav zato jo okolica tako rada spregleda. Več o tej vrsti izgube sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Strokovnjaki za posvojitev, med njimi psiholog David Brodzinsky, ki je posvojitvi posvetil večino svojega raziskovalnega dela, že desetletja opozarjajo na isto: preden se par odloči za posvojitev, je dobro, da se je od biološkega otroka vsaj začel posloviti. Ne zato, ker bi moral žalovanje »končati« — to se ne zgodi nikoli povsem —, ampak zato, da posvojeni otrok ne bi prišel v družino kot nadomestek. Otrok, ki mora nositi vlogo nekoga drugega, to čuti, tudi če mu tega nihče ne reče.

Drugo žalovanje pa pogosto spregledamo: tudi odločitev za posvojitev pomeni slovo od določene podobe sebe. Od zgodbe »najina družina bo nastala tako kot pri večini«. Od občutka, da je starševstvo nekaj, kar se ti preprosto zgodi. Pri posvojitvi postane starševstvo nekaj, kar si izbereš, za kar se pripraviš, o čemer se pogovarjaš z neznanimi ljudmi in kar nekdo drug presoja. To je za marsikoga nova in ranljiva izkušnja. Če si sredi odločanja, ali bi s postopki nadaljevala, ti bo morda pomagal tudi zapis Kdaj je dovolj: odločitev za konec postopkov oploditve.

Tri strani istega trikotnika

V literaturi o posvojitvi se pogosto omenja »posvojitveni trikotnik«: posvojitelji, posvojeni otrok in rojstni starši. Vsak od njih nosi svojo izgubo. Posvojitelji so izgubili biološkega otroka, ki ga niso imeli. Otrok je izgubil prvo družino, pogosto še preden si jo je lahko zapomnil. Rojstni starši so izgubili otroka, ne glede na to, ali so se za to odločili sami ali so bile okoliščine močnejše od njih.

Sociolog H. David Kirk je že v šestdesetih letih opisal, da se posvojiteljske družine s to razliko spoprijemajo na dva načina. Nekatere jo zanikajo: delajo se, kot da ni nobene razlike med njimi in biološko družino, o izvoru ne govorijo, upajo, da ne bo nikoli pomembno. Druge jo priznajo: o posvojitvi govorijo odprto, otrokovo zgodbo vzamejo kot del družinske zgodbe. Kirk je ugotavljal, da je drugi način povezan z bolj odprto komunikacijo in boljšimi odnosi v družini. Poznejše raziskave so to dopolnile z ugotovitvijo, da pomaga tudi zmerna pot: priznati razliko, ne da bi jo ves čas postavljali v ospredje.

Kaj pravijo raziskave o posvojenih otrocih

Ljudje, ki razmišljajo o posvojitvi, se pogosto bojijo, da bo otrok zaradi zgodnje izgube za vedno zaznamovan. Raziskave so tu bolj spodbudne, kot si mnogi mislijo. Femmie Juffer in Marinus van IJzendoorn sta leta 2007 v metaanalizi združila 88 raziskav o samopodobi posvojenih otrok in mladostnikov. Ugotovila sta, da se posvojeni po samospoštovanju ne razlikujejo od svojih neposvojenih vrstnikov — ne glede na to, ali so bili posvojeni v isti državi ali iz tujine.

To ne pomeni, da posvojeni otroci nimajo posebnih izzivov. Ista raziskovalca sta v drugih analizah pokazala, da otroci, ki so pred posvojitvijo preživeli več časa v ustanovah ali so doživeli zanemarjanje, pogosteje potrebujejo dodatno podporo. A hkrati je posvojitev ena najmočnejših »intervencij«, kar jih poznamo: otroci v varni družini zelo veliko nadoknadijo — telesno, čustveno in v odnosih. Ključno pri tem je tisto, kar se zgodi po prihodu: kako varna je navezanost, ki jo otrok razvije s posvojiteljema. O tem, kako se vzorci navezanosti prenašajo, sem več napisala v zapisu Navezanost in starševstvo, kratko razlago pa najdeš v bazi znanja pod navezanost.

Čakanje: obdobje brez oblike

Ko se par odloči, se pogosto začne obdobje, za katerega nihče nima dobrega imena. Ni nosečnosti, ki bi jo bilo videti. Ni datuma poroda. Ni trebuha, ki bi ga sodelavci opazili. Je le negotovost, ki lahko traja dolgo in ki je ne moreš pospešiti. Mnogi mi opisujejo, da je to čakanje na svoj način težje od postopkov oploditve: tam si vsaj nekaj delal, tukaj samo čakaš.

V tem času se pogosto ponovno odprejo stare rane. Vsaka nosečnost v okolici spet zaboli. Vsako vprašanje »Kako kaj, še nič novega?« je majhen opomnik, da je življenje na čakanju. Nekateri pari se v tem obdobju zbližajo, drugi se oddaljijo, ker vsak čaka po svoje — eden z načrti in seznami, drugi z umikom in tišino. To ni znak, da je eden bolj ali manj pripravljen. Pomeni le, da se tesnoba v vsakem kaže drugače. Vzorce, po katerih par žaluje različno, sem opisala v zapisu Žalovanje v paru, in prav isti vzorci se pokažejo med čakanjem.

Kar v tem času pomaga, ni nujno optimizem. Pomaga, da si par dovoli imenovati, kako je. Da lahko eden reče »danes nimam upanja« in drugi tega ne hiti popravljati. Da se dogovorita, komu bosta povedala in koliko. In da življenje med čakanjem ne postane samo čakalnica — da ostane prostor za prijatelje, delo, telo in tudi za odnos, ki ni samo projekt starševstva.

Kako to zveni v paru

Pogovor med partnerjema, ki se odločata, se pogosto zatakne na mestu, kjer eden že gleda naprej, drugi pa še ni končal z gledanjem nazaj. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes sem prebral, kako se vse skupaj začne. Lahko bi poklicala na center za socialno delo.«
»Ti si že tam.«
»Kje?«
»Pri posvojitvi. Jaz pa sem še vedno pri zadnjem prenosu. Še vedno ne morem verjeti, da ga ni več.«
»Mislil sem, da te bo razveselilo, če imava nek načrt.«
»Me bo. Samo ne še. Najprej moram vedeti, da sva skupaj žalovala za tistim, česar ne bo.«

Ta pogovor ni prepir o posvojitvi. Je pogovor o tempu. Ko eden partnerjev načrtuje, drugi pa še žaluje, oba lahko hitro dobita občutek, da ju drugi ne razume. Načrtovalec se počuti zavrnjenega, žalujoči pa prehitevanega. Ko par to prepozna, lahko neha razpravljati o tem, ali bosta posvojila, in začne o tem, kdaj bosta oba pripravljena.

Ko otrok pride: poleg veselja tudi to, česar nihče ne napove

Dan, ko otrok pride domov, je za večino posvojiteljev eden najpomembnejših dni v življenju. In prav zato je za mnoge presenečenje, ko v naslednjih tednih ali mesecih ne čutijo samo sreče. Medicinska sestra in raziskovalka Karen Foli je to imenovala »postadopcijska otožnost« (post-adoption blues) in s sodelavci pokazala, da se pri delu posvojiteljev v prvih mesecih pojavijo depresivni simptomi, podobni tistim po porodu.

Razlogi so razumljivi. Pričakovanja so bila po letih čakanja ogromna. Otrok morda ne vrača nežnosti tako, kot so si predstavljali, ker se mora najprej prepričati, da so ti odrasli varni. Posvojitelji pogosto čutijo, da nimajo pravice biti utrujeni ali nesrečni — »saj sva si to tako želela«. In okolica jim to pogosto potrdi s stavkom »Zdaj imata pa končno, kar sta hotela.« Če se v tem prepoznaš: to ni znak, da si napačno izbral ali da ne boš dober starš. Je znak, da je velika sprememba velika sprememba — tudi kadar je želena. Če potrtost traja dlje kot nekaj tednov ali se poglablja, se o tem pogovori z osebnim zdravnikom.

Poleg tega se ob prihodu otroka zgodi tudi tiha preobrazba identitete, enaka kot pri vseh novih starših. O tem, kako se ob otroku spremeni pogled nase in na partnerja, sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod. Pri posvojiteljih je ta prehod pogosto le malo bolj zapleten, ker se prekriva s staro izgubo, ki je bila do takrat potisnjena v ozadje.

Otrokova zgodba ni skrivnost

Raziskave in klinična praksa se že dolgo strinjajo: otroku je dobro povedati, da je posvojen, in to zgodaj — ne kot eno samo veliko razkritje v puberteti, ampak kot zgodbo, ki raste skupaj z njim. Brodzinsky je opisal, da otrok svojo posvojitev razume postopno. Predšolski otrok morda veselo pripoveduje, da je »prišel iz druge mamice«, ne da bi razumel, kaj to pomeni. Šele v osnovni šoli začne dojemati, da posvojitev pomeni tudi, da ga je nekdo dal stran — in takrat se lahko pojavijo žalost, jeza ali vprašanja, ki so za posvojitelje težka.

Ta vprašanja niso znak, da je nekaj narobe z družino. So znak, da otrok raste. V adolescenci se k temu pridruži iskanje lastne identitete, ki je za posvojenega mladostnika dvojna naloga: ugotoviti mora, kdo je, in hkrati, od kod je. Kratko razlago tega, kako se identiteta oblikuje, najdeš v bazi znanja pod identiteta.

Za posvojitelje je pri tem najtežje pogosto to, da otrokova žalost za prvo družino ne pomeni zavrnitve njih. Otrok lahko hkrati ljubi starša, ki ga vzgajata, in pogreša ljudi, ki jih ni nikoli poznal. Ta dvojnost je naravna — v bazi znanja ji rečemo ambivalenca. Če jo posvojitelja zmoreta sprejeti brez užaljenosti, otrok ne bo moral izbirati med dvema zvestobama.

Kako v to vstopa relacijska družinska terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na družino kot na prostor, kjer se čustva prenašajo iz generacije v generacijo, tudi kadar o njih nihče ne govori. Pri posvojitvi so to pogosto čustva, ki se jih nihče ne upa izreči: posvojiteljeva neizžalovana izguba, otrokova jeza na prvo družino, strah, da otrok nekoč »odide k svojim«. Če ostanejo neizrečena, se pogosto pokažejo drugje — v pretirani skrbi, v nenavadni občutljivosti za zavrnitev ali v prepirih, ki se na videz vrtijo okrog vsakdanjih stvari.

Terapija lahko pomaga na več točkah. Pred odločitvijo, ko par potrebuje prostor, da razčisti, ali je posvojitev res naslednji korak ali le beg pred bolečino. Med čakanjem, ko napetost razjeda odnos. In leta pozneje, ko otrok začne spraševati in se v starših prebudi nekaj, česar niso pričakovali. Pri vseh teh vprašanjih pa velja, da terapija ne nadomesti strokovne podpore, ki jo posvojiteljem nudijo center za socialno delo in drugi strokovnjaki s področja posvojitev.

Vaja: dve pismi

Ta vaja je namenjena paru, ki razmišlja o posvojitvi ali je sredi čakanja. Vsak naj jo naredi sam, nato pa jo prineseta drug drugemu.

1. Napiši kratko pismo otroku, ki ga ne bosta rodila. Kaj si si zanj želel? Kako si si ga predstavljal? Česa ti je najbolj žal? Ne popravljaj in ne olepšuj.
2. Napiši drugo pismo otroku, ki ga morda posvojita. Kaj mu želiš povedati o tem, kako je prišel v vajino življenje? Kaj si želiš, da bi nekoč vedel?
3. Preberi obe pismi zase in opazi, katero je bilo težje napisati. Če prvega skoraj nisi zmogel, je to podatek: morda je žalovanje še čisto na začetku.
4. Preberita si pismi drug drugemu. Ne komentirajta takoj. Vsak naj reče le eno stvar, ki ga je pri partnerjevem pismu presenetila.
5. Dogovorita se, kaj bosta s prvim pismom naredila. Nekateri ga shranijo, drugi zažgejo ali zakopljejo. Pomembno je, da izguba dobi obred, ne le molk.

Kje ta pogled ne zadostuje

Pisala sem, kot da posvojitev vedno pride po neplodnosti. Ni tako. Nekateri se zanjo odločijo, ker so posvojeni sami, ker želijo otroku dati dom ali ker biološko starševstvo zanje nikoli ni bilo pomembno. Pri njih žalovanje za biološkim otrokom ni osrednja tema in bi bilo napačno, da bi jim ga vsiljevala.

Tudi poudarek na izgubi ne sme zasenčiti veselja. Večina posvojiteljskih družin živi običajno življenje z običajnimi radostmi in običajnimi prepiri. Če bi vsako otrokovo slabo voljo razlagali kot posledico posvojitve, bi mu odvzeli pravico, da je preprosto otrok. Ne vse, kar se zgodi v posvojiteljski družini, ima opraviti s posvojitvijo.

In nazadnje: ta zapis ne govori o tem, kako poteka postopek, kdo lahko posvoji in koliko časa to traja. Zakonodaja in praksa se spreminjata in to so vprašanja za center za socialno delo, ne za psihoterapevtko. Pri meni je prostor za tisto, kar se ob vsem tem dogaja v tebi in med vama.

Ko se odločita drugače

Nekateri pari po dolgem razmisleku ugotovijo, da posvojitev ni njihova pot. To ni poraz in ne pomeni, da se niso dovolj trudili. Pomeni, da so slišali sebe. Tudi ta odločitev ima svojo žalost in svojo svobodo — o njej pišem v zapisu Življenje brez otrok: izbrano in neizbrano. Kratko razlago tega, kako se neplodnost odraža na duševnem počutju, najdeš tudi v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Če vama odločitev ne gre, bo morda pomagalo, da jo prineseta k nekomu, ki ni del vajine družine in nima pričakovanj glede izida. Pri meni lahko na srečanju skupaj pogledamo, kaj vsak od vaju v resnici želi, česa se boji in kaj potrebujeta, da bi se lahko odločila skupaj — ne glede na to, kam vaju odločitev pripelje.

Kaj si zapomni

• Posvojitev ni rezervni načrt za neplodnost, ampak samostojna pot v starševstvo z lastnimi izgubami in radostmi.
• Pred odločitvijo je dobro začeti žalovati za biološkim otrokom, da posvojeni ne postane nadomestek.
• Raziskave kažejo, da se posvojeni otroci po samospoštovanju ne razlikujejo od vrstnikov; največ šteje varna navezanost po prihodu.
• Po prihodu otroka je lahko poleg sreče tudi potrtost — to ni znak napačne izbire.
• Otrokova zgodba ni skrivnost: o posvojitvi je dobro govoriti zgodaj in odprto, tudi o žalosti.