Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik

»Mama je še tu. Vsak četrtek grem k njej. In vsak četrtek se peljem domov, kot da sem bila na pogrebu. Samo da ni bilo pogreba in da bo naslednji četrtek spet.«

To je ena od izgub, ki jih naša kultura ne zna postaviti nikamor. Ni obrazca, ki bi ga oddal v kadrovsko službo. Ni datuma na koledarju. Ni sosede, ki bi prinesla potico. Človek, za katerim žaluješ, je živ — diha, ima številko telefona, včasih se celo oglasi — in prav zato okolica ne razume, kaj bi sploh moralo boleti.

V svoji sobi to izgubo srečam v treh precej različnih oblikah, ki pa se vedejo presenetljivo podobno: pri demenci, pri odvisnosti v družini in pri prekinjenem stiku.

Izguba, ki je nihče ne pokoplje

Ameriška družinska terapevtka Pauline Boss je za to leta 1970 skovala izraz dvoumna izguba. Njeno izhodišče je bilo raziskovanje družin vojakov, pogrešanih v Vietnamu: svojci niso vedeli, ali je človek živ ali mrtev, in prav ta negotovost — ne sama izguba — je bila tisto, kar je družine razjedalo.

Boss je pozneje pokazala, da ista negotovost nastopi tudi tam, kjer o smrti sploh ni govora. Ključno je, da manjka jasnost: ali ta človek je ali ga ni, ali ga smem imeti za izgubljenega ali ne, ali imam pravico žalovati ali sem samo nehvaležen.

Brez te jasnosti se žalovanje ne more pravilno začeti, hkrati pa se tudi ne more nehati. Človek obtiči v vmesnem prostoru, kjer ni ne obupa ne upanja, ampak oboje hkrati, vsak dan znova.

Dve obliki iste stiske

Boss loči dva tipa in v praksi je razlika uporabna.

Pri prvem je človek telesno prisoten, a duševno odsoten. Sem sodijo napredovala demenca, huda možganska poškodba, včasih pa tudi odvisnost ali huda duševna bolezen, kjer se človek na videz ni premaknil nikamor, notranje pa ga tam, kjer je bil, preprosto ni več.

Pri drugem je človek telesno odsoten, a duševno zelo prisoten. Sem sodijo prekinjen stik, otrok, ki se je odselil in ne javlja, starš, ki je odšel v drugo državo in ne odgovarja, pogrešani. Fizično ga v tvojem življenju ni. V glavi je ves čas.

Skupno jima je, da ni obreda, ni datuma in ni dovoljenja. In brez teh treh stvari se človek vsakič, ko ga zaboli, hkrati počuti, da nima pravice do bolečine.

Demenca: človek, ki je tam in ga ni

Pri demenci je izguba razporejena na leta. Najprej se izgubi človek, ki je znal načrtovati počitnice. Potem tisti, ki je poznal tvoje otroke po imenu. Potem tisti, ki je bil vsaj po značaju še vedno on. Vsaka od teh stopenj je svoja majhna smrt, ki je nihče ne prizna kot smrt.

Raziskave med svojci ljudi z demenco to potrjujejo: žalovanje se pri velikem delu skrbnikov pojavi med boleznijo, ne šele po smrti, in je pogosto najbolj izrazito v srednjih fazah, ko je človek še dovolj prisoten, da razlika boli. Ob smrti sledi pri mnogih olajšanje, ki prinese svoj krog krivde.

Kar tu pogosto slišim, je zadrega: saj še živi, kako lahko žalujem. Odgovor je preprost. Žaluješ za odnosom, ne za telesom. Odnos je bil resničen in dejansko ga ni več v obliki, v kateri je bil. To je izguba po vseh merilih, tudi če v matičnem registru ni zapisana.

Odvisnost: ko doma sedi nekdo drug

Podobno se vede odvisnost, le da ima še eno plast: menjavanje. Človek se za nekaj tednov vrne — pogovarja se, dela načrte, je spet tisti, ki si ga poznal — in potem spet odide. To nihanje je za svojce pogosto težje od stalne odsotnosti, ker ne pusti, da bi se žalost sploh usedla.

Tu je treba biti previden pri dveh stvareh. Prvič: odvisnost ni značajska napaka in svojci je niso povzročili. Drugič: to, da za nekom žaluješ, ne pomeni, da si ga odpisal. Marsikdo se prav zato brani žalovanja — kot da bi bilo izdaja.

Ni. Žalovanje za tem, kar je bilo, in podpora temu, kar bi lahko še bilo, gresta skupaj. Kar pri tem najbolj pomaga, je jasna razmejitev med tem, za kar si odgovoren, in tem, za kar nisi; o tem sem podrobneje pisala v zapisu o postavljanju meja.

Prekinjen stik: izguba, ki jo je nekdo izbral

Tretja oblika je najtišja. Otrok, ki se ne javlja. Brat, ki je po dedovanju zaprl vrata. Starš, s katerim ste se razšli, ker je bilo drugače nemogoče.

Prekinjen stik ima poseben strup: v njem je vedno nekdo, ki se je odločil. Zato se poleg žalosti pojavita še dva občutka — zavrnjenost in sram. Raziskave o odtujenosti v družinah kažejo, da je prav sram tisti, ki ljudem prepreči, da bi o tem sploh govorili, in da mnogi o prekinjenem stiku ne povedo niti najbližjim prijateljem.

Poleg tega ta izguba nima varnostne zapore. Pri smrti veš, da se ne bo spremenilo. Tu se lahko. Vsak rojstni dan, vsak božič, vsaka poroka v širši družini odpre isto vprašanje: se bo oglasil. In vsakič, ko se ne, je to nova, majhna, uradno neobstoječa izguba.

Zakaj je izguba brez konca težja

Zdrava pamet pravi, da bi moralo biti lažje, če človek še živi. Pri žalovanju to pogosto ne drži, in razlogi so precej konkretni.

Ni obreda. Pogreb ni prijetna stvar, opravlja pa nekaj nujnega: zbere ljudi, na glas pove, da se je nekaj zgodilo, in postavi mejnik. Pri dvoumni izgubi tega ni.

Ni dovoljenja. Okolica ne ve, da bi te morala vprašati, kako si. Pogosto ravno nasprotno — sprašujejo, kako je on, ti pa si le poročevalec.

In ni zaključka. Kar se pri smrti sčasoma ustali kot dejstvo, tu ostane odprto vprašanje. Um pa odprtih vprašanj ne zna pustiti pri miru; vrne se k njim ob vsakem prostem trenutku. O tem, zakaj se misel ob nerazrešenem vrti v krogu, sem pisala v zapisu o premlevanju.

Kaj to naredi v družini

Dvoumna izguba redko prizadene le enega. V družini nastane nekaj, čemur Boss pravi zamegljene meje: nihče ne ve zanesljivo, kdo je še član sistema in kdo ne, kdo naj prevzame vloge, ki jih odsotni ne opravlja več, in ali je o tem sploh dovoljeno govoriti.

Zato se družine ob takih izgubah pogosto zataknejo. Nekdo hoče pripraviti stvari, kot da ga ni več. Nekdo drug to doživi kot izdajo. Tretji sploh ne pride več na obiske in dobi oznako, da mu je vseeno. Vse tri drže so poskusi, kako preživeti isto negotovost, le da vsak sam.

Kar v takih pogovorih poskušam narediti, ni doseči, da bi vsi čutili enako. To ne gre. Poskušam doseči, da bi razlike v ravnanju nehali brati kot razlike v ljubezni.

Kje ta okvir ne velja

Zdaj pa meje. Ideja dvoumne izgube je uporabna, dokler ne postane vabilo, da nekoga odpišeš prezgodaj.

Pri odvisnosti se ljudje včasih oprimejo misli, da je človek »kot mrtev«, in s tem opustijo stike, ki bi bili še mogoči. To je razumljivo, a ni terapevtski cilj. Pri prekinjenem stiku se enako zgodi v obratno smer: nekdo žaluje za odnosom, ki bi ga bilo v resnici mogoče vsaj delno obnoviti, če bi se lotil prvega, neprijetnega sporočila.

In pri demenci ima okvir svojo posebno past. Če si pri srednjih fazah vzameš, da je človeka že »ni«, lahko izgubiš tisto, kar je dejansko še na voljo: dotik, glasbo, znan glas, prisotnost brez pogovora. Marsikdo mi je pozneje povedal, da mu je najbolj žal prav teh let, ko je bil telesno na obisku, notranje pa že poslovljen.

Okvir je torej opis stiske, ne navodilo za ravnanje. Kaj bo človek naredil s stikom, ostane odprto vprašanje in nima enega samega pravilnega odgovora.

Kaj v praksi pomaga

Boss predlaga držo, ki jo v angleščini imenuje both/and: oboje hkrati. Mama je moja mama in mame, kot sem jo poznala, ni več. Brat mi manjka in stika ne bom vzpostavila, dokler se to ne spremeni. Ta drža ni udobna, je pa edina, ki ustreza dejanskemu stanju — in pomirja bolj kot poskusi, da bi se človek odločil za eno ali drugo stran.

Drugo, kar pomaga, je narediti si lasten obred, ker ga kultura ne ponuja. To ni nujno nič slovesnega: obisk kraja, kamor sta hodila, pismo, ki ga napišeš in shraniš, en večer na leto, ki ga temu namenoma odmeriš.

Tretje je govoriti o tem z nekom, ki ne bo skočil v nasvet. Ljudje ob teh izgubah dobivajo predvsem navodila — daj ga v dom, javi se mu, pusti ga pri miru — in zelo malo prostora, da bi samo povedali, kako je.

Koristno je tudi, da si na glas poveš, kaj od odnosa je še na voljo. Pri demenci je tega pogosto več, kot se zdi: skupno poslušanje glasbe, roka, sprehod brez pogovora. Pri prekinjenem stiku je včasih na voljo samo to, da ostaneš dosegljiv, ne da bi vsak mesec potrkal. Oboje je premalo za tisto, kar si imel, in vseeno ni nič.

In četrto: skrbi za tistega, ki skrbi. Pri demenci in odvisnosti je izčrpanost svojca pravilo, ne izjema, in pogosto pride prej kot žalost. O tem, kako se to pokaže, sem pisala v zapisu o znakih izgorelosti.

Kdaj poiskati pomoč

Oglasi se, kadar te ta izguba ovira v vsakdanu več mesecev: če ne spiš, če se izogibaš ljudem, ker ne veš, kaj bi na njihova vprašanja odgovoril, če te obiski puščajo v stanju, iz katerega si ne opomoreš do naslednjega dne, ali če je občutek krivde postal glasnejši od vsega drugega.

Pri prekinjenem stiku se je smiselno oglasiti tudi takrat, ko razmišljaš o ponovnem približevanju in ne veš, kako. To je pogovor, ki ga je bolje pripraviti, kot ga poslati ob polnoči.

Kaj si zapomni

Žalovanje za živim človekom ni pretiravanje in ni nehvaležnost. Je odziv na resnično izgubo odnosa, ki mu manjkajo vse zunanje oznake — obred, datum in dovoljenje okolice.

Ker jasnosti od zunaj ne bo, je cilj drugačen kot pri smrti: ne razrešitev, ampak zmožnost živeti ob odprtem vprašanju in pri tem ne izgubiti sebe. Oboje hkrati je težje kot ena sama trdna zgodba, a je edino, kar ustreza resnici.

In če te kdo vpraša, zakaj si žalosten, ko pa je vendar še živ — to je vprašanje o njegovem razumevanju, ne o upravičenosti tvoje žalosti.