Življenje brez otrok: izbrano in neizbrano

»A ti pa nimaš otrok? Oh.«

Poroka sestrične, okrogla miza, deset ljudi, ki se poznajo bolj ali manj. Vprašanje je bilo izrečeno mimogrede, med juho in glavno jedjo, in »oh« na koncu je bil kratek. A v njem je bilo vse: malo pomilovanja, malo zadrege, malo radovednosti, ali je to žalostna zgodba ali čudna izbira. Ženska, ki mi je to pripovedovala, je imela šestinštirideset let. Rekla je, da se je naučila odgovoriti z nasmehom. In da ji še vedno vsakič za trenutek vzame sapo — ne zaradi vprašanja, ampak zaradi tistega »oh«.

Življenje brez otrok je zelo različno, odvisno od tega, kako je do njega prišlo. Za nekoga je izbira, ki jo je sprejel mirno in brez obžalovanja. Za drugega je izid, ki ga ni izbral: po letih neplodnosti, po izgubah, po postopkih, ki niso uspeli, ali preprosto zato, ker se pravi trenutek in pravi človek nikoli nista srečala. Okolica pogosto ne loči med tema zgodbama — in obe ljudem včasih ne pusti miru. V tem zapisu pišem o obeh.

Dve besedi za različni zgodbi

V angleščini se je uveljavilo razlikovanje med childfree in childless: prvo označuje ljudi, ki otrok ne želijo, drugo tiste, ki si jih želijo, pa jih nimajo. V slovenščini dobrih besed za to nimamo. Rečemo »brez otrok« in s tem pokrijemo obe izkušnji, čeprav sta si skoraj nasprotni.

Resničnost je še bolj pisana od dveh besed. Med jasno izbiro in jasno neizbranim je širok pas ljudi, pri katerih se je zgodilo nekaj vmes: odlašali so, ker niso imeli pravega partnerja, ker so skrbeli za bolnega starša, ker je bilo stanovanje premajhno ali služba premalo gotova — in nekoč je čas odločil namesto njih. Ti ljudje pogosto ne vedo, kam spadajo. Niso izbrali, a tudi niso bili zavrnjeni. Pogosto čutijo, da nimajo pravice žalovati, ker »bi lahko, pa niso«.

Kaj se zgodi dvajset let pozneje

O tem, kako ljudje živijo, ko je odločitev za njimi, vemo manj, kot bi pričakovali. Večina raziskav o neplodnosti se konča na dan zadnjega postopka. Ena redkih izjem je švedska raziskava, v kateri so Ingrid Wirtberg in sodelavci leta 2007 opravili poglobljene intervjuje z ženskami dvajset let po neuspešnem zdravljenju neplodnosti. Pokazala je nekaj, kar marsikoga preseneti: izkušnja je bila po dveh desetletjih še vedno pomemben del njihovega življenja. Ne kot vsakdanja bolečina, ampak kot nekaj, kar se vrača — ob menopavzi, ob tem, ko so prijatelji postajali stari starši, ob razmišljanju o starosti.

Pomembna je tudi ugotovitev pregledne raziskave Sofie Gameiro in Amy Finnigan iz leta 2017, ki je zbrala študije o dolgoročnem prilagajanju ljudi, ki po postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo niso postali starši. Večina se jih sčasoma prilagodi in živi zadovoljno življenje. A prilagajanje je bilo težje pri tistih, pri katerih je želja po otroku ostala živa — ki se je niso mogli ali smeli izpustiti. Ključ torej ni v tem, ali imaš otroke, ampak v tem, ali se lahko življenje, ki ga živiš, postopoma spet zdi tvoje.

Če si v obdobju, ko se ta odločitev šele dogaja, ti bo morda pomagal zapis Kdaj je dovolj: odločitev za konec postopkov oploditve. Tukaj pišem o tem, kar pride potem.

Žalovanje, ki nima datuma

Pri smrti bližnjega obstaja dan, pogreb, obletnica. Pri neizbranem življenju brez otrok ni ničesar od tega. Ni trenutka, ko bi se izguba zgodila. Je le počasno spoznanje, ki prihaja v valovih: ko ugotoviš, da je prepozno; ko prijateljica pove, da je stara mama; ko starša umreta in spoznaš, da za njim ne bo nikogar, ki bi se ju spominjal kot vnukov dedek in babica.

Ameriški raziskovalec Kenneth Doka je za takšno žalovanje uvedel pojem nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga okolica ne vidi in zato ne podpre. O njem sem več pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Pri življenju brez otrok je še nekaj posebnega: žaluješ za nekom, ki ga ni bilo, in za življenjem, ki ga nisi živel. Nekateri avtorji jo opisujejo s pojmom dvoumne izgube, ki ga je uvedla Pauline Boss — izgube brez jasnih meja, brez dokončnosti, brez obreda.

To žalovanje ni bolezen. Ne gre »odpraviti«, in ne gre zato, ker bi bil človek prešibak. Gre za to, da se izguba vsakič znova sreča z novim obdobjem življenja in v njem dobi nov pomen. Kratko razlago, kako žalovanje poteka, najdeš v bazi znanja pod žalovanje. Podobno doživljajo tudi ljudje, ki so izgubili kakšen drug velik načrt — o tem sem pisala v zapisu Izguba načrta: ko se življenje ne odvije, kot si mislil.

Ko je izbira sumljiva

Ljudje, ki so se za življenje brez otrok odločili sami, imajo drugačno breme. Njihova težava pogosto ni žalost, ampak to, da jim okolica ne verjame. »Si boš še premislila.« »Kdo bo pa skrbel zate, ko boš star?« »Saj ne veš, kaj zamujaš.« Za odločitev imeti otroke ni treba nikomur ničesar pojasnjevati, za odločitev, da jih ne boš imel, pa ljudje pričakujejo cel zagovor.

Leslie Ashburn-Nardo je to preverila v raziskavi, objavljeni leta 2017. Udeleženci so brali kratek opis poročene osebe, ki se je odločila za otroke ali pa proti njim. Osebe, ki so se odločile, da otrok ne bodo imele, so ocenili kot manj izpolnjene v življenju — in poročali o nečem, kar je raziskovalka poimenovala moralno ogorčenje. Kot da ne gre za osebno odločitev, ampak za kršitev pravila.

Tudi izbrana odločitev ne pomeni, da v njej ni nobenega dvoma. Človek je lahko povsem prepričan, da otrok ne želi, in vseeno začuti nekaj ob prijateljičinem dojenčku, ob materinskem dnevu ali ob starših, ki ne bodo nikoli stari starši. To ni dokaz, da se je zmotil. Je dokaz, da vsaka pot nekaj prinese in nekaj vzame. V bazi znanja o tem piše pojem obžalovanje — in o razliki med obžalovanjem in zavedanjem, da si nekaj izbral.

Ko sta dva

Pri paru se zgodbe redko pokrivajo povsem. Eden si je otroka želel bolj, drugi manj. Eden je že sprejel, drugi še ne. Eden bi nadaljeval s postopki ali razmišljal o posvojitvi, drugi ne zmore več. Pogovor o tem lahko leta ostane neizrečen, ker se oba bojita, da bi odprl nekaj, česar ne bi bilo več mogoče zapreti. Takole bi lahko zvenel, ko se končno zgodi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včasih imam občutek, da si ti olajšan.«
»Nisem olajšan. Samo nisem več zmogel gledati, kako vsak mesec trpiš.«
»Torej si odnehal zaradi mene.«
»Odnehal sem zaradi naju. In ja, včasih sem tudi olajšan. In potem se počutim krivega, ker sem olajšan.«
»Zakaj mi tega nisi nikoli povedal?«
»Ker sem mislil, da boš mislila, da te nisem nikoli zares hotel imeti za mamo.«

V takšnem pogovoru ni nikogar, ki bi imel prav. Sta dva človeka, ki sta se ob isti izgubi znašla na različnih mestih — in sta si to dolgo skrivala, da bi zaščitila drug drugega. Ko to postane izrečeno, se odnos pogosto razbremeni. O tem, zakaj partnerja ob isti izgubi žalujeta različno, sem pisala v zapisu Žalovanje v paru.

Kaj pomaga: izpustiti in znova vložiti

Psiholog Carsten Wrosch je s sodelavci raziskoval, kaj se zgodi z ljudmi, ki se soočijo z nedosegljivim ciljem. Pokazali so, da sta pri tem pomembni dve sposobnosti, ki sta med seboj neodvisni. Prva je izpustiti cilj, ki ni več dosegljiv: nehati vlagati vanj energijo in upanje. Druga je znova vložiti: najti druge cilje, ki imajo zate pomen. Ljudje, ki so zmogli oboje, so poročali o boljšem počutju.

Pri življenju brez otrok je to lažje zapisati kot narediti. Izpustiti željo po otroku ne pomeni pozabiti nanjo ali se pretvarjati, da ni pomembna. Pomeni, da preneha usmerjati vsak dan. In znova vložiti ne pomeni najti »nadomestka« za otroka. Pomeni vprašati se, kaj je bilo v želji po otroku zate najpomembnejše — skrb, bližina, smisel, nadaljevanje, igra — in kje v življenju to lahko živiš drugače.

Skrb za prihodnost ima več oblik

Erik Erikson je srednja leta odraslosti opisal z izrazom generativnost: s potrebo, da nekaj daš naprej, da skrbiš za tisto, kar te bo preživelo. Pogosto jo enačimo s starševstvom, a Erikson je sam poudaril, da generativnost ni omejena na lastne otroke. Generativen je učitelj, ki se ga učenci spominjajo desetletja. Teta, h kateri nečakinja v puberteti pride, ko se s starši ne razume. Mentor, ki mlajšemu sodelavcu odpre vrata. Človek, ki ustvari nekaj, kar bo ostalo.

Tega ne pišem kot tolažbo. Če si si želel otroka, ti nobena nečakinja ne bo vrnila tistega, kar si izgubil, in nihče ti ne bi smel reči, da »je tako ali tako vseeno«. Pišem to zato, ker se ljudje brez otrok pogosto počutijo izključene iz pripovedi o tem, kaj pomeni dobro odraslo življenje. In ta pripoved je preozka. O tem, kako se vprašanje smisla odpre v drugih prehodih, ko izgubiš vlogo, ki te je dolgo nosila, sem pisala v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla, kratko razlago pa najdeš pod smisel.

Za nekatere je odločilno tudi to, da najdejo ljudi s podobno izkušnjo. V okolju, kjer se ob vsakem kosilu govori o vrtcih in šolah, je lahko prvi pogovor z nekom, ki ve, kako je, olajšanje, ki ga ni mogoče nadomestiti. Pri tem je dobro paziti na družbena omrežja: tam se življenja drugih kažejo v najlepši luči in primerjanje z njimi le redko pomaga. Kaj takšno nenehno merjenje naredi, sem opisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih.

Vaja: kaj je bilo v želji

Ta vaja je namenjena predvsem tistim, ki so si otroka želeli. Vzemi si pol ure časa in papir.

1. Zapiši, kaj si si predstavljal, ko si si predstavljal otroka. Ne splošno, ampak prizore: kaj sta delala, kje, kako je bilo.
2. Ob vsakem prizoru zapiši eno besedo za to, kar ti je v njem dragoceno. Na primer: skrb, igrivost, pripadnost, nadaljevanje, biti potreben.
3. Obkroži dve ali tri besede, ki se ponavljajo. To so vrednote, ki so stale za željo. Pri iskanju besed ti lahko pomaga seznam osebnih vrednot.
4. Ob vsaki obkroženi besedi zapiši, kje jo danes že živiš — tudi v majhnem. Če je prostor prazen, ga pusti praznega. Tudi to je podatek.
5. Izberi eno majhno stvar, ki jo boš v naslednjem mesecu naredil za eno od teh vrednot. Ne kot nadomestek, ampak kot odgovor na vprašanje, kaj ti je pomembno.

Če te vaja preplavi z žalostjo, se ustavi. To ne pomeni, da si jo naredil narobe. Pomeni, da je izguba še blizu — in da si zasluži prostor, preden se začne iskanje novih poti.

Kje ta pogled ne zadostuje

Ves zapis govori o prilagajanju, in to je lahko zavajajoče. Ni vsako življenje brez otrok zgodba o izgubi. Mnogi ljudje, ki so izbrali tako, niso nikoli žalovali in nimajo za čim. Če jim pripišemo skrito žalost, jih s tem le na drug način ne jemljemo resno. Za njih je največja pomoč preprosto okolica, ki jim verjame.

Prav tako ni nujno, da je odločitev dokončna. Če nisi prepričan, ali so medicinske možnosti res izčrpane, se o tem pogovori z ginekologom — ne s psihoterapevtko. Moje delo je pomagati pri tem, kar se ob odločitvi dogaja v tebi, ne presojati, ali je ta medicinsko upravičena.

In nazadnje: žalost, ki traja leta, je lahko povsem naravna. A če se ji pridružijo brezup, umik od vseh ljudi, nespečnost ali misli, da življenje nima več smisla, to ni več samo žalovanje. Takrat se obrni na osebnega zdravnika. Če ti je zelo hudo, lahko kadar koli pokličeš Zaupni telefon Samarijan na 116 123 ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan med 19.00 in 7.00), v nujnem primeru pa 112.

Kako v to vstopa terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto ugotovimo, da življenje brez otrok ne zadeva samo para. Zadeva tudi starše, ki so čakali na vnuke, sorojence, ki so otroke imeli, in družinske zgodbe o tem, kaj pomeni »uspelo življenje«. Včasih je del bremena podedovan: mama, ki je vedno govorila, da je bila najsrečnejša, ko je bila mama; oče, ki je pričakoval, da se bo priimek nadaljeval. Ta pričakovanja se ne razblinijo sama od sebe, tudi ko si odrasel.

Pri tem lahko pomaga pogled na celotno družino skozi več generacij. Pri meni je za to namenjeno daljše srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj narišemo genogram in pogledamo, kateri vzorci in pričakovanja so prišli do tebe. Nekateri pari pa se pred to odločitvijo še sprašujejo o drugih poteh — o tem pišem v zapisu Posvojitev: čustvena pot pred odločitvijo in po njej. Kratko razlago tega, kaj neplodnost pomeni za duševno počutje, najdeš tudi pod neplodnost in stiska.

Kaj si zapomni

• »Brez otrok« pokriva zelo različne izkušnje: izbrano, neizbrano in vse vmes. Vsaka potrebuje nekaj drugega.
• Neizbrano življenje brez otrok je žalovanje brez datuma, ki se vrača ob novih življenjskih obdobjih — to ni bolezen.
• Raziskave kažejo, da se večina ljudi sčasoma prilagodi; težje je, kadar želja ostane živa in jo je nemogoče izpustiti.
• Pomagata dva premika: izpustiti nedosegljiv cilj in znova vložiti v tisto, kar je bilo v njem dragoceno.
• Kdor otrok ni izbral, si ne zasluži zagovora — odločitev ne potrebuje opravičila.