Žalovanje in telo: zakaj po izgubi pogosteje zbolimo

»Odkar je umrl oče, sem trikrat zbolela. Prej sem bila leta brez enega samega bolniškega dne. Zdravnica pravi, da je vse v redu. Meni ni nič v redu.«

Ta stavek sem v različicah slišala tolikokrat, da sem ga nehala jemati kot naključje. Ljudje po izgubi ne opisujejo samo žalosti. Opisujejo pekočo bolečino v prsih, ki jih prestraši, tako da gredo na urgenco. Prehlade, ki se vlečejo. Prebavo, ki se sesuje. Bolečine v križu. Utrujenost, ki je spanje ne odpravi. Zdravniku povedo, da so »po smrti mame začeli razpadati«, in dobijo izvide, ki so v redu.

Izvidi so pogosto res v redu. To ne pomeni, da si telo izmišlja. Pomeni, da se dogajajo stvari, ki jih običajni izvid ne meri — in nekatere med njimi so kar dobro raziskane.

Izguba je za telo stresor, ne razpoloženje

Prva stvar, ki jo je treba premakniti v razumevanju: telo ne loči med »čustveno« in »telesno« nevarnostjo tako, kot to počne naš jezik. Ko človek izgubi nekoga, od katerega je bil odvisen — čustveno, praktično, ekonomsko —, se sproži isti sistem, ki se odzove ob fizični ogroženosti. Aktivira se stresna os med hipotalamusom, hipofizo in nadledvičnicama, poveča se izločanje kortizola in poveča se simpatična dejavnost: hitrejši srčni utrip, višji tlak, napetost mišic.

Kratkoročno je to koristno. Problem je trajanje. Sistem, ki je narejen za nekaj ur nevarnosti, pri žalovanju včasih ostane prižgan tedne ali mesece. Trajno povišan kortizol pa ni nedolžen: vpliva na spanje, na presnovo, na krvni tlak in — kar je za ta zapis najpomembnejše — na delovanje imunskega sistema.

Spanje razpade prvo

Pri skoraj vsakem, ki pride k meni po izgubi, se najprej podre spanje. Ne nujno uspavanje — pogosteje prebujanje ob treh ali štirih zjutraj, ko se glava vklopi in začne predvajati zadnji teden bolezni ali pogovor, ki bi ga bilo treba opraviti.

Spanje je najbolj podcenjena spremenljivka v vsej tej zgodbi. Že nekaj zaporednih noči skrajšanega spanja izmerljivo spremeni imunske kazalce in poslabša uravnavanje krvnega sladkorja. Če k temu prišteješ, da človek v žalovanju pogosto tudi manj je, manj hodi ven in več pije, se sestavi slika, ki ni skrivnostna: telo, ki nima pogojev za obnovo.

Zato pri žalovanju spanje obravnavam prednostno, ne kot postranski simptom. O tem, kaj se dogaja med prebujanjem sredi noči in kako se živčni sistem vpleta v nespečnost, sem pisala v zapisu o nespečnosti in živčnem sistemu.

Kaj se izmeri v imunskem sistemu

Zgodba se je začela leta 1977, ko so avstralski raziskovalci pri vdovah in vdovcih nekaj tednov po smrti partnerja izmerili zmanjšan odziv limfocitov. Nekaj let pozneje je ameriška skupina pri moških, ki so izgubili žene, opazila podobno spremembo, ki se je pojavila po smrti in ne že med njeno boleznijo.

Te zgodnje raziskave so bile majhne in danes bi jih nihče ne objavil brez pridržkov. Zato je pomembnejši sistematični pregled iz zadnjih let, ki je zbral raziskave o povezavi med izgubo bližnjega in imunskimi kazalci. Slika iz njega ni dramatična, je pa dokaj dosledna: pri žalujočih se pogosteje pojavljajo znaki blagega sistemskega vnetja in slabšega odziva celične imunosti, izraziteje pri tistih, ki imajo hkrati hujše depresivne simptome ali izrazito moteno spanje.

Pomembno je razumeti, kaj to ni. Ni dokaz, da žalovanje povzroča bolezen. Je dokaz, da se med žalovanjem premaknejo kazalci, ki so pri drugih stanjih povezani z večjo dovzetnostjo. Razlika med tema dvema stavkoma je velika in jo bom v predzadnjem razdelku še zaostrila.

Srce, ki se dobesedno odzove

Najbolj presenetljiv del te zgodbe je srce. Leta 2005 je skupina raziskovalcev opisala stanje, ki se je do takrat zdelo bolj literarno kot medicinsko: pri ljudeh po hudem čustvenem pretresu — pogosto prav po smrti bližnjega — se je pojavila slika, ki je bila videti kot srčni infarkt, a brez zamašene žile. Levi prekat se je začasno napihnil v obliko, po kateri je stanje dobilo ime takotsubo. Vzrok naj bi bil izbruh stresnih hormonov, ki začasno omami srčno mišico.

Vzporedno so se pojavile raziskave o tveganju za pravi infarkt. Ena je s pogovori z bolniki po infarktu ugotavljala, kdaj v prejšnjih dneh so izgubili nekoga pomembnega. Tveganje je bilo v prvem dnevu po smrti bližnjega izrazito povečano in je nato v naslednjih dneh in tednih hitro upadalo.

Tu je nujen pridržek, ki ga bom ponovila: to so relativna tveganja. Če je izhodiščna verjetnost, da bo nekdo danes doživel infarkt, zelo majhna, ostane tudi pomnožena z dvajset majhna. Ta podatek ni razlog za paniko. Je razlog, da nekdo, ki ima znano srčno bolezen, v prvih dneh po smrti bližnjega ne izpusti zdravil in da ga v tistem času nekdo pogleda.

Kaj kažejo raziskave o umrljivosti vdov in vdovcev

Ljudsko izročilo pozna zgodbo o zakoncu, ki umre kmalu za drugim. Raziskave kažejo, da v tem nekaj je: pregledi velikega števila študij dosledno ugotavljajo zmerno povečano umrljivost v obdobju po smrti partnerja, izrazitejšo v prvih mesecih in nekoliko izrazitejšo pri moških.

Razlogi so verjetno prepleteni. Del je biološki, del pa povsem prizemljen: zakonca sta si nadzirala zdravje, opozarjala na preglede, kuhala, spomnila na tablete. Ko eden odide, izpade tudi ta nevidna zdravstvena infrastruktura. Marsikateri moški, ki je pri meni sedel po smrti žene, ni imel pojma, kdaj je bil nazadnje pri zdravniku, ker je za termine vedno skrbela ona.

Vedenje je pogosto glavni prenosnik

Če me kdo vpraša, kaj od naštetega je v praksi najpomembnejše, ne odgovorim s kortizolom. Odgovorim z vedenjem.

Po izgubi ljudje pogosto nehajo redno jesti ali pa jedo predvsem tisto, kar ne zahteva priprave. Nehajo hoditi ven. Odpovejo preglede, ker se jim zdijo nepomembni. Pijejo več, ker alkohol prve ure res pomiri. Pozabijo jemati zdravila za tlak ali sladkorno, ker se je razpadel ves urnik dneva. Kadilci pokadijo več.

To niso znaki šibkosti, ampak posledice tega, da je človek preobremenjen. So pa hkrati tisti del, ki ga je najlažje podpreti — in prav zato o njem govorim prvo. Nihče ne more nekomu znižati kortizola z nasvetom. Lahko pa mu nekdo prinese kuhano hrano in ga spomni na termin pri zdravniku.

To ni »samo v glavi«

Ko človeku izvidi ne pokažejo ničesar, pogosto sliši, da je »vse skupaj psihično«. Ta stavek je narobe povedan in dela škodo. Simptomi so resnični, merljivi in izhajajo iz telesnih procesov — samo da so ti procesi drugačni od tistih, ki jih išče osnovna krvna slika.

O tem, kaj pomeni, ko je bolečina resnična, izvidi pa v redu, sem pisala v zapisu o psihosomatiki. Pri žalovanju je pogosto še ena plast: telo drži spomin na zadnje tedne bolezni bližnjega, na bolnišnične hodnike, na telefonski klic. Nekaj o tem sem zapisala v besedilu o travmi v telesu.

Kje sem previdna in kje ta zgodba ne drži

Zdaj proti sebi, ker se ta tema zlahka zvrne v strašenje.

Prvič: večina žalujočih ne zboli. Statistično povečano tveganje v skupini ne pove ničesar o tem, kaj se bo zgodilo tebi. Če boš po tem zapisu vsak preskok srca razlagal kot posledico izgube, ti nisem pomagala, ampak sem ti dodala še eno skrb.

Drugič: skoraj vse te raziskave so opazovalne. Pokažejo, da se stvari pojavljajo skupaj, ne, da ena povzroči drugo. Ljudje, ki izgubijo partnerja, so praviloma tudi starejši, pogosto z že prisotnimi boleznimi, pogosto so bili mesece ali leta negovalci, kar samo po sebi izčrpa telo. Ločiti učinek žalovanja od učinka izčrpanosti negovalca je zelo težko in marsikatera raziskava tega ni zmogla.

Tretjič: stare imunološke raziskave so bile majhne in metodološko šibke, kazalci pa so pogosto le posredni. »Slabši imunski odziv v epruveti« ni isto kot »zbolel boš«. To razliko je stroka dolgo obravnavala preohlapno in del popularnih člankov o tem še vedno obljublja več, kot podatki dopuščajo. Zakaj je učinke psiholoških procesov sploh tako težko dokazati, sem razložila v zapisu o tem, zakaj je terapijo težje raziskati.

In četrtič, najbolj praktično: nobena od teh razlag ne sme postati razlog, da nov telesni simptom po izgubi pripišeš žalovanju in ga ne preveriš. Bolečina v prsih po očetovi smrti je lahko žalovanje. Lahko je tudi infarkt. Vrstni red je vedno enak: najprej zdravnik, šele nato razlaga.

Kaj v praksi pomaga

Nič od tega ni presenetljivo in prav to je poanta. Spanje na prvo mesto, tudi če je edino, kar dosežeš, redna ura vstajanja. Kratki sprehodi vsak dan, ker gibanje deluje na spanje in razpoloženje hkrati. Hrana ob rednih urah, tudi če je preprosta in tudi če je ne moreš okusiti. Zdravila naprej, brez izjeme. Pregled pri osebnem zdravniku v prvih mesecih, tudi če ti nič ne manjka.

In tisto, kar ni videti kot zdravstveni ukrep, pa je: ljudje. Prisotnost drugih ljudi je v raziskavah o žalovanju dosledno povezana z boljšim potekom, tudi telesnim. Ni treba, da so pogovori globoki. Dovolj je, da nekdo pride.

Kaj si zapomni

Žalovanje ni samo čustveno stanje. Je obdobje, v katerem telo dlje časa deluje v načinu ogroženosti, spanje razpade in vsakdanje navade, ki so te držale zdravega, tiho odpadejo. Zato po izgubi pogosteje zbolimo — in zato izvid, ki je v redu, ne pomeni, da si si simptome izmislil.

Hkrati velja obratno: povečano tveganje v skupini ni napoved zate. Večina ljudi to obdobje prehodi in se telo umiri, ko se umiri življenje okoli njega.

Najbolj uporabna stvar, ki jo lahko narediš, ni obvladovanje kortizola, ampak varovanje treh preprostih stvari: spanja, zdravil in stika z ljudmi. Če se telesni simptomi vlečejo ali te prestrašijo, gre najprej k zdravniku in šele nato v razlago. Kako se sama žalost skozi mesece preoblikuje, sem opisala v zapisu o žalosti kot procesu.