Varuške in otroci: ko otroke vzgajajo tudi drugi

Triletni Luka pade na pragu terase. Za trenutek je tiho, potem zajoka in steče — mimo mame, ki je ravno prišla domov in počepnila, da bi ga ujela, naravnost v naročje varuške. »Ana, boli!«

Mama ostane na pol sklonjena. Nihče ne reče ničesar. Varuška otroka potolaži, mama se nasmehne in gre odložit torbico. Zvečer pa, ko je hiša tiha, se ji ta prizor vrača znova in znova. Ali me ima manj rad? Ali sem ga izgubila? Ali sem slaba mama, ker me ni bilo?

Če ti je ta prizor znan, nisi sam. Veliko staršev, ki jim pri vzgoji pomaga varuška, stari starši ali kdo drug, pozna ta drobni ubod. V tem zapisu bom razložila, kaj raziskave navezanosti pravijo o otrocih, ki jih vzgaja več ljudi, zakaj Lukov tek k varuški ni slab znak, kaj otrok potrebuje od varuške in kaj od staršev — in kako otroku pomagati, ko varuška nekoč odide.

Ko otrok steče k drugemu

Začnimo pri ubodu, ker je resničen in ker si zasluži, da ga vzamemo resno. Ko otrok v stiski izbere nekoga drugega, se v starših lahko sproži star, globok strah: da niso dovolj, da jih je kdo nadomestil, da so zamudili nekaj, česar se ne da več nadoknaditi. Pri starših, ki veliko delajo ali potujejo, se temu pogosto pridruži krivda — in krivda rada poišče dokaz. Otrokov tek k varuški se ponudi kot popoln dokaz.

A otroci ne tečejo k tistemu, ki ga imajo najraje. V trenutku bolečine tečejo k tistemu, ki je najbližji in ki je bil tam ves dan. Ana je Luko videla pasti, ve, kje se je udaril, in je bila zadnjih osem ur njegova trdna točka. Mama je prišla pred minuto. Luka je naredil natanko to, kar naredi otrok z dobro razvito navezanostjo: v stiski je poiskal varno osebo, ki je bila na voljo. To je dobra novica — pomeni, da se je otrok naučil, da ga ljudje okrog njega tolažijo.

Otrok zmore imeti več kot enega človeka

John Bowlby, oče teorije navezanosti, je sprva poudarjal eno glavno navezovalno osebo, navadno mater. Že kmalu pa je postalo jasno, da je slika bogatejša. Rudolph Schaffer in Peggy Emerson sta v Glasgowu leta 1964 spremljala 60 dojenčkov od rojstva do 18. meseca. Ugotovila sta, da je imela večina otrok ob koncu raziskave več navezovalnih oseb — mamo, očeta, stare starše, starejše brate in sestre. In ni bilo nujno, da je bila najmočnejša navezanost na tistega, ki je otroka hranil in previjal, ampak na tistega, ki se je nanj odzival in se z njim ukvarjal.

Poznejše raziskave so to potrdile tudi za ljudi zunaj družine. Lieselotte Ahnert, Martin Pinquart in Michael Lamb so v metaanalizi raziskav o odnosih otrok z vzgojiteljicami in drugimi skrbniki ugotovili, da se otroci nanje lahko varno navežejo. Ta navezanost pa ne nadomesti navezanosti na starša, ampak teče vzporedno. Otrok ima lahko varno navezanost na mamo, varno na očeta in varno na varuško — in vsaka je svoja.

Ključna je tudi tretja ugotovitev. Velika ameriška raziskava NICHD o zgodnjem varstvu je v devetdesetih letih spremljala več kot tisoč otrok in preverjala, ali varstvo zunaj družine samo po sebi ogrozi navezanost na mamo. Odgovor je bil v glavnem ne. Kar je napovedovalo negotovo navezanost, je bila predvsem manjša občutljivost staršev, tveganje pa je naraslo, ko se je ta združila z veliko urami ali slabim varstvom. Z drugimi besedami: ni toliko pomembno, koliko ur je otrok z varuško, kot to, kaj se zgodi v urah, ko je s tabo.

Več o tem, kako nastanejo vzorci navezanosti, najdeš v zapisu Tipi navezanosti: štirje vzorci, po katerih se učimo bližine in v bazi znanja pod geslom navezanost.

Kaj otrok potrebuje od varuške

Dobra varuška ni le nekdo, ki poskrbi, da je otrok sit, čist in na varnem. Za majhnega otroka je, dokler sta starša odsotna, varna baza: oseba, od katere se lahko oddalji, da raziskuje, in h kateri se vrne, ko ga kaj prestraši. Zato so pri varuški pomembne stvari, ki jih v življenjepisu ne najdeš.

• Odzivnost. Ali opazi, ko je otroku hudo, preden začne jokati na ves glas? Ali se odzove z bližino ali z rešitvijo?
• Stalnost. Za otroka je ena ista varuška tri leta veliko več vredna od treh izvrstnih, ki se zamenjajo vsako leto.
• Umirjenost. Otrok se ob odraslem uči umiriti — temu rečemo koregulacija. Napet, prestrašen skrbnik tega ne more dati, pa naj bo še tako izobražen.
• Lojalnost do staršev. Dobra varuška otroku pomaga, da ima rad starše, ne da jih tekmuje z njimi. Pred otrokom o njih ne govori slabo in mu pomaga čakati na njihov prihod.

Kaj otrok potrebuje od staršev, ko ga varujejo drugi

Starši, ki veliko delajo, pogosto mislijo, da morajo količino nadomestiti s kakovostjo — z izleti, darili, posebnimi doživetji. Otrok pa ne potrebuje predvsem posebnega. Potrebuje predvidljivo: da ve, kdaj prideš, da te ob prihodu dobi celega, ne s telefonom v roki, in da ima s tabo nekaj, kar je samo vajino. Kopanje zvečer. Ista pravljica. Sobotni zajtrk.

Pomemben je tudi trenutek prihoda. Mnogi otroci staršu ob vrnitvi pokažejo najslabšo plat — jokajo, se jezijo, se obrnejo stran. To ni zavrnitev, ampak pogosto ravno nasprotno: s tabo si upajo izpustiti, kar so ves dan zadrževali. Pri varuški so bili »pridni«, pri tebi so lahko utrujeni. Kako se vzorec navezanosti prenaša iz staršev na otroka, opisujem v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.

Starševska krivda in ljubosumje

Krivda je pri starših, ki jim pomagajo drugi, skoraj neizogibna, posebej pri mamah. Družba jim pošilja nasprotujoča si sporočila: bodi uspešna, a bodi doma; najemi pomoč, a ne pusti, da otroka vzgaja nekdo drug. O tem sem več pisala v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame.

Ob krivdi se rado pojavi še ljubosumje — na varuško, ki otroka vidi več, ki ve, katero risanko ima rad ta teden, ki ji otrok prvi pove novo besedo. Ljubosumje ni sramotno. Je znak, da ti je mar. Postane pa težava, ko začne voditi ravnanje: ko se varuška zamenja, ker se je otrok nanjo preveč navezal, ali ko starš začne otroka spraševati, koga ima raje. Takole bi se lahko slišal pogovor med staršema, ki se s tem spopadata (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

Maja: »Danes je spet stekel k Ani. Mogoče bi morala poiskati drugo varuško. Preveč se je navezal.«
Tomaž: »Bi res hotela, da izgubi nekoga, ki ga ima rad, zato da bi bilo tebi lažje?«
Maja (po tišini): »Ne. Hočem samo vedeti, da sem mu še vedno mama.«
Tomaž: »Si. Zato pa zvečer, ko ne more zaspati, kliče tebe, ne Ane.«

Maja v tem prizoru ne potrebuje druge varuške. Potrebuje nekoga, ki ji pomaga ločiti dvoje: kaj čuti ona in kaj potrebuje otrok. Kadar ta krivda ne popusti in se širi na druga področja, je vredno pogledati, od kod izvira — pogosto iz lastnega otroštva.

Sodelovanje: varuška ni tekmica

Otroku najbolj pomaga, če odrasli okrog njega delujejo kot ekipa. To ne pomeni, da mora biti vse enako — otroci zlahka razumejo, da so pri varuški malo drugačna pravila kot pri mami. Pomeni pa, da se odrasli o pomembnih stvareh dogovorijo in da drug drugega pred otrokom ne spodkopavajo.

V premožnih družinah se pogosto zgodi še nekaj: varuška postane priča družinskim napetostim in nehote vstopi v trikotnik. En starš se ji zaupa o drugem, drugi jo prosi, naj pove, kaj se dogaja doma. Ko se starša razhajata, lahko varuška postane celo zaveznica ene strani — in otrok, ki je navezan nanjo, s tem izgubi še en neodvisen pristan. Kako otroka zaščititi pred sporom staršev, opisujem v zapisu Ločitev z velikim premoženjem: kako zaščititi otroke pred bojem.

Pomaga nekaj preprostih dogovorov: kratek pogovor ob vsaki predaji, skupna pravila za spanje, hrano in zaslone, in jasnost, da o starševskih sporih varuška ne sliši in ne prenaša ničesar.

Ko varuška odide

Varuške odidejo. Otrok gre v vrtec, družina se preseli, varuška dobi drugo delo ali se upokoji. Za odrasle je to kadrovska sprememba. Za otroka, ki je bil na varuško navezan, je izguba — včasih prva prava izguba v življenju.

James in Joyce Robertson sta v šestdesetih in sedemdesetih letih posnela znamenite filme o majhnih otrocih, ki so bili za nekaj dni ali tednov ločeni od svojih ljudi. Pokazala sta, kako zelo otroke prizadene nenadna, nerazložena ločitev — in kako jim pomaga, če jih skozi ločitev vodi nekdo, ki ga poznajo, in če se lahko o odsotnem pogovarjajo. Isto velja za slovo od varuške: otroka ne prizadene toliko to, da varuška odide, kot to, kako odide.

Otrok bo morda nekaj časa bolj jokav, bolj se bo oklepal staršev, slabše bo spal ali bo nazadoval pri stvareh, ki jih je že znal. To je žalovanje po meri majhnega človeka in ga ni treba ustavljati. Pomaga, če o varuški govoriš, ko jo omeni, namesto da temo preusmeriš. Če je slovo res dobro, otrok iz njega ne odnese le izgube, ampak tudi izkušnjo, da se ljudje lahko poslovijo z ljubeznijo.

Morda je vredno pomisliti tudi nase. Tudi ti si se na varuško navezal, ji zaupal najdragocenejše, kar imaš, in jo videl vsak dan. Če ti je ob njenem odhodu hudo, to ni pretiravanje.

Vaja: predaja, ki otroku nekaj pove

Predaja — trenutek, ko otroka prevzameš od varuške ali ji ga izročiš — se zgodi vsak dan in je ena najdragocenejših priložnosti, ki jih imaš. Ta teden jo poskusi narediti takole:

1. Ustavi se pri vratih. Preden vstopiš, si vzemi trideset sekund. Pospravi telefon, izdihni in se odloči, da je naslednjih deset minut namenjenih otroku.
2. Najprej pozdravi otroka, šele potem odrasle zadeve. Počepni na njegovo višino in ga poimenuj: »Pozdravljen, Luka. Pogrešala sem te.«
3. Vprašaj varuško pred otrokom eno lepo stvar. »Kaj je bilo danes lepega?« Otrok sliši, da sta njegova dva svetova povezana in da se odrasla o njem pogovarjata z dobro voljo.
4. Organizacijo pusti za pozneje. Zapleti, težave in vprašanja o plačilu naj gredo po sporočilu ali v pogovor, ko otroka ni zraven.
5. Poimenuj prehod. Ob odhodu varuške skupaj z otrokom pomahajta in recita, kdaj jo bo spet videl. Tako ve, da ljudje ne izginejo, ampak gredo in pridejo.

Ob koncu tedna si zapiši, kaj si opazil. Ali se je otrok ob prihodu drugače odzval? Ali se je spremenilo kaj v tebi?

Kje to ne velja

Vse doslej velja za dobro varuško in dovolj prisotne starše. Nekatere situacije pa zahtevajo drugačen odgovor.

Kadar se otrok varuške boji — če ob njenem prihodu otrpne, se nenadoma spremeni, ima nepojasnjene poškodbe ali reče nekaj, kar te vznemiri —, to ni stvar navezanosti, ampak varnosti. Takrat ukrepaj takoj in se posvetuj s pediatrom. Če sumiš nasilje, lahko pokličeš policijo na 113 ali v nujnih primerih 112, svetovanje pa je na voljo tudi na centru za socialno delo.

Kadar se varuške menjajo prepogosto, otrok ne more razviti zaupanja do nobene. Takrat ne pomaga iskati boljše varuške, ampak razmisliti, zakaj varuške odhajajo.

Kadar varuška nadomešča starša, ki ga čustveno ni — zaradi izgorelosti, depresije, odvisnosti ali hudih težav v partnerstvu —, vprašanje ni o varuški, ampak o staršu. Takrat je prva pomoč pogovor z zdravnikom ali terapevtom zanj, ne nova pravila za varstvo.

In nazadnje: ni vsak stres ob varstvu znak, da je kaj narobe. Nekateri otroci se težje ločujejo, in to ne pomeni, da je izbira varstva slaba.

Kje lahko pomaga pogovor

Na terapijo zaradi varuške ljudje redko pridejo. Pridejo zaradi krivde, ki ne popusti, zaradi napetosti v paru, ker se ne strinjata, koliko pomoči naj imata, ali zaradi občutka, da ne poznajo lastnega otroka. Pogosto se v teh pogovorih pokaže, da je vprašanje o varuški v resnici vprašanje o lastnem otroštvu — o tem, kdo je bil za tebe tam, ko si bil majhen.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, takim vzorcem posvečamo posebno pozornost. Za starše, ki so tudi sami odraščali ob varuškah, internatih ali odsotnih starših, je lahko koristno daljše srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa genogram in pogledava, kako se je skrb v tvoji družini prenašala iz roda v rod.

Kaj si zapomni

• Otrok je lahko varno navezan na več ljudi hkrati — na varuško ne namesto staršev, ampak poleg njih.
• Ko otrok v bolečini steče k varuški, to pomeni, da ga zna tolažiti nekdo, ki je bil tam — ne da te ima manj rad.
• Za navezanost na starša šteje predvsem kakovost časa z njim, ne število ur varstva.
• Odhod varuške je za otroka izguba: napovej jo, pripravi slovo in pusti, da o njej govori.
• Krivda in ljubosumje sta razumljiva, a ne smeta odločati namesto otroka.