Ko žaluje sodelavec ali prijatelj: kako biti ob njem dlje kot en teden

Na pogrebu jih je bilo sto dvajset. Tri tedne pozneje je pisala meni, ker se ni imela komu javiti ob štirih popoldne, ko je bilo najhuje.

To ni zgodba o slabih ljudeh. Vsi tisti, ki so bili na pogrebu, so jo imeli radi. Večina jih je tudi rekla tisti stavek — »javi, če karkoli rabiš« — in ga mislila resno. Samo da tri tedne pozneje ni nihče več vedel, da je še vedno hudo, ker je ona na vsa vprašanja odgovarjala »kar gre«.

O tem, kaj reči žalujočemu in česa ne, sem pisala posebej. Ta zapis je o nečem drugem in po mojih izkušnjah težjem: kako ostati ob človeku, ko se pogrebni šopki posušijo, ko se ti življenje vrne v tir, njemu pa ne. Torej ne o prvem tednu, ampak o tretjem mesecu.

Kaj se zgodi tretji teden

V prvem tednu po smrti je okoli žalujočega gneča. Telefon zvoni, hrana prihaja, nekdo vedno sedi v kuhinji. Paradoksalno je to obdobje, ko človek najmanj čuti — večina ljudi opisuje prve dneve kot meglo, v kateri se organizira pogreb in podpisujejo papirji.

Potem se gneča razide. Vsi se vrnejo na delo, tudi žalujoči. In natanko takrat, ko odpade organizacijsko delo in megla popusti, se izguba prvič pokaže v svoji dejanski velikosti. Prazna hiša ob sedmih zvečer. Njegova skodelica v pomivalnem stroju. Prvi ponedeljek, ko ga ni treba nikamor peljati.

Ta razkorak je bistvo problema. Podpora okolice je največja takrat, ko je potreba najmanjša, in izgine ravno takrat, ko potreba naraste.

Zakaj se ljudje umaknejo

Skoraj nikoli iz brezbrižnosti. Norveška raziskovalka Kari Dyregrov je pri svojcih po nenadnih smrtih sistematično zbirala, kaj okolica naredi narobe, in razlogi za umik so bili presenetljivo dosledni.

Prvi je strah, da bo omemba pokojnika žalujočega spomnila in mu s tem škodila. Ta strah je neutemeljen: žalujoči nanj že tako misli ves čas, tvoja omemba mu ne bo ničesar priklicala, kvečjemu mu bo pokazala, da ni sam s tem.

Drugi je strah pred napačnim stavkom. Ker človek ne ve, kaj reči, raje ne reče nič, in ker ni rekel nič, se čez teden dni že sramuje, da se ni oglasil, zato se ne oglasi še naprej. To je zanka, ki jo vidim pogosto in ki se hitro pretrga, če jo poimenuješ na glas: »Nisem se javil, ker nisem vedel, kako. To je bila moja nerodnost, ne tvoja.«

Tretji je najbolj banalen: predpostavka, da so tam že drugi. Ker ima vsak isto predpostavko, ni tam nihče.

Četrti razlog pa je tisti, ki ga ljudje najtežje priznajo. Ob žalujočem se lastna smrtnost približa neprijetno blizu. Če je umrl njegov oče, se ti nehote prikaže tvoj. Če je umrl otrok, se ti prikaže tvoj otrok, in to je misel, pred katero se um umakne sam od sebe. Umik torej ni vedno odločitev; pogosto je refleks, ki ga opaziš šele, ko že tri tedne nisi poklical.

Zakaj »javi, če kaj rabiš« ne deluje

Ta stavek je iskren in v praksi skoraj neuporaben. Tri stvari mu manjkajo.

Prvič, breme premakne na žalujočega. Da ga izkoristi, mora presoditi, kaj potrebuje, oceniti, koliko sme vprašati, sestaviti sporočilo in prenesti možnost zavrnitve. Vse to v obdobju, ko je delovni spomin obremenjen in ko marsikdo ne zmore izbrati niti kruha v trgovini.

Drugič, zahteva, da človek prizna potrebo. Marsikdo je vse življenje tisti, ki pomaga drugim, in prošnja zanj pomeni menjavo vloge, ki je ne obvlada. Če je bil vedno tisti močni, bo rekel »kar gre« tudi takrat, ko ne gre.

Tretjič, nima roka. Ponudba brez datuma se ne izteče in se tudi nikoli ne unovči.

Kar deluje, je obratno: konkreten predlog z datumom, uro in preprosto možnostjo, da reče ne. Ne »povej, kdaj bi šla na kavo«, ampak »v soboto ob desetih pridem po tebe; če ti ne paše, greva naslednjo«.

Delo, ki ga nihče ne opravi namesto njega

Po prvem mesecu se pokaže druga plast izgube, o kateri se skoraj ne govori: administracija. Zapuščinski postopek, banka, zavarovalnica, prepis avtomobila, odjava naročnin, telefonska številka, ki je nihče ne upa ukiniti. Vsak od teh opravkov zahteva, da človek na glas pove, da je nekdo umrl, in to pogosto uradniku, ki ga med tem gleda v ekran.

Tu je pomoč najbolj oprijemljiva in najmanj tvegana. Ne rabiš pravnega znanja; rabiš samo to, da sediš zraven. »Grem s tabo, ti ne rabiš nič govoriti, jaz imam mapo« je stavek, ki ga ljudje pomnijo leta.

Podobno velja za gospodinjstvo. Prvi teden vsi prinesejo hrano, potem nihče. Če imaš prijatelja z majhnimi otroki, ki je izgubil partnerja, je največ, kar lahko narediš, prevzem enega ponavljajočega se opravila: torkov prevoz na trening, četrtkovo kosilo, sobotno sesanje. Ponavljanje je pomembnejše od velikosti. Enkratna velika gesta se hitro pozabi, redna majhna postane opora, na katero se da nasloniti.

Koledar, ki ga nihče ne vodi

Najbolj uporabna stvar, ki jo lahko narediš za žalujočega prijatelja, traja pet minut in se zgodi na telefonu. Odpri koledar in vpiši nekaj datumov za naslednje leto.

Datum smrti — vsak mesec isti dan, prvo pol leta. Rojstni dan pokojnega. Njegov rojstni dan, ki bo prvič brez tistega, ki mu je vedno voščil prvi. Obletnica poroke, če gre za partnerja. Prvi božič, prvi prvi november, prvi dopust. Konec šolskega leta, če gre za otroka, ki je izgubil starša.

Na te datume ne rabiš nič posebnega. Sporočilo »danes mislim nate« je dovolj in je za prejemnika pogosto edini dokaz, da si ni izmislil, da je ta dan pomemben. Ljudje, ki so mi to opisovali, so si skoraj brez izjeme zapomnili, kdo se je oglasil ob prvi obletnici — in kdo ne.

Ko gre za sodelavca

Slovenski zakon o delovnih razmerjih predvideva plačano odsotnost ob smrti ožjega družinskega člana, ki se meri v dnevih; kolektivne pogodbe včasih dajo malo več. Žalovanje se ne meri v dnevih. To pomeni, da se človek skoraj zagotovo vrne na delo, preden je za to pripravljen, in da se bo tam vsak dan pretvarjal.

Prvi dan nazaj je najhujši, ker vsi vedo in nihče ne ve, kako se vesti. Najbolje deluje kratek, neposreden stavek na hodniku — »vem, da ti je umrla mama, ne bom se delal, da ne vem« — in nato normalno delo. Napaka ni omemba, napaka je izogibanje pogledu.

Praktično pomaga tudi tisto, kar ni pogovor: prevzeti sestanek, na katerem bi moral govoriti, ne dodeliti mu naloge, ki zahteva dolgo zbranost, in ne komentirati, če odide sredi dneva. In ne pričakuj linearnega napredka. Človek, ki je bil tri tedne v redu, se lahko četrti teden zlomi ob najbolj banalni stvari — to ni nazadovanje, tako žalost poteka.

Njegovo ime ni prepovedana beseda

Med najbolj razširjenimi napačnimi predstavami je ta, da pokojnika ne smemo omenjati. V resnici večina žalujočih opisuje nasprotno stisko: da o njem nihče več ne govori in da s tem izginja drugič.

Reci njegovo ime. Povej spomin, ki ga morda ne pozna — kako se je smejal na tisti poroki, kaj ti je nekoč rekel na parkirišču. Spomini, ki jih žalujoči še ni imel, so darilo, ki ga ne more dobiti nikjer drugje. Če se ob tem zjoka, mu nisi škodoval; jokal bi tako ali tako, samo sam.

Kje to ne velja

Zdaj pa proti sebi. Vse zgoraj napisano izhaja iz predpostavke, da podpora okolice žalovanje olajša. Ta predpostavka je manj trdna, kot se sliši.

Wolfgang Stroebe in sodelavci so leta 2005 preverili prav to — ali socialna opora blaži učinek izgube — in tega učinka niso našli. Ljudje z več opore so bili na splošno bolje, a izguba jih je prizadela enako močno. Sklep, ki ga iz tega vlečem, ni, da je podpora nepomembna. Je ta, da tvoja prisotnost ne bo zacelila izgube, in če od nje to pričakuješ, boš razočaran ti in obremenjen on.

Drugič, nekateri res hočejo mir. Del ljudi žaluje najbolje sam in vsakodnevna skrb okolice jim jemlje edino, kar potrebujejo — tišino. Razlika med vztrajanjem in vsiljevanjem je v tem, ali sprejmeš »ne« brez užaljenosti in se kljub temu spet oglasiš čez teden.

Tretjič, prevelika skrb lahko škoduje. Če vse odločitve namesto njega sprejemaš ti, sporočaš, da ni sposoben — to je še posebej past pri starejših vdovah in vdovcih, ki jih otroci nehote razglasijo za nemočne.

In četrtič: ti nisi njegov terapevt in ne rabiš biti. Tvoja naloga je biti prijatelj, ki pride ob desetih.

Kako zdržiš ti

Podpora, ki traja mesece, ima svojo ceno. Če jo boš plačeval iz zaloge, ki je nimaš, boš zdržal do januarja in potem izginil — kar je za žalujočega slabše, kot če bi od začetka ponudil manj.

Zato raje obljubi malo in to drži. En sprehod na dva tedna, ki se zgodi vsakič, je neprimerno več kot vsakodnevna razpoložljivost, ki po mesecu poči. Pri tem si smeš postaviti tudi meje — o tem, kako se to naredi, ne da bi se odnos podrl, sem pisala v zapisu o postavljanju meja. Meja tu ni zavrnitev, je pogoj, da ostaneš.

Če te njegova izguba odpira v tvojo lastno — kar se pogosto zgodi, če si tudi ti nekoga izgubil — je to znak, da potrebuješ svoje mesto za pogovor, ne da moraš odstopiti.

Kdaj predlagati strokovno pomoč

Velika večina žalujočih ne potrebuje terapije. Raziskave avstralske skupine Samar Aoun kažejo, da se pretežni del ljudi po izgubi opre na svoje mreže in v strokovni pomoči ne bi imel koristi; manjši del pa jo nujno potrebuje in je najpogosteje ne dobi.

Znaki, ob katerih bi jaz previdno spregovorila: če po približno letu dni hrepenenje in nezmožnost sprejeti smrt nista nič popustila in mu jemljeta delovanje — stroka to danes imenuje podaljšana žalovalna motnja; če se je popolnoma umaknil in ne dela, ne je, ne vstaja; če se je začelo pitje; če govori o tem, da ne želi več živeti. Zadnje ni tema za taktnost — vprašaj naravnost in ostani zraven.

Kako predlagati, ne da bi zvenelo kot diagnoza: »Nisem prepričan, da ti jaz zadostujem. Bi šla skupaj pogledat, kdo v Ljubljani dela s tem?« Pri izbiri je uporaben zapis o tem, kako izbrati terapevta, in tisti o razliki med žalostjo in depresijo.

Kaj si zapomni

Prvi teden ni tisti, ki šteje. Podpora, ki jo bo tvoj prijatelj pomnil, se zgodi v tretjem mesecu, ko so vsi drugi že šli naprej.

»Javi, če kaj rabiš« ni podpora, ampak prenos naloge. Podpora je predlog z datumom in uro, ki ga sme zavrniti brez pojasnila.

Pet minut s koledarjem naredi več kot ura sočutnih besed. Obletnice, rojstni dnevi in prazniki so dnevi, ko je človek najbolj sam in ko najmanj pričakuje, da se ga bo kdo spomnil.

Njegovo ime izgovori. Ne bo ga spomnilo — nikoli ni pozabil.

In ne obljubi več, kot lahko daš. Prijatelj, ki pride vsak drugi torek eno leto, je vreden več kot deset ljudi, ki so na pogrebu rekli, da so tu za vse.