Kompleksna travma: ko se ni zgodilo enkrat, ampak leta

»Nikoli me niso tepli. Ni bilo enega velikega dogodka, ki bi ga lahko pokazala. Samo vsak dan sem ob petih poslušala, kako se odpirajo vrata, in po tem, kako je oče odložil ključe, vedela, ali bo večer miren ali ne. Tako dvanajst let.«

Ko ljudje pripovedujejo takšne zgodbe, se pogosto ustavijo pri istem vprašanju: kako lahko nekaj, kar ni bil »pravi« dogodek, tako dolgo ostane? Nimajo nesreče, ki bi jo lahko datirali, nimajo enega spomina, ki bi ga lahko predelali. Imajo leta. In iz let ni nastal en strah, ampak način, kako so se naučili biti na svetu.

Temu stroka danes reče travma/">kompleksna travma. V tem zapisu bi rada razložila, kaj pomeni, v čem se razlikuje od travme po enkratnem dogodku, kako se pokaže v odraslem življenju in kaj pri njej pomaga — ter kje so meje tega, kar zmore pogovor o njej.

Ena nesreča ali leta

Ko si predstavljamo travmo, si pogosto predstavljamo en dogodek: prometno nesrečo, napad, naravno nesrečo. Kaj se zgodi po takšnem dogodku, sem opisala v zapisu Kaj je travma: ne dogodek, ampak to, kar ostane v telesu. Kompleksna travma pa ne nastane iz enega trenutka. Nastane iz ponavljajočih se izkušenj, ki so trajale dolgo in iz katerih ni bilo mogoče oditi.

Ključni sta dve besedi: ponavljajoče in brez izhoda. Otrok ne more zapustiti družine, v kateri je nasilje ali zanemarjanje. Partnerka v nasilnem odnosu pogosto ne more preprosto oditi — zaradi otrok, denarja, strahu. Otrok, ki ga leta trpinčijo v šoli, mora vsako jutro spet v isti razred. Ujetost je del rane: ne le, da se je hudo dogajalo, ampak da se je dogajalo naprej in naprej, ne glede na to, kaj si naredil.

Pogosto se to zgodi v odnosih, ki bi morali biti vir varnosti. Ko je isti človek hkrati tisti, ki tolaži, in tisti, ki ga je strah, se otrok ne more naučiti preproste stvari: kam se obrniti, ko je hudo. O tem razcepu piše zapis Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu.

Od kod pojem

Psihiatrinja Judith Herman je leta 1992 v strokovnem članku predlagala, da je posttravmatska stresna motnja, kot je bila takrat opisana, preozka za ljudi, ki so preživeli dolgotrajno in ponavljajočo se travmo — zlorabo v otroštvu, nasilje v družini, ujetništvo. Opazila je, da te ljudi ne mučijo le spomini in strah, ampak tudi globoke spremembe v tem, kako doživljajo sebe, svoja čustva in druge ljudi. Predlagala je ime kompleksna PTSM.

Trajalo je skoraj tri desetletja, da je pojem prišel v uradno klasifikacijo. Mednarodna klasifikacija bolezni Svetovne zdravstvene organizacije ICD-11, ki velja od začetka leta 2022, kompleksno posttravmatsko stresno motnjo prvič navaja kot samostojno diagnozo. Ameriški priročnik DSM-5 je ne pozna — tam se te težave opisujejo drugače, kar je eden od razlogov, da se o pojmu v stroki še vedno razpravlja.

Pomembno je tudi, kako velik je problem, iz katerega kompleksna travma pogosto izhaja. V znameniti ameriški raziskavi o neugodnih izkušnjah v otroštvu (ACE), ki so jo Vincent Felitti in sodelavci objavili leta 1998, je več kot polovica odraslih poročala o vsaj eni vrsti takšnih izkušenj — od zlorabe do odraščanja ob staršu z odvisnostjo ali duševno boleznijo. Pri tistih, ki so jih doživeli štiri ali več, je bilo tveganje za depresijo, odvisnost od alkohola in poskus samomora večkrat višje kot pri tistih brez njih. Raziskava ni merila kompleksne travme, pokazala pa je, kako zelo pogosto se ponavljajoče se težke izkušnje v otroštvu nalagajo ena na drugo.

Kaj je pri kompleksni travmi drugače

ICD-11 opiše kompleksno PTSM kot dve plasti. Prva je enaka kot pri »navadni« posttravmatski stresni motnji: podoživljanje v sedanjosti, izogibanje vsemu, kar spominja na travmo, in stalen občutek ogroženosti. Druga plast pa je tisto, kar jo loči — težave, ki jim klasifikacija reče motnje samoorganizacije.

Teh treh težav ne gre razumeti kot »napak značaja«. So posledica tega, česar se otrok ali odrasel v ujetosti nauči, da preživi.

Čustva, ki jih ni mogoče uravnati. Če ob tebi ni bilo nikogar, ki bi te pomiril, se nisi imel kje naučiti, kako se pomiriš sam. Zato čustva pogosto pridejo kot val, ki odnese — ali pa jih sploh ni, ker je bilo varneje ne čutiti. To drugo stanje se včasih stopnjuje v disociacijo, občutek odklopa od sebe ali okolice.

Slika sebe, ki jo je oblikovala rana. Otrok, s katerim ravnajo slabo, skoraj vedno sklepa, da je kriv sam. To je za otroka manj strašno kot spoznanje, da so odrasli, od katerih je odvisen, nevarni. Ta sklep pogosto preživi v odraslost kot globok, tih sram. Več o tem v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Odnosi, v katerih je bližina hkrati želena in nevarna. Kdor se je naučil, da so ljudje nepredvidljivi, je v odnosih stalno na preži. Lahko se drži stran, lahko se oklepa, lahko pa izmenično oboje. Pogosto ponavlja vzorce, ki jih pozna — ne zato, ker bi jih hotel, ampak ker so mu znani.

Kako se pokaže v odraslem življenju

Ljudje s kompleksno travmo pogosto pridejo po pomoč zaradi nečesa povsem drugega. Zaradi izgorelosti, ker so bili vedno tisti, ki zmorejo vse. Zaradi odnosov, ki se vedno znova končajo na podoben način. Zaradi tesnobe, ki nima jasnega vzroka, ali zaradi telesnih težav, za katere zdravniki ne najdejo razlage. Kompleksna travma se le redko predstavi z lastnim imenom.

Pogosta je tudi izjemna funkcionalnost. Mnogi so v otroštvu prevzeli vlogo odraslega — skrbeli za brate in sestre, za razpoloženje starša, za mir v hiši. V odraslosti so zanesljivi, delavni, prilagodljivi. In izčrpani. Kako je, ko otroštva v resnici ni bilo, opisuje zapis Izguba otroštva: ko si moral prehitro odrasti.

Če je bila ogroženost prisotna že od prvih let — še preden je otrok imel besede —, govorimo o posebni obliki, o kateri sem pisala v zapisu Razvojna travma: kaj se zgodi, ko varnosti ni bilo od začetka. Kompleksna travma pa ni omejena na otroštvo; nastane lahko tudi v odraslosti, na primer v dolgoletnem nasilnem odnosu.

Ko preteklost vstopi v sedanji odnos

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej opazujemo, kako se stare izkušnje pokažejo v sedanjih odnosih. Pri kompleksni travmi je to pogosto zelo vidno. Pogovor med partnerjema bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Samo rekel sem, da bom zamudil pol ure. Zakaj si tako tiha?«
»Nisem tiha. V redu je.«
»Ves večer se mi izogibaš.«
»Ko si napisal, da zamudiš, sem začela pospravljati. Vse. Kot da moram, preden prideš, poskrbeti, da ne bo nič narobe.«
»Saj nisem jezen.«
»Vem. Telo pa tega ne ve.«

Nič od tega ni zavestna izbira. Sporočilo o zamudi je sprožilo staro pripravljenost: preden pride on, mora biti vse popolno, sicer bo hudo. Partner, ki tega ne pozna, se počuti zavrnjenega, ona pa se počuti nerazumljeno — in tako se lahko staro ujame v nov krog. Ko oba razumeta, kaj se dogaja, se krog lahko prekine. V paru je to pogosto prvi resnični olajšek: da spoznata, da se ne prepirata zaradi zamude, ampak zaradi nečesa, kar je bilo tu že prej.

Kaj pomaga

Dobra novica je, da kompleksna travma ni usoda. Pregled raziskav, ki so ga leta 2019 objavili Thanos Karatzias in sodelavci, je pokazal, da pomagajo tudi tu metode, ki se uporabljajo pri posttravmatski stresni motnji — na travmo osredotočena kognitivno-vedenjska terapija, izpostavljanje in EMDR. Dodal pa je, da je raziskav, ki bi preučevale prav ljudi s kompleksno obliko, še malo.

Večina strokovnjakov dela po fazah, kot jih je opisala že Herman. Najprej varnost in stabilnost: zunanja varnost (da nasilje ni več prisotno) in notranja (da se človek nauči prepoznati, kdaj ga preplavlja, in se vrniti v okno tolerance). Šele nato predelava spominov. In na koncu ponovna povezanost — z ljudmi, z lastnimi željami, z življenjem, ki ni le preživetje.

O tem, ali mora biti faza stabilizacije vedno dolga, se v stroki razpravlja. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da lahko predolgo odlašanje s predelavo človeku sporoča, da je prekrhek, in da mnogi zmorejo na travmo osredotočeno delo prej, kot se misli. Drugi poudarjajo, da je pri ljudeh z močno disociacijo ali nevarnimi okoliščinami stabilizacija nujna. Odgovor je verjetno odvisen od človeka — in to je odločitev, ki jo skupaj sprejmeta klient in usposobljen strokovnjak.

Kje je moje mesto

Rada bi bila tu odkrita. Nisem specialistka za travmo in ne izvajam ne EMDR ne somatskih metod, ki delajo prek telesnih občutkov, kot sta somatsko doživljanje ali senzomotorična psihoterapija. Za vse to je potrebno posebno usposabljanje. Kot stažistka relacijske družinske terapije pod supervizijo delam z odnosi: s tem, kako se stari vzorci ponavljajo v partnerstvu in družini, in z iskanjem novih načinov, kako biti blizu.

Pri kompleksni travmi je odnos sam pogosto del zdravljenja. Ljudje, ki so bili ranjeni v odnosih, se zdravijo tudi v odnosih — v izkušnji, da je nekdo predvidljiv, da se lahko ne strinjaš brez kazni, da se po nesporazumu odnos popravi. Raziskave o tem, da se varne navezanosti da naučiti tudi v odraslosti, povzema zapis Varne navezanosti se da naučiti. Ko pa so v ospredju podoživljanje, hude disociativne težave ali samopoškodovanje, je potreben strokovnjak, ki je za delo s travmo posebej usposobljen, pogosto v sodelovanju s psihiatrom. Pri tem lahko pomagam poiskati pravo pot.

Vaja: zemljevid varnih točk

Ta vaja ne odpira spominov. Namenjena je prvi fazi — temu, da začneš zavestno zbirati, kar ti daje vsaj malo varnosti. Pri kompleksni travmi je to pogosto težje, kot se sliši, zato si vzemi čas.

1. Vzemi list papirja in na sredino nariši krog — to si ti, danes.
2. Okoli kroga zapiši ljudi, ob katerih se tvoje telo vsaj malo sprosti. Lahko je en sam. Lahko je nekdo iz preteklosti, učiteljica ali soseda. Lahko je žival.
3. Dodaj kraje in stvari: klop v parku, določena odeja, glasba, vonj, ki pomirja.
4. Zraven vsake točke zapiši, kako to čutiš v telesu. Ramena se spustijo? Dihanje se upočasni? Toplota v prsih?
5. Izberi eno točko in jo ta teden namenoma obišči — pokliči človeka, pojdi na klop, zavrti glasbo. Opazi, kaj se zgodi.

Če ti ne pride na misel nič, je tudi to pomemben podatek in ne poraz. Pomeni le, da je zemljevid treba šele narisati — in to je nekaj, kar je mogoče skupaj s strokovnjakom. Pojem, ki opisuje, kako se ob drugem človeku živčni sistem umiri, je v bazi znanja razložen pod koregulacija.

Kje je meja tega pojma

Ni vsako težko otroštvo kompleksna travma. Mnogi ljudje so odraščali v družinah z napetostmi, kritičnostjo ali hladnostjo in nosijo posledice, ki pa ne ustrezajo tej diagnozi. To ne pomeni, da njihova bolečina ne šteje; pomeni le, da potrebujejo drugačen pogled in morda drugačno pomoč.

Diagnoze ne postavljaš sam. Kompleksna PTSM se po simptomih delno prekriva z mejno osebnostno motnjo, depresijo in drugimi stanji; razlikovanje je zahtevno in sodi k psihiatru ali kliničnemu psihologu. Samodiagnoza s pomočjo spleta lahko prinese olajšanje, ker stvari dobijo ime — lahko pa tudi zgreši tisto, kar človek v resnici potrebuje.

Oznaka ni identiteta. Pojem kompleksne travme je dragocen, ker razloži, zakaj je bilo tako težko. Ni pa celota človeka. Mnogi ljudje z dolgotrajnimi hudimi izkušnjami živijo polno, povezano življenje. Da preživetje samo po sebi še ne pomeni moči, je napisano v zapisu »Kar te ne ubije, te okrepi« — zakaj to pri travmi ne drži; da pa je okrevanje mogoče, je prav tako res.

Kdaj ne čakati. Če si še vedno v odnosu, v katerem si ogrožen, je prvi korak zunanja varnost. SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dosegljiv na 080 11 55, v nujnih primerih pokliči 112 ali policijo na 113. Če razmišljaš o samomoru ali samopoškodovanju, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), ali se obrni na svojega zdravnika.

Kaj si zapomni

• Kompleksna travma nastane iz ponavljajočih se, dolgotrajnih izkušenj, iz katerih ni bilo izhoda — pogosto v odnosih, ki bi morali biti varni.
• Od leta 2022 jo klasifikacija ICD-11 navaja kot samostojno diagnozo: jedro PTSM ter težave s čustvi, sliko sebe in odnosi.
• Te težave niso napake značaja, ampak naučeni načini preživetja.
• Okrevanje običajno poteka v fazah: varnost, predelava, povezanost — in ne po ravni črti.
• Diagnozo in zdravljenje vodi usposobljen strokovnjak; odnos, v katerem si varen, je pogosto pomemben del poti.