Poškodba in duševno zdravje: ko te telo ustavi

»Najhuje ni bilo koleno. Najhuje je bilo tisto prvo soboto, ko sem se zbudil ob šestih, kot vsako soboto, in nisem imel kam iti.«

Stavek bi lahko izrekel kdorkoli, ki je kdaj resno treniral: rokometašica po zlomu, tekač s stresno frakturo, rekreativni kolesar po padcu, najstnik, ki mu je zdravnik po operaciji rame rekel, da bo sezona minila brez njega. Poškodba se zgodi v sekundi. Kar pride za njo, pa traja mesece — in le del tega je zapisan v zdravniškem izvidu.

Ta zapis govori o drugem delu. O tem, kaj se zgodi z glavo, s srcem in z odnosi, ko te telo ustavi. Pišem ga iz vidika psihoterapije, ne športne psihologije: ne bom govorila o tem, kako hitreje priti nazaj v formo, ampak o tem, kako ob poškodbi ostati v stiku s sabo in z ljudmi okoli sebe.

Poškodba ni le telesna

Ko se športnik poškoduje, se vsa pozornost usmeri v tkivo: kaj je strgano, koliko časa se celi, kdaj se začne fizioterapija. To je razumljivo in potrebno. A hkrati se zgodi še nekaj, česar nihče ne slika z magnetno resonanco. Človek izgubi dnevni ritem, prostor, kamor je vsak dan hodil, ljudi, s katerimi je preživel največ časa, in občutek, da je njegovo telo zanesljivo.

Raziskave to potrjujejo na zgovoren način. Clare Ardern in sodelavci so leta 2014 v metaanalizi povzeli izide ljudi po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Kakršnemukoli športu se je vrnilo približno 81 odstotkov, na raven pred poškodbo približno 65 odstotkov, k tekmovalnemu športu pa le okrog 55 odstotkov. Med razlogi, zakaj se niso vrnili, se je v raziskavah znova in znova pojavljal strah pred ponovno poškodbo. Kolena so se zacelila. Nekaj drugega se ni.

To ne pomeni, da je vse »v glavi«. Pomeni, da sta telo in doživljanje povezana bolj, kot si radi priznamo — in da poškodba športnika ni zaključena, ko ga fizioterapevt odpusti.

Kako se odzovemo: ocena, čustva, vedenje

Diane Wiese-Bjornstal je s sodelavci leta 1998 opisala celostni model odziva na športno poškodbo, ki ga stroka uporablja še danes. Njegova bistvena misel je preprosta: odziv na poškodbo ni ena faza, ki jo je treba preživeti, ampak krog, ki se ves čas vrti.

Najprej pride ocena — kaj to pomeni zame. Kako huda je poškodba, ali bom zamudil tekmovanje, za katerega sem treniral dve leti, ali me bo trener še postavil v ekipo. Iz te ocene se rodijo čustva: strah, jeza, žalost, frustracija, včasih tudi olajšanje, o katerem nihče ne govori na glas. Čustva pa vodijo v vedenje: v vestno opravljanje vaj ali v izogibanje, v iskanje podpore ali v umik, v potrpežljivost ali v prehitro vrnitev. In vedenje spet vpliva na oceno — če gre rehabilitacija dobro, se ocena omehča, če se zatakne, postane temnejša.

Na ta krog vplivajo osebni dejavniki (kako pomemben je šport za tvojo identiteto, kakšne poškodbe si že imel, kako sicer prenašaš negotovost) in okolje (ekipa, trener, družina, dostopnost zdravstvene oskrbe). Isti zlom zato pri dveh ljudeh sproži povsem drugačno zgodbo.

Ko izgubiš več kot sezono

Za veliko ljudi šport ni samo dejavnost. Je odgovor na vprašanje, kdo so. Psihologi temu rečejo športna identiteta: v kolikšni meri se človek doživlja kot športnik in v kolikšni meri je od tega odvisna njegova vrednost. Kratko razlago širšega pojma najdeš v bazi znanja pod identiteta.

Močna športna identiteta je v dobrih časih dragocena — daje smer, disciplino, pripadnost. Ob poškodbi pa se izkaže za ranljivo točko. Če sem to, kar treniram, kdo sem, ko ne morem trenirati? Ljudje v takšnem položaju pogosto opisujejo občutek, da so »nihče«, da jih ni, da se jim je življenje ustavilo, medtem ko gre vsem drugim naprej.

To, kar doživljajo, je žalovanje. Ne za človekom, ampak za delom sebe, za načrtom, za telesom, kakršno je bilo. In ker gre za izgubo, ki je okolica pogosto ne prepozna kot izgubo (»saj je samo koleno, saj se boš vrnil«), sodi med tiste, o katerih sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Kadar se poškodba izkaže za konec kariere, se to žalovanje še poglobi — o tem več v zapisu Ko se kariera konča: kdo si, ko nisi več športnik.

Ekipa gre naprej brez tebe

Ena najbolj podcenjenih plati poškodbe je osamljenost. Športnik, ki je bil še včeraj del slačilnice, šal, skupnih poti in tekem, se čez noč znajde na robu. Ekipa ima svoj urnik, svoje cilje, svojo naslednjo tekmo. Poškodovani je v najboljšem primeru na tribuni, v najslabšem pozabljen.

Pogosto ni nihče kriv. Soigralci ne vedo, kaj reči, trener ima na glavi zasedbo, ki jo mora sestaviti brez tebe. A občutek, ki ostane, je boleč: brez mene gre tudi. In včasih še huje — gre bolje.

Tako bi lahko zvenel pogovor, ki ga pozna marsikatera družina (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj ne greš v soboto gledat tekme? Fantje bi se razveselili.«
»Ne bi se. Imajo novega na mojem mestu.«
»Saj veš, da je to samo za zdaj.«
»Ti tega ne razumeš. Ko sedim tam, vsi gledajo mimo mene. Kot da sem duh.«
»Mogoče pa ne vedo, kako naj se ti približajo.«
»Potem pa naj se naučijo.«

V tem kratkem pogovoru je skoraj vse: sram, jeza, ljubosumje na zamenjavo, umik, ki ščiti pred bolečino, in hkrati pokvari tisto, kar bi lahko pomagalo. Raziskave in pregledi o vrnitvi po poškodbi kot enega od zaščitnih dejavnikov znova omenjajo socialno podporo. Paradoks je v tem, da se ji poškodovani športnik pogosto izogiba ravno takrat, ko bi jo najbolj potreboval.

Strah pred ponovno poškodbo

Ko je tkivo zaceljeno in fizioterapevt reče, da si pripravljen, se pogosto pokaže tisto, kar je bilo ves čas pod površjem. Prvi skok, prvi start, prvi kontakt. Telo naredi gib — in v istem trenutku se v glavi zavrti posnetek dneva, ko je počilo.

Strah pred ponovno poškodbo ni znak šibkosti. Je povsem logičen odziv živčnega sistema, ki se je naučil, da ta gib lahko boli. Težava nastane, ko strah začne voditi gibanje: športnik zaščiti nogo, spremeni tehniko, se izogne duelu. Paradoksalno lahko prav ta previdnost poveča tveganje — telo, ki se giblje napeto in nenaravno, je bolj ranljivo.

Strah se pogosto oglaša v obliki misli, ki zvenijo kot dejstva: »Spet se bo zgodilo.« »Nikoli ne bom več tak, kot sem bil.« »Če se poškodujem še enkrat, je konec.« O tem, kako se takim mislim ne prepustiti povsem, sem pisala v zapisu Ena sama misel lahko pokvari cel dan — če ji verjameš. Ključ ni v tem, da strahu ne bi bilo, ampak da ne sedi za volanom.

Rehabilitacija kot čustveni proces

Rehabilitacijo navadno opisujemo kot zaporedje faz: počitek, mobilizacija, krepitev, postopna vrnitev. Čustveno pa redko poteka tako urejeno. Prvi tedni so pogosto polni šoka in jeze, a tudi neke vrste zagona — vsak napredek je viden. Najtežja je navadno dolga sredina: ko je največji napredek za tabo, cilj pa še daleč. Takrat pride dolgčas, dvom, občutek, da se nič ne premika.

V tem obdobju je dobro paziti na znake, ki presegajo običajno slabo voljo: ko ni več veselja do ničesar, ne le do treninga, ko se spanje in apetit opazno spremenita, ko se človek umakne od vseh. Takrat ne gre več le za frustracijo, ampak morda za depresijo, ki ima svojo logiko — o njej sem pisala v zapisu Zakaj depresija vzame voljo prav takrat, ko bi jo najbolj potreboval. Mednarodni olimpijski komite je v soglasju o duševnem zdravju elitnih športnikov (Reardon in sod., 2019) poškodbo izrecno navedel kot enega od dejavnikov tveganja za duševne težave. Ne gre torej za posebnost posameznika, ampak za znan, opisan pojav.

Zato je smiselno rehabilitacijo razumeti kot proces, ki ima tudi čustveni načrt. Ne le, koliko ponovitev narediti, ampak tudi: komu povem, kako mi je? Kaj mi daje smisel ta teden, ko ne morem tekmovati? Kje bom našel kaj, kar me veseli, tudi če ni povezano s športom?

Vaja: zemljevid tega, kar je poškodba vzela

Ta vaja ne zahteva ničesar razen svinčnika in dvajsetih minut. Namenjena je temu, da izgubo, ki je zdaj ena sama velika siva gmota, razstaviš na dele, s katerimi se da kaj narediti.

1. Napiši, kaj ti je poškodba vzela. Ne le šport. Tudi urnik, ljudi, občutek moči, cilj, ki si ga imel, način, kako si se sprostil, del tega, kdo si. Napiši čim več.
2. Ob vsaki postavki označi, ali je izguba začasna ali morda trajna. Bodi pošten, a ne katastrofiziraj — če ne veš, napiši »ne vem«.
3. Za vsaj dve začasni izgubi poišči nadomestno obliko. Če pogrešaš ekipo, ali lahko greš na en trening na teden kot gledalec ali pomočnik? Če pogrešaš občutek napredka, ali lahko spremljaš napredek pri rehabilitaciji?
4. Izberi enega človeka in mu povej eno postavko s seznama. Ne vsega. Samo eno. Na primer: »Najbolj pogrešam, da sem nekomu potreben.«
5. Čez teden dni seznam preberi znova. Kaj se je premaknilo? Kaj je še vedno enako težko? To je dober material za pogovor s fizioterapevtom, trenerjem ali terapevtom.

Kaj lahko naredijo bližnji

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, poškodbe ne gledamo kot dogodka, ki se zgodi enemu človeku. Zgodi se sistemu: staršem, ki so vsak vikend vozili na tekme, partnerju, ki se mora prilagoditi novemu ritmu, bratom in sestram, ki so morda vedno živeli v senci »športnika v družini«. Vsak od njih ima svoj odziv, in ti odzivi se med sabo prepletajo.

Starši včasih nevede prenašajo svojo razočaranost — ker so v otrokovo kariero vložili čas, denar in sanje. Partner lahko čuti olajšanje, da ima človeka spet doma, in se zaradi tega počuti krivega. Športnik pa vse to zazna, čeprav nihče ničesar ne reče na glas.

Nekaj, kar bližnjim pogosto pomaga:

• Vprašaj, ne popravljaj. »Kako ti je danes?« je boljše kot »Glej na svetlo stran, saj se boš vrnil.«
• Ne meri vrednosti po napredku. Pohvala za vestno opravljene vaje je v redu, a človek mora čutiti, da je pomemben tudi takrat, ko napredka ni.
• Prenesi tudi slabo voljo. Jeza in žalost sta del procesa. Ni ti ju treba rešiti — dovolj je, da ju ne obsojaš.
• Bodi pozoren na umik. Če se človek tedne zapira vase, ni več samo »rabi mir«. Takrat je čas za nežen, a jasen pogovor o pomoči.

Pri moških športnikih je umik pogosto še tišji, ker se stiska skrije za jezo ali delovno vnemo. O tem, zakaj moški pomoč poiščejo pozneje, sem pisala v zapisu Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi.

Kje ta pogled ne zadošča

Nočem, da bi ta zapis zvenel, kot da je za vsako poškodbo potrebna terapija ali kot da je počasno okrevanje znak čustvenih težav. Ni. Veliko ljudi poškodbo predela s podporo bližnjih, ekipe in dobrega fizioterapevta, brez kakršnekoli posebne pomoči. Žalost, jeza in strah so normalni odzivi, ne simptomi.

Prav tako je pomembno, da psihološkega pogleda ne uporabimo za razlago nečesa, kar je telesno. Če bolečina ne popušča, če se koleno ne vede tako, kot bi se moralo, je najprej na vrsti zdravnik, ne terapevt. Nikoli ne bi želela, da bi kdo zaradi besed »saj je v glavi« spregledal zaplet, ki ga je treba zdraviti.

In še: sem stažistka zakonske in družinske terapije, ne športna psihologinja. Kadar je glavno vprašanje, kako se vrniti na raven tekmovanja, kako obvladati strah med izvedbo giba ali kako se pripraviti na prvo tekmo po poškodbi, je pravi naslov športni psiholog, ki dela s tehnikami izvedbe. Kadar gre za vztrajno potrtost, nespečnost, misli o tem, da nič nima smisla, je pravi prvi korak osebni zdravnik ali psihiater. Psihoterapija pride v poštev, kadar se poškodba dotakne nečesa globljega — identitete, odnosov, starih ran, ki se ob izgubi odprejo. Več o tem, kdaj je kaj na mestu, v zapisu Psihoterapija za športnike: kdaj trener in športni psiholog nista dovolj.

Če se v tebi pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Poškodba športnika ni le poškodba tkiva — je tudi izguba ritma, ljudi, cilja in dela identitete.
• Odziv na poškodbo je krog ocene, čustev in vedenja, ki se med rehabilitacijo ves čas spreminja.
• Strah pred ponovno poškodbo je eden najpogostejših razlogov, da se ljudje ne vrnejo, čeprav je telo zaceljeno.
• Najtežja je pogosto dolga sredina rehabilitacije — takrat sta stik z ljudmi in smisel izven športa najpomembnejša.
• Za vrnitev v formo je pravi naslov športni psiholog, za vztrajno potrtost zdravnik ali psihiater, za to, kar poškodba odpre v tebi in tvojih odnosih, pa psihoterapija.