Ko denar reši vse, razen tistega, kar boli

»Vse sem uredil. Hišo, šolanje otrok, oskrbo za starše, ko so se postarali. Ne znam pa urediti tega, da se zjutraj zbudim in ne vem, zakaj bi sploh vstal.«

Takšen stavek nikoli ne pride na začetku pogovora. Pride po dolgem uvodu, v katerem človek najprej razloži, da mu pravzaprav ničesar ne manjka, da ve, kako to zveni, in da se mu zdi skoraj nespodobno, da sploh govori o tem. Ko imaš več, kot si si kdaj predstavljal, je bolečina, ki ostane, nekaj posebej osamljenega. Okolica jo težko razume, ti sam pa ji pogosto ne verjameš.

V tem zapisu ne bom trdila, da denar ne prinaša sreče. To bi bilo preprosto narobe — in tudi nespoštljivo do vseh, ki jim pomanjkanje vsak dan krati spanec. Rada bi pogledala natančneje: kaj raziskave v resnici kažejo o denarju in dobrem počutju, kaj denar zelo dobro reši in česa ne more, ker se tega ne da kupiti, ampak le živeti v odnosu.

Kaj pravijo raziskave o denarju in sreči

Najbolj citirana raziskava o tej temi je izšla leta 2010. Psiholog in Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman in ekonomist Angus Deaton sta analizirala več kot 450.000 odgovorov prebivalcev ZDA iz vsakodnevne Gallupove ankete. Ločila sta dve stvari: kako ljudje ocenjujejo svoje življenje, kadar jih vprašaš, kje so na lestvici od najslabšega do najboljšega možnega, in kako se počutijo iz dneva v dan — koliko veselja, skrbi, žalosti in stresa je bilo včeraj.

Rezultat je postal skoraj pregovor. Ocena življenja je z dohodkom rasla ves čas. Čustveno počutje iz dneva v dan pa se je pri letnem dohodku okoli 75.000 dolarjev ustavilo — nad to mejo dodaten denar ni več opazno zmanjšal žalosti ali stresa.

Zgodba se tu ne konča, in prav je tako. Matthew Killingsworth je leta 2021 objavil raziskavo, v kateri je ljudi prek mobilne aplikacije večkrat na dan vprašal, kako se počutijo v tistem trenutku, in zbral več kot milijon in pol takih posnetkov. Ustavitve pri 75.000 dolarjih ni našel: počutje je v povprečju raslo tudi pri višjih dohodkih. Dve leti pozneje sta Killingsworth in Kahneman skupaj z Barbaro Mellers podatke znova analizirala in razhajanje večinoma pojasnila. Pri večini ljudi se dobro počutje z dohodkom zvišuje še naprej. Pri tistih, ki so najmanj srečni, pa se pri določeni ravni ustavi — dodaten denar njihove bolečine ne odnese.

Pri teh številkah sem previdna, in tudi ti bodi. Gre za povprečja velikih skupin v ZDA, merjena z dohodkom, ne s premoženjem. Ljudje, ki imajo več, kot bodo kdaj porabili, v teh raziskavah niso dobro zastopani. A ena ugotovitev se zdi trdna: denar dobro zmanjšuje bolečino, ki jo povzroča pomanjkanje, bolečine drugega izvora pa ne odstrani.

Dve vprašanji, ki zvenita enako

Razlika med oceno življenja in doživljanjem dneva ni le metodološka podrobnost. Pogosto jo slišim v tem, kako ljudje govorijo o sebi.

»Objektivno mi gre odlično« je odgovor na prvo vprašanje. Človek pogleda svoje življenje od zunaj, kot bi ga gledal kdo drug, in vidi, da je vse na svojem mestu. Na drugo vprašanje — kako je bilo včeraj, ko si prišel domov, ko si zvečer sedel za mizo, ko si ponoči ležal buden — pa lahko odgovori povsem drugače.

Uspešni ljudje so v prvem pogosto mojstri. Navajeni so ocenjevati, meriti, primerjati in dosegati cilje. Drugo vprašanje pa ni vprašanje ocene, ampak izkušnje. Nanj ne moreš odgovoriti z bilanco. In kadar se odgovora na obe vprašanji močno razhajata, nastane posebna zmeda: »Saj imam vse. Zakaj mi je potem tako?«

Podoben razkorak opisujem v zapisu Visokofunkcionalna depresija: ko navzven vse deluje, znotraj pa je prazno. Zunanja slika in notranji občutek nista nujno povezana — in prav pri ljudeh, ki jim navzven gre dobro, notranji občutek najdlje ostane neopažen. Tudi njim samim.

Kar denar dobro reši

Preden pridem do tistega, česar denar ne zmore, je pošteno povedati, kaj zmore. Ljudje z velikim premoženjem pogosto slišijo dve nasprotni sporočili: da so srečneži, ki se ne bi smeli pritoževati, ali da jih je denar pokvaril. Nobeno od obeh ne pomaga in nobeno ni res.

Denar odstrani ogromno skrbi, ki drugim ljudem krojijo dneve. Kupi varnost pred nepredvidenim, dostop do dobre zdravstvene oskrbe, prostor, mir in izobrazbo za otroke. Kupi tudi čas — morda najdragocenejše, kar se sploh da kupiti. Ashley Whillans je s sodelavci pokazala, da ljudje, ki denar porabijo za to, da si kupijo čas — na primer tako, da komu prepustijo opravila, ki jih ne marajo —, poročajo o večjem zadovoljstvu z življenjem.

Vse to je resnično in tega ne gre zmanjševati. Če ti premoženje omogoča, da se ne bojiš računov, je to veliko. Če lahko staršem v starosti zagotoviš dobro oskrbo, je to veliko. Če lahko otrokom odpreš vrata, ki so bila tebi zaprta, je to veliko. Kar sledi, ni kritika denarja. Je le poskus pogledati, kam njegova moč ne seže.

Česar denar ne kupi: bližina, smisel in varnost v odnosih

Med vsemi raziskavami o tem, kaj ljudem v dolgem življenju prinese zdravje in zadovoljstvo, ima posebno mesto Harvardska študija razvoja odraslih. Začela se je leta 1938 in še vedno teče. Njen sedanji vodja Robert Waldinger jo je skupaj z Marcom Schulzem povzel v knjigi The Good Life. Sporočilo je preprosto, skoraj razočarljivo: med vsem, kar so desetletja spremljali, so se kot najpomembnejši za dolgo in zadovoljno življenje izkazali dobri, topli odnosi. Ne dohodek, ne slava, ne dosežki.

Ta ugotovitev ni osamljena. Julianne Holt-Lunstad je s sodelavci v obsežni metaanalizi leta 2010 pokazala, da so imeli ljudje z močnejšimi socialnimi vezmi v opazovanem obdobju opazno večjo verjetnost preživetja — učinek je bil primerljiv z dobro znanimi dejavniki tveganja, kot je kajenje.

Iz tega izhajajo tri stvari, ki jih denar ne more nadomestiti:

• Bližina. Občutek, da te nekdo pozna — ne tvojega položaja, ampak tebe — in da ob njem lahko pokažeš tudi tisto, kar ne deluje. Denar lahko kupi družbo, ne more pa kupiti tega, da bi bil viden.
• Smisel. Občutek, da tvoje življenje nekomu ali nečemu služi. Kaj je smisel in zakaj ga ne moremo dobiti od zunaj, sem razložila v bazi znanja. Njegova odsotnost se pogosto pokaže prav takrat, ko cilji izginejo — kot ob upokojitvi, izgubi vloge in vprašanju smisla ali po prodaji podjetja, o čemer govori zapis Smisel po izstopu.
• Varnost v odnosih. Ne varnost pred zunanjim svetom, ampak notranja gotovost, da odnos zdrži, tudi ko si utrujen, jezen ali neuspešen. Te varnosti ni mogoče zavarovati s pogodbo.

Psihologa Tim Kasser in Richard Ryan sta že v devetdesetih letih opazila še nekaj: ljudje, pri katerih je finančni uspeh na samem vrhu življenjskih ciljev — nad odnosi, osebno rastjo in prispevkom skupnosti —, so v povprečju poročali o slabšem psihičnem počutju. Ne zato, ker bi bil denar slab. Ampak zato, ker cilj, ki zasede vse mesto, izpodrine tiste, ki človeka hranijo.

Zakaj bolečina ob izobilju tako zmede

Ko je človeku hudo, ker je izgubil službo ali ker ne more plačati najemnine, ima njegova bolečina razlago. Okolica jo razume, on sam jo razume. Ko pa je hudo nekomu, ki ima vse, razlage ni — in ravno zato je bolečina težja.

Pogosto jo spremlja sram. »Nimam pravice, da mi je slabo.« »Drugi imajo prave težave.« »Če bi to komu povedal, bi me imel za nehvaležnega.« Ta notranji glas bolečine ne odstrani, samo potisne jo v tišino. Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe« se tu pojavi v posebni obliki — ne kot sram zaradi neuspeha, ampak kot sram zaradi tega, da uspeh ni bil dovolj.

Zraven pride še osamljenost. Ljudje z velikim premoženjem pogosto nimajo nikogar, s komer bi lahko o tem govorili. Prijatelji iz mladosti morda živijo povsem drugačna življenja. Ljudje v sedanjem krogu so pogosto povezani tudi poslovno. Družina ima svoja pričakovanja. Osamljenost ni odvisna od tega, koliko ljudi je okoli tebe, ampak od tega, ali je med njimi kdo, ki mu lahko poveš, kako ti je v resnici.

K temu se pridruži pojav, ki ga poznamo vsi, a se ob izobilju pokaže posebej jasno: navajanje. Kar je bilo včeraj izjemno, je danes običajno. Nova raven udobja hitro postane izhodišče, od katerega se meri naprej. Primerjanje pa se ne ustavi — spremeni se samo krog ljudi, s katerimi se primerjaš. Kaj stalno merjenje z drugimi naredi, sem opisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi.

Takole je lahko videti pogovor, v katerem se ta zmeda prvič ubesedi (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj sem sploh tu. Nimam pravih težav.«
»Kaj pa so prave težave?«
»Ne vem … Da bi bil bolan. Da ne bi imel denarja.«
»In kako ti je, ko zvečer prideš domov?«
»(dolg premor) Tiho je. V hiši je vedno tiho.«
»Mi poveš kaj več o tej tišini?«

Tak pogovor se ne začne pri denarju. Začne se pri tišini, ki je človek ne zna poimenovati, ker se mu zdi, da je nima pravice čutiti.

Ko denar postane jezik ljubezni v družini

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto pogledamo dlje od posameznika — v družino, iz katere prihaja, in v tisto, ki jo je ustvaril. Pri premožnih družinah se pogosto pokaže vzorec, ki ga nihče ni načrtoval: denar je postal način, kako se izraža skrb.

Oče, ki je veliko delal, je otrokom dal vse — razen sebe. Mati je ljubezen kazala z darili, ker nežnosti ni znala ubesediti. Ali pa obratno: starši so izhajali iz pomanjkanja in je bil denar v hiši vir tesnobe, prepirov in sramu. Ko tak otrok odraste in ustvari premoženje, z njim pogosto nezavedno skuša popraviti nekaj, česar denar ne more popraviti.

Christian Gostečnik, utemeljitelj relacijske družinske terapije, piše o tem, kako čustvena vzdušja iz primarne družine nosimo v vse poznejše odnose. Če je bila v otroštvu ljubezen nekaj, kar si je bilo treba prislužiti, lahko odrasel človek doseže še toliko, pa notranji občutek, da je dovolj, ne pride. Ne zato, ker bi bilo dosežkov premalo, ampak ker je rana nastala v odnosu — in se v odnosu tudi celi.

Takšne vzorce se da pregledati na družinskem drevesu čez več generacij. Temu je namenjeno daljše, 90-minutno srečanje z genogramom Pogled v preteklost, na katerem skupaj pogledava, kako se je v tvoji družini govorilo — ali molčalo — o denarju, delu in ljubezni.

Vaja: kaj sem uredil in kaj še boli

Ta vaja traja približno dvajset minut. Potrebuješ list papirja, pisalo in nekaj miru — po možnosti zvečer, ko je dan že za tabo.

Ne gre za to, da bi našel pravilen odgovor. Gre za to, da ločiš dve vrsti težav, ki se v glavi rade pomešajo: tiste, ki jih rešujejo sredstva, in tiste, ki jih rešujejo ljudje.

1. Nariši dva stolpca. Levega naslovi »Kar sem uredil«, desnega »Kar še boli«. V levega napiši vse, kar ti je uspelo urediti — brez skromnosti in brez preskakovanja.
2. Izpolni desni stolpec. Napiši, kaj te v zadnjih tednih teži, tudi če se ti zdi majhno ali »neupravičeno«. Ne ocenjuj, samo zapiši.
3. Ob vsaki točki v desnem stolpcu se vprašaj: bi to rešil denar, če bi ga imel še enkrat toliko? Označi z »da« ali »ne«. Pri večini ljudi so v desnem stolpcu skoraj sami »ne«.
4. Ob vsakem »ne« zapiši ime. Kdo v tvojem življenju je povezan s to bolečino — ker ga pogrešaš, ker ti je blizu ali ker si želiš, da bi ti bil? Če imena ni, zapiši tudi to.
5. Izberi eno ime in en majhen korak. Klic brez razloga, večerja brez telefona, stavek, ki ga dolgo nisi izrekel. Ne rešuj — samo se približaj.

Če na koncu ugotoviš, da v desnem stolpcu ni nobenega imena, to ni neuspeh vaje. Je eno najpomembnejših spoznanj, ki jih lahko prinese.

Kje ta misel ne drži

Rada bi bila poštena tudi do meja tega, kar pišem.

Denar zelo pomaga, kadar ga ni. Vse, kar sem napisala, velja za ljudi, ki imajo dovolj ali več kot dovolj. Za tiste, ki živijo v pomanjkanju, je denar neposredno povezan z zdravjem, mirom in dobrim počutjem, in rek »denar ne prinaša sreče« zanje zveni kot posmeh.

Ni vsaka bolečina zgodba o odnosih. Če že tedne slabo spiš, nimaš volje, nič te ne veseli in ne vidiš izhoda, je v ozadju lahko depresija, ki potrebuje tudi zdravniško oceno — ne glede na to, koliko imaš. Depresija ne sprašuje po premoženju. O tem podrobneje govori zapis Vse imaš, pa si nesrečen. Obišči osebnega zdravnika ali psihiatra. Če se pojavijo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali v nujnem primeru 112.

Ni se ti treba ničemur odpovedati. Ta zapis ne pravi, da bi moral živeti skromneje, da bi bil srečnejši. Moralne lekcije o bogastvu niso moje delo in ne pomagajo nikomur. Vprašanje ni, koliko imaš, ampak kaj ob vsem, kar imaš, v tvojem življenju manjka.

Raziskave so povprečja. Nobena od navedenih raziskav ne pove ničesar o tebi osebno. Lahko si izjema v katerokoli smer — in tvoja izkušnja šteje več kot krivulja.

Kaj lahko prinese terapija

Ljudje, ki so vajeni reševati težave, od terapije pogosto pričakujejo strategijo — načrt, ki bo odpravil neprijeten občutek. Terapija ima včasih tudi to. A pri bolečini, o kateri pišem, je največkrat pomembnejše nekaj drugega: prostor, kjer o njej lahko govoriš, ne da bi se moral opravičevati, da jo sploh imaš.

V terapevtskem odnosu tvoje premoženje ni ne prednost ne težava. Ni se ti treba dokazovati in ni se ti treba skrivati. Lahko pa se zgodi nekaj, česar v drugih odnosih morda dolgo ni bilo: da te nekdo posluša zaradi tebe. Iz te izkušnje se pogosto začne spreminjati tudi to, kako se odpiraš ljudem zunaj terapije.

Včasih se ob tem vrne tudi občutek, ki ga raziskave opisujejo kot hvaležnost — ne kot dolžnost, ki naj bi jo čutil, ker imaš veliko, ampak kot tiho opažanje, da je nekaj dobrega ves čas bilo tu, pa ga nisi mogel občutiti. Te razlike ni mogoče izsiliti. Lahko pa ji narediš prostor.

Srečanja potekajo v živo v Ljubljani, v slovenščini ali angleščini.

Kaj si zapomni

• Raziskave kažejo, da denar dobro zmanjšuje bolečino pomanjkanja, pri najmanj srečnih pa nad določeno ravnjo počutja ne izboljša več.
• Ocena življenja in doživljanje dneva sta dve različni stvari — »objektivno mi gre dobro« in »v hiši je tiho« sta lahko hkrati res.
• Česar denar ne kupi, so bližina, smisel in varnost v odnosih — prav ti pa so najmočneje povezani z dolgim in zadovoljnim življenjem.
• Sram, da ti je hudo, čeprav imaš vse, bolečine ne odstrani, ampak jo potisne v tišino.
• Če se teža vleče tedne, poišči tudi zdravniško pomoč; depresija ne sprašuje po premoženju.