Kamnita hiša z zvonikom v dolini v ozadju
Kamnita hiša z zvonikom v dolini v ozadju
V tem zapisu
  1. Zakaj je to težje, kot se zdi
  2. Postopek ni en dogodek, ampak krog
  3. Vprašaj, kaj potrebuje — in sprejmi odgovor
  4. Čakanje na izid
  5. Ko pride slaba novica
  6. Ko si noseča ti — ali imaš otroke
  7. Ne pozabi drugega partnerja
  8. Krog tolažbe
  9. Vaja: en mesec prisotnosti
  10. Kje ta nasvet ne velja
  11. Kaj si zapomni

»Jutri grem na poseg. Prosim, ne sprašuj me, kako je bilo. Ko bom vedela, ti bom povedala sama.«

Sporočilo pride v sredo zvečer, medtem ko pospravljaš posodo. Prebereš ga dvakrat. Napišeš »seveda, mislim nate«, ga zbrišeš, napišeš »srečno!«, tudi to zbrišeš. Na koncu pošlješ srček in se počutiš neumno. Naslednjih štirinajst dni se vsakič, ko na telefonu zasvetijo njeno ime, nekaj stisne v tebi. Ne veš, ali naj jo vprašaš. Ne veš, ali naj pove, da je tvoja sestra spet noseča. Ne veš, ali je bolje, da si tiho, ali pa bo tišino razumela kot to, da ti ni mar.

Če se v tem prepoznaš, je ta zapis zate. Ne za tistega, ki je v postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo — ampak za tistega, ki stoji ob njem: prijatelja, prijateljico, sestro, sodelavca. Za človeka, ki bi rad pomagal, pa ne ve kako, in se boji, da bo z vsako besedo naredil kaj narobe.

Zakaj je to težje, kot se zdi

Neplodnost ni redka. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2023 ocenila, da se z njo v življenju sreča približno vsak šesti odrasel človek na svetu. Skoraj gotovo torej poznaš nekoga, ki je skozi to šel ali gre — tudi če ti tega ni povedal.

In prav v tem »tudi če ti ni povedal« je prvi razlog, zakaj je podpora tako zahtevna. Mnogi o postopkih ne govorijo. Britanska raziskovalka Pauline Slade in sodelavci so pri ljudeh, ki so prvič prišli v center za zdravljenje neplodnosti, ugotovili, da tisti, ki čutijo več stigme, o neplodnosti manj govorijo z drugimi — in da je manj odkritosti povezano z manj podpore in z večjo stisko. Molk torej ni nujno znak, da človek podpore ne potrebuje. Pogosto je znak, da se boji, kaj bo slišal.

Drugi razlog je, da postopki niso en dogodek. Niso operacija, po kateri pošlješ rože in je stvar zaključena. So mesece ali leta trajajoče zaporedje pregledov, zdravil, čakanja, upanja in razočaranj — pogosto večkrat zapored. Podpora, ki je dovolj za en teden, za tak tek ni dovolj. Kako se ob vsem tem počuti človek sam, opisuje zapis Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena. Tu bom ostala na drugi strani: pri tebi, ki stojiš ob njem.

Tretji razlog si ti sam. Ob tuji stiski se v nas sprožijo lastni strahovi: da bomo rekli kaj neumnega, da bomo prizadeli, da ne bomo vedeli, kaj storiti s solzami. Zato se ljudje pogosto umaknejo — ne iz brezbrižnosti, ampak iz nelagodja. Za človeka v postopkih pa ta umik pogosto zveni kot zavrnitev.

Postopek ni en dogodek, ampak krog

Ni ti treba poznati medicinskih podrobnosti — te so stvar zdravnikov in se od para do para razlikujejo. Pomaga pa, če razumeš, da ima vsak poskus svoj čustveni ritem. Vsaka faza prinese nekaj drugega, zato tudi podpora v vsaki fazi izgleda drugače.

En poskus, štiri čustvene fazeKar človek doživlja — in kaj lahko v vsaki fazi narediš ti.Priprave in zdravilautrujenost, nihanjerazpoloženja, logistikaPosegnapetost, telesnaizčrpanost, upanjeČakanje na izidvsak znak v telesupostane vprašanjeIzidolajšanje — ali žalostin odločitev, kako naprejKaj lahko narediš tiponudi prevoz,kosilo, varstvo— nekaj konkretnegasporočilo na danposega, ki nezahteva odgovoradruženje brez teme;ne sprašuj»A že veš?«ostani tudi čezdva tedna; ne hitiz »naslednjič bo«Krog se lahko ponovi večkrat. Podpora, ki zdrži en teden, za ta tek ni dovolj.

Najpomembnejše, kar iz tega sledi: ne čakaj, da bo »konec«. Postopki se lahko vlečejo dolgo, in človek potrebuje ljudi, ki ostanejo tudi pri tretjem in četrtem poskusu — ko je novica že stara in ko se drugi že naveličajo spraševati.

Vprašaj, kaj potrebuje — in sprejmi odgovor

Ni enega pravilnega načina podpore. Nekdo si želi, da ga redno sprašuješ, ker mu tišina okolice deluje kot pozaba. Nekdo drug, kot v sporočilu na začetku, ne prenese vprašanj, ker ga vsako znova vrže v negotovost. Nekdo želi govoriti o vsem, drugi o ničemer — in si želi, da z njim preprosto greš v kino.

Zato je prvi in najbolj uporaben korak preprost: vprašaj. Ne »kako ti lahko pomagam?«, ker je na to vprašanje težko odgovoriti in ga človek v stiski skoraj vedno odbije z »v redu je«. Bolje je vprašati bolj konkretno:

  • »Ali ti je ljubše, da te sprašujem, kako gre, ali da počakam, da poveš sama?«
  • »Ali želiš, da vem, kdaj imaš poseg, ali je lažje, če ne vem?«
  • »Ko se srečava, ali bi rada govorila o tem ali bi raje pozabila nanj za en večer?«

In potem — to je težji del — sprejmi odgovor, tudi če ni tak, kot bi si ga želel. Če ti prijateljica reče, naj je ne sprašuješ, to ni zavrnitev tebe. Je podatek o tem, kako zdaj preživi. Odgovor se lahko tudi spreminja; čez nekaj mesecev je dobro vprašati znova.

O tem, katere besede pomagajo in katere ne, je posebej pisano v zapisu Kaj reči nekomu, ki ne more zanositi (in česa ne). Tu le na kratko: izogibaj se nasvetom (»samo sprosti se«, »pojdita na dopust«), primerjavam (»moja sestrična je tudi …«) in tolažbi, ki zanika bolečino (»vsaj veš, da lahko zanosiš«). Ni ti treba imeti pametnih besed. Dovolj je, da ne bežiš.

Čakanje na izid

Za mnoge je najtežji del postopka prav čakanje — tisti dnevi med posegom in izidom, ko se ne da storiti nič, ko vsak občutek v telesu postane znamenje in ko se misli vrtijo v krogu. V tem času se človek pogosto ne more zbrati v službi, ne more brati, ne more spati.

Kaj lahko narediš v tem času:

  • Ponudi navadno življenje. Sprehod, film, kosilo, pogovor o čemer koli drugem. Ni treba, da je druženje »terapevtsko«. Včasih je najboljša podpora nekaj ur, ko ni treba misliti na to.
  • Ne sprašuj »A že veš?«. Ko bo vedela, ti bo povedala — če bo želela. To vprašanje v času čakanja deluje kot pritisk, ki ga že tako nosi v sebi.
  • Ne napoveduj izida. Ne »čutim, da bo tokrat uspelo« ne »ne si delati upanja«. Oboje je teža, ki je ne potrebuje. Ostani v negotovosti skupaj z njo.

Ko pride slaba novica

Ko poskus ne uspe, ljudje okoli pogosto ne vedo, kaj to pomeni. Ni bilo nosečnosti, torej ni bilo izgube — tako mislijo. A za človeka, ki je v ta poskus vložil telo, čas, denar in upanje, je izgubljeni poskus prava izguba. Včasih je bil za njim prvič viden utrip na ultrazvoku, včasih zgodnja nosečnost, ki se je končala. Raziskovalec Kenneth Doka takšni žalosti pravi nepriznano žalovanje: žalost, ki je okolica ne prepozna — o tem, zakaj, sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

V tem trenutku ni treba ničesar popravljati. Ne iskati razlogov, ne ponujati naslednjega koraka, ne hiteti z »naslednjič bo«. Lahko rečeš preprosto: »Zelo mi je žal. Tu sem.« In potem si tam — tudi čez teden dni, tudi čez mesec. Zapis Ko žaluje sodelavec ali prijatelj: kako biti ob njem dlje kot en teden govori prav o tem: podpora po izgubi se navadno zgodi v prvih dneh, potem pa izgine, ravno ko bi bila najbolj potrebna.

Takole lahko zveni pogovor dan po slabi novici (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Nočem, da mi rečeš, da bo naslednjič.«
»Ne bom. Ne vem, ali bo.«
»Vsi mi to govorijo. Kot da je ta kar … nič.«
»Ni bil nič. Tri mesece si živela zanj.«
»…Ja. Res sem.«
»Ali želiš, da ostanem, ali bi bila raje sama?«
»Ostani. Samo ne rabiva govoriti.«

V tem pogovoru se ne zgodi nič posebnega. Prijateljica ne pove ničesar modrega. Naredi pa tri stvari, ki štejejo: ne obljubi, česar ne ve; poimenuje, da je bila izguba resnična; in vpraša, kaj druga potrebuje, namesto da bi ugibala.

Ko si noseča ti — ali imaš otroke

Ena najtežjih situacij v prijateljstvu ob neplodnosti je, ko sama zanosiš ali že imaš otroke. Mnogi ljudje v tem položaju čutijo krivdo, kot da bi prijateljici nekaj vzeli. In mnogi se odločijo novico skrivati, dokler se ne da več.

Nekaj, kar običajno pomaga:

  • Povej sama, preden izve od drugih. Izvedeti na skupni zabavi ali prek družbenih omrežij je za človeka v postopkih veliko bolj boleče kot slišati od tebe.
  • Povej tako, da ima prostor za odziv. Mnogi pravijo, da jim je bilo lažje, ko so novico dobili pisno, ker so se lahko najprej sami odzvali — tudi z jokom — in šele nato odgovorili. Lahko napišeš: »Želim, da izveš od mene. Ni ti treba odgovoriti zdaj, in razumem, če ti je ob tem težko.«
  • Ne pričakuj, da se bo veselila na glas. Lahko se veseli zate in hkrati žaluje zase. Če se za nekaj časa umakne, to ni konec prijateljstva.
  • Ne skrivaj se, a tudi ne vsiljuj. Ne izločaj je iz svojega življenja, ker se bojiš, da jo bo bolelo; to odločitev prepusti njej. Ponudi povabilo na krst in ji hkrati izrecno povej, da razumeš, če ne bo prišla.

Tudi ti smeš čutiti, kar čutiš: veselje, krivdo, celo malo zamere, ker ne moreš svojega veselja deliti tako, kot bi si želela. Vse to je del prijateljstva, ki je obstalo v težkem času.

Zasneženi vrhovi nad gozdnatim pobočjem
Ljudje se ne spominjajo pametnih besed, ampak tistih, ki so ostali.

Ne pozabi drugega partnerja

Ko govorimo o podpori v postopkih, skoraj vedno mislimo na žensko. Ona hodi na preglede, njeno telo je v središču, ona dobi vprašanja. Partner pa pogosto ostane ob strani — tudi v očeh prijateljev. Njega le redko kdo vpraša, kako je.

Moški v postopkih pogosto nosijo svojo žalost tiho, ker se jim zdi, da morajo biti »opora«, in ker zanje ni prostora, kjer bi se smeli zlomiti. Pri istospolnih parih ali posameznicah, ki gredo skozi postopke, je slika spet drugačna, a vprašanje ostaja enako: kdo vpraša tistega, ki stoji ob strani?

Če si prijatelj partnerja, ga vprašaj. Ne »kako je ona?«, ampak »kako si ti?«. In bodi pripravljen, da prvi odgovor ne bo resničen — da bo šele drugi ali tretji.

Krog tolažbe

Ameriška psihologinja Susan Silk in mediator Barry Goldman sta pred leti predlagala preprosto podobo, ki ji pravita »teorija krogov«. Nariši krog in vanj postavi človeka, ki je v središču stiske. Okoli njega nariši večji krog za najbližje, okoli tega še večjega za prijatelje, potem za znance. Pravilo je eno samo: tolažba gre navznoter, tarnanje gre navzven.

Krog tolažbePo Silk in Goldman: kdo je v središču stiske in v katero smer gre kaj.parnajbližjiprijateljiznanciNavznoter: tolažbaProti tistim, ki so bližje središču, greposlušanje, pomoč in »tu sem«.Ne nasveti in ne tvoja stiska.Navzven: tarnanjeSvojo nemoč, strah in utrujenostodneseš k nekomu v širšem krogu —ne k tistemu, ki je v središču.Tudi ti potrebuješ podporo. Le iskati jo moraš drugje.

To pomeni: proti prijateljici, ki je v postopkih, pošiljaš poslušanje, pomoč in prisotnost. Svoje nemoči, strahu, žalosti zaradi njene stiske ali razočaranja, ker se je umaknila, pa ne odlagaš pri njej. Te odneseš k nekomu, ki je od središča dlje od tebe — k partnerju, drugemu prijatelju, terapevtu.

Podoba je koristna, ker te razbremeni dvojega: ni ti treba skrivati, da ti je težko, in ni ti treba čutiti krivde, ker ti je težko. Le naslov je drug. Če želiš videti, kdo so ljudje v tvojih lastnih krogih, pomaga orodje zemljevid podpornega omrežja.

Zakaj je preprosta prisotnost tako pomembna? Raziskave o neplodnosti in socialni podpori kažejo, da je občutek, da imaš ljudi, na katere se lahko zaneseš, povezan z manjšim stresom, povezanim z neplodnostjo — tudi zato, ker ljudem pomaga, da se s stisko soočajo bolj odkrito, namesto da se umaknejo vase. Podpora torej ne spremeni izida postopkov. Spremeni pa, kako sam postopek preživiš.

Ključ je v tem, kar v psihologiji imenujemo empatija — sposobnost, da začutiš, kako je drugemu, ne da bi njegovo izkušnjo nadomestil s svojo. Empatija ne pomeni, da veš, kako je. Pomeni, da si pripravljen vprašati in poslušati odgovor. Več o tem, kako neplodnost vpliva na psihično počutje, najdeš pod neplodnost in stiska.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto vidimo, kako zelo nas oblikuje to, kdo je bil ob nas v težkih trenutkih — in kdo ni bil. Prijateljstvo, ki preživi leta postopkov, pogosto postane eno najglobljih v življenju obeh. Ne zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker se je izkazalo, da zdrži.

Vaja: en mesec prisotnosti

Ta vaja je namenjena tebi, ki želiš ostati ob prijateljici ali prijatelju dlje kot prve dni. Vzemi si deset minut, koledar in telefon.

  1. Vprašaj, kaj ji ustreza. Če še nisi, ji pošlji eno od vprašanj zgoraj — na primer, ali naj jo sprašuje ali počaka. Njen odgovor je osnova za vse naslednje korake.
  2. V koledar si vpiši štiri opomnike — enega na teden. Ne na dneve, ko veš, da ima poseg, ampak na navadne dneve. Podpora, ki pride na naključen torek, pove: nate mislim tudi takrat, ko ni dogodka.
  3. Ob vsakem opomniku pošlji sporočilo, ki ne zahteva odgovora. Na primer: »Mislim nate. Ni ti treba odgovoriti.« Ali fotografijo nečesa, kar bi jo spravilo v smeh. Zadnji stavek je pomemben — z njim ji vzameš obveznost.
  4. Enkrat v mesecu ponudi nekaj konkretnega. Ne »javi se, če kaj rabiš«, ampak »v soboto grem na tržnico, ti prinesem kaj?« ali »v četrtek sem prosta, greva na sprehod?«. Na konkretno ponudbo je lažje reči da.
  5. Na koncu meseca preveri pri sebi. Kako si se ob tem počutil? Ali imaš sam koga, h komur lahko odneseš svoje občutke? Če ne, je to naslednji korak — zate.

Nič od tega ne bo rešilo njene stiske. A ljudje, ki so šli skozi postopke, se pogosto ne spominjajo pametnih besed. Spominjajo se tistih, ki so ostali.

Kje ta nasvet ne velja

Rada bi postavila tudi nekaj meja temu, kar sem napisala.

Prvič: nisi njen terapevt in ne moreš biti. Podpora prijatelja je dragocena prav zato, ker je drugačna od strokovne — je navadna, človeška, brez načrta. Če opaziš, da je prijateljica že dalj časa skoraj vsak dan potrta, da ne spi, se umika od vsega ali govori, da nima več smisla, ji predlagaj, naj se obrne na osebnega zdravnika ali psihiatra. Če omenja misli na smrt, ji pomagaj poklicati Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan); v nujnih primerih 112. Raziskave kažejo, da je psihološko breme eden pogostejših razlogov, zakaj ljudje prekinejo zdravljenje neplodnosti — strokovna podpora med postopki zato ni razkošje.

Drugič: tudi ti imaš svoje meje. Če ti podpora jemlje več, kot zmoreš, to ni sramota, ampak informacija. O tem, kako ostati ob človeku v stiski, ne da bi se pri tem izčrpal, govori zapis Kako podpreti nekoga v depresiji, ne da bi se sam izčrpal — čeprav je pisan o depresiji, velja enako. Kratko razlago o tem, kaj meje so in zakaj niso zavrnitev, najdeš v bazi znanja pod meje.

Tretjič: včasih se prijateljstvo ob neplodnosti spremeni, ne glede na to, kako dobro se trudiš. Nekdo se umakne, ker ne zmore biti ob nosečih ali ob družinah z otroki. To ni nujno tvoja napaka in ni nujno za vedno. Včasih je najboljša podpora prav to, da ne vztrajaš — in da ji jasno poveš, da so vrata odprta, ko bo pripravljena.

In četrtič: vse to je napisano iz perspektive nekoga, ki ni v središču. Ljudje v postopkih so si med seboj zelo različni. Če ti prijateljica reče nekaj drugega, kot piše tukaj, ima prav ona. Splošni nasveti so tu zato, da začneš, ne zato, da bi jih uporabljal namesto pogovora. Zakaj tudi dobronamerni nasveti bližnjih tako pogosto zgrešijo, opisuje zapis »Saj se samo poberi«: zakaj nasveti bližnjih ne pomagajo.

Kaj si zapomni

  • Postopki niso en dogodek, ampak krog, ki se lahko večkrat ponovi — podpora mora zdržati dlje kot en teden.
  • Vprašaj konkretno, kaj potrebuje (spraševanje ali tišino), in sprejmi odgovor, tudi če ni tak, kot bi si želel.
  • Neuspel poskus je prava izguba. Ne popravljaj je in ne hiti z »naslednjič bo«.
  • Tolažba gre navznoter, tarnanje navzven: svojo nemoč odnesi k nekomu, ki ni v središču stiske.
  • Nisi terapevt. Če stiska traja ali se poglablja, pomagaj prijateljici najti strokovno pomoč — in poskrbi tudi zase.
Viri
  1. World Health Organization. (2023). Infertility prevalence estimates, 1990–2021. Ženeva: WHO.
  2. Slade, P., O’Neill, C., Simpson, A. J. in Lashen, H. (2007). The relationship between perceived stigma, disclosure patterns, support and distress in new attendees at an infertility clinic. Human Reproduction, 22(8), 2309–2317. PubMed
  3. Martins, M. V., Peterson, B. D., Almeida, V. M. in Costa, M. E. (2011). Direct and indirect effects of perceived social support on women’s infertility-related stress. Human Reproduction, 26(8), 2113–2121. PubMed
  4. Gameiro, S., Boivin, J., Peronace, L. in Verhaak, C. M. (2012). Why do patients discontinue fertility treatment? A systematic review of reasons and timing. Human Reproduction Update, 18(6), 652–669. PubMed
  5. Silk, S. in Goldman, B. (2013). How not to say the wrong thing. Los Angeles Times.
  6. Doka, K. J. (ur.) (1989). Disenfranchised Grief: Recognizing Hidden Sorrow. Lexington, MA: Lexington Books.
Veronika Železnik

Avtorica zapisa

Veronika Železnik

Sem stažistka iz zakonske in družinske terapije pod supervizijo in diplomirana dramska igralka (AGRFT). Leta na odru so me naučila pozorno opazovati ljudi, izkušnja s kronično nespečnostjo pa me je pripeljala v terapijo in do odločitve, da človeka ne raziskujem skozi vloge, ampak v živem odnosu. Verjamem, da se sprememba zgodi v varnem in spoštljivem odnosu — o tem pišem tukaj. Več najdeš na strani moj pristop.

Kontakt

Te skrbi za prijatelja v postopkih in ne veš, kako naprej?

Napiši mi, kaj se dogaja med vama. Skupaj lahko razmisliva, kako ostati ob njem, ne da bi pozabil nase.

Piši mi