Faze žalovanja so mit: kaj se v resnici dogaja po izgubi

»Menda sem zdaj v fazi jeze,« mi je rekla ženska, ki ji je pred štirimi meseci umrla mama. Povedala je tako, kot bi poročala o rezultatu krvne slike. Potem je dodala: »Ampak včeraj sem se cel dan smejala s sestro. Sem se vrnila nazaj v zanikanje?«

To vprašanje slišim pogosto in vsakič me malo stisne. Ne zato, ker bi bilo neumno — ravno nasprotno, izredno logično je, če si prepričan, da žalovanje poteka po stopnicah. Stisne me, ker človek, ki je pravkar izgubil mamo, poleg izgube nosi še domačo nalogo: preveriti mora, ali žaluje pravilno.

Model petih faz — zanikanje, jeza, barantanje, depresija, sprejemanje — je najbolj razširjena psihološka ideja, ki je stroka nikoli ni potrdila. V tem zapisu bom pokazala, od kod je prišla, zakaj ne drži, in kaj imamo namesto nje. Ker imamo. In tisto, kar imamo, je precej bolj prijazno do človeka, ki je sredi tega.

Od kod sploh prihaja pet faz

Leta 1969 je psihiatrinja Elisabeth Kübler-Ross izdala knjigo O smrti in umiranju. Bila je pogumna knjiga za svoj čas: v bolnišnicah se o umiranju ni govorilo, umirajoči so ležali za zavesami in nihče jih ni vprašal, kako jim je. Ona jih je vprašala. Intervjuvala je približno dvesto ljudi z neozdravljivo boleznijo in iz njihovih pripovedi izluščila pet drž, ki so se ponavljale.

Dvoje je pri tem ključno, pa se skoraj nikoli ne omeni. Prvič: opisovala je umirajoče, ne žalujočih. Ljudi, ki so izvedeli, da bodo umrli — ne ljudi, ki jim je nekdo umrl. Prenos z ene skupine na drugo se je zgodil pozneje, brez podatkov in brez njenega izrecnega zagovora. Drugič: nikoli ni trdila, da gre za zaporedje, ki ga vsi prehodijo v istem vrstnem redu. To je dodala kultura okoli nje — filmi, priročniki, poljudni članki, tudi izobraževanja za zdravstvene delavce.

Model se je prijel, ker je bil uporaben za tiste, ki so bili ob žalujočem. Dal jim je slovar in občutek, da razumejo, kje je človek. Le tisti, ki je žaloval, je dobil urnik, po katerem ni nikoli šlo.

Kaj so pokazale raziskave

Prvi resnejši poskus, da bi faze preverili s podatki, je prišel šele leta 2007. Skupina okoli Paula Maciejewskega je spremljala več sto žalujočih in gledala, ali se pet stanj res pojavlja v napovedanem vrstnem redu. Rezultat je bil zanimivo mešan: nekatera stanja so res dosegla vrh ob različnih časih, a najmočnejše čustvo skozi celotno obdobje ni bilo nobeno od petih. Bilo je hrepenenje — tisto vlečenje v prsih, ko si želiš, da bi človek stopil skozi vrata. Hrepenenja v modelu petih faz sploh ni.

Kritike so pokazale še nekaj hujšega: podatki so bili združljivi z več različnimi razlagami, med njimi tudi s tako, ki faz sploh ne potrebuje. Ko so raziskovalci pogledali posamezne ljudi namesto povprečij, se je izkazalo, da skoraj nihče ne gre skozi zaporedje. Povprečje je bilo krivulja, ki je nihče ni živel.

Zato model faz danes v resnih smernicah za obravnavo žalovanja ne nastopa več kot okvir. Ostal je v splošni kulturi, ker je preprost, in ker preprosto vedno preživi natančno.

Žalovanje ni napredovanje, ampak nihanje

Namesto stopnic imamo danes model, ki mi je v sobi najbolj v pomoč: model dvojnega procesa, ki sta ga v devetdesetih opisala Margaret Stroebe in Henk Schut. Njegova osnovna trditev je preprosta in nekoliko nepričakovana: žalujoči se ne ukvarja samo z izgubo. Ukvarja se z dvema vrstama nalog hkrati in ves čas niha med njima.

Prva vrsta je usmerjena v izgubo: jok, pregledovanje fotografij, hrepenenje, jeza, ponavljanje zadnjega tedna v glavi. Druga je usmerjena v obnovo življenja: kaj bo zdaj s hišo, kdo bo plačeval položnice, kako se vrniti v službo, kako sesti k večerji brez njega. Zdravo žalovanje pomeni, da človek prehaja sem in tja — in da si vmes tudi odpočije od obojega.

Zakaj nihanje ni izogibanje

Najpogostejši očitek, ki ga žalujoči sliši od okolice ali od samega sebe, je, da beži. Da je preveč v službi, preveč pri organiziranju, premalo v joku. Model dvojnega procesa to obrne: odmik od bolečine ni izogibanje, ampak uravnavanje. Živčni sistem ne zdrži neprekinjene stiske. Med odmikom se telo umiri dovolj, da se bolečini lahko spet približa.

Podobno velja za nasprotno smer. Človek, ki dneve preživlja med fotografijami in se ne loti nobene praktične stvari, ni bolj predan pokojnemu — samo obtičal je na eni strani. Težava nastane, kadar nihanja ni: kadar se človek zapre v eno stran in tam ostane mesece.

Tudi zato me pri prvih srečanjih bolj kot vsebina zanima gibljivost. Ne sprašujem, ali človek dovolj joka. Sprašujem, ali se lahko premakne — in kaj se zgodi, ko se poskusi.

Vez z umrlim se ne pretrga, spremeni se

Druga velika sprememba v razumevanju žalovanja je prišla z zbornikom Continuing Bonds (1996). Do takrat je veljalo — po Freudu in po vsem, kar je iz njega zraslo —, da je naloga žalovanja »odvezati« se od umrlega, umakniti vlaganje in ga pustiti za sabo. Kdor je še govoril z njim, je bil sumljiv.

Klass, Silverman in Nickman so pokazali, da večina ljudi tega ne počne in da jim je pogosto bolje, če ne. Vez ostane, le obliko zamenja. Oče, s katerim si se posvetoval o avtu, postane glas v glavi, ki ti reče, naj ne kupuješ prvega, ki ga vidiš. Babičin recept postane način, kako je vsako leto navzoča pri kosilu. To ni zanikanje smrti. To je ohranjanje odnosa v edini obliki, ki je še mogoča.

V praksi to spremeni vprašanja. Namesto »kdaj boš to spustil« vprašam »kje ga zdaj imaš« in »kaj bi ti danes rekel«. Marsikdo se ob tem prvič razjoka — ne od bolečine, ampak od olajšanja, da ni treba nikogar izbrisati.

Poti skozi izgubo niso ena sama

George Bonanno je desetletja spremljal ljudi pred izgubo in po njej — kar je redko in dragoceno, saj večina raziskav ljudi ujame šele potem. Njegovi podatki kažejo, da ni ene krivulje, ampak več različnih potekov, in da je najpogostejši tisti, ki ga skoraj nihče ne pričakuje: odpornost. Precejšen del ljudi po hudi izgubi trpi, a ohrani delovanje in se v nekaj mesecih vrne blizu prejšnji ravni — ne zato, ker jim ni mar, ampak ker človeški sistem to zmore.

Drugi gredo skozi obdobje močne stiske, ki se postopno umirja. Manjši del ostane v visoki stiski dlje in potrebuje pomoč. Obstaja tudi skupina, ki je bila v stiski že pred izgubo in ji smrt bližnjega prinese olajšanje — na primer po dolgi negi ali po odnosu, ki je bil nasilen.

Kaj je v modelu faz vseeno uporabnega

Zdaj pa tisto, kar bi rada, da se ne izgubi. Model faz ni bil zlonameren in ni bil povsem prazen. Vsebine, ki jih je poimenoval, res obstajajo: ljudje po izgubi res doživljajo nejevero, jezo, pogajanje s tem, kar se ne da spremeniti, praznino in postopno umirjanje. Kübler-Ross je bila prva, ki je te reči izgovorila na glas v svetu, ki je o smrti molčal. To ni malo.

Poznam tudi ljudi, ki jim je model dejansko pomagal — ne kot urnik, ampak kot dovoljenje. »Aha, jeza je tudi del tega, nisem pošast.« Če ti pet imen da občutek, da tvoje stanje ni izven človeškega, jih obdrži. Nevarno postane šele, ko iz opisa nastane merilo: ko človek ob letu preverja, ali je že v pravem predalu, in se za zaostanek obtoži.

In še nekaj, kar govori proti moji lastni tezi: nova modela nista dokazana veliko bolje. Model dvojnega procesa je predvsem opis, ki se dobro prilega izkušnji, ne pa natančno izmerjen mehanizem; raziskovanje žalovanja je metodološko težko podobno kot raziskovanje psihoterapije nasploh. Razlika ni v tem, da imamo zdaj resnico. Razlika je v tem, da novejši okviri ne predpisujejo, kdaj mora komu biti kako.

Kaj to pomeni, ko si sredi tega

Praktično se to obnese takole. Nehaj preverjati, kje si. Vprašanje »ali žalujem prav« je skoraj vedno stranski produkt modela, ki ga tu razgrajujem, in odgovor nanj ne obstaja. Namesto tega opazuj, ali se lahko premikaš: ali se ti kdaj uspe približati bolečini in ali se ti kdaj uspe od nje odmakniti.

Dovoli si obe strani brez razlage. Smeh na pogrebu ni izdaja. Nedelja, ko ne narediš nič, ni nazadovanje. Če te vrže nazaj vonj po njegovem plašču sedem mesecev pozneje, to ni znak, da si nekaj zamudil — to je znak, kako pomemben je bil.

Pazi na spanje, ker se prav tam prve stvari razsujejo. Izguba pogosto prinese prebujanje sredi noči in premlevanje, ki se mu ni lahko izmakniti. Če se to zasidra, je vredno ukrepati, tudi če je vse drugo »normalno«.

In pusti si biti drugačen od svojih. V isti družini eden ureja papirje, drugi leži. Oba žalujeta; le nihata v drugem ritmu. To je pogosto prvi vir zamer po pogrebu.

Kdaj gre za nekaj več

Žalovanje ni motnja in ga ne zdravimo. Pri manjšem delu ljudi pa stiska ostane tako močna in tako nespremenjena, da življenje obstane: hrepenenje je vsakodnevno in vsiljivo, človek se leto in več ne more vrniti k stvarem, ki so mu pomenile, izogiba se vsemu, kar spominja, ali pa mu je občutek lastne prihodnosti povsem ugasnil. Stroka to imenuje podaljšano žalovanje in zanj obstajajo posebej prilagojene oblike pomoči.

Pomembno je, da se to ne meša z razliko med žalostjo in depresijo. Žalovanje niha in ima okna, v katerih je človek še vedno on sam; depresija je bolj enakomerna in pogosto pobere občutek vrednosti kot takšen. Kadar sta obe stvari hkrati — kar ni redko — je smiselno, da najprej pogledaš k zdravniku, preden se odločaš o terapiji.

In če se pojavijo misli, da ne bi več hotel biti tu, to ni sramota in ni znak šibkosti. Je znak, da bolečina presega tisto, kar človek zmore nositi sam, in da je treba poklicati.

Kaj si zapomni

Pet faz ni zemljevid žalovanja. Nastale so ob umirajočih, ne ob žalujočih, nikoli niso bile mišljene kot zaporedje, in podatki jih kot zaporedje ne potrjujejo.

Kar se dogaja v resnici, je nihanje: med izgubo in vsakdanom, med jokom in računi, med bližino umrlega in življenjem, ki teče naprej. Vez z njim se ne pretrga — dobi drugo obliko. In poti skozi izgubo je več; najpogostejša je bolj znosna, kot si mislimo, kar ni obljuba, ampak podatek.

Če iz tega zapisa odneseš eno stvar, naj bo ta: nič ne zamujaš. Ni razporeda, ki bi ga bilo treba dohiteti, in žalost sama po sebi ni okvara. Če pa se ti zdi, da si obstal in da se ne moreš premakniti v nobeno smer, je to dober razlog, da o tem spregovoriš z nekom, ki ne bo gledal na uro.