Ko umre žival, ki je bila del družine: evtanazija, krivda in otroci

V petek popoldne je veterinarka rekla, da ledvice ne delajo več in da je čas. V ponedeljek zjutraj stojiš v kuhinji z dvema skodelicama kave in povodcem v roki, ker so se roke same odpravile na sprehod. Posoda za vodo je še na tleh. Otrok vpraša, ali bo Bela zdaj spala pri babici. Partner reče, da jo bo pospravil »čez vikend«. In ti ne veš, ali te bolj boli to, da je ni, ali to, da si bil ti tisti, ki je podpisal privolitev.

O tem, zakaj žalovanje za živaljo ni pretiravanje in kaj se ob njem dogaja v telesu, sem pisala v zapisu Žalovanje za hišnim ljubljenčkom: zakaj to ni pretiravanje. Tu bi rada pogledala nekaj drugega: kaj se zgodi z družino, ko umre žival, ki je bila njen del. Kako živeti z odločitvijo za evtanazijo, zakaj doma vsak žaluje po svoje in kaj povedati otrokom, ne da bi jim lagal.

Žival ni bila »nekdo zraven«, imela je svoje mesto

Družinska terapevtka Froma Walsh je leta 2009 v reviji Family Process opisala nekaj, kar lastniki živali vedo brez raziskav: žival v družini ni dodatek, ampak ima v njej vlogo. Ob psu se oče in najstnik, ki sicer skoraj ne govorita, pogovarjata vsaj o tem, kdo ga pelje ven. Mačka je tista, h kateri se otrok zateče, kadar se starša prepirata. Stari pes je zadnji, ki se še spomni stanovanja, v katerem sta začela skupno življenje. Ob živali se družina smeje, ob njej se pomiri, včasih prek nje pove tisto, česar si naravnost ne upa.

Ko gledam na družino kot na sistem, kot me uči relacijska družinska terapija, je to pomembno. Kadar iz sistema odide član, se ne spremeni samo število. Spremenijo se poti, po katerih so ljudje prihajali drug do drugega. Večerni sprehod je bil morda edinih dvajset minut, ko sta bila s partnerjem sama. Hranjenje ob sedmih je dajalo dnevu začetek. Brez živali ta mesta ostanejo prazna, in pogosto šele takrat vidiš, koliko je nosila.

Zato ob smrti domače živali pravzaprav odide več stvari hkrati: vsakdanji ritem, vloga, ki jo je imela med vami, in poglavje življenja, ki ga je spremljala.

Ta pogled razloži tudi nekaj, kar ljudi pogosto preseneti: da včasih najbolj žaluje tisti, ki je ob nakupu rekel, da psa noče.

Zakaj okolica tega pogosto ne vidi

Ameriški raziskovalec žalovanja Kenneth Doka je leta 1989 uvedel izraz nepriznano žalovanje: žalovanje po izgubi, ki je okolica ne prizna, zanjo ni obreda in je ni mogoče javno pokazati. Smrt živali je eden od šolskih primerov. Ni osmrtnice, ni dopusta, ni sožalja. Je pa stavek »saj boš vzel drugega«. Kako ta mehanizem deluje pri splavu, ločitvi ali izgubi službe, sem opisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe, zato ga tu ne bom ponavljala.

Dodala bi le eno številko, da veš, da nisi izjema. Cindy Adams in sodelavca so v Ontariu spremljali 177 lastnikov iz štirinajstih veterinarskih ambulant po smrti njihove živali. Približno 30 odstotkov jih je doživljalo hudo žalovanje. Na to, kako hudo je bilo, so med drugim vplivali odnos okolice do take izgube, pogled na evtanazijo in občutek, koliko opore so dobili od veterinarske ekipe. Z drugimi besedami: ni vseeno, ali ti kdo reče »razumem« ali »saj je bila samo mačka«.

Pri živali, ki je bila del družine, ima nepriznanost še en obraz. Včasih je ne prizna okolica, včasih pa je ne priznamo drug drugemu doma. O tem malo pozneje.

Evtanazija: odločitev, ki jo sprejmeš namesto nje

Pri smrti človeka se o času smrti praviloma ne odločamo. Pri živali se. Veterinar pove, kakšno je stanje in kaj je še mogoče, odločitev pa je tvoja. V tem je nekaj milostnega, ker ji lahko prihraniš trpljenje, in nekaj skoraj neznosnega, ker ti nihče ne more reči, kateri dan je pravi.

Pravega dne namreč ni. Je razpon. Na enem koncu je »še bi šlo«, na drugem »predolgo je trajalo«, in skoraj vsakdo, ki je to odločitev sprejel, se pozneje sprašuje, ali je bil preblizu enemu ali drugemu robu. Nekaj stvari lahko odločanje naredi manj samotno:

• Vprašaj veterinarja naravnost. Ne samo »kaj še lahko naredimo«, ampak »kaj bi naredili vi, če bi bila vaša« in »kako bo videti naslednji mesec«. Veterinarji uporabljajo tudi lestvice kakovosti življenja, ki sprašujejo po bolečini, apetitu, pitju, higieni, gibanju in po tem, ali je dobrih dni še več kot slabih.
• Opazuj dneve, ne trenutkov. Žival ima lahko v slabem tednu en lep popoldan. Nekaterim pomaga koledar, na katerem vsak večer označijo, ali je bil dan dober ali slab. Ko slabi prevladajo, to vidiš črno na belem in ne le skozi upanje ali strah.
• Odločajte skupaj, kolikor se da. Če eden v družini odloči sam, medtem ko drugi »ne more o tem«, ostane pozneje sam tudi s krivdo. Ni treba, da se vsi strinjajo. Pomembno je, da je vsak povedal, kaj misli.
• Vnaprej se pogovorite o samem dnevu. Kdo bo zraven, ali bodo zraven otroci, kaj bo s telesom. Veterinar pove, katere možnosti so na voljo. Odločitve, sprejete v čakalnici, so tiste, ki pozneje najbolj glodajo.

In še to: včasih odločitve ni. Žival umre nenadoma, pod avtom, med operacijo, ponoči. Takrat krivda najde drugo vprašanje, »zakaj nisem prej opazil«, a je po zgradbi ista.

Krivda po evtanaziji ima več oblik

Krivda je po izgubi skoraj pravilo, ne izjema; kako nastane in zakaj se um tako oklepa stavka »lahko bi«, razlagam v zapisu Krivda po izgubi: »lahko bi naredil več«. Po evtanaziji pa ima posebno ostrino, ker ni samo občutek, da nisi storil dovolj. Je občutek, da si storil nekaj dokončnega. Žival ti je zaupala in ti si jo peljal tja.

Ta misel je razumljiva in hkrati nepoštena do tebe. Peljal si jo tja, ker si bil edini, ki je lahko prevzel odgovornost, da ne bo trpela dlje. Raziskovalci, ki so se ukvarjali z navezanostjo na živali, med njimi Nigel Field in sodelavci, opisujejo, da je žalovanje praviloma močnejše tam, kjer je bila vez tesnejša. Krivda je zato pogosto obrnjena mera bližine in ne dokaz napake.

Posebej bi se ustavila pri dveh oblikah, o katerih se najmanj govori. Prva je olajšanje. Kdor je mesece dajal zdravila, ponoči brisal tla in vsako jutro najprej preveril, ali žival diha, po koncu pogosto začuti, da mu je odleglo. Potem se tega ustraši. Olajšanje ne pove ničesar o tem, koliko si jo imel rad. Pove, kako naporno je bilo.

Druga je denar. Zdravljenje živali je lahko drago in marsikdo pride do točke, ko nadaljnjih preiskav ali operacije ne zmore plačati. O tem ljudje skoraj nikoli ne govorijo na glas, ker zveni, kot da si življenju določil ceno. A odločati v okviru tega, kar družina zmore, ni brezbrižnost. Je del odgovornosti, ki jo imaš tudi do ljudi v isti hiši.

Vsak v družini žaluje drugače

Ker je vsak z živaljo izgubil nekaj drugega, tudi žalovanje ni usklajeno. Eden joče vsak večer, drugi že tretji dan pospravi košaro, tretji o tem ne reče nič. In hitro nastane vtis, da nekomu ni mar. Pogovor bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ti si kar pospravil njeno posodo. Tri dni po tem.«
»Nisem je mogel več gledati. Vsakič, ko sem šel mimo, me je stisnilo.«
»Meni se je pa zdelo, kot da jo brišeš.«
»Jaz pa sem mislil, da ti pomagam, če je ni več tam.«
»Potrebovala bi, da bi me vprašal.«
»Prav. Kaj od njenega bi rada, da ostane?«

V tem kratkem prizoru nihče ne žaluje narobe. Eden si pomaga tako, da je ob stvareh, drugi tako, da jih umakne. Raziskovalca Margaret Stroebe in Henk Schut to nihanje med obračanjem k izgubi in obračanjem k vsakdanu opisujeta kot običajen del žalovanja; več o tem je v zapisu Faze žalovanja so mit: kaj se v resnici dogaja po izgubi. Težava nastane, ko si razlike začnemo razlagati kot dokaz ljubezni ali brezbrižnosti.

Pri žalovanju za živaljo je to še bolj občutljivo, ker tudi doma velja tiha lestvica, koliko se »spodobi«. Kdor žaluje močneje, se počuti smešnega. Kdor žaluje manj, se počuti hladnega. Pomaga en sam preprost dogovor: da si poveste, kaj kdo potrebuje, preden kdo kar koli pospravi, podari ali zavrže.

Otroci: kaj povedati in česa ne

Za marsikaterega otroka je smrt domače živali prva smrt, ki jo doživi od blizu. Kenneth in Nathaniel Kaufman sta v članku s pomenljivim naslovom »And then the dog died« opozorila, da odrasli to izgubo pri otrocih radi podcenimo, čeprav je lahko zelo resnična. Je pa tudi priložnost: otrok se ob njej uči, kako se v tej družini ravna z žalostjo. Ali se o njej govori. Ali odrasli smejo jokati. Ali se tisti, ki je umrl, še sme omenjati.

Kako se z otrokom o smrti pogovarjati glede na starost, sem podrobno opisala v zapisu Kako se z otrokom pogovarjati o smrti — po starostih. Pri živali in posebej pri evtanaziji bi dodala nekaj stvari:

• Ne reci, da so jo »uspavali« ali da je »zaspala«. Majhen otrok besede razume dobesedno. Če je spanje nekaj, iz česar se ne zbudiš, postane večerno uspavanje strašljivo. Reci »umrla je« in razloži, da to pomeni, da telo ne deluje več in da je nič ne boli.
• Ne reci, da je pobegnila ali odšla na kmetijo. Otrok bo čakal, da se vrne, ali pa bo sklepal, da ga je zapustila. Ko pozneje izve resnico, izgubi še nekaj zaupanja vate.
• Evtanazijo razloži preprosto. Na primer: »Bila je zelo bolna in zdravila ji niso mogla več pomagati. Veterinarka ji je dala injekcijo, da je umrla mirno in brez bolečin. Tako smo se odločili, ker nismo hoteli, da trpi.« Dodaj, da se to naredi samo pri živalih, ki so zelo bolne ali zelo stare, sicer se otrok lahko ustraši svojega naslednjega obiska pri zdravniku.
• Povej, da ni kriv. Mlajši otroci pogosto verjamejo, da so smrt povzročili sami, ker so pozabili natočiti vodo ali ker so se nanjo jezili. To misel redko povedo na glas, zato jo razbremeni vnaprej.
• Dovoli mu sodelovati pri slovesu. Risba, kamenček na grobu, izbira fotografije. Ali naj bo otrok zraven pri sami evtanaziji, je odvisno od starosti in otroka; če ga vprašaš in mu poveš, kaj bo videl, zna večina otrok sama povedati, kaj zmore.

Ne skrivaj pred otrokom lastnih solz. Otrok, ki vidi, da je staršu hudo in da se starš kljub temu ne podre, dobi pomembno sporočilo: žalost je nekaj, kar se da preživeti skupaj. Bolj kot jok ga zmede tišina, v kateri vsi hodijo po prstih in nihče ne izgovori imena.

Druga žival doma in vprašanje nove

Če je v hiši ostala še kakšna žival, se je morda spremenila tudi ona. Lastniki pogosto opisujejo, da pes ali mačka po smrti sostanovalca manj jesta, več spita, iščeta po stanovanju ali se bolj držita ljudi. V italijanski raziskavi Stefanie Uccheddu in sodelavcev so lastniki psov take spremembe opisovali zelo pogosto. Ali je to žalovanje v človeškem pomenu besede, raziskovalci ne morejo trditi, saj se živali odzivajo tudi na spremenjeno rutino in na stisko svojih ljudi. Ohrani ji ritem hranjenja in sprehodov, in če spremembe trajajo ali žival neha jesti, se posvetuj z veterinarjem.

In potem je tu vprašanje, ki ga okolica postavi prehitro: »Kdaj boste vzeli novega?« Pravila ni. Nekateri potrebujejo leto, drugi ne zdržijo prazne hiše niti mesec, in oboje je v redu. Vredno si je postaviti le dve vprašanji. Ali iščem novo žival ali iščem nazaj staro? Nova bo drugačna in ji ni pošteno naložiti, da zapolni natanko isto mesto. In ali se o tem strinjamo vsi doma? Če je eden pripravljen, drugi pa še ne, je počasnejši tisti, po katerem se velja ravnati.

Pri otrocih bi bila previdna s hitrim nadomestkom. Nov mucek teden dni po smrti starega otroku pove, da se tisti, ki ga imaš rad, lahko zamenja. Včasih je to natanko nasprotno od tistega, kar smo ga želeli naučiti.

Vaja: družinsko slovo v petih korakih

Ker družba za žival obreda nima, si ga naredite sami. Ni treba, da je velik. Dovolj je pol ure, ki je namenjena samo temu. Naredite ga lahko še danes, tudi če je od smrti minilo že več mesecev.

1. Izberite čas in kraj. Večer za mizo, sprehod po njeni najljubši poti, kraj, kjer je pokopana. Povej vsem vnaprej, da ne bo nikogar presenetilo.
2. Vsak prinese eno stvar ali en spomin. Fotografijo, igračo, ovratnico, zgodbo. Otroci lahko narišejo risbo. Kdor ne želi govoriti, lahko samo posluša.
3. Vsak dokonča stavek »Pogrešal bom …«. In če zmore, še »Hvala ti za …«. Kratko, brez popravljanja drug drugega. Tudi smešni spomini sodijo sem.
4. Dogovorite se, kaj bo z njenimi stvarmi. Kaj ostane, kaj se podari zavetišču, kaj gre v škatlo. Nič ne izgine, dokler se vsi ne strinjajo.
5. Izberite mesto spomina. Uokvirjena fotografija, zasajeno drevo, ovratnica na obešalniku. Nekaj, kar pove, da je bila tu in da je to smelo biti pomembno.

Če živiš sam, lahko isto narediš sam ali s prijateljem. In če te najbolj teži krivda, ji napiši pismo: kaj bi ji rad povedal o zadnjem dnevu, česa ti je žal, za kaj si ji hvaležen. Postopek je v bazi znanja opisan kot Pismo, ki ga ne pošlješ.

Kje ta zapis ne velja

Vse, kar sem napisala, izhaja iz predpostavke, da je bila žival del družine. Pošteno je povedati, kje to ne drži ali kje je odgovor drugje.

Ne žaluje vsak močno in to ni napaka. V raziskavi iz Ontaria je hudo žalovalo približno 30 odstotkov lastnikov, kar pomeni, da večina ni. Kdor je bil nekaj dni žalosten in je šel naprej, ni brezčuten. Morda je bila vez drugačna, morda se je poslovil že med boleznijo. Tudi v isti družini.

Za nekatere žival ni družinski član. Na kmetiji, kjer se živali rojevajo in umirajo vse leto, je odnos drugačen, pa ne nujno manj spoštljiv. Besede iz tega zapisa nimajo namena nikomur predpisovati, koliko bi moral čutiti.

Včasih žival nosi še eno izgubo. Če je bil pes zadnja vez s pokojnim možem ali je mačka prišla v hišo v letu ločitve, se ob njeni smrti lahko odpre tudi tisto, kar prej ni bilo odžalovano. Takrat ne žaluješ »preveč za žival«, ampak žaluješ za dvema stvarema hkrati, in dobro je vedeti, za katerima.

Včasih je potrebna pomoč. Če po več mesecih ne zmoreš v službo, če se krivda ne mehča, ampak ostri, če se izogibaš vsemu, kar spominja nanjo, ali če si človek, ki mu je bila žival edina vsakdanja družba, je to dovolj dober razlog za pogovor s strokovnjakom. Znake opisujem v zapisu Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč: znaki in kam se obrniti. Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo delam z odraslimi, pari in družinami; z mladoletnimi individualno ne delam, lahko pa pride družina skupaj. Če se ob izgubi pojavijo misli, da nima smisla živeti, ne čakaj: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan), za otroke in mlade TOM telefon 116 111, v nujnih primerih 112.

Kaj si zapomni

• Žival ima v družini svoje mesto; ko umre, odidejo tudi ritem dneva, vloga, ki jo je imela med vami, in poglavje življenja.
• Pri evtanaziji ni pravega dne, je razpon. Odločal si s tem, kar si vedel takrat.
• Krivda in olajšanje po evtanaziji sta pogosta in ne povesta, da si jo imel premalo rad.
• Doma vsak žaluje drugače. Preden kdo kar koli pospravi, se vprašajte, kaj kdo potrebuje.
• Otrokom povej resnico s preprostimi besedami: »umrla je«, ne »zaspala je« ali »pobegnila je«.