Menjava poklica pri štiridesetih: kaj je res tveganje in kaj samo strah

»Pri štiriinštiridesetih bi bila spet začetnica. Med dvajsetletniki.«

Stavek je bil izrečen tiho, skoraj opravičujoče, kot da bi priznala nekaj nespodobnega. Za njim je stalo dvajset let dela v računovodstvu, dobra plača, ugled in občutek, da zna. Pred njim pa misel, ki se je ni mogla otresti že nekaj let: da bi rada delala z rokami, z ljudmi, v nečem, kar ima konec dneva viden rezultat. Vsakič, ko je to misel izrekla na glas, je takoj dodala: »Ampak to je nora ideja.«

Ni nora. Je pa ideja, ob kateri se hkrati oglasita dve zelo različni stvari: tveganje, ki je resnično in ga je treba vzeti resno, in strah, ki se zna preobleči v tveganje, da ga ne prepoznaš. V tem zapisu bi ju rada pomagala ločiti. Ne zato, da bi te prepričala v menjavo poklica — morda je zate prava odločitev ravno ta, da ostaneš —, ampak zato, da bi se odločal ti in ne tisti del tebe, ki se boji.

Zakaj se vprašanje oglasi prav okoli štiridesetih

Ekonomista David Blanchflower in Andrew Oswald sta leta 2008 na podatkih iz velikega števila držav pokazala, da zadovoljstvo z življenjem skozi življenje v povprečju ne pada enakomerno, ampak riše obliko črke U. Najnižja točka je v srednjih letih, v njunih podatkih okoli sredine štiridesetih, nato pa zadovoljstvo spet počasi raste. Učinek ni velik in o njem raziskovalci še razpravljajo, a se je pokazal v presenetljivo različnih okoljih.

Ne vemo natančno, zakaj je tako. Ena od razlag je, da se v srednjih letih srečamo z razkorakom med tem, kar smo si pri dvajsetih predstavljali, in tem, kar smo res postali. Psiholog Erik Erikson je to obdobje opisal kot napetost med generativnostjo — željo, da za seboj pustiš nekaj, kar ima pomen — in občutkom zastoja. Ko se človek vpraša »ali bom to delal še dvajset let«, pogosto v resnici sprašuje »ali je to tisto, kar bom pustil za sabo«.

Pri štiridesetih je tudi čas videti drugače. Do upokojitve je še dolgo, dovolj dolgo za cel nov poklic. Hkrati pa je prvič zelo jasno, da ga ni neskončno. Ta dvojnost je tisto, kar vprašanje o menjavi poklica naredi tako nujno — in tako strašljivo.

Tveganje in strah nista isto

Ko ljudje opisujejo, zakaj ne zamenjajo poklica, v isto vrečo zmečejo stvari, ki so si zelo različne. »Imam hipoteko« in »prepozno je« zvenita podobno resno. A prvo je tveganje, drugo pa strah.

Tveganje se da izmeriti. Koliko mesecev lahko živiš brez polne plače? Koliko časa in denarja vzame preusposabljanje? Kdo je odvisen od tvojega dohodka? Ali je v novem poklicu dovolj dela? Na ta vprašanja obstajajo odgovori, in čeprav niso vedno prijetni, jih lahko poiščeš, preveriš in nanje pripraviš načrt.

Strah se ne da izmeriti, da pa se ga preizkusiti. »Prepozno je.« »Kaj si bodo mislili?« »Vsa ta leta bodo zaman.« »Nisem tak človek.« Ti stavki se predstavljajo kot dejstva, a so napovedi — in pogosto napovedi, ki jih nihče ni nikoli preveril. Na strah ne odgovoriš s preglednico, ampak z izkušnjo: z majhnim korakom, ki pokaže, ali se napoved uresniči.

Težava je v tem, da se strah rad preobleče v tveganje, ker je tveganje družbeno sprejemljivejše. Laže rečeš »finančno si tega ne morem privoščiti« kot »bojim se, da bom v novem poklicu nesposoben«. Zato se splača vsako oviro, ki jo navedeš, vprašati: ali bi izginila, če bi imel dovolj denarja? Če ne bi, ni bila finančna.

Možni jazi: kdo bi lahko postal

Psihologinji Hazel Markus in Paula Nurius sta leta 1986 opisali pojem, ki se mi zdi pri menjavi poklica zelo uporaben: možni jazi. Vsak od nas v sebi ne nosi le predstave o tem, kdo je, ampak tudi o tem, kdo bi lahko postal — kdo si želi postati in kdo se boji postati. Ti možni jazi niso sanjarjenje. Usmerjajo, kaj opazimo, kam vložimo trud in česa se izogibamo.

Pri menjavi poklica se srečata dva možna jaza. Prvi je tisti, ki si ga želiš: človek, ki dela nekaj, kar ga izpolnjuje. Drugi je tisti, ki se ga bojiš: človek, ki je pri petinštiridesetih vse pustil in mu ni uspelo. Pogosto je drugi bolj živ, bolj podroben in bolj prepričljiv. Prvega si predstavljaš v megli, drugega vidiš do zadnjega detajla — vključno z obrazom tvoje mame, ko ji poveš, da ni šlo.

To ni slučaj. Možni jazi se oblikujejo iz tega, kar smo videli okoli sebe. Če nisi nikoli od blizu videl nikogar, ki je pri štiridesetih uspešno zamenjal poklic, je tvoj »uspešni možni jaz« preprosto slabše narisan. Ne zato, ker ga ni, ampak zato, ker zanj nimaš slik. O tem, kako se identiteta gradi in spreminja skozi življenje, je več v bazi znanja.

Najprej delaj, potem boš vedel

Profesorica organizacijskega vedenja Herminia Ibarra je v knjigi Working Identity sledila ljudem, ki so v srednjih letih zamenjali poklic. Ugotovila je nekaj, kar je v nasprotju z večino nasvetov o karieri. Večina nasvetov pravi: najprej spoznaj sebe, ugotovi, kaj si želiš, nato naredi načrt in ga izvedi. Ljudje, ki jim je menjava uspela, pa so večinoma ravnali obratno. Najprej so poskušali — in šele iz poskusov so izvedeli, kaj si želijo.

Ibarra je opisala tri stvari, ki so jih ti ljudje počeli, pogosto ne da bi se tega zavedali:

• Majhni poskusi. Namesto velike odločitve so naredili nekaj majhnega: tečaj ob vikendih, projekt ob službi, prostovoljno delo, nekaj dni z nekom, ki to delo opravlja.
• Nove povezave. Spoznali so ljudi zunaj svojega dosedanjega kroga. Stari kolegi pogosto, iz dobre volje, vlečejo nazaj v staro identiteto; novi ljudje pokažejo, kaj je mogoče.
• Nova zgodba. Sčasoma so našli način, kako povedati, kako je tisto, kar so bili, povezano s tem, kar postajajo. Ne kot prelom, ampak kot nadaljevanje.

Ta pristop ima eno veliko prednost: zmanjša tveganje in hkrati preizkusi strah. Če pri štiriinštiridesetih preživiš vikend v delavnici in ugotoviš, da te delo z rokami utrudi drugače, kot si predstavljal, nisi ničesar izgubil. Če pa ugotoviš, da si v tistih dveh dneh prvič po letih pozabil pogledati na uro, si dobil podatek, ki ga nobena preglednica ne bi dala.

To ni isto kot življenjski prehod v celoti — o tem, kaj se dogaja ob selitvi, novi službi in novem poglavju, sem pisala v zapisu Nova služba, novo mesto, novo poglavje: psihologija življenjskih prehodov. Tukaj gre za nekaj pred tem: za obdobje, ko še ne veš, ali boš prehod sploh naredil.

Dvajset let ne gre v nič

Eden najmočnejših stavkov, ki ljudi zadrži v poklicu, ki jih ne izpolnjuje, je: »Toliko let sem vložil v to.« Psihologa Hal Arkes in Catherine Blumer sta leta 1985 opisala, kako močno nas pri odločanju vleče tisto, kar smo že vložili — denar, čas, trud —, čeprav tega z nobeno odločitvijo ne moremo več dobiti nazaj. Temu pravijo zmota potopljenih stroškov. Gledališka vstopnica, ki si jo plačal, ni razlog, da ostaneš na predstavi, ki ti ni všeč. Dvajset let študija in dela ni razlog, da delaš še dvajset let nekaj, kar te prazni.

Hkrati pa bi bilo narobe reči, da so ta leta »zaman«. Pri menjavi poklica redko začneš iz nič. Računovodkinja, ki postane vrtnarka, zna voditi posel, brati pogodbe in ravnati s strankami. Inženir, ki postane učitelj, zna razložiti zapleteno stvar korak za korakom. Del tega, kar si bil, greš s sabo. Vprašanje ni, ali bodo leta izgubljena, ampak kateri del teh let boš odnesel naprej.

Pomaga, če to zapišeš. Ne seznam diplom in delovnih mest, ampak seznam stvari, ki jih znaš, in stvari, ki jih rad počneš, neodvisno od tega, kje si se jih naučil. Pogosto se pokaže, da je razdalja med starim in novim manjša, kot se zdi. In če se ti zdi, da brez sedanjega naziva ne bi bil nič vreden, je to vprašanje samo zase — o njem sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost.

Sistem, ki se ne strinja

Menjava poklica nikoli ni samo osebna odločitev. Vpliva na partnerja, na otroke, na starše, na prijatelje, celo na sodelavce. In vsak od teh sistemov se bo na tvojo spremembo nekako odzval.

Doma se lahko zgodi, da partner, ki je leta poslušal, kako nesrečen si v službi, ob napovedi spremembe postane nenadoma zelo previden. To ni nujno nasprotovanje. Pogosto je strah, da se bo ravnovesje, na katerem stoji skupno življenje, premaknilo: kdo bo zaslužil, kdo bo skrbel za otroke, kaj bo z načrti za stanovanje. V družinskem sistemu ena sprememba premakne vse.

Pogovor se lahko odvije nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vedno si govoril, da te služba ubija. Zdaj, ko bi lahko kaj spremenil, pa se ti zdi, da ti jaz to branim?«
»Ne vem. Morda sem upal, da boš ti rekla, naj ne grem.«
»Zakaj?«
»Ker bi potem lahko ostal in ne bi bil jaz kriv, da sem ostal.«

Takšni trenutki so dragoceni, ker pokažejo, da je bila odločitev na skrivaj predana nekomu drugemu. Murray Bowen je zmožnost, da ostaneš v stiku z bližnjimi in hkrati misliš s svojo glavo, imenoval diferenciacija. Pri menjavi poklica je preizkušena na prav poseben način: znaš poslušati skrbi partnerja in staršev, ne da bi jim prepustil odločitev — in ne da bi se jim moral upreti samo zato, da bi dokazal, da odločaš sam?

Tudi starši imajo pogosto svoje mnenje, čeprav si že dolgo odrasel. Za starša je lahko otrokov poklic del lastne zgodbe: »moj sin je zdravnik«, »moja hči je pravnica«. Ko ta poklic zapustiš, se lahko zgodi, da staršem vzameš nekaj, kar so imeli za svoje. O tem, kako se odnos med odraslimi otroki in starši spreminja, piše zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

In nazadnje delovno mesto. V ekipi imaš vlogo, ki je ne bo lahko zapolniti. Sodelavci ti bodo morda rekli »saj si tako dober v tem«. To je kompliment, a tudi sporočilo sistema, ki bi rad ostal tak, kot je. Biti dober v nečem ni isto kot želeti to početi do konca delovne dobe. O odločanju, ali službo sploh zapustiti, piše sorodni zapis Ali naj dam odpoved? Vprašanja, ki povedo več kot seznam za in proti.

Vaja: trije majhni preizkusi

Če že dolgo razmišljaš o drugem poklicu, si v naslednjih treh mesecih postavi nalogo, ki ni »odločiti se«, ampak »izvedeti več«.

1. Zapiši dva možna jaza. Enega, ki si ga želiš postati, in enega, ki se ga bojiš postati. Oba čim bolj konkretno: kje sta zjutraj ob osmih, s kom govorita, kako se počutita v petek zvečer.
2. Loči tveganja od strahov. Napiši vse razloge, zakaj ne bi šlo. Ob vsakem se vprašaj: se da izmeriti ali samo preizkusiti? Za izmerljive zapiši, kje boš poiskal odgovor.
3. Poišči dva človeka, ki to delo opravljata. Prosi ju za pogovor, ne za službo. Vprašaj, kaj je pri delu najtežje, česar od zunaj ni videti, in kako je izgledal njun prvi teden.
4. Naredi en poskus, ki ne zahteva odpovedi. Vikend, tečaj, majhen projekt, nekaj ur prostovoljnega dela. Nekaj, kar lahko narediš ob sedanji službi.
5. Po poskusu zapiši, kaj si opazil v telesu, ne le v mislih. Si bil utrujen ali prazen? Je čas minil prehitro ali prepočasi? Telo ti pogosto pove prej, kot ti to uspe izreči.

Po treh mesecih ne boš nujno vedel, ali boš zamenjal poklic. Boš pa vedel več kot po treh letih premišljevanja. Pri tem ti lahko pomaga tudi orodje kolo življenjskih področij v bazi znanja — da vidiš, ali je nezadovoljstvo res v delu ali v čem drugem.

Kdaj je strah pameten

Doslej sem pisala, kot da je strah predvsem ovira. Pošteno pa je reči, da je strah včasih najpametnejši glas v sobi.

Kadar je menjava poklica beg pred nečim drugim. Nezadovoljstvo pri štiridesetih ni vedno nezadovoljstvo s poklicem. Lahko je izgorelost, ki bi te dohitela v vsakem delu. Lahko je kriza v zvezi, ki jo je laže preusmeriti na službo. Lahko je žalovanje, ki ga še nisi dokončal. Novi poklic tega ne bo rešil. Preden zamenjaš vse, se splača preveriti, ali je težava res tam, kjer jo vidiš.

Kadar je za mislijo depresija. Pri depresiji se vse zdi brez smisla in fantazija o popolnoma drugačnem življenju je lahko ena redkih stvari, ki še prinese malo upanja. To ni slabo, a ni najboljši temelj za veliko odločitev. Če se že tedne počutiš prazno, ne spiš ali nimaš volje do ničesar, se najprej obrni na osebnega zdravnika. Če razmišljaš o tem, da ne bi več živel, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Kadar so tveganja res prevelika. Včasih po vseh izračunih ugotoviš, da menjava zdaj ni mogoča: preveč ljudi je odvisnih od tebe, preusposabljanje je predrago, dela v novem poklicu je premalo. To ni poraz. Lahko pomeni, da menjava ne bo zdaj, ali da bo drugačna, kot si jo predstavljal — delna, postopna, ob strani. In lahko pomeni, da se je vredno vprašati, kaj od tega, kar te vleče v novi poklic, lahko vneseš v sedanje življenje.

Kadar so vprašanja pravna ali finančna. Pri prekinitvi zaposlitve, samostojni dejavnosti ali pravicah v času preusposabljanja ti ne morem svetovati. Za to se obrni na pravnika, sindikat, Zavod RS za zaposlovanje ali finančnega svetovalca, preden kaj podpišeš.

Kako lahko pomaga terapija

Terapija ni karierno svetovanje. Ne bom ti povedala, kateri poklic ti ustreza, niti ti ne bom pomagala sestaviti življenjepisa. Lahko pa skupaj pogledava, kaj vse se oglaša, ko pomisliš na spremembo: čigav glas govori »prepozno je«, zakaj ti je tako pomembno, kaj si bodo mislili drugi, in kaj od tvoje želje je hrepenenje po novem poklicu, kaj pa hrepenenje po čem drugem.

Pogosto se pokaže, da vprašanje »kaj bom delal« zakriva vprašanje »kdo sem, če nisem več to, kar sem bil dvajset let«. Takšno vprašanje si zasluži prostor. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam v živo v Ljubljani — tako s posamezniki kot s pari, kadar odločitev zadeva oba. Kdor bi rad pogledal, kako so se o delu in tveganju odločali ljudje v njegovi družini, lahko izbere daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost.

Če te poleg poklica teži tudi vprašanje, ali ima tvoje delo sploh kakšen pomen, ti bo morda pomagal zapis Delo brez smisla: kaj psihologija ve o tem, zakaj potrebujemo pomen.

Kaj si zapomni

• Zadovoljstvo z življenjem v povprečju doseže najnižjo točko v srednjih letih — vprašanje o menjavi poklica pri štiridesetih je pogosto, ne čudaško.
• Tveganje se da izmeriti, strah pa preizkusiti. Ne odgovarjaj na strah s preglednico in na tveganje s pogumom.
• Po Herminii Ibarra ljudje redko najprej vedo in potem ravnajo — večinoma najprej poskusijo in šele nato vedo.
• Leta, ki si jih vložil, niso razlog, da ostaneš, niso pa niti izgubljena: del tega, kar znaš, greš s sabo.
• Kadar je za željo po menjavi izgorelost, kriza v zvezi ali depresija, najprej poskrbi zanje — novi poklic jih ne bo rešil.