Izguba vere ali skupnosti, ki te je držala

Nedelja, malo pred deseto. Iz doline se slišijo zvonovi. Moški pri štiridesetih stoji na balkonu s skodelico kave in ugotavlja, da ne ve, kaj bi z naslednjo uro. Trideset let je ob tem času sedel v avtu, potem v tretji klopi na levi, potem na kavi z istimi ljudmi. Vere ni izgubil v enem dnevu in tudi ne ve natanko, kdaj. Ve le, da ob zvonovih ne čuti olajšanja, kot je pričakoval, ampak nekaj podobnega domotožju. In da tega ne more povedati nikomur: tisti, ki še hodijo, bi rekli, naj se vrne, tisti, ki nikoli niso, pa ne bi razumeli, kaj tu sploh pogreša.

Nekaj ulic stran sedi ženska, ki je odrasla v družini, kjer se o Bogu ni govorilo drugače kot s posmehom. Pred pol leta je začela hoditi k maši. Doma tega še ni povedala. Ko si predstavlja očetov obraz, jo stisne v želodcu.

Človeka gresta v nasprotni smeri in nosita presenetljivo podobno breme. V tem zapisu pišem o tem, kaj se zgodi, ko človek izgubi vero ali skupnost, ki ga je držala — in o obratni poti, ko jo najde tam, kjer je doma nihče ni pričakoval. Ne z namenom, da bi katero od poti priporočala. O tem, ali Bog je, psihoterapija ne ve nič več kot ti. Ve pa nekaj o izgubi, pripadnosti in družinah.

Kaj vse odide skupaj z vero

Od zunaj je izguba vere videti kot sprememba mnenja: prej si nekaj verjel, zdaj ne več. Od znotraj je redko tako preprosta, ker vera za večino ljudi ni samo prepričanje. Je tudi kraj, urnik, krog ljudi in jezik, v katerem si razmišljal o sebi. Ko odide prepričanje, se zamaje vse, kar je bilo nanj pritrjeno.

Te štiri stvari ne odidejo vedno skupaj. Nekdo neha verjeti, a še leta poje v zboru, ker so tam njegovi ljudje. Nekdo drug veruje naprej, a je skupnost zapustil, ker ga je ranila ali ker se je preselil. Tretji izgubi vse hkrati, ker je bila skupnost takšna, da se iz nje ni dalo oditi le napol. Koristno je vedeti, kaj od tega velja zate, ker vsaka od teh izgub boli drugače in potrebuje nekaj drugega.

Pogostejše, kot se zdi — in redko izrečeno

Slovenija je dober primer, kako tiho se to dogaja. Ob popisu prebivalstva leta 2002 — zadnjem, ki je ljudi o veri sploh vprašal — se je za katoličane opredelilo slabih 58 odstotkov prebivalcev. Kasnejši popisi so narejeni iz registrov in tega podatka ne zbirajo, zato novejše primerljive številke ni. A že ta pove, da v istih družinah, pogosto za isto mizo, sedijo ljudje, ki verujejo, ljudje, ki ne, in ljudje, ki so nekje vmes. Marsikdo je bil krščen, birman in cerkveno poročen, pa danes ne ve, kaj bi sam o sebi rekel.

O tem prehodu se govori malo, ker nima oblike. Ni dneva, ko bi se zgodil, ni obreda, ki bi ga zaznamoval, ni sožalja. Okolica ga poleg tega rada razume kot izbiro, in za izbire se menda ne žaluje. Stroka takim izgubam pravi nepriznano žalovanje; več o njem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe. Izguba vere in skupnosti sodi na ta seznam: resnična je, čeprav si jo »povzročil sam«.

Dvom ni bolezen — a težko je biti vmes

Psihologinja Julie Exline s sodelavci opisuje duhovne stiske v šestih skupinah: jeza na Boga ali občutek, da te je zapustil; strah pred zlom; konflikti z ljudmi in ustanovami; moralni boji s sabo; dvom; in vprašanje, ali življenje sploh ima globlji smisel. Koristno pri tem seznamu je, da pokaže, kako različne stvari se skrivajo pod istim stavkom »nisem več prepričan«. Nekoga muči vprašanje resnice. Drugega to, kako so z njim ravnali ljudje. Tretjega to, da se je ločil in v skupnosti ne ve več, kam sodi.

Take stiske niso nedolžne. Kenneth Pargament je s sodelavci dve leti spremljal skoraj šeststo starejših, hudo bolnih ljudi. Tisti, ki so v bolezni doživljali, da jih je Bog zapustil ali jih kaznuje, so imeli v tem obdobju večje tveganje smrti kot tisti brez takega boja. To ne pomeni, da dvom škodi zdravju; pomeni, da je osamljen, nerazrešen boj okoli nečesa, kar ti je bilo temelj, breme, ki ga telo čuti.

Druga plat istega spoznanja pa je za marsikoga olajšanje. Luke Galen in James Kloet sta primerjala dobro počutje ljudi glede na to, kako trdni so v svojem prepričanju. Najbolje so se počutili tisti, ki so bili v svoji veri gotovi — in tisti, ki so bili gotovi v svoji neveri. Najtežje je bilo ljudem na sredini. Ni torej videti, da bi bila ena od obeh strani sama po sebi bolj zdrava. Težak je prehod: čas, ko staro ne drži več, novo pa še ne.

Ta vmesni čas ima pogosto obliko, ki ji pravimo ambivalenca: pogrešaš in si hkrati jezen, čutiš olajšanje in krivdo v isti uri. Nič od tega ne pomeni, da si se odločil narobe ali da se sploh še nisi odločil. Pomeni, da je bilo to, kar zapuščaš, zate pomembno.

Skupnost: ljudje, ki so vedeli zate

Od vsega, kar odide, ljudje najpogosteje podcenijo prav ljudi. Verska skupnost je ena redkih oblik pripadnosti, za katero se ni treba dogovarjati: vsak teden ob isti uri so tam isti obrazi, ki opazijo, če te ni. Če zboliš, kdo prinese juho. Če kdo umre, pridejo. Prijateljstva, ki jih je treba vzdrževati s sporočili in iskanjem prostega termina, tega ne nadomestijo zlahka — še posebej v manjšem kraju, kjer je župnija hkrati pevski zbor, skavti in polovica družabnega življenja.

Sociologinja Helen Rose Fuchs Ebaugh, ki je bila sama nekoč redovnica, je raziskovala, kako ljudje izstopajo iz vlog, ki so jih določale — iz redovništva, zakona, poklica. Opisala je značilno pot: prvi dvomi, iskanje drugih možnosti, prelomna točka in nato dolgotrajno ustvarjanje nove vloge, vloge »bivšega«. Opazila je tudi, da stara vloga ne izgine. Okolica te še dolgo vidi skozi njo in tudi sam jo nosiš v navadah, v besedišču, v tem, ob čem ti je nerodno. Biti »bivši vernik« je drugače kot nikoli ne verovati, in marsikdo se zato ne počuti doma ne tu ne tam.

Če je bila skupnost zelo zaprta in so se stiki ob odhodu pretrgali, je izguba še ostrejša: ljudje so živi, a zate nedosegljivi. O tej vrsti izgube govori zapis Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik.

Obredi: ko nedelja ostane prazna

Obredi delajo nekaj, česar se zavemo šele, ko jih ni: dajejo obliko času in velikim trenutkom. Teden ima vrh. Leto ima advent, post, praznike. Rojstvo, poroka in smrt imajo besede, ki jih ni treba izumljati. Kdor iz tega izstopi, se prej ali slej znajde pred zelo praktičnimi vprašanji. Kaj delam za božič? Kako se poročim? Kaj rečem ob odprtem grobu, če ne morem moliti z drugimi? Kako pospremim otroka v svet, če ga ne krstim?

Michael Norton in Francesca Gino sta v vrsti poskusov pokazala, da obredi po izgubi zmanjšajo žalost predvsem zato, ker človeku vrnejo občutek nadzora — in da to velja tudi za osebne, povsem posvetne obrede, ki si jih ljudje izmislijo sami. Iz tega ne sledi, da je verski obred »samo psihologija«. Sledi pa, da potreba po obredu ne izgine skupaj z vero in da je ni treba prezreti. Sveča ob obletnici, skupna večerja na isti dan v letu, sprehod na isti hrib: tudi to je oblika. Kako preživeti datume, ki nenadoma zazevajo, opisujem v zapisu Obletnice, prazniki in prazen stol: kako preživeti datume.

Nekateri pa obrede obdržijo. Gredo k polnočnici zaradi petja in zaradi babice, ne da bi verovali. To ni hinavščina, če veš, zakaj greš. Je priznanje, da je obred lahko tudi dediščina.

Doma: ko tvoja odločitev postane družinska zadeva

V družinah, kjer je vera pomembna, odhod enega člana redko ostane njegova zasebna stvar. Starši ga pogosto slišijo kot sodbo o sebi: »Kje smo zgrešili?« Za marsikaterega vernega starša to ni le razočaranje, ampak pravi strah za otroka — in tega strahu ni pošteno odpraviti kot nadzor. Odrasel otrok pa isto skrb sliši kot sporočilo, da tak, kakršen je, ni dovolj dober. Oba imata prav glede tega, kaj čutita, in zato se pogovor tako hitro zaplete.

Najpogosteje se zatakne pri vnukih. Pogovor bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»A krsta res ne bo? Kaj naj rečem teti Mariji?«
»Mami, ne bo ga. O tem sva se z Juretom odločila.«
»Jaz samo nočem, da bi mali ostal brez vsega.«
»Vem, da te skrbi zanj. Brez tebe ne bo ostal. Rada bi, da mu ti poveš, kaj tebi vera pomeni, ko bo dovolj star, da vpraša.«
»In če bo hotel z mano k maši?«
»Potem greš z njim. Samo odločila ne boš namesto njega. Tako kot ti nisi hotela, da bi kdo odločal namesto tebe.«

V tem pogovoru ni zmagovalca in tudi ni mišljen kot recept. Kaže pa tri stvari, ki pomagajo: skrb poimenuješ kot skrb, ne kot napad; mejo poveš jasno in brez opravičevanja; in staršu pustiš mesto v otrokovem življenju, ki ni odvisno od tega, ali sta si v veri enaka. Drugačno prepričanje še ni zavrnitev družine, čeprav se v prvem letu obema stranema pogosto zdi tako.

Ob tem se pri marsikom zgodi še nekaj tišjega: starše prvič vidi kot ljudi z lastnimi strahovi in mejami, ne kot nosilce resnice. Tudi to je izguba in opisana je v zapisu Ko starše vidiš, kakršni v resnici so: izguba idealizacije. V partnerskem odnosu je podobno: če sta se spoznala kot dva verna ali dva neverna in se eden spremeni, se spremeni tudi tihi dogovor, na katerem je zveza stala. O tem se je bolje pogovoriti prej kot ob prvem prazniku.

Obratna pot: ko vero najdeš

O spreobrnitvi se v pogovorih o duševnem zdravju govori redko, čeprav je psihološko zelo podobna odhodu — le da gre v drugo smer. Lewis Rambo, ki je spreobrnitve raziskoval v različnih verstvih, jih opisuje kot proces v sedmih stopnjah, ne kot en sam preblisk: pogosto se začne s krizo ali iskanjem, nadaljuje s srečanjem z ljudmi in skupnostjo in šele veliko pozneje pripelje do zaveze. Raymond Paloutzian je s sodelavci ugotavljal, kaj se pri tem v človeku sploh spremeni. Temeljne osebnostne poteze večinoma ostanejo, kakršne so bile. Spremenijo se cilji, občutek smisla in zgodba, ki jo človek pripoveduje o sebi. Z drugimi besedami: spreobrnjenec je še vedno ista hči in isti brat, čeprav družina sprva vidi tujca.

Tudi ta pot ima svoje izgube. Stari prijatelji ne vedo, kaj bi s tabo. Petkovi večeri izgledajo drugače. Doma, kjer je veljalo, da je vera za preproste ali prestrašene, tvojo odločitev slišijo kot zavrnitev vsega, kar so te naučili — natanko tako, kot verni starši slišijo otrokov odhod.

Za obe smeri zato velja podoben nasvet. Družine se redko pomirijo ob argumentih. Pomirijo se, ko skozi čas vidijo, da si še vedno ti: da prideš na kosilo, da te še zanima, kako je oče, da se z njimi ne pogovarjaš zviška. Novemu verniku pri tem pomaga, če domačih ne spreobrača; tistemu, ki je odšel, če jim ne razlaga, v čem se motijo.

Kaj lahko ostane

Ko se podre velik okvir, se zdi, da je treba zavreči vse, kar je bilo v njem. Ni nujno. Koristno je ločiti prepričanja od vrednot. Morda ne verjameš več tistega, kar so te učili o nastanku sveta, a ti je skrb za šibkejše še vedno pomembna. Morda si skupnost zapustil, tišina, ki si jo tam spoznal, pa ti še vedno dobro dene. Pri razvrščanju pomaga Seznam osebnih vrednot: ob vsaki se vprašaš, ali je tvoja ali si jo le podedoval — in presenetljivo veliko jih pogosto ostane.

Ostane tudi vprašanje smisla, ki ga vera ali nevera ne rešita enkrat za vselej. Kdor izgubi zemljevid, s katerim je odraščal, se pogosto znajde pred vprašanji, opisanimi v zapisu Eksistencialna kriza: ko se vprašaš, čemu vse to. In če razmišljaš, ali se o vsem tem sploh da govoriti s terapevtom, ne da bi te ta prepričeval v eno ali drugo smer, je temu namenjen zapis Vera in terapija: ali lahko o Bogu govorim s terapevtom.

Vaja: popis tega, kar je odšlo, in tega, kar ostane

Vaja je uporabna v obeh smereh — če si vero ali skupnost zapustil in če si vanjo vstopil. Potrebuješ list papirja in pol ure miru.

1. List razdeli na štiri polja: ljudje, obredi, smisel, kdo sem. V vsako napiši, kaj si na tem področju imel prej. Konkretno: imena, ure v tednu, stavke, ki so te tolažili.
2. Obkroži, kar pogrešaš. Tudi če se ti zdi, da tega »ne bi smel« pogrešati. Pogrešati pesem ne pomeni, da si si premislil.
3. Podčrtaj, česar si vesel, da ni več. Strah, občutek nadzora, pretvarjanje, posmeh — karkoli je bilo. Tudi to sodi v popis.
4. Ob vsako obkroženo stvar napiši, kaj jo danes vsaj delno nosi — ali kaj bi jo lahko. Pevski zbor namesto cerkvenega petja. Nedeljski sprehod z bratom. En človek, s katerim se da govoriti o velikih vprašanjih.
5. Izberi eno samo stvar in jo ta teden naredi. Ne zato, da bi zapolnil praznino, ampak da tednu vrneš en trden kamen.

Popis shrani. Čez nekaj mesecev ga poglej znova; pogosto se pokaže, da se je premaknilo več, kot se zdi od znotraj.

Kje to ne velja

Ne doživi vsak odhoda kot izgubo. Mnogi se od vere oddaljijo postopno in brez bolečine, kot od oblačila, ki ga prerastejo; mnogi spreobrnitev doživijo kot čisto veselje. Če ne žaluješ, ni s tabo nič narobe in žalosti ni treba iskati.

Če je bila skupnost nadzorujoča ali nasilna, je zgodba drugačna. Kjer so ti določali, s kom se smeš družiti, kjer so te ustrahovali ali je prišlo do zlorabe, ne gre le za izgubo pripadnosti, ampak tudi za posledice tega, kar se ti je tam zgodilo. Takrat je smiselno poiskati strokovnjaka, ki je usposobljen za delo s travmo; sama to nisem, lahko pa pomagam pri iskanju prave poti. Če se nasilje ali grožnje še dogajajo, pokliči 113 ali 112.

Včasih ne odhaja vera, ampak volja do vsega. Če ti poleg molitve ali skupnosti nič več ne pomenijo tudi delo, ljudje in stvari, ki si jih imel rad, je to lahko znak depresije in ne duhovnega prehoda. O tem se pogovori z osebnim zdravnikom ali psihiatrom.

Terapevt ni ne duhovnik ne nasprotnik vere. Na vprašanja, ki so teološka, zna bolje odgovoriti nekdo iz tvojega izročila, če ga še imaš ali si ga pravkar našel. Pogovor s terapevtom je namenjen temu, kar se ob teh vprašanjih dogaja v tebi in med tabo in tvojimi ljudmi.

Če se izguba smisla prevesi v misli, da ne bi več živel, ne čakaj. Klic v duševni stiski je dosegljiv na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Izguba vere je redko samo sprememba mnenja: z njo lahko odidejo ljudje, obredi, smisel in del identitete.
• Raziskave ne kažejo, da bi bila vera ali nevera sama po sebi bolj zdrava; najtežji je čas vmes.
• Potreba po obredu in pripadnosti ostane tudi, ko prepričanje odide — in jo je dovoljeno nahraniti drugače.
• Spreobrnitev prinese podobne napetosti kot odhod; v obeh smereh se družina boji, da te izgublja.
• Družino pomiri čas, v katerem vidi, da si še vedno ti, ne argumenti.