Izguba otroštva: ko si moral prehitro odrasti

»Pri dvanajstih sem vedela, koliko stane elektrika in kdaj mora mami vzeti tableto. Ne vem pa, kdaj sem se nazadnje igrala.«

Stavek je izrečen mimogrede, skoraj z nasmehom, kot zanimivost iz življenjepisa. Človek, ki ga reče, je danes zanesljiv, sposoben, tisti, ki ga v službi pokličejo, ko gre kaj narobe. Prijatelji mu zaupajo skrbi. Sorodniki ga vprašajo za nasvet. Le kadar je sam, ga včasih preplavi utrujenost, za katero ne zna povedati, od kod prihaja. In žalost, za katero se mu zdi, da nima pravice do nje — saj se mu vendar ni zgodilo nič hudega.

Pa se mu je. Ni sicer izgubil nikogar. Izgubil je nekaj, česar nikoli ni imel: otroštvo, v katerem bi lahko bil otrok. V tem zapisu bom pisala o parentifikaciji — o tem, kaj se zgodi, ko otrok prehitro prevzame vlogo odraslega —, in predvsem o žalovanju za nečim, česar ni bilo, ker je to žalovanje, ki ga okolica skoraj nikoli ne prepozna.

Kaj je parentifikacija

Izraz sta v družinsko terapijo uvedla Ivan Boszormenyi-Nagy in Geraldine Spark v knjigi Nevidne lojalnosti (1973). Z njim sta opisala obrnjen odnos: otrok skrbi za starša — praktično ali čustveno —, namesto da bi starš skrbel zanj. Kratko razlago najdeš tudi v bazi znanja pod parentifikacija.

Psiholog Gregory Jurkovic je pozneje ločil dve obliki, ki se v resničnem življenju pogosto prepletata:

• Instrumentalna parentifikacija — otrok opravlja praktične naloge odraslih: kuha, pazi na mlajše brate in sestre, ureja papirje, prevaja staršem na uradih, skrbi za bolnega starša.
• Čustvena parentifikacija — otrok postane starševa opora: tolaži ga, posluša njegove zakonske težave, uravnava njegovo razpoloženje, je njegov zaupnik ali celo nadomestni partner.

Druga oblika je navzven skoraj nevidna. Otrok, ki kuha za brate, je vsaj opažen kot priden. Otrok, ki vsak večer na postelji posluša mamo, kako je nesrečna z očetom, pa je za okolico le »zelo zrel za svoja leta«. In prav ta pohvala je pogosto tisto, kar mu pozneje najbolj otežuje, da bi v svoji zgodbi videl izgubo.

Koliko otrok to doživlja, je težko reči, ker je čustvena parentifikacija v statistikah nevidna. Za praktično skrb pa številke obstajajo: v Angliji je popis prebivalstva leta 2011 naštel okoli 166.000 otrok med petim in sedemnajstim letom, ki redno skrbijo za družinskega člana. Strokovnjaki se strinjajo, da je pravo število višje — veliko otrok tega ne prijavi, ker se jim zdi samoumevno ali ker se bojijo posledic za družino.

Pomoč doma ni isto kot izguba otroštva

Preden gremo naprej, je pomembno razlikovanje. Otrok, ki pomaga pri pospravljanju, pazi na mlajšo sestro, ko gre mama k zdravniku, ali v času očetove bolezni prevzame več kot sicer, ni nujno parentificiran. Odgovornost, primerna starosti, otroku koristi — uči ga, da je del skupnosti, in mu daje občutek, da zmore.

Jurkovic zato govori o destruktivni parentifikaciji, ko so izpolnjeni nekateri pogoji: skrb traja dolgo, ne le v kriznem obdobju; naloge presegajo otrokovo starost in moči; njegov prispevek ostane neviden ali samoumeven; in predvsem — nikogar ni, ki bi v tem času skrbel zanj. Otrok daje, ne dobi pa nazaj ne priznanja ne zaščite.

Boszormenyi-Nagy je to opisal z besedami pravičnosti. V vsaki družini teče nevidno knjigovodstvo dajanja in prejemanja. Ko otrok daje veliko več, kot dobi, in tega nihče ne pripozna, ostane v njem občutek dolga, ki ga ne more poravnati — niti z ene niti z druge strani.

Zakaj je to izguba, četudi se ni zgodilo »nič hudega«

Večina izgub ima obliko dogodka. Nekdo umre, odnos se konča, službe ni več. Izguba otroštva pa nima datuma. Ni trenutka, ko bi se otroštvo končalo — samo počasi, neopazno se je umikalo nečemu drugemu. Zato je tudi ni mogoče objokovati na način, kot objokujemo smrt.

Kar se izgubi, je v resnici cel niz stvari, ki bi morale biti, pa jih ni bilo: brezskrbnost, občutek, da bo za težave poskrbel nekdo drug, pravica biti nespameten, jezen, otročji. Izkušnja, da tvoja čustva nekdo sprejme in pomiri, namesto da ti pomiruješ njegova. Čas za igro, za dolgčas, za neodgovornost.

Pauline Boss je za izgube, ki nimajo jasne oblike, skovala izraz dvoumna izguba, Kenneth Doka pa je opisal nepriznano žalovanje — žalovanje, ki ga okolica ne vidi kot upravičenega. Izguba otroštva spada v obe skupini. O drugi več pišem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Žalovanje za otroštvom je dvojno nepriznano: ne prizna ga okolica in pogosto ga ne prizna niti človek sam.

Kako se to pokaže v odraslosti

Parentificirani otroci odrastejo v odrasle, ki jih je enostavno imeti rad. So zanesljivi, empatični, organizirani. Znajo prebrati sobo, preden kdo spregovori. Ne delajo težav. Prav zato se dolgo ne vidi, kaj jih stane.

Pregledna metaanaliza Lise Hooper in sodelavcev (2011) je pokazala, da je parentifikacija v otroštvu povezana z več duševnimi stiskami v odraslosti — povezava ni velika in ne pomeni, da bo vsak parentificiran otrok trpel, je pa dosledna. V terapevtski sobi se kaže na nekaj značilnih načinov:

• Težko prosiš za pomoč. Prošnja se ti zdi kot breme, ki ga nalagaš drugim, ali kot priznanje šibkosti.
• Svoje potrebe se ti zdijo pretirane. Ko si utrujen ali žalosten, se najprej vprašaš, ali imaš do tega pravico.
• Razpoloženja drugih čutiš močneje kot svoja. Veš, kako je partnerju, preden on sam ve. Kako je tebi, pa pogosto ne.
• Počitek in igra ti ne gresta. Prosti čas zapolniš z opravki ali pa ob njem postaneš nemiren.
• V odnosih skrbiš. Pogosto se znajdeš ob ljudeh, ki potrebujejo reševanje — o tem vzorcu pišem v zapisu Sozavisnost: ko rešuješ drugega in izgubiš sebe.

Ta seznam ni diagnoza. Je opis prilagoditve, ki je bila nekoč pametna. Otrok, ki je moral skrbeti za starša, je naredil najboljše, kar je mogel, da bi družina zdržala. Težava ni v tem, da se je tega naučil, ampak v tem, da se te vloge kot odrasel ne more več odložiti, tudi ko je ne potrebuje.

Od kod pride: ko starš ne zmore

Parentifikacija skoraj nikoli ni posledica tega, da bi starši otroka hoteli izkoristiti. Najpogosteje nastane, ko starš sam ne zmore: zaradi bolezni, depresije, odvisnosti, ločitve, smrti partnerja, revščine, priseljenstva ali preprosto zato, ker so tudi njega v otroštvu postavili v vlogo odraslega. O eni najpogostejših okoliščin pišem v zapisu Odraščanje ob starševem pitju.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na to gledamo skozi generacije. Christian Gostečnik opisuje, kako se nepredelana čustva prenašajo iz roda v rod: mama, ki kot deklica ni smela biti žalostna, ker je morala tolažiti svojo mamo, bo pogosto nezavedno iskala tolažbo pri svoji hčeri. Ne zato, ker bi bila slaba mati, ampak ker drugačnega odnosa ne pozna. Ko to razumemo, se iskanje krivca nekoliko umiri — odgovornost ostane, a postane bolj človeška.

To je tudi razlog, zakaj ta zapis ne govori o vlogah, kot so junak, grešni kozel ali nevidni otrok. Tiste vloge opisujejo, kako se družina razporedi okoli stiske; o njih pišem v zapisu Vloge v družini. Tu me zanima nekaj drugega: kaj ostane v človeku, ko vlogo enkrat odloži — praznina na mestu, kjer bi moralo biti otroštvo.

Žalovanje za otroštvom, ki ga ni bilo

Ko odrasel, ki je bil parentificiran otrok, začne o tem govoriti, pogosto najprej pride jeza. Na starše, ki niso videli. Na sorodnike, ki so ga hvalili, namesto da bi pomagali. Na šolo, ki je opazila le dobre ocene. Jeza je pomembna in upravičena — pove, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo.

Pod jezo pa je največkrat žalost. In ta je težja, ker nima predmeta. Ne moreš obiskati groba otroštva. Ne moreš pogledati fotografij in se spomniti, kako je bilo lepo, ker lepega ni bilo dovolj. Žaluješ za podobo: za deklico, ki bi se lahko brezskrbno igrala, za fantom, ki bi ga kdo vprašal, kako je v šoli, in bi ga zanimal odgovor.

Žalovanje za otroštvom zato ne pomeni, da se zgodba spremeni. Pomeni, da se končno lahko čuti. Kot pri vsakem žalovanju ne gre po ravni poti — o tem, zakaj klasične faze ne opišejo resničnosti, pišem v zapisu Faze žalovanja so mit, splošno razlago pa najdeš v bazi znanja pod žalovanje.

Pogovor v terapiji gre včasih takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj ni bilo tako hudo. Drugi so imeli veliko huje.«
»Morda. Kaj pa bi rekla, če bi ti to zgodbo povedala neka druga dvanajstletnica?«
»Da je … da je bilo to preveč zanjo.«
»In zate?«
»Zame je bilo normalno. Tako je pač bilo.«
»Mogoče je bilo normalno. In hkrati preveč.«

Ta trenutek, ko človek pogleda nase z enakim sočutjem, kot bi pogledal tujega otroka, je pogosto začetek žalovanja. Ni dramatičen. Včasih so samo solze, ki jih dolgo ni bilo.

Kaj pomaga

Žalovanje za otroštvom ni nekaj, kar se reši v enem večeru. Je proces, ki gre počasi in se vrača. A nekaj stvari ga olajša.

Poimenovati. Že to, da izkušnja dobi ime, ljudem pogosto prinese olajšanje. »Nisem bil samo priden. Bil sem otrok, ki je skrbel za odraslega.« Ime premakne zgodbo od osebne napake k nečemu, kar se je zgodilo.

Ločiti spretnost od vloge. Sposobnost brati druge, skrbeti in organizirati je resnična in dragocena. Ni je treba zavreči. Treba pa je izbirati, kdaj jo uporabiš — in se naučiti, da ni tvoja dolžnost v vsakem prostoru.

Učiti se prejemati. To je za večino najtežji del. Ko ti nekdo ponudi pomoč, je ne zavrni takoj. Ko te kdo vpraša, kako si, poskusi odgovoriti po resnici. Pri tem lahko pomaga razumevanje mej — ne le tega, kako jih postaviti drugim, ampak tudi tega, kje se konča tvoja odgovornost.

Sočutje do otroka, ki si bil. Mnogi parentificirani ljudje do sebe ravnajo tako, kot so se naučili: strogo, zahtevno, brez potrpljenja. Raziskave Kristin Neff kažejo, da je samosočutje povezano z manj tesnobe in manj samokritičnosti — in da se ga je mogoče naučiti.

Odnos s starši na novo. Nekateri se odločijo s starši spregovoriti o tem, kar se je dogajalo, drugi ne. Oboje je lahko prav. Ker je odnos s starši pogosto še vedno živ — in pogosto še vedno parentificiran —, ga je smiselno premisliti posebej. Več o tem v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Vaja: pismo otroku, ki si bil

Vaja vzame dvajset minut. Naredi jo v miru, ko imaš po njej še nekaj časa zase.

1. Poišči fotografijo iz obdobja, ko si začel skrbeti za druge — ali pa si samo predstavljaj, kako si bil takrat videti. Koliko let si imel? Kaj si nosil?
2. Zapiši tri stvari, ki si jih takrat delal in jih otrok tvoje starosti ne bi smel. Brez olepševanja, brez »saj ni bilo tako hudo«.
3. Zapiši tri stvari, ki si jih takrat potreboval, pa jih nisi dobil. Lahko so majhne: da te kdo pobere iz šole, da ti kdo reče, da ni tvoja naloga.
4. Napiši otroku kratko pismo iz današnje perspektive. Začni s »Vidim, da si …« in povej, kaj vidiš. Ne svetuj mu, samo ga opazi.
5. Opazi, kaj se zgodi v telesu, ko pismo prebereš na glas. Ne glede na to, ali je to žalost, jeza, praznina ali nič — zapiši, kar je, in pismo shrani.

Če te vaja preplavi tako, da se ne moreš umiriti, jo prekini. To ni neuspeh — je znak, da je to delo bolje opraviti s spremljavo, v terapiji, kjer je nekdo ob tebi.

Kje ta pogled ne velja

Rada bi bila tu poštena, ker je parentifikacija postala modna beseda in se je hitro zlorabi.

Ni vsaka odgovornost v otroštvu rana. Raziskave kažejo tudi drugo stran: otroci, ki so skrbeli za druge, a so za to dobili priznanje in so imeli ob sebi vsaj enega odraslega, ki je skrbel zanje, pogosto razvijejo pravo kompetenco in sočutje, brez dolgotrajnih posledic. Jurkovic sam je poudarjal, da je odločilna pravičnost, ne količina dela.

Kultura šteje. V mnogih družinah, tudi na našem podeželju, so otroci od nekdaj delali na kmetiji in skrbeli za mlajše. Merilo ni, koliko je otrok pomagal v primerjavi z današnjimi otroki v mestu, ampak ali je ob tem še imel prostor za lastne potrebe in čustva.

Ime ni sodba nad starši. Lahko priznaš, da si izgubil otroštvo, in hkrati veš, da so starši delali, kar so zmogli. Žalovanje ne zahteva krivca. Če te ideja parentifikacije vodi le v obtoževanje, ostaneš v isti vlogi — še vedno se ukvarjaš s starši, ne s sabo.

Ni vse parentifikacija. Če te utrujenost, praznina ali žalost spremljajo vsak dan, je smiselno pomisliti tudi na depresijo ali izgorelost in se posvetovati z zdravnikom. Zgodba iz otroštva lahko razloži marsikaj, ne pa vsega.

Kdaj poiskati pomoč

Veliko ljudi s to izkušnjo živi dobro življenje in se z njo sooči sami, s pomočjo partnerja ali prijateljev. Terapija je smiselna, ko opaziš, da se isti vzorec ponavlja v odnosih, ko ne zmoreš počivati, ko te ob vsaki prošnji preplavi krivda ali ko se žalost, ki si jo dolgo odrival, začne vračati v valovih.

V terapiji to delo ne poteka kot analiza preteklosti, ampak kot nova izkušnja: odnos, v katerem lahko končno nekdo skrbi zate, ti pa tega ni treba zaslužiti. Za ljudi, ki so vse življenje skrbeli za druge, je to sprva pogosto nenavadno neprijetno. In prav to je pomemben del dela.

Če te je ob branju česa preplavilo in nimaš s kom govoriti, lahko kadarkoli pokličeš Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan) ali Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00).

Kaj si zapomni

• Parentifikacija pomeni, da otrok dolgotrajno skrbi za starša — praktično ali čustveno —, namesto da bi starš skrbel zanj.
• Škodljiva postane, ko je dolgotrajna, presega otrokove moči in ni nikogar, ki bi skrbel za otroka samega.
• Izguba otroštva je nepriznana izguba: nima datuma in pogosto je ne prizna niti človek sam.
• Žalovanje ne spremeni zgodbe, omogoči pa, da se jo končno lahko čuti — in da se vloga odloži.
• Spretnosti, ki si se jih naučil, ostanejo tvoje; učiti se moraš predvsem prejemati.