Prvi prazniki brez njega

»Za božič je vedno on rezal meso.« To mi je povedala ženska sredi oktobra, ko sva se pogovarjali o nečem povsem drugem. Beseda »božič« je padla mimogrede, kot datum v koledarju, in nenadoma je bilo v sobi tiho. Njen mož je umrl aprila. Šest mesecev je zdržala tako, da je gledala v tla pred sabo, en dan naenkrat. Zdaj pa je pred njo dan, za katerega natanko ve, kako je izgledal zadnjih devetindvajset let.

Prvi prazniki brez nekoga so posebna vrsta preizkušnje, ker se jim ni mogoče izogniti z načrtovanjem. Navaden torek lahko preživiš tako, da se mu izogneš. Praznika se ne moreš. Pride, ne glede na to, ali si pripravljen, in s sabo prinese natančen scenarij, ki ga poznajo vsi v družini — in v katerem manjka en človek.

Ta zapis ni o obletnicah na splošno. Je o dnevu, ki ima svojo koreografijo: kdo pride, kdaj se je, kdo sedi kje, kdo pripravi kaj. In o tem, kako se o tej koreografiji sploh pogovoriti z ljudmi, ki jih imaš rad in ki hočejo vsak nekaj drugega.

Zakaj prav prazniki tako bolijo

Ni to samo zato, ker je praznik čustven. Praznik je najbolj zgoščena oblika navade, kar jih premoremo. V enem dnevu se zgodi trideset drobnih dejanj, ki ste jih vedno delali skupaj — od tega, kdo prižge pečico, do tega, kdo se prvi zasmeji ob isti šali, ki jo vsi poznajo na pamet. Vsako od teh dejanj je majhna vrata, skozi katera stopi njegova odsotnost.

Poleg tega prazniki zahtevajo javnost. Če žaluješ v svoji kuhinji, žaluješ po svoje. Če žaluješ za mizo z dvanajstimi ljudmi, žaluješ pred publiko, ki ima svoja pričakovanja o tem, koliko in kako. Nekateri bodo hoteli, da je »vse kot vedno«. Drugi bodo cel dan gledali, ali si v redu. Oboji te bodo utrudili.

In še tretje: prazniki merijo čas. Vsakič, ko pride isti dan, ti pove, koliko časa je minilo. To ni nujno slabo — je pa neizprosno.

Pričakovanje je pogosto hujše od dneva

Nekaj, kar slišim skoraj vsako leto: teden pred praznikom je bil grozen, sam dan pa je nekako minil. Ne vedno, ampak pogosto. Telo se pripravlja na nekaj, kar si predstavlja, in predstava je lahko hujša od izkušnje, ker v predstavi nimaš nobenega opravila, nobene roke, ki bi jo držal, nobenega otroka, ki bi ti razlil sok po mizi.

Zato ima smisel, da načrt narediš prej — ne zato, da bi dan nadzoroval, ampak zato, da ti tednov pred njim ne poje ugibanje. Ko veš, kje boš, s kom in kako dolgo, se del napetosti umiri. Ne ves. Del.

Tudi trgovine in ulice ti tega ne olajšajo. Praznična glasba se v Sloveniji začne predvajati konec novembra, izložbe se spremenijo, oglasi kažejo velike družine za veliko mizo, in vse to je za žalujočega nekakšna nepretrgana obtožba, da je ostal zunaj. Nič od tega ti ni namenjeno, čeprav se tako sliši.

Vprašanje »kako si« in kaj z njim

Na praznično srečanje pride tudi teta, ki je od pogreba nisi videl, in vpraša, kako si. Nekateri to zmorejo, drugih ta stavek podre sredi hodnika, še preden slečejo plašč. Zato se splača imeti pripravljena dva odgovora — enega kratkega za znance in enega poštenega za dva ali tri ljudi, ki jim res lahko poveš.

Kratki odgovor se lahko glasi: »Različno. Danes gre.« To ni laž in ni pogovor. Če te kdo vleče naprej, je povsem sprejemljivo reči, da o tem danes ne boš govoril. Ljudje večinoma ne vztrajajo, ker jim je nerodno tako kot tebi.

Slabše je, če ti nekdo ponudi tolažbo, ki zaboli — »vsaj se ni mučil«, »bo lažje s časom«, »moraš biti močna zaradi otrok«. Te povedi večinoma niso zloba, ampak nerodnost človeka, ki ne ve, kam s sabo. Ne rabiš jih popravljati. Lahko samo prikimaš in greš po kruh.

Kaj narediti z ustaljenimi navadami

To je najbolj konkretno vprašanje in tudi najbolj sporno v družinah. Odgovor ni en sam. Vsaka navada ima tri možne poti in nobena od njih ni napačna.

Najbolj pogosta napaka, ki jo vidim, ni ta, da bi se kdo odločil narobe. Je ta, da se nihče ne odloči — in potem dan pride, koreografija steče po starem in sredi juhe nekdo zajoka, ker se je vse zgodilo natanko tako, kot se je zgodilo vedno, samo brez njega.

Kako se dogovoriti z družino

Družina ni en žalujoči, ampak več ljudi z različnimi izgubami. Mama je izgubila moža, ti si izgubil očeta, tvoj brat je izgubil človeka, s katerim se je zadnjih pet let prepiral. To niso iste izgube in zato tudi ne isti prazniki.

Zato pogovor ne more biti skupinski od začetka. Če deset ljudi za mizo vpraša »kaj pa letos«, bo govoril najglasnejši, ostali pa bodo prikimali in doma jokali. Bolje deluje, če vsakega vprašaš posebej in prej: kaj bi ti letos najraje, in česa zagotovo ne zmoreš.

Potem povej svoje. Ne kot prošnjo za dovoljenje, ampak kot podatek: »Letos ne bom kuhala. Lahko pridem, lahko prinesem sladico, kuhati ne zmorem.« To je postavljanje meje, ne sebičnost — čeprav se prvič, ko to izrečeš, sliši kot sebičnost.

Prazen stol: postaviti ali ne

Vprašanje, ki v družinah povzroči več napetosti, kot bi človek pričakoval. Ena polovica mize hoče njegov krožnik na mestu, ker bi bilo brez njega, kot da ga ni bilo. Druga polovica ga ne prenese, ker je krožnik kričeč.

Obe strani imata prav in nobena rešitev ne bo ustrezala vsem. Kar deluje bolje kot glasovanje, je manjša gesta, ki jo lahko vsak vzame po svoje: prižgana svečka na komodi, njegova fotografija ob vratih, kozarec, ki ga natočiš in ne piješ, ena poved pred jedjo — »danes ga pogrešamo« — in potem gremo naprej. Kratko in enkrat. Dolgi govori pri žalujočih redko delujejo, ker vse skupaj obtičijo v joku pri predjedi.

Raziskave o ritualih po izgubi kažejo nekaj, kar je na prvi pogled nenavadno: pomaga že to, da nekaj narediš, ne glede na to, kaj točno. V eksperimentih, kjer so ljudje po izgubi izvedli kratek, povsem poljubno izbran ritual, so poročali o manjši stiski kot tisti brez njega — in učinek ni bil odvisen od tega, ali so v ritual verjeli. Del učinka je verjetno v tem, da ti dejanje vrne občutek, da imaš nad nečim vpliv, ko sicer nimaš nad ničimer.

Iz tega sledi nekaj uporabnega: ritual ni treba, da je lep, star ali pravilen. Lahko si ga izmisliš ta teden. Če je vsakemu v družini dovoljeno, da ga izpusti, bo za mizo manj napetosti kot pri obredu, ki ga vsi opravljajo iz dolžnosti.

Otroci za praznično mizo

Otroci žalujejo v skokih. Pol ure jokajo, potem pa hočejo darila in se smejijo, kar odrasle pogosto zabode — kot bi bilo otroku vseeno. Ni jim vseeno. Njihov živčni sistem ne zdrži dolgih odmerkov žalosti, zato jo jemljejo po kosih.

Kar otroku pomaga, je jasnost: povej mu vnaprej, kaj se bo ta dan dogajalo, kdo bo prišel, da bo mogoče kdo jokal in da to ni njegova krivda. In pusti mu, da se igra. Igra pri otroku ni beg pred žalovanjem, ampak njegova oblika.

Starejši otroci in najstniki imajo pogosto obratno težavo: bojijo se, da bodo s svojo žalostjo obremenili odraslega, ki tako ali tako komaj stoji. Zato molčijo in izginejo v sobo. Če je tako, pomaga, da odrasel prvi pove nekaj o sebi — »meni bo danes težko, pa bom vseeno tu« — ker s tem otroku dovoli, da ni edini, ki mu ni lahko.

Vprašaj otroka tudi, ali bi rad kaj naredil zanj: prižgal svečo, narisal risbo, položil nekaj na mizo. Otroci imajo pogosto zelo jasne ideje in so razočarani, če jih nihče ne vpraša.

Kje ta nasvet ne velja

Vse zgoraj predpostavlja družino, ki se da vprašati. Marsikje se ne da. Če so odnosi napeti že od prej, praznik tega ne bo popravil in pogovor o krožnikih bo postal pogovor o zamerah izpred petnajstih let. V takem primeru je manj bolečina praznika in bolj bolečina družine, in prazniki so samo prizorišče.

Tudi pričakovanje, da bo načrt zadostoval, je napačno. Poznam ljudi, ki so vse naredili premišljeno — spremenili kraj, se dogovorili, imeli izhod — in jih je vseeno podrlo, ker je nekdo na radiu zavrtel pesem. Načrt ne prepreči valov. Samo poskrbi, da si takrat, ko pride val, na mestu, kjer lahko sedeš.

In še eno: nekateri po prvem prazniku ugotovijo, da jim praznikov brez njega preprosto ni. Zato odpotujejo, delajo, so v službi. To ni izogibanje, dokler ni edina strategija za vse leto. Če pa se ti življenje krči tako, da se ognemo vsakemu datumu, vsakemu kraju in vsaki pesmi, se izogibanje počasi spremeni v kletko. Takrat je smiselna strokovna pomoč, ne zato, ker žaluješ narobe, ampak ker je prostor za življenje postal premajhen.

Krivda, ki pride ob prvem smehu

Skoraj vsi mi to povedo šele pozneje, ker se jim zdi neprimerno: da so se sredi praznika za trenutek imeli lepo. Da se jim je zdelo domače. In da jih je takoj potem stisnilo, ker so se počutili kot izdajalci.

Ta krivda ni znak, da si ga pozabil. Je znak, da tvoj sistem počne to, kar mora: ne moreš dvanajst ur zdržati v polni bolečini, zato jo telo prekinja s premori. Premor ni izdaja. Je premor.

Ko je dan mimo

Večer po prazniku je pri marsikom težji od dneva. Gostje odidejo, posoda je pomita, tišina je nazaj in nič te več ne drži pokonci. Načrtuj tudi to: kdo te lahko pokliče, kje boš spal, ali imaš naslednji dan kaj, kar te postavi na noge.

In naredi si eno uslugo: ne ocenjuj, kako si ga preživel. Prvi praznik ni izpit. Če si zdržal do konca, si ga preživel. Če si odšel po eni uri, si ga preživel. Če si ostal doma, si ga preživel. Samosočutje pri tem ni razvajanje — je edina drža, iz katere se človek naslednje leto sploh upa spet poskusiti.

Kaj si zapomni

Prazniki bolijo, ker so zgoščena navada, ne zato, ker bi ti šlo slabše kot druge dni. Teden prej je pogosto hujši od dneva samega, zato je načrt vreden truda — ne za nadzor, za pomiritev.

Vsaka posamezna navada ima tri poti: obdržiš jo, spremeniš jo ali letos opustiš. Nobena ni izdaja in vsaka velja samo za letos. O tem se pogovori vnaprej in z vsakim posebej, ne za mizo. Povej, česa ne zmoreš, in se dogovori za izhod, preden ga potrebuješ.

Če se sredi dneva zasmejiš, nisi ničesar prekršil. In če te večer podre huje kot popoldne, si popolnoma običajen človek, ki mu je žalost prišla v valovih, kot pride vsem. Prvi praznik ni test. Je samo prvi.