Eksistencialna kriza: ko se vprašaš, čemu vse to

Torek zjutraj, parkirišče pred službo. Motor je ugasnjen, ključ še v ključavnici. Vse je, kot mora biti: otroka sta v šoli, kredit se odplačuje, v koledarju so sestanki. Ti pa sediš in ne moreš odpreti vrat, ker se je nekje med semaforjem in zapornico oglasilo vprašanje, ki ga ni na nobenem seznamu opravil: »Čemu pravzaprav vse to?«

Vprašanje ni dramatično. Ne pride s solzami, prej z nekakšno tiho jasnino, kot bi nekdo za hip ugasnil zvok. Čez deset minut boš pri mizi in odgovarjal na pošto. A nekaj se je premaknilo, in to nekaj se bo vrnilo zvečer, ko bo hiša tiha.

Temu ljudje rečejo eksistencialna kriza. Beseda zveni velika in malo filozofska, opisuje pa nekaj zelo vsakdanjega. V tem zapisu bi rada razložila, kaj se takrat dogaja, kako je to stanje opisal psihiater Irvin Yalom, po čem ga ločiš od depresije in kaj lahko z vprašanjem narediš, ne da bi ga moral še nocoj rešiti.

Kaj je eksistencialna kriza in kaj ni

Eksistencialna kriza ni diagnoza. Ne najdeš je v nobenem diagnostičnem priročniku in nihče ti je ne more »postaviti«. Je ime za obdobje, v katerem vprašanja o smislu, minljivosti, izbiri in pripadnosti, ki jih sicer nosiš nekje v ozadju, stopijo v ospredje in ne dovolijo več, da bi šel mimo njih.

Kriza v psihološkem pomenu ni katastrofa, ampak točka, na kateri dosedanji način ne zadošča več, novega pa še ni. Pri eksistencialni krizi ne odpove služba ali zakon, odpove odgovor. Tisto, kar je dolgo držalo skupaj dneve (»delam za družino«, »ko bo to mimo, bo lažje«, »tako se pač živi«), nenadoma ne nosi več teže.

Pomembno je tudi, česa ta izraz ne pomeni. Ne pomeni, da si razvajen, da preveč razmišljaš ali da ti gre predobro. Vprašanje o smislu ni razkošje sitih. Postavljajo si ga ljudje v vseh okoliščinah, le da ga v času, ko gre za golo preživetje, preglasi nujnost.

Štiri danosti bivanja po Yalomu

Ameriški psihiater Irvin Yalom je leta 1980 v knjigi Existential Psychotherapy opisal štiri dejstva, s katerimi se po njegovem prej ali slej sreča vsak človek, ne glede na to, kje in kako živi. Imenoval jih je končne danosti bivanja. Niso bolezen in niso napaka v mišljenju. So pogoji, pod katerimi smo tu.

Smrt. Vemo, da bomo umrli, in vemo, da bodo umrli ljudje, ki jih imamo radi. Večino časa to vednost držimo na razdalji. Ko se približa, s seboj ne prinese samo strahu pred koncem, ampak tudi neprijetno vprašanje, ali čas do takrat res živim tako, kot bi rad.

Svoboda. Zveni kot darilo, Yalom pa jo opiše kot breme: če za moje življenje ni vnaprej napisanega načrta, sem zanj odgovoren sam. Vsaka izbira pomeni, da drugih možnosti ne bom živel. Kdor ob veliki odločitvi otrpne, pogosto ne okleva zaradi podatkov, ampak zaradi te teže; o tem govori zapis Odločitvena paraliza: ko premišljevanje postane način izogibanja.

Osamljenost. Yalom tu ne misli na to, da nimaš družbe. Misli na dejstvo, da v svoje doživljanje ne moreš nikogar spustiti do konca in da bo vsak od nas nekatere stvari prestal sam. Paradoks je, da prav ljudje, ki to dejstvo zmorejo pogledati, pogosto zmorejo več bližine, ker od drugega ne zahtevajo, da ga izbriše.

Vprašanje smisla. Yalom, ki sam ni veren, je četrto danost imenoval nesmisel: sveta ne dobimo z navodili za uporabo. Veren človek bi isto mesto opisal drugače, kot vprašanje, ali zmore zaupati smislu, ki mu je dan. Skupno obema je, da odgovora ne more nihče živeti namesto tebe.

Imeti smisel in iskati smisel nista isto

Psiholog Michael Steger je s sodelavci leta 2006 sestavil kratek vprašalnik o smislu življenja. Ima deset trditev, razdeljenih v dve skupini po pet. Prva meri, koliko smisla človek v svojem življenju že čuti. Druga meri, kako močno ga išče. Najzanimivejša ugotovitev je bila, da to nista dva konca iste črte. Človek ima lahko veliko smisla in ga še naprej radovedno išče; lahko ga ima malo in ne išče; lahko pa ga ima malo in išče z vso silo.

Ta tretja kombinacija je tista, ki jo doživljamo kot krizo. V Stegerjevih podatkih je bilo močno iskanje v povprečju povezano z več potrtosti in neprijetnih čustev, občuten smisel pa z več zadovoljstva. Iskanje samo torej ni težava. Boli iskanje brez tal pod nogami.

Koristno je vedeti še, da beseda smisel skriva več stvari. Frank Martela in Michael Steger sta leta 2016 predlagala tri: razumljivost (moje življenje se mi zdi povezano, znam si ga razložiti), namen (imam smer, nekaj, k čemur grem) in pomembnost (to, da živim, nekaj šteje). Ljudje v krizi pogosto rečejo »nič nima smisla«, ko pa pogledajo natančneje, manjka en del. Nekdo ima smer, a ne čuti, da kar koli šteje. Drugi ve, da je pomemben svojim otrokom, pa ne ve, kam naprej. To ni malenkost: manjkajoči del pove, kje iskati.

Kdaj se vprašanje prebudi

Redko pride iz nič. Navadno ga prebudi dogodek, ki za hip odstrani vsakdanjo zaveso:

• Smrt bližnjega, posebej starša. Ko umre generacija pred tabo, med tabo in koncem ni več nikogar; o tem pišem v zapisu Smrt starša v odraslosti: izguba, ki jo okolica podceni.
• Bolezen ali zdravniški izvid, tvoj ali tuj, ki pokaže, da telo ni samoumevno.
• Dosežen cilj. Diploma, hiša, napredovanje, prodaja podjetja. Dokler si plezal, je bil smisel vrh. Na vrhu se izkaže, da je bil pot.
• Okrogla obletnica ali sredina življenja, ko prvič računaš nazaj od konca; več v zapisu Kriza srednjih let ni kliše: kaj se takrat v resnici dogaja.
• Rojstvo otroka, ki poleg veselja prinese zavest, kako krhko je vse.
• Izguba okvira, ki je odgovarjal namesto tebe: vere, skupnosti, poklica, zakona.

Dve pogosti različici imata na blogu svoj zapis in ju tu ne ponavljam. Če se je vprašanje odprlo ob delu, ki se ti zdi prazno, preberi Delo brez smisla: kaj psihologija ve o tem, zakaj potrebujemo pomen. Če se je odprlo, ko je dela zmanjkalo, pa Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla.

Eksistencialna kriza ali depresija

To je razlikovanje, pri katerem se splača biti natančen, ker se stanji od zunaj lahko zdita enaki, potrebujeta pa različno pomoč. Stavek »nič nima smisla« je lahko iskreno filozofsko vprašanje. Lahko pa je znak depresije, ki se je oblekla v filozofijo.

Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 za depresivno epizodo zahteva vsaj pet od devetih znakov, ki trajajo vsaj dva tedna, med njimi potrto razpoloženje ali izgubo zanimanja in veselja. Preostali so zelo telesni: spremenjen spanec, tek in teža, utrujenost, upočasnjenost ali nemir, težave z zbranostjo, občutki ničvrednosti in pretirane krivde, misli na smrt. Depresija je stanje celega organizma, ne mnenje o svetu.

Groba razlika je v tem, ali vprašanje še živi. V eksistencialni krizi človeka vprašanje vznemirja: bere, se pogovarja, ponoči piše, jezi se. Okus hrane, glasba in smeh otrok ga še dosežejo, le da ob vsem tem stoji vprašaj. V depresiji vprašanje navadno ni več vprašanje, ampak sklep: »Nič nima smisla in nikoli ga ni imelo.« Za tem ni radovednosti, ampak izčrpanost. Podrobneje o razliki med razpoloženjem in boleznijo pišem v zapisu Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje.

Stanji se ne izključujeta. Dolga, osamljena eksistencialna kriza lahko zdrsne v depresijo, depresija pa pogosto odpre eksistencialna vprašanja. Zato velja preprosto pravilo: če se je poleg vprašanj spremenilo tudi telo (spanec, tek, energija) in to traja več kot dva tedna, se najprej oglasi pri osebnem zdravniku. Včasih so zadaj tudi povsem telesni vzroki, ki jih pokaže osnovni pregled.

In če se vprašanje »čemu vse to« obrne v misel, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, to ni več filozofija. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih 112.

Vera, nevera in isto vprašanje

Rada bi bila tu previdna v obe smeri. Verska izročila so stoletja oblikovala odgovore prav na te štiri danosti: kaj je po smrti, čemu smo svobodni, kdo je z nami, ko smo sami, in čemu vse skupaj. Marsikomu ti odgovori dajejo trdna tla in skupnost, ki jih deli. To ni beg pred vprašanjem, ampak eden od načinov, kako ga živeti.

Enako resno velja, da ljudje brez vere živijo polna, smiselna življenja, v katerih smisel raste iz odnosov, dela, narave, ustvarjanja ali skrbi za druge. Tudi to ni pomanjkljiva različica nečesa, ampak celovit odgovor.

Eksistencialna kriza ne izbira. Veren človek jo lahko doživi kot dvom ali kot občutek, da molitev naleti na tišino. Neveren jo lahko doživi kot nenadno praznino tam, kjer je mislil, da mu nič ne manjka. Posebej težko je, ko se okvir podre: o tem govori zapis Izguba vere ali skupnosti, ki te je držala. O tem, ali in kako lahko vero ali dvom prineseš v terapevtsko sobo, pa Vera in terapija: ali lahko o Bogu govorim s terapevtom. Naloga terapevta ni, da ti ponudi svoj odgovor, ampak da ti pomaga slišati tvojega.

Ko vprašanje izrečeš na glas

Večina ljudi to vprašanje dolgo nosi sama, ker se boji, da bo zvenelo nehvaležno ali pretirano. Pogovor med dvema, ki sta skupaj dvajset let, bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Si v redu? Zadnje čase si nekam odsoten.«
»Ne vem. Vse je v redu. Samo sprašujem se, čemu vse to.«
»Kaj misliš s tem? Ti nisem dovolj? Midva?«
»Ne gre zate. Ko je umrl oče, sem pomislil, da je to torej to. Služba, hiša, potem pa konec.«
»… Tega mi še nisi povedal.«
»Nisem vedel, kako.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj značilnega. Partnerka vprašanje najprej sliši kot sodbo o odnosu, kar je razumljivo, a zgrešeno. Eksistencialno vprašanje skoraj nikoli ni sporočilo »nisi mi dovolj«. Je sporočilo »srečal sem nekaj, pri čemer mi ne moreš pomagati tako, da to popraviš«. Pomagaš pa lahko tako, da ostaneš zraven.

Tu se Yalomova tretja danost pokaže z neobičajne strani. Osamljenosti, ki jo prinese to vprašanje, drug človek ne more odvzeti. Lahko pa ob njej sedi. Razliko med tema dvema vrstama samote opisuje tudi pojem osamljenost v bazi znanja.

Kaj pomaga in kaj ne

Ne pomaga razmišljanje v krogu. Na vprašanje smisla ni mogoče odgovoriti tako, kot rešiš enačbo. Kdor ga poskuša razrešiti ponoči, sam in zgolj z mislimi, navadno pristane v tuhtanju, ki se vrti brez izhoda; zakaj se to zgodi, opisuje zapis Ruminacija: znanstveno ime za vrtenje misli — in zakaj možgani to sploh počnejo.

Pomaga, da vprašanje pomanjšaš. Viktor Frankl, dunajski psihiater, ki je preživel koncentracijska taborišča in o tem napisal knjigo, pri nas prevedeno kot Kljub vsemu rečem življenju da, je trdil, da smisla ne najdemo z vprašanjem »kaj je smisel življenja«, ampak z vprašanjem, kaj življenje pričakuje od mene danes. Opisal je tri poti: nekaj narediti ali ustvariti, nekaj ali nekoga zares doživeti, in zavzeti držo do trpljenja, ki se mu ni mogoče izogniti. Nobena ne zahteva velikega odgovora.

Pomaga pogled na sledi. Yalom v knjigi o strahu pred smrtjo opisuje valovanje: vsak od nas, pogosto ne da bi vedel, pušča kroge vpliva, ki gredo naprej skozi ljudi še dolgo. Kako si nekoga naučil voziti kolo, kako si nekomu prisluhnil, katero besedo si izrekel v pravem trenutku. To ni tolažba namesto odgovora, je pa protiutež občutku, da nič ne šteje.

Pomaga pogovor. Joël Vos in sodelavca so leta 2015 v metaanalizi pregledali terapije, ki izrecno delajo z eksistencialnimi vprašanji. Najbolje so se odrezale tiste, ki so usmerjene v smisel: ljudje so po njih poročali o več smisla in o manj psihične stiske. Raziskav je razmeroma malo in so različno kakovostne, zato je to obetaven, ne dokončen izid.

Sama nisem eksistencialna terapevtka. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo se izobražujem v relacijski družinski terapiji in delam v živo v Ljubljani. Iz tega zornega kota se pri vprašanju smisla pogosto pokaže družinska zgodba: čemu so živeli tvoji starši in stari starši, o čem se pri vas ni govorilo, kako se je v družini umiralo in žalovalo. Tudi odnos do smisla se deduje. Temu je namenjeno daljše srečanje z genogramom Pogled v preteklost.

Vaja: štiri vprašanja na enem listu

Vaja ne odgovori na vprašanje »čemu vse to«. Naredi nekaj skromnejšega: megleno težo razdeli na dele, da vidiš, kateri te ta hip najbolj pritiska. Potrebuješ list papirja in dvajset minut.

1. List razdeli na štiri polja in jih naslovi: minljivost, izbira, samota, smisel.
2. V vsako polje zapiši en stavek, ki je zate ta hip resničen. Na primer: »Bojim se, da bom umrl, ne da bi kaj spremenil.« »Ne vem, ali sem si to življenje izbral ali se mi je zgodilo.« Ne popravljaj in ne lepšaj.
3. Obkroži polje, ob katerem se telo najbolj odzove. Stisk v prsih, cmok v grlu, nemir v nogah. To je del, ki je zdaj najglasnejši; drugi lahko počakajo.
4. K obkroženemu polju zapiši en majhen korak za ta teden. Ne odgovor, korak. Pri minljivosti morda klic človeku, ki ga odlašaš. Pri izbiri ena odločitev, ki jo sprejmeš zavestno. Pri samoti en pogovor, v katerem poveš malo več kot običajno. Pri smislu ura za nekaj, kar ti je bilo nekoč pomembno.
5. List pokaži enemu človeku ali ga vsaj shrani in čez mesec dni poglej, ali je glasno še isto polje.

Če ti je pri četrtem koraku težko ugotoviti, kaj ti sploh je pomembno, si lahko pomagaš s seznamom osebnih vrednot.

Kdaj to ni eksistencialna kriza

Izraz je privlačen, ker stiski da dostojanstvo. Prav zato ga je treba včasih odložiti.

Kadar je to depresija ali telesna bolezen. O tem sem pisala zgoraj. Pogovor o smislu ne zdravi depresije; lahko jo celo poglobi, če človek sklepa, da je kriv, ker odgovora ne najde.

Kadar je težava zelo konkretna. Včasih »nič nima smisla« pomeni »sem v službi, kjer me ponižujejo«, »v zakonu že leta ne govoriva« ali »že tri leta nisem spal celo noč«. Takrat veliko vprašanje zakrije manjše, na katero bi se dalo odgovoriti. Preden iščeš smisel življenja, preveri, ali ne potrebuješ počitka, meje ali spremembe.

Kadar je to žalovanje. Po izgubi svet pogosto izgubi barvo in smisel. To je del žalovanja, ne ločena kriza, in potrebuje predvsem čas in ljudi.

Kadar vprašanja ni. Veliko ljudi živi dobro, ne da bi si kdaj izrecno postavili vprašanje o smislu. To ni površnost. Smisel je lahko živet, ne da bi bil izrečen, in nikomur ni treba v krizo, da bi bilo njegovo življenje vredno.

In nazadnje: ni nujno, da se kriza »reši«. Štiri danosti ostanejo. Kar se spremeni, je, da jih lahko pogledaš, ne da bi ti spodneslo tla. Za marsikoga je to vse, kar je iskal.

Kaj si zapomni

• Eksistencialna kriza ni diagnoza, ampak obdobje, ko vprašanja o smrti, svobodi, osamljenosti in smislu stopijo v ospredje.
• Imeti smisel in iskati smisel sta dve različni stvari; boli predvsem iskanje brez tal pod nogami.
• Od depresije jo loči to, da vprašanje še živi in da telo večinoma deluje. Če sta se spremenila spanec in energija, pojdi k zdravniku; ob mislih na smrt pokliči takoj.
• Vera in nevera sta enakovredna okvira; kriza lahko doleti oba in v obeh je mogoče najti tla.
• Na veliko vprašanje se redko odgovori z razmišljanjem. Pogosteje z majhnim korakom, sledjo, ki jo pustiš, in človekom, ki ostane zraven.