Žalost niso samo solze — je proces, ki spremlja vsako veliko spremembo

Dobila si službo, o kakršni si sanjala — in prvi večer v novi pisarni jokala. Odselil si se v svoje stanovanje, po katerem si hrepenel — in te je čez teden dni stisnilo ob misli na domačo kuhinjo. Otrok je odšel študirat, razmerje se je izteklo, prijateljstvo se je ohladilo, telo ne zmore več tistega, kar je zmoglo pri tridesetih. In ob vsem tem nek tih glas sprašuje: »Zakaj sem žalosten? Saj se ni zgodilo nič hudega.«

Prav to je zmota, ki jo srečujem znova in znova: prepričanje, da žalost pripada samo smrti in pogrebom. V resnici žalost spremlja vsako pomembno spremembo — tudi tisto, ki smo si jo izbrali in želeli. Kajti vsaka sprememba, še tako dobra, nekaj vzame: staro vlogo, staro okolje, star jaz, predstavo o tem, kako bo. In kjer je izguba, je žalovanje — ne glede na to, ali mu rečemo tako.

V tem zapisu ti pokažem, kakšno nalogo žalost sploh ima, zakaj slavne »faze žalovanja« ne pomenijo tega, kar večina misli, kako žalovanje v resnici poteka po sodobnem razumevanju — in kaj se zgodi, kadar žalosti ne priznamo ne sebi ne drugim.

Žalost ni okvara — je delo, ki ga opravlja psiha

Začniva pri osnovnem vprašanju: čemu žalost sploh služi? Če bi bila zgolj trpljenje brez funkcije, bi jo evolucija zdavnaj izbrisala. Pa je ni — ohranila jo je pri vseh ljudeh vseh kultur.

Britanski psihiater John Bowlby, oče teorije navezanosti, je žalovanje razumel kot drugo plat ljubezni: ker smo bitja, ki se globoko navežemo, se ob izgubi navezanosti v nas sproži vgrajen odziv — protest, hrepenenje, iskanje, in šele nato postopno sprejemanje, da tistega, kar je bilo, ni več. Žalost je torej cena, ki jo plačamo za sposobnost povezovanja. Kdor se ne bi znal navezati, ne bi nikoli žaloval — a tudi ljubil ne.

Žalost ima ob tem povsem praktične naloge. Upočasni nas — in prav ta upočasnitev, ki jo pogosto doživljamo kot problem, je del njenega delovanja: umakne nas od vsakdanjega hitenja, da lahko psiha predela, kar se je zgodilo, in na novo uredi notranji zemljevid sveta, na katerem izgubljenega ni več. Žalost tudi sporoča — nam samim pove, kaj nam je bilo zares pomembno, drugim pa, da potrebujemo bližino. Solze in žalosten obraz sta med najmočnejšimi signali za sočutje, kar jih premore človeška komunikacija. Žalost, ki jo čutiš, ni znak, da je s tabo nekaj narobe. Je znak, da ti je bilo nekaj mar.

Ob tem je pomembno vedeti, da žalovanje ni le duševni proces — vključi celo telo. Zisook in Shearova v preglednem članku opisujeta, kako akutno žalovanje pogosto spremljajo utrujenost, motnje spanja in apetita, stiskanje v prsih, valovi, ki pridejo brez opozorila, ter težave s pozornostjo in spominom. Če si po veliki izgubi ali veliki spremembi kdaj pomislil, da izgubljaš razum, ker pozabljaš stvari in te sredi trgovine oblije val solz — ne izgubljaš ga. Tvoj organizem opravlja eno najzahtevnejših del, kar jih pozna, in za to porablja resnične vire.

Vsaka sprememba je tudi izguba — celo tista, ki si jo hotel

Zdaj pa k tistemu, o čemer se najmanj govori. Žalujemo namreč tudi takrat, kadar nihče ne umre. Nekaj primerov, ki jih pri delu z ljudmi srečujem najpogosteje:

• Ko prerasteš starše: trenutek, ko uvidiš, da ti starši niso mogli dati tistega, kar bi potreboval — ali da so drugačni, kot si jih dolgo želel videti. To je žalovanje za starši, ki jih nisi imel, medtem ko tisti, ki jih imaš, še živijo. Podobno velja, ko se odločiš iti po svoji poti in razočaraš njihova pričakovanja — o tem, kako ostati svoj in hkrati v odnosu, sem pisala v zapisu o diferenciaciji.
• Ko zamenjaš poklic ali se upokojiš: z delom ne izgubimo le prihodka, ampak identiteto, strukturo dneva, občutek koristnosti in ljudi, ob katerih smo preživeli več budnih ur kot ob družini.
• Ko se odnosi spremenijo: razhod je očitno žalovanje; manj očitno je žalovanje ob poroki prijateljice, rojstvu otroka, selitvi v drug kraj — ko odnos ne izgine, a nikoli več ni tak, kot je bil.
• Ko se spremeni telo ali zdravje: diagnoza, poškodba, staranje — izguba telesa, na katerega si se lahko zanesel.
• Ko se uresniči želja: nova služba, novo mesto, otrok, samostojnost. Tudi izbrana sprememba pokoplje staro življenje — in nikjer ni zapisano, da se za izbrano izgubo ne sme žalovati.

Ker teh izgub ne prepoznamo kot izgube, žalost ob njih pogosto pride brez dovoljenja — in jo zamenjamo za nehvaležnost, slabost ali »neko čudno depresijo«. V resnici je to najbolj zdrav del nas, ki opravlja svoje delo: poslavlja se od tistega, česar ni več, da bo lahko zares prišlo tisto, kar je.

Kübler-Ross: kaj je zares rekla in česa ni

Če o žalovanju veš eno stvar, so to verjetno »faze«: zanikanje, jeza, pogajanje, žalost, sprejetje. Model je leta 1969 v knjigi On Death and Dying opisala psihiatrinja Elisabeth Kübler-Ross — a tu je nujno nekaj poudarkov, ker se njen model danes pogosto uporablja narobe.

Prvič: Kübler-Rossova teh faz ni opisala pri žalujočih, ampak pri umirajočih bolnikih — pri ljudeh, ki so se soočali z lastno bližajočo se smrtjo. Šele kasneje so jih preslikali na žalovanje. Drugič: sama je poudarjala, da faze niso lestev, po kateri se vzpenjamo po vrsti. Niso zaporedne, niso obvezne, ne doživi jih vsak in ne v tem vrstnem redu. Žalovanje ni stopnišče — prej je vreme: danes mir, jutri val jeze, čez teden spet hrepenenje, ki si mislil, da je mimo. Če meriš svoje žalovanje ob predstavo o urejenih fazah, boš skoraj zagotovo sklenil, da žaluješ narobe. Ne žaluješ narobe — model je bil predstavljen preveč togo.

In tretjič: raziskave zadnjih desetletij kažejo, da poteka žalovanje veliko bolj raznoliko, kot je dolgo veljalo. Psiholog George Bonanno je z longitudinalnimi študijami pokazal, da najpogostejši odziv na izgubo sploh ni dolgotrajno trpljenje, ampak odpornost: večina ljudi ob globoki žalosti ohrani zmožnost delovanja, doživlja tudi svetle trenutke in se postopoma stabilizira — ne zato, ker jim ne bi bilo mar, ampak ker je psiha za izgube presenetljivo dobro opremljena. Smeh sredi žalovanja ni izdaja. Je del zdravega procesa.

Dvoprocesni model: žalovanje je nihanje, ne potapljanje

Najuporabnejši sodobni opis žalovanja sta leta 1999 objavili nizozemska raziskovalca Margaret Stroebe in Henk Schut. Njun dvoprocesni model pravi, da zdravega žalovanja ne sestavlja ena naloga, ampak nihanje med dvema usmeritvama.

Prva je usmerjenost v izgubo: spomini, solze, hrepenenje, pogovori o tistem, kar je bilo, vračanje k fotografijam, občutek praznine. To je tisto, kar si tradicionalno predstavljamo kot »delo žalovanja«.

Druga je usmerjenost v obnovo: urejanje novega vsakdana, nove vloge in veščine, odnosi, delo, načrti — in tudi odmori od žalosti: večer, ko se ob filmu nasmejiš; dan, ko na izgubo sploh ne pomisliš.

Ključno sporočilo modela je, da zdravo žalovanje niha med obema — kot dihanje. Nihanje ni znak neodločnosti ali plitvosti; je mehanizem, ki psihi omogoča, da bolečino predeluje po koščkih, vmes pa si opomore. Težave nastanejo, kadar nihanje zastane na enem polu: kdor obtiči samo v izgubi, tone; kdor se zasidra samo v obnovi in žalost preskoči z delom, selitvijo ali novim razmerjem, pa jo praviloma sreča kasneje — pogosto v telesu ali ob naslednji izgubi, ki odpre vse prejšnje. Spodnja infografika povzema to nihanje.

Žalovanje, ki se začne pred izgubo

Posebno poglavje je žalost, ki pride vnaprej. Anticipatorno žalovanje je proces, ki se začne, ko izguba še ni tu, a je že vidna na obzorju: ob demenci bližnjega, ki počasi izginja, čeprav sedi ob tebi; ob neozdravljivi bolezni; v razmerju, za katerega oba tiho veva, da se izteka; v mesecih, preden otrok odide od doma.

Ta oblika žalovanja je posebej zmedena, ker teče vzporedno z upanjem in s skrbjo za tisto, kar še je. Ljudje se ob njej pogosto počutijo krive — »kako lahko žalujem za nekom, ki je še živ?« — ali pa se zaradi nje počutijo izdajalce, kot bi z žalostjo izgubo priklicali. Pa je ravno obratno: psiha si s postopnim slovesom razporedi delo, ki bi bilo naenkrat pretežko. Anticipatorna žalost ne pomeni, da si obupal nad človekom ali odnosom. Pomeni, da resnico že vidiš — in da se ji tvoja notranjost počasi, po svojih močeh, prilagaja.

Nepriznana žalost: ko svet reče, da nimaš pravice žalovati

Ameriški raziskovalec Kenneth Doka je poimenoval pojav, ki ga pri delu z ljudmi srečam presenetljivo pogosto: disenfranchised grief, nepriznana ali razlaščena žalost. To je žalovanje, ki mu okolica ne prizna pravice do obstoja — ker izguba ni na seznamu »uradnih« razlogov za žalost.

Sem sodijo: izguba ljubljene živali (»saj je bil samo pes«), splav in neuspešna oploditev (»saj še ni bil otrok«), razhod v zvezi, za katero nihče ni vedel, izguba ob selitvi, žalovanje za bivšim partnerjem, ki mu po razhodu »nimaš več pravice« žalovati, izgube ob demenci, žalost ob upokojitvi, pa tudi žalovanje, ki traja »predolgo« za okus okolice. Sporočilo okolice je vsakič enako: tvoja žalost ni upravičena, zato jo skrij.

Posledica je dvojna teža: človek nosi izgubo in hkrati še breme njenega skrivanja — brez ritualov, brez sočutja, brez besed, ki bi izgubo naredile resnično. Nepriznana žalost zato pogosto ne mine, ampak se useda: v razdražljivost, brezvoljnost, telesne simptome, v nenadne solze »brez razloga«. Če se v tem prepoznaš, je prvi korak preprost in težak hkrati: svojo izgubo priznaj vsaj sam sebi. Kar je bilo zate pomembno, je bilo pomembno. Pika. Nihče drug nima pristojnosti, da to oceni namesto tebe.

Dovoljenje za žalost — in kdaj poiskati oporo

Kaj torej žalost potrebuje? Manj, kot si mislimo, in hkrati več, kot si običajno damo: čas, prostor in pričo. Čas, ker žalovanje ni projekt z rokom — vsak proces teče v svojem ritmu. Prostor, ker solze, ki jih ves čas požiraš, ne opravijo svojega dela. In pričo, ker je žalost, tako kot vse globoke izkušnje, lažja, ko jo nekdo vidi in zdrži ob njej, ne da bi jo hitel popravljati z nasveti in »saj bo bolje«.

Pri nepriznanih izgubah pomaga tudi nekaj, kar imajo »uradne« izgube vgrajeno, tvoje pa morda ne: ritual. Pogreb, sedmina in sveče niso zgolj navada — so način, kako skupnost izgubo naredi resnično in ji da okvir. Za izgube brez pogreba si tak okvir lahko ustvariš sam: pismo, ki ga napišeš staremu življenju ali človeku, ki ga ni več v tvojem vsakdanu; sprehod na kraj, ki je nosil zgodbo; večer, ko izgubo z nekom nazdraviš in poveš, kaj ti je dala. Zveni morda patetično, dokler tega ne narediš — potem pa mnogi opišejo isto: nekaj se končno postavi na svoje mesto.

Večina žalovanja mine brez strokovne pomoči — to je pomembno vedeti. Smiselno pa je poiskati oporo, kadar nihanje zastane: če po daljšem času še vedno ne najdeš poti nazaj v življenje, če žalost prehaja v otopelost ali brezup, če se ji izogibaš tako uspešno, da je sploh ne čutiš več, čutiš pa njene posledice — ali če je izguba odprla starejše, nikoli zaključene zgodbe. Pri sebi sem izkusila, da telo tisto, česar ne izjočemo, rado shrani in izstavi račun kasneje; kako sem se tega učila, sem opisala na strani Moj pristop. Pri svojem delu spremljam ljudi tudi ob razhodih in življenjskih prehodih — če čutiš, da bi tvoja izguba potrebovala pričo, se lahko oglasiš.

O tem, da žalost ne spremlja samo smrti, ampak vsako pomembno spremembo, sem spregovorila tudi na Instagramu:

Žalost ne pride samo ob smrti. Pride ob vsaki spremembi, ki nekaj vzame — tudi ob tisti, ki si jo želel.