Varne navezanosti se da naučiti: kaj raziskave pravijo o pridobljeni varnosti v odraslosti

»Če je vse to prišlo iz otroštva, potem je pač tako, ne? Otroštva ne morem zamenjati.«

To mi je rekel moški v štiridesetih, ki je o svoji družini povedal veliko in o sebi zelo malo. Njegov sklep je logičen in razumem, zakaj ga je naredil. Vendar je narobe — ne zato, ker bi bilo lepše, če bi bil, ampak zato, ker to področje spada med redke v psihologiji, kjer imamo dvajsetletne podatke o istih ljudeh in kjer se je pokazalo, da se stvari premikajo.

Izraz, ki opisuje ta premik, je pridobljena varnost. Zanima me predvsem zato, ker se pogosto uporablja preveč veselo. V tem zapisu bom povedala, kaj natanko pomeni, kaj raziskave res kažejo, kje je pojem resno kritiziran in kaj se v praksi premakne hitro, kaj pa ostane počasno. O tem, kako se vzorci ponavljajo, sem pisala ločeno.

Kaj pridobljena varnost pravzaprav pomeni

Pojem izhaja iz načina, kako se navezanost pri odraslih ocenjuje. Ne z vprašalnikom, ampak z uro dolgim intervjujem, ki ga prepišejo dobesedno in ocenijo. Ključno je nekaj, kar zveni nenavadno: ocenjevalca ne zanima, kako lepo ali grdo je bilo otroštvo. Zanima ga, kako človek o njem govori.

Ali pripoved drži skupaj. Ali se splošne trditve ujemajo s konkretnimi spomini. Ali človek ostane pri temi ali ga odnese. Ali zna reči, da je bilo nekaj težkega, ne da bi ga med tem stisnilo v obrambo ali v obtoževanje.

Pridobljeno varni so tisti, ki opišejo težko zgodnjo izkušnjo, njihova pripoved pa je vseeno povezana in pretehtana. Torej ne ljudje brez ran. Ljudje, pri katerih rane niso več raztresene po sobi.

To je po mojem mnenju najbolj uporabna definicija varnosti, kar jih poznam. Ne obljublja mirnega življenja. Obljublja dostop do lastne zgodbe.

Kaj se spremeni in kaj ne

Ljudje pogosto pričakujejo, da bo terapija spremenila to, kar čutijo ob spominih. To se zgodi redkeje, kot si mislimo, in ni glavno merilo. Kar se spremeni, je nekaj drugega.

Spremeni se to, ali je človeku do lastne izkušnje sploh mogoče priti brez tega, da ga preplavi ali da jo mora zanikati. Spremeni se, ali zna hkrati držati dvoje: da je bila mama v stiski in da mu je manjkala. Prej sta ti dve resnici izključevali ena drugo in izbrati je bilo treba eno. Zmožnost, da obe stojita hkrati, je pravzaprav vse.

In spremeni se, kaj človek naredi, ko ga stisne. Ne, da ga ne bi več stisnilo. Ampak da po tistem ne mine tri dni, preden se vrne v stik.

Kaj kažejo dolgoročne študije

Podatkov o istih ljudeh skozi desetletja ni veliko, ker so drage in dolge. Tiste, ki obstajajo, pa povedo dvoje.

Prvo: nekaj stabilnosti je. V znani študiji, ki je iste ljudi ocenila kot dojenčke in nato pri dvajsetih letih, je približno sedem od desetih ostalo v isti široki skupini, varni ali negotovi. To ni malo.

Drugo, in za ta zapis pomembnejše: preostala tretjina se je premaknila, in ta premik ni bil naključen. Povezan je bil z resnimi življenjskimi dogodki — z izgubo starša, s hudo boleznijo v družini, z ločitvijo, z dogodki, ki jih ni bilo malo. Druge raziskave so našle nižjo stabilnost od te. Meta-analize, ki so podatke združile, kažejo, da je stabilnost zmerna: dovolj velika, da vzorec ni naključje, dovolj majhna, da ni usoda.

Iz tega sledi nekaj, kar rada povem naravnost: navezanost se torej premika, in premika se predvsem takrat, kadar se življenje spremeni dovolj močno, da stara pravila ne delujejo več. Terapija je eden od načinov, kako se to zgodi namenoma, in ne edini.

Kje je pojem upravičeno kritiziran

Zdaj razdelek, ki gre proti moji lastni tezi, in mislim, da je najbolj pošten del zapisa.

Pridobljeno varnost se je dolgo ugotavljalo za nazaj: človek je v intervjuju opisal težko otroštvo in imel povezano pripoved, torej smo sklepali, da je varnost pridobil. Ko je raziskovalna skupina to preverila na vzorcu, kjer so imeli podatke o dejanski oskrbi iz otroštva, se je izkazalo, da odrasli, uvrščeni med pridobljeno varne, v otroštvu niso bili deležni slabše oskrbe od drugih varnih. Torej je del tega, kar smo imeli za dokaz spremembe, morda le razlika v tem, kako ljudje o preteklosti pripovedujejo.

Ista skupina je našla še nekaj: pridobljeno varni so poročali o več depresivnih simptomih kot tisti, ki so bili varni ves čas. Kar je smiselno. Kdor je res prehodil pot, pozna težo, ki je drugi ne poznajo.

Kaj to pomeni za bralca? Da je pot resnična, meritev pa slabša, kot bi si želeli. In da si je vredno zapomniti razliko: dokaz imamo za to, da se pripoved da spremeniti. Dokaz, da se s tem prepiše otroštvo, nimamo in ga tudi ne bomo dobili.

Kaj v praksi pomaga

Če iz raziskav vzamem tisto, kar prenese prevod v vsakdan, ostanejo štiri stvari.

Odnos, v katerem se stik po prepiru vrne. To je najmočnejši sestavni del in hkrati najbolj neopazen. Ne gre za odnos brez konfliktov, ampak za odnos, v katerem se po konfliktu nekdo vrne. Če ima človek eno tako zvezo — s partnerjem, s prijateljico, s terapevtko — se v podatkih to pozna.

Delo s pripovedjo. V praksi to pomeni, da človek isto zgodbo pove večkrat in vsakič nekoliko drugače, dokler se ne poveže. Znano je, da se v terapijah, kjer se to sistematično počne, skladnost pripovedi in zmožnost razmišljanja o notranjih stanjih izmerljivo povečata.

Nekdo, ki je bil takrat drugačen. Veliko ljudi ima v otroštvu vsaj enega odraslega, ki je bil predvidljiv — sosedo, trenerja, teto. Ta izkušnja pogosto stoji ob strani in ni vštevana v zgodbo, ker »to ni bila družina«. Pri delu jo je vredno prinesti nazaj v sredino.

In samosočutje, ki je pri tem manj mehko, kot se sliši. Pri ljudeh z negotovim vzorcem je notranji glas praviloma oster, sprememba pripovedi pa se brez mehčanja tega glasu ne obdrži. O tem sem pisala v zapisih o samosočutju in notranjem kritiku.

Zakaj se to sploh da spremeniti

Vprašanje, ki ga dobim skoraj vedno, ko govorimo o otroštvu, je, ali ni prepozno. Če se je nekaj vtisnilo v prvih letih, ali ni to zabetonirano.

Kratek odgovor je, da vzorec ni vtisnjen kot slika, ampak kot pričakovanje. Vsakič, ko se znajdeš v položaju, ki spominja na starega, tvoj živčni sistem napove, kaj se bo zgodilo, in pripravi telo na to napoved. Napoved ni spomin. Je sklep, ki se posodablja, kadar ga izkušnja dovolj pogosto zanika.

Zato tudi ne zadostuje, da nekomu razložiš, da se moti. Prepričanje »če pokažem, kako mi je, bo ta človek odšel« se ne premakne z argumentom, ker ni nastalo iz argumenta. Premakne se, ko človek to pokaže in nekdo ne odide — in ko se to zgodi dovolj velikokrat, da se napoved prepiše. Prav zato so vse poti do pridobljene varnosti odnosne in prav zato so počasne. O tem, kaj o spreminjanju utečenih poti vemo iz nevroznanosti in kje so meje teh razlag, sem pisala v zapisu o nevroplastičnosti in terapiji.

Dodala bi še eno praktično posledico. Ker se napoved posodablja z izkušnjo, so za spremembo pomembnejši drobni, pogosti dogodki kot velika razkritja. Deset kratkih trenutkov, ko poveš, da ti je težko, in dobiš miren odziv, naredi več kot en pretresljiv pogovor ob dveh zjutraj. Terapija, ki se dogaja enkrat tedensko ob isti uri, ni po naključju taka.

Kaj gre hitro in kaj počasi

Pošteno: hitro gre razumevanje. Človek v nekaj tednih vidi svoj vzorec in ga zna poimenovati. To je prijeten del in ljudje takrat pogosto mislijo, da so opravili.

Počasi gre vse ostalo. Prvi odziv v telesu se ne spremeni z uvidom. Še leto ali dve po tem, ko človek natančno ve, kaj se mu dogaja, se bo ob partnerjevem molku še vedno prižgal alarm. Kar se spremeni prej, je čas do popravila in to, kaj v tistem stanju naredi. Alarm ostane, vedenje se premakne. Sčasoma se pogosto zniža tudi alarm, a to je zadnje, ne prvo.

Sem tudi previdna z besedo »predelano«. Ljudje včasih pridejo z željo, da bi otroštvo enkrat za vselej zaprli. Realnejši cilj je, da se stara zgodba oglasi redkeje in da takrat ne prevzame krmila. O tem, po čem se sploh vidi, da se premika, sem pisala v zapisu o znakih, da terapija deluje. In če razmišljaš, da bi začel, je morda uporaben zapis o pripravi na prvi obisk.

Kje bi bila obljuba pretirana

Nekaj stvari moram povedati, tudi če zmanjšajo učinek zapisa.

Varnosti se ne da doseči sam. Vsaj v podatkih ni poti, ki bi bila zgolj notranja. Vsaka opisana pot gre skozi nekoga drugega, in to je za ljudi z izogibajočim vzorcem najtežji del sporočila.

Varnost tudi ni enakomerna. Isti človek je lahko varen v prijateljstvu in negotov v ljubezenski zvezi, ker se stari sistem prižge le tam, kjer je največ na kocki. Napredek v enem odnosu se ne prenese samodejno v drugega.

In pridobljena varnost ni zaščita pred bolečino. Kdor jo je pridobil, ob izgubi trpi enako. Razlika je v tem, ali ob tem ostane v stiku z ljudmi ali ne. To je majhna razlika na papirju in ogromna v življenju.

Nazadnje: če se komu zdi, da se leta trudi in da se ne premakne nič, obstaja resna možnost, da problem ni vzorec navezanosti. Neprepoznana depresija, izgorelost, kronična bolečina ali okoliščine, ki jih ni mogoče spremeniti, se pogosto skrivajo za razlago prek otroštva. Takrat je odgovor drugje.

Kaj si zapomni

Pridobljena varnost ne pomeni, da si preteklost popravil, ampak da si do nje dobil dostop. Meri se po tem, ali pripoved o težkem drži skupaj, ne po tem, kako lepo je bilo. Dolgoročni podatki kažejo zmerno stabilnost in premike, ki so vezani na resnične dogodke — torej ne usode. Sam pojem ima resno metodološko šibkost in to je treba vedeti. Poti do njega gredo vse skozi odnos: skozi zvezo, ki po prepiru zdrži, skozi terapijo, skozi nekoga, ki je bil nekoč drugačen. In najbolj pošteno merilo napredka ni, da te ne stisne več, ampak koliko časa mine, preden se vrneš.