Izguba domovine: selitev v tujino in tiho žalovanje

»Saj mi ni slabo. Imam dobro službo, lepo stanovanje, prijatelje. Samo včasih v trgovini vzamem v roke kozarec kislih kumaric, ki so skoraj take kot doma, in moram minuto stati pri polici, da se zberem.«

Tak stavek je lahko slišati od nekoga, ki živi v Gradcu, Münchnu, Dublinu ali Melbournu. Pove ga skoraj opravičujoče, kot da bi bilo nekaj narobe z njim, ker ga ob kozarcu kumaric zaboli. Saj je šel sam. Saj je bila to njegova odločitev. Saj mu je dobro. Od kod potem ta cmok v grlu?

V tem zapisu bom pisala o izgubi, o kateri se redko govori na glas: o izgubi domovine ob selitvi v tujino. O tem, zakaj ji lahko rečemo žalovanje, čeprav nihče ni umrl in čeprav je odhod pogosto prostovoljen. O tem, zakaj ta izguba nima jasnega konca. In o tem, kaj se zgodi, ko se človek po letih vrne — in ugotovi, da tudi doma ni več doma.

Odločil si se sam — in vseeno žaluješ

Ena najpogostejših ovir pri tem žalovanju je prav občutek, da do njega nimaš pravice. Kdor se preseli zaradi boljše službe, študija, ljubezni ali preprosto zaradi radovednosti, pogosto sliši (in si tudi sam govori): saj si tega hotel. Kdor pa si nekaj želi, naj ne bi smel biti žalosten, ko to dobi.

A izbira in izguba se ne izključujeta. Tudi ob dobri spremembi nekaj pustimo za sabo. O tem, zakaj nas spremembe vržejo iz tira, tudi ko so dobre, sem pisala v zapisu Zakaj nas spremembe vržejo iz tira, tudi ko so dobre. Pri selitvi v tujino je ta »nekaj« zelo velik: jezik, v katerem si sanjal, ljudje, ki so te poznali od nekdaj, kraji, ki so ti govorili brez besed, in občutek, da razumeš pravila igre, ne da bi o njih razmišljal.

Ker okolica tega praviloma ne vidi kot izgubo, gre pogosto za nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga drugi ne prepoznajo in ga zato tudi žalujoči sam težko prizna. O tej vrsti žalovanja sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Koliko nas živi drugje

Po poročilu Mednarodne organizacije za migracije je leta 2020 zunaj države, v kateri so se rodili, živelo okoli 281 milijonov ljudi — približno 3,6 odstotka svetovnega prebivalstva. Za vsako od teh številk stoji nekdo, ki je moral nekje na novo poiskati zdravnika, se naučiti, kako se v novem kraju pozdravi soseda, in ugotoviti, komu lahko pove, da mu je hudo.

Tudi Slovenija pozna izseljevanje od nekdaj — od izseljencev v Ameriko in Argentino do zdomcev, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja odhajali na delo v Nemčijo in Avstrijo. Danes je zgodba drugačna, a ne izginja: mladi odhajajo na študij in delo v tujino, mnogi delajo onkraj meje in se vozijo domov ob koncih tedna. Skoraj vsaka slovenska družina ima koga, ki živi drugje. In vsak od teh odhodov se zgodi v družini, ne le v posamezniku — kdor ostane, prav tako nekaj izgubi.

Dvoumna izguba: domovina je, a tebe ni

Ameriška družinska terapevtka Pauline Boss je v sedemdesetih letih začela raziskovati izgube, ki nimajo jasnega konca. Imenovala jih je dvoumna izguba (angl. ambiguous loss). Opisala je dve obliki: ko je nekdo telesno odsoten, a psihično navzoč (na primer pogrešana oseba), in ko je telesno navzoč, a psihično odsoten (na primer človek z demenco). O drugi obliki sem pisala v zapisu Žalovanje za živim človekom.

Boss je sama opozarjala, da tudi selitev nosi plast dvoumne izgube — in res se vanjo lepo prilega. Domovina obstaja. Lahko jo pokličeš, vidiš na videoklicu, obiščeš za božič. A živiš drugje. Tvoji starši se starajo brez tebe, nečaki odraščajo na fotografijah, prijatelji se srečujejo ob kavi, na katero ne moreš priti. Domovina je telesno odsotna in psihično ves čas navzoča.

Prav ta dvoumnost je tisto, kar je tako težko. Pri smrti ima žalovanje vsaj jasno izhodišče: nekoga ni več. Pri dvoumni izgubi pa ni trenutka, ko bi lahko rekel: zdaj je konec. Žalovanje se zato ne more zaključiti, ker se izguba ni nikoli zares zgodila — in hkrati se dogaja vsak dan.

Kaj vse izgubiš, ko izgubiš domovino

Psihiater Maurice Eisenbruch je v začetku devetdesetih let za izkušnje beguncev uvedel izraz kulturno žalovanje (angl. cultural bereavement). Z njim je opisal, da človek ob selitvi ne izgubi le ljudi, ampak celoten kulturni svet: navade, obrede, vrednote, način, kako se v skupnosti ve, kdo si. Dinesh Bhugra in Matthew Becker sta pozneje utemeljila, da se ta pojem prilega tudi drugim migrantom, ne le beguncem.

Kaj vse se lahko izgubi:

• Jezik. Ne le besede, ampak to, da si v njem lahko smešen, nežen ali jezen brez premisleka. V tujem jeziku si pogosto malo manj ti.
• Status in poklicna identiteta. Mnogi v tujini začnejo nižje, kot so bili doma. Inženirka dela v skladišču, zdravnik čaka na priznanje diplome. To zadene globoko.
• Socialna mreža. Ljudje, ki te poznajo dlje kot pet let, ki ti pomagajo pri selitvi, ki ti prinesejo juho, ko si bolan.
• Tihi kod. Vedeti, kdaj se reče »ja« in misli »ne«, kakšen humor je primeren, kako dolgo se ostane na obisku.
• Čutni svet. Svetloba, vonj po pokošeni travi, zvok cerkvenih zvonov, okus kruha. Telo pogreša stvari, za katere glava sploh ne ve, da jih pogreša.

Vse to se zgodi naenkrat. In vse to se zgodi brez obreda. Ni pogreba za jezik, ki ga ne govoriš več vsak dan.

Akulturacijski stres in štirje načini prilagajanja

Psiholog John W. Berry je desetletja raziskoval, kaj se dogaja s človekom, ki živi med dvema kulturama. Napetost, ki ob tem nastane, je imenoval akulturacijski stres: tesnoba, občutek odrinjenosti, zmedenost glede lastne identitete, včasih tudi telesni simptomi. Akulturacijski stres ni bolezen. Je razumljiv odziv na zahtevo, da se naučiš živeti po novih pravilih, medtem ko ti stara še vedno tečejo po žilah.

Berry je opisal, da se ljudje novi kulturi prilagajamo glede na dve vprašanji: koliko ohranimo od svoje izvorne kulture in koliko se povežemo z novo. Iz tega nastanejo štirje načini prilagajanja.

Raziskave Berryja in sodelavcev praviloma kažejo, da se najbolje počutijo ljudje, ki jim uspe integracija — da ohranijo stik s svojim izvorom in hkrati zgradijo odnose v novem okolju. Najtežje je tistim, ki ostanejo marginalizirani: odrezani od doma in hkrati ne sprejeti v novem kraju. Pomembno je vedeti, da izbira ni vedno v rokah posameznika. Če te okolje ne sprejme, ker govoriš s tujim naglasom ali ker imaš »napačno« ime, integracija ni le stvar volje.

Dvojna pripadnost: ne čisto tu, ne več čisto tam

Mnogi, ki dolgo živijo v tujini, opisujejo občutek, da so nekje vmes. Doma so »tisti, ki je šel«. V novem kraju so »tisti od drugod«. Ta položaj je lahko vir bogastva — dva jezika, dva pogleda na svet, sposobnost, da vidiš stvari, ki jih domačini ne opazijo. Lahko pa je tudi vir tihe osamljenosti, ker se nikjer ne počutiš povsem razumljenega. Kratko razlago pojma pripadnost najdeš v bazi znanja.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na selitev tudi kot na dogodek v družinskem sistemu. Ko nekdo odide, se v družini prerazporedijo vloge. Kdo bo zdaj skrbel za starše? Kdo bo nosil novice? Kdo je »izdal« družino s tem, da je šel? Pogosto se tudi tisti, ki je odšel, počuti krivega, tisti, ki so ostali, pa so na tiho jezni ali žalostni, a tega ne povedo. Kratek pogovor, kakršen se lahko zgodi ob nedeljskem klicu (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kdaj prideš domov?«
»Mama, saj sem bila tam pred dvema mesecema.«
»Vem, vem. Samo oče je spet spraševal.«
»Kaj je spraševal?«
»Nič. Samo, ali se boš kdaj vrnila. Saj veš, kakšen je.«
(tišina)
»Ne vem, mama. Ne vem, ali se bom.«

V tem kratkem pogovoru ni prepira. Je pa v njem veliko neizrečenega: materina žalost, ki se skrije za očetovim vprašanjem, hčerina krivda, ki se skrije za praktičnim odgovorom. Ko se v družini to lahko ubesedi — »pogrešamo te«, »tudi meni je težko« — se pogosto zgodi olajšanje na obeh straneh. Izguba, ki jo nosiš sam, je težja od tiste, ki jo lahko deliš.

Povratniki: ko tudi doma ni več doma

Mnogi mislijo, da je vrnitev domov konec zgodbe. Kdor se je vrnil, pogosto ugotovi, da ni tako. Pojav se imenuje povratni kulturni šok (angl. reverse culture shock), raziskovalci pa ga opisujejo kot presenetljivo pogost in pogosto celo težji od prvotnega prilagajanja — prav zato, ker ga človek ne pričakuje.

Doma se je medtem vse spremenilo. Prijatelji so si ustvarili življenja, v katerih zate ni več samoumevnega prostora. Najljubša gostilna je zaprta. Ljudje te sprašujejo, kako je bilo, a po dveh stavkih izgubijo zanimanje. In ti sam si se spremenil: navade, ki si jih prinesel od drugod, se zdijo doma čudne, stvari, ki so se ti nekoč zdele normalne, pa te zdaj motijo. Domovina, ki si jo pogrešal, je bila deloma tudi spomin — in spomin se ne vrne.

Dolgo je veljalo, da prilagajanje na novo kulturo poteka v obliki črke U: najprej navdušenje, nato padec, nato postopno okrevanje. To zamisel je leta 1955 opisal norveški sociolog Sverre Lysgaard. Novejše raziskave, med drugim vzdolžna raziskava Colleen Ward in sodelavcev iz leta 1998, te krivulje niso potrdile: težave so bile največje na samem začetku, ne po fazi navdušenja. Za povratnike to pomeni nekaj tolažilnega: če ti je težko že takoj po vrnitvi, ni nič narobe s tabo. Tako je pogosto.

Vaja: dva kovčka

Ta vaja je namenjena tistim, ki živijo v tujini, in tistim, ki so se vrnili. Vzame približno pol ure. Potrebuješ list papirja, ki ga razdeliš na dva stolpca.

1. Prvi kovček — kar sem pustil. V levi stolpec zapiši vse, kar si izgubil ali pustil za sabo. Bodi konkreten: ne »družina«, ampak »nedeljska kosila pri babici«. Ne »jezik«, ampak »šale, ki jih tu nihče ne razume«.
2. Drugi kovček — kar sem prinesel ali dobil. V desni stolpec zapiši, kar si odnesel s sabo in kar ti je dalo novo okolje: vrednote, spretnosti, ljudi, pogum, nov pogled.
3. Izberi eno stvar iz levega stolpca, ki jo najbolj pogrešaš. Za trenutek se ustavi pri njej. Dovoli si, da ti je hudo. Ne popravljaj tega občutka.
4. Vprašaj se, ali lahko del tega prineseš v sedanjost. Ne vse, ampak košček: recept, ki ga skuhaš ob nedeljah, slovenska knjiga pred spanjem, reden klic s prijateljem ob istem času.
5. Za konec zapiši en stavek, ki povezuje oba kovčka. Na primer: »Sem od tam in sem od tu. Oboje je moje.«

Vaja ne izbriše žalosti. Pomaga pa, da žalost ni več razpršena po vsakdanu kot nejasen nemir, ampak dobi obliko, ki jo lahko pogledaš.

Mnogi ob tej vaji ugotovijo, da je desni stolpec daljši, kot so pričakovali. To ne pomeni, da levi ni pomemben. Pomeni le, da človek lahko hkrati žaluje in raste — in da eno ne izniči drugega. Več o tem, kaj se dogaja v takih prelomnih obdobjih, najdeš v bazi znanja pod prehod in v zapisu Nova služba, novo mesto, novo poglavje.

Kjer ta pogled ne zadošča

Ne bi bilo pošteno, če bi vsako selitev opisala kot žalovanje. Pogled skozi izgubo ima svoje meje.

Za nekatere je odhod predvsem osvoboditev. Kdor je odšel od družine, v kateri je bil zlorabljen, iz okolja, kjer zaradi svoje spolne usmerjenosti ni mogel živeti odprto, ali iz kraja, kjer ni videl nobene prihodnosti, morda ne čuti predvsem žalosti, ampak olajšanje. Tudi to je pristno. Ni treba žalovati za domovino, ki ti ni bila dom. Lahko pa se zgodi, da se žalost pojavi pozneje — ne za tistim, kar je bilo, ampak za tistim, kar bi moralo biti.

Prisilna selitev je nekaj drugega. Begunci in ljudje, ki so morali bežati pred vojno ali preganjanjem, poleg izgube pogosto nosijo tudi travmo. Pri njih gre lahko za posttravmatske simptome, ki potrebujejo drugačno, specializirano pomoč. Ta zapis govori predvsem o prostovoljni selitvi in ne more opisati izkušnje prisilnega odhoda.

Domotožje ni vedno samo domotožje. Včasih se za pogrešanjem doma skriva depresija, ki bi se pojavila tudi doma, ali osamljenost, ki je povezana z nečim drugim. Če že tedne opažaš, da te nič ne veseli, da slabo spiš, da se umikaš od ljudi ali da izgubljaš voljo, je smiselno poiskati zdravnika — v kraju, kjer živiš, ali ob obisku doma. Kratko razlago osamljenosti najdeš v bazi znanja.

Domovina ni vedno takšna, kot se je spominjamo. Domotožje rado olepša. Pomaga, če se včasih vprašaš, ali pogrešaš kraj, kakršen je bil, ali sebe, kakršen si bil takrat.

Kdaj poiskati pomoč

Večina ljudi se v novem okolju sčasoma znajde in najde svoj način, kako živeti z dvojno pripadnostjo. Pogovor s terapevtom pa je lahko smiseln, kadar:

• te po več mesecih ali letih še vedno vsak dan preplavlja žalost ali tesnoba, povezana z odhodom;
• se ti zdi, da ne pripadaš nikamor in da nikjer nimaš ljudi, na katere bi se lahko oprl;
• so se ob selitvi zaostrili odnosi v družini — s partnerjem, ki je šel s tabo, ali s starši, ki so ostali doma;
• razmišljaš o vrnitvi in te odločitev hromi, ker se ti zdi, da boš v vsakem primeru nekaj izgubil;
• se ti po vrnitvi zdi, da ne prepoznaš več ne sebe ne doma.

Za mnoge je že sam pogovor v maternem jeziku olajšanje — prostor, kjer ni treba prevajati sebe. Terapija tu ne pomeni, da bi nekdo odločil namesto tebe, kje naj živiš. Pomeni prostor, kjer lahko obe plati — tisto, kar si izgubil, in tisto, kar si pridobil — pogledaš skupaj. Če ob tem kdaj pomisliš, da ne bi več živel, se takoj obrni na pomoč: v Sloveniji na Klic v duševni stiski (01 520 99 00, med 19.00 in 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123, ves čas), v nujnih primerih kjerkoli v Evropi na 112.

Ker se ob selitvi pogosto končajo tudi prijateljstva, si lahko prebereš še zapis Ko se prijateljstvo konča: izguba brez obreda. Selitev namreč redko pomeni samo eno izgubo — in vsaka od njih si zasluži, da jo vidiš.

Kaj si zapomni

• Selitev v tujino je lahko žalovanje, tudi kadar je odhod tvoja odločitev — izbira in izguba se ne izključujeta.
• Pauline Boss bi rekla, da gre za dvoumno izgubo: domovina je telesno odsotna in psihično navzoča, zato žalovanje nima jasnega konca.
• Akulturacijski stres je razumljiv odziv na življenje med dvema kulturama; najbolje se počutimo, ko nam uspe ohraniti svoje in zgraditi novo.
• Tudi vrnitev je prilagajanje — povratni kulturni šok je pogost in ni znak, da je s tabo kaj narobe.
• Selitev se zgodi v družini, ne le v posamezniku: kdor ostane, prav tako žaluje.