»Ali sem jaz narcis?« Kaj to vprašanje pove o tebi

Ura je skoraj dve zjutraj. Prepir se je končal pred tremi urami, a en stavek še vedno stoji v sobi: »Veš, kaj si ti? Narcis si. Vedno gre samo zate.« Partner že spi, ti pa v temi držiš telefon in v iskalnik vpišeš štiri besede: ali sem jaz narcis. Odpreš prvi test, potem drugega. Pri vprašanju »Rad sem v središču pozornosti« se ustaviš. Včasih res. Je to že dovolj?

To vprašanje si ljudje zastavljajo pogosteje, kot bi si mislil, in skoraj nikoli na glas. Pride po prepiru, po razhodu, po članku o »narcističnih starših«, v katerem si nenadoma zagledal sebe in ne svoje mame. Pride tudi takrat, ko ti kdo od bližnjih to besedo izreče naravnost v obraz.

V tem zapisu ti ne bom povedala, ali si ali nisi. Tega prek zaslona ne more povedati nihče, tudi stroka ne. Lahko pa razložim, kaj beseda narcisizem v psihologiji sploh pomeni, zakaj nekaj narcisizma potrebuje vsak, kako se poteza razlikuje od motnje in kaj je pri tvojem vprašanju v resnici vredno pogledati.

Od kod se to vprašanje vzame

Beseda »narcis« je v zadnjih letih iz strokovnih knjig prešla v vsakdanji pogovor in na družbena omrežja. Tam se uporablja skoraj izključno za druge: za bivše partnerje, šefe, tašče. O tem, kaj takšna raba naredi z besedo in z nami, pišem v zapisu »Narcis«: beseda, ki jo uporabimo prehitro. Tu me zanima druga smer: kaj se zgodi, ko seznam »desetih znakov« bereš in se pri treh ali štirih zdrzneš.

Seznami so napisani tako, da se v njih prepozna skoraj vsak. Si kdaj prekinil sogovornika? Si kdaj pričakoval pohvalo in bil užaljen, ko je ni bilo? Si kdaj v prepiru zagovarjal sebe, namesto da bi slišal drugega? Seveda si. To počnejo vsi ljudje, posebno kadar so utrujeni, prestrašeni ali ranjeni. Seznam pa ne pove tistega, kar je pri oceni osebnosti najpomembnejše: kako pogosto, v koliko različnih odnosih, kako dolgo in s kakšnimi posledicami.

Zato vprašanje »ali sem narcis« redko pride iz mirne radovednosti. Navadno pride iz strahu. In strah je slab diagnostik: vidi predvsem tisto, česar se boji.

Ali drži, da se narcis tega nikoli ne vpraša?

Na spletu boš hitro našel tolažbo: »Če se sprašuješ, ali si narcis, potem zagotovo nisi. Pravi narcis se tega nikoli ne vpraša.« Sliši se lepo, a je preveč preprosto.

Leta 2014 so Sara Konrath in sodelavca objavili niz enajstih študij z več kot 2200 udeleženci, v katerih so preizkusili eno samo vprašanje: »Koliko se strinjaš s trditvijo: sem narcis?« (zraven je bilo pojasnilo, da beseda pomeni egoističen, osredotočen nase in nečimrn). Izkazalo se je, da ljudje, ki na daljših vprašalnikih dosegajo visok rezultat pri narcisizmu, to o sebi kar odkrito povedo. Podobno so ugotovili Erika Carlson in sodelavca: ljudje z izraženimi narcističnimi potezami vedo, da jih drugi vidijo kot arogantne, in se s tem opisom strinjajo. Uvid torej obstaja. Manjka nekaj drugega: to jih ne skrbi kaj dosti, ker lastnosti ne doživljajo kot težavo.

Razlika, ki jo je vredno videti, je torej v tem, kako se vprašaš. Eno je mirna ugotovitev »da, rad sem glavni, pa kaj«. Nekaj povsem drugega je vprašanje ob dveh zjutraj, s stisnjenim želodcem in mislijo: »Kaj če ljudem, ki jih imam rad, delam škodo?« Druga različica vsebuje skrb za drugega in pripravljenost, da bi bil odgovor neprijeten. To ni dokaz, da narcističnih potez nimaš. Je pa znak, da imaš nekaj, s čimer se da delati: zmožnost, da podvomiš vase.

Zdrav narcisizem: del, ki ga potrebuješ

V pogovornem jeziku je narcisizem psovka. V psihologiji je najprej opis nečesa običajnega: potrebe, da se počutiš vreden, da te drugi vidijo in da si na kaj pri sebi ponosen. Psihoanalitik Heinz Kohut je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjal misel, da narcisizem ni nekaj, kar bi moral človek prerasti in pustiti za sabo, ampak ima svojo razvojno pot. Otrok potrebuje odraslega, ki se ga razveseli, ki mu z očmi pove »vidim te in všeč si mi«. Iz tega z leti zrastejo zrele oblike: ambicija, ustvarjalnost, humor na lasten račun, sposobnost, da se veseliš uspeha in preživiš neuspeh.

Zdrav narcisizem je tisto, zaradi česar se prijaviš na razpis, čeprav te lahko zavrnejo. Zaradi česar rečeš »to sem dobro naredil« in ti ni treba takoj dodati »ampak ni nič posebnega«. Zaradi česar preneseš kritiko, ne da bi se ti sesul svet. Kdor ga ima premalo, se pogosto prepozna v zapisih o tem, kako težko je sprejeti pohvalo, ali v opisu, ki sem ga dala zapisu Ko je zunaj vse v redu, znotraj pa praznina: krhka samopodoba.

Težava se torej ne začne pri tem, da si nekdo želi biti viden. Začne se tam, kjer občutek lastne vrednosti postane tako krhek, da ga je treba ves čas braniti, in kjer drugi ljudje postanejo predvsem sredstvo za to obrambo.

Dva obraza: grandiozni in ranljivi

Ko rečemo »narcis«, si večina predstavlja glasnega, samovšečnega človeka, ki govori samo o sebi. To je le en obraz. Psiholog Aaron Pincus in sodelavci so v pregledu raziskav opisali, da ima patološki narcisizem dva izraza, ki ju že desetletja ločujejo tudi drugi avtorji: grandioznega in ranljivega.

Grandiozni izraz je tisti, ki ga poznamo iz filmov: občutek posebnosti, pričakovanje posebne obravnave, potreba po občudovanju, malo zanimanja za to, kako je drugemu. O zdravi in obrambni različici takega nastopa pišem v zapisu Pretirana samozavest: kdaj je zaupanje vase obramba.

Ranljivi izraz je tišji in ga je težje prepoznati, tudi pri sebi. Človek navzven deluje zadržan, sramežljiv, celo skromen. Znotraj pa nosi prepričanje, da bi moral biti nekaj posebnega, in hkrati stalen strah, da ni. Na kritiko se odzove z umikom, zamero ali dnevi tihe užaljenosti. Zavida, a ga je zavisti sram. Veliko premleva, kako so ga drugi spregledali. Pri tem izrazu je v ospredju sram, ne samovšečnost.

Pomembna Pincusova ugotovitev je, da to nista dva tipa ljudi, ampak dve stanji, med katerima ista oseba lahko niha. Ko gre dobro, je v ospredju veličina; ko pride neuspeh ali zavrnitev, se pokaže ranljivost. Oba obraza imata skupno jedro: občutek lastne vrednosti, ki ne stoji sam, ampak ga morajo nenehno podpirati dosežki, občudovanje ali primerjava z drugimi.

Poteza ni motnja

Narcistične poteze so razporejene po ljudeh podobno kot telesna višina: nekdo jih ima manj, nekdo več, večina je nekje vmes. Poteza se okrepi, ko si pod pritiskom, in popusti, ko se počutiš varnega. Pri dvajsetih je navadno bolj izražena kot pri petdesetih.

Narcistična osebnostna motnja je nekaj drugega. Diagnostični priročnik DSM-5 jo opiše kot prodoren vzorec veličine, potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije, ki se začne najpozneje v zgodnji odraslosti in se kaže v različnih okoliščinah; od devetih naštetih meril jih mora biti izpolnjenih vsaj pet. A štetje meril ni dovolj. Za vsako osebnostno motnjo velja še, da je vzorec trajen, tog in da človeku ali njegovi okolici povzroča pomembno stisko ali škodo v odnosih, pri delu in v vsakdanjem življenju.

Stroka ob tem opozarja, da merila v priročniku opisujejo predvsem grandiozni obraz, zato ranljivi izraz v diagnostiki hitro ostane spregledan. To je še en razlog, zakaj spletni vprašalniki niso zanesljivi: merijo tisto, kar je najlažje vprašati.

Diagnozo osebnostne motnje lahko postavi psihiater ali klinični psiholog, po pogovorih in včasih po psihološkem testiranju. Kot stažistka zakonske in družinske terapije diagnoz ne postavljam; kdo sme kaj, sem razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces. Rezultat testa s spleta ni diagnoza, pa tudi stavek, izrečen sredi prepira, ne.

Kaj torej to vprašanje pove o tebi

Če odmislimo diagnozo, ostane bolj uporabno vprašanje: kaj se je v tebi zgodilo, da si to vpisal v iskalnik? Možnosti je več in se med seboj ne izključujejo.

Mogoče si opazil nekaj resničnega. V prepiru si slišal samega sebe in ti ni bilo všeč. Opazil si, da partnerju že tretjič nisi pustil do konca povedati stavka, ali da si njegov uspeh pospremil s pripombo, ki ga je zmanjšala. To je dragocen trenutek. Občutek, ki ga zdaj čutiš, je verjetno krivda, in krivda je čustvo, ki vodi k popravilu.

Mogoče te je preplavil sram. Sram ne reče »naredil sem nekaj slabega«, ampak »slab sem«. Beseda »narcis« je kot nalašč zanj: ni opis dejanja, ampak sodba o celem človeku. Razliko med čustvoma sem opisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna. Kdor je odraščal ob stavkih »ne delaj se pomembnega« ali »kdo pa misliš, da si«, lahko vsako svojo potrebo doživi kot sebičnost in že ob običajni želji po pozornosti posumi, da je z njim nekaj hudo narobe.

Mogoče ti to nekdo ponavlja. Če ti partner ali starš redno govori, da si narcis, sebičen, da misliš samo nase, posebno takrat, ko postaviš mejo ali izraziš svojo potrebo, je vredno pogledati tudi odnos, ne samo sebe. Etiketa je včasih iskrena povratna informacija. Včasih pa je način, da se pogovor o tem, kar si povedal, konča. Psihologija pozna tudi projekcijo: človek drugemu pripiše tisto, česar pri sebi ne prenese.

Mogoče si odraščal ob nekom, ki je bil takšen. Odrasli otroci staršev z izrazitimi narcističnimi vzorci se pogosto bojijo prav tega, da so postali enaki. O tem pišem v zapisu Odraščanje z narcističnim staršem: otrok kot ogledalo.

Kratek primer, kako se etiketa in opis razlikujeta (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj si rekla, da sem narcis. Celo noč sem bral teste.«
»In?«
»Ne vem. Po enem sem, po drugem nisem. Raje mi povej, kaj sem naredil.«
»Ko sem ti povedala za napredovanje, si po dveh stavkih začel govoriti o svojem projektu.«
»To drži. Tega nisem opazil. Povej mi še enkrat, zdaj poslušam.«

V petih vrsticah se je zgodilo več kot v petih testih: beseda, s katero se ne da nič narediti, se je spremenila v dejanje, ki se ga da popraviti.

Boljša vprašanja od »ali sem narcis«

Na vprašanje »ali sem narcis« sta možna le dva odgovora in nobeden ti ne pove, kaj narediti jutri. Koristnejša so vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti z opazovanjem.

• Kaj naredim, ko me kdo kritizira? Se branim, napadem nazaj, utihnem za tri dni ali zmorem čez nekaj časa slišati, kaj je bilo res?
• Ali se znam opravičiti brez »ampak«? O tem, kaj je pravo opravičilo, več v zapisu Kako se opravičiti in kako odpustiti — tudi sebi.
• Ali me zanima, kako je drugemu, tudi kadar to nima zveze z mano? Ne le ali znam pokazati zanimanje, ampak ali ga čutim.
• Ali se lahko veselim uspeha nekoga, ki mi je blizu? In kaj se zgodi v meni, ko mi ne uspe.
• Kaj bi o meni rekli trije ljudje, ki me poznajo dolgo? Ne v prepiru, ampak v mirnem trenutku.

Ta vprašanja ne merijo, ali si »dober« ali »slab« človek. Kažejo, kje si gibljiv in kje se zatakneš. In tam, kjer se zatakneš, je navadno nekaj starega, kar je nekoč imelo smisel.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se na obrambo ne gleda kot na značajsko napako, ampak kot na rešitev, ki jo je otrok našel v odnosih, kakršne je imel. Otrok, ki je bil opažen le, ko je blestel, se nauči blesteti. Otrok, ki je bil za potrebe osramočen, se nauči potrebe skriti in jih zaničevati tudi pri drugih. To ne opraviči vedenja odraslega človeka. Pove pa, kje se da začeti.

Vaja: pet vprašanj po prepiru

Vajo naredi še danes ali po naslednjem nesoglasju, ko se umiriš. Potrebuješ list papirja in deset minut. Namen ni, da se obsodiš ali opravičiš, ampak da besedo »narcis« zamenjaš z opisom.

1. Zapiši, kaj se je zgodilo, kot bi snemala kamera. Brez pridevnikov in brez razlag: kdo je kaj rekel in naredil. »Povedala je za napredovanje. Rekel sem ‘super’ in začel govoriti o svojem projektu.«
2. Zapiši, kaj si čutil tik pred tem. Zavist, strah, da si spregledan, utrujenost? Pogosto se pod »sebičnim« odzivom skriva nekaj ranljivega.
3. Zapiši, kako je bilo verjetno drugemu. En stavek, v njegovih besedah, ne v tvojih. Če ne veš, je to podatek: vprašaj ga.
4. Loči dejanje od sebe. Namesto »sem sebičen« napiši »v tistem trenutku nisem poslušal«. Prvi stavek te ohromi, z drugim lahko nekaj narediš. Pri tem pomaga samosočutje, ki ni popuščanje sebi, ampak pogoj, da zmoreš pogledati brez obrambe.
5. Izberi eno majhno popravilo in ga naredi v štiriindvajsetih urah. Vprašanje, opravičilo brez »ampak« ali preprosto: »Včeraj te nisem slišal. Povej mi še enkrat.«

Če vajo ponoviš nekajkrat, se pokaže vzorec: v katerih okoliščinah se zapreš vase in kaj takrat braniš. To je veliko uporabnejše od rezultata testa.

Kje ta razlaga ne velja

Pomirjujoče sporočilo »vsi imamo malo narcisizma« ima meje in pošteno jih je povedati.

Skrb sama ni spričevalo. To, da te vprašanje muči, še ne pomeni, da tvoje vedenje nikogar ne rani. Človek je lahko iskreno zaskrbljen in hkrati v odnosih dela resno škodo. Če ti več ljudi, neodvisno drug od drugega in v mirnih trenutkih, pove podobno stvar, jo vzemi resno, tudi če se v besedi »narcis« ne prepoznaš.

Če drugega nadzoruješ, ponižuješ ali ustrahuješ, vprašanje ni več »ali sem narcis«, ampak »kako to ustavim«. Diagnoza nasilja ne pojasni in ga ne opraviči. Več v zapisu Ko se prepoznaš kot tisti, ki izvaja nasilje.

Če se besede »narcis« bojiš, ker ti jo nekdo izreka kot kazen, ko poveš svoje mnenje, greš k prijateljem ali rečeš ne, in se ob tej osebi bojiš, potem težava verjetno ni tvoja osebnost. Pogovoriš se lahko na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55; v nevarnosti pokliči 112 ali policijo na 113.

Če te premlevanje o tem, kakšen človek si, ne spusti, če ne spiš, če se pojavijo misli, da bi bilo brez tebe drugim bolje, ne ostani sam s tem. Pokličeš lahko Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), obrneš se lahko tudi na osebnega zdravnika.

In če res želiš vedeti, ali gre za motnjo, je pot do odgovora pregled pri psihiatru ali kliničnem psihologu, ne še en test in ne ta zapis.

Kako pri tem pomaga terapija

Na terapijo ti ni treba priti z odgovorom. Dovolj je vprašanje. V varnem odnosu lahko počasi pogledaš tisto, kar je samemu pretežko: kaj se v tebi zgodi ob kritiki, od kod poznaš občutek, da moraš biti poseben ali pa te ni, kako si se naučil potrebe skrivati ali jih zahtevati. Ne zato, da bi dobil oznako, ampak da bi imel v odnosih več izbire, kot je imaš zdaj.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Kadar se vprašanje vrti okoli tega, kar si prinesel iz družine, je lahko dober začetek daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost, kjer na papirju postane vidno, kako so se v tvoji družini skozi generacije obravnavali pohvala, sram in pozornost.

Kaj si zapomni

• Narcisizem je razpon. Nekaj ga potrebuje vsak: brez njega ni ambicije, ponosa in odpornosti na kritiko.
• Stroka loči grandiozni in ranljivi izraz; oba varujeta krhek občutek lastne vrednosti in ista oseba lahko niha med njima.
• Poteza ni motnja. Motnja je tog, trajen vzorec z jasno škodo, ugotavlja pa jo psihiater ali klinični psiholog, ne spletni test.
• Trditev »kdor se vpraša, ni narcis« je preveč preprosta. Šteje, ali te skrbi, kako je drugim, in ali si pripravljen kaj spremeniti.
• Namesto »ali sem narcis« se vprašaj: kaj sem naredil, kako je bilo drugemu in kaj lahko popravim.