Edinec: miti, raziskave in kaj je v resnici drugače

»A edinec si? No, potem je pa jasno.« Stavek pade na službeni večerji, potem ko nisi hotel deliti sladice. Vsi se zasmejijo, ti tudi. Doma pa ti ne da miru: kaj točno je jasno? Da si razvajen? Da ne znaš deliti? Da si navajen, da se svet vrti okoli tebe? In kako to, da tega nihče ne reče človeku, ki ima tri brate in prav tako ne da svoje sladice?

O edincih ima skoraj vsak mnenje. Starši enega otroka ga poslušajo že v porodnišnici: »Kdaj bo pa drugi? Saj ne bosta pustila, da bo sam.« Edinci ga poslušajo vse življenje. Mnenje je staro več kot sto let in presenetljivo trdoživo, čeprav so ga raziskave večinoma ovrgle že pred desetletji.

V tem zapisu bi rada ločila tri stvari: kaj je mit, kaj kažejo raziskave in kaj je pri odraščanju brez sorojencev res drugače. Tretje namreč obstaja. Ne gre za značaj, ampak za to, kako je sestavljena družina, v kateri je otrok en sam.

Od kod mit o razvajenem edincu

Podoba osamljenega, razvajenega in čudaškega edinca sega v konec 19. stoletja. Ameriškemu psihologu G. Stanleyju Hallu pripisujejo stavek, da je biti edinec »bolezen sama po sebi«. Raziskava iz njegovega kroga, na katero se je ta sodba opirala, je bila po današnjih merilih šibka: temeljila je na opisih »nenavadnih« otrok, ki so jih pošiljali učitelji in starši, brez primerjalne skupine.

Mit pa je preživel, ker je priročen. Vsako lastnost, ki nas pri kom zmoti, je lažje pripisati nečemu preprostemu in vidnemu. Če se edinec umakne, je to zato, ker je edinec. Če se umakne nekdo s tremi sestrami, je pač take narave. Psihologija temu pravi potrditvena pristranskost: opazimo tisto, kar potrdi, kar že mislimo.

Kaj kažejo raziskave: Falbo in Polit

Najpomembnejši pregled tega področja sta leta 1986 objavili ameriški raziskovalki Toni Falbo in Denise Polit. Zbrali sta 115 raziskav, ki so edince primerjale z otroki s sorojenci, in jih obdelali skupaj. Gledali sta več področij: dosežke, inteligentnost, značaj, družabnost, psihično prilagojenost in odnos s starši.

Rezultat je bil za mit neprijeten. Na področjih značaja, družabnosti in prilagojenosti se edinci niso razlikovali od drugih. Pri dosežkih in inteligentnosti so bili nekoliko pred otroki iz velikih družin in primerljivi s prvorojenci in otroki iz družin z dvema otrokoma. Edino področje, kjer so izstopali, je bil odnos s starši, ki je bil v povprečju nekoliko boljši.

Avtorici sta to razložili preprosto. Edinec ni posebna vrsta otroka. Deli pa nekaj izkušenj s prvorojenci in z otroki iz majhnih družin: več pozornosti odraslih, več pogovora z odraslimi, več sredstev na otroka. Kar je pri edincih drugače, je drugače zaradi tega, in ne zaradi odsotnosti sorojencev same po sebi.

Narcisoidnost, družabnost in drugi očitki

Novejše raziskave so preverile posamezne očitke. Nemški psihologi pod vodstvom Michaela Dufnerja so leta 2020 objavili raziskavo z zgovornim naslovom o koncu stereotipa. Najprej so pokazali, da ljudje edincem res pripisujejo več narcisoidnosti. Nato so na velikem vzorcu odraslih preverili, ali to drži. Ni držalo: edinci niso bili nič bolj narcisoidni od ljudi s sorojenci.

Podobno je pokazala novozelandska raziskava Samanthe Stronge in sodelavcev (2019) na več kot dvajset tisoč odraslih. Osebnostne razlike med ljudmi z brati in sestrami ter tistimi brez njih so bile tako majhne, da jih v vsakdanjem življenju ne bi opazil.

Pri družabnosti je slika nekoliko bolj zanimiva. Douglas Downey in Dennis Condron sta leta 2004 ugotovila, da so vzgojiteljice v ameriških vrtcih otroke s sorojenci ocenile kot nekoliko spretnejše v odnosih z vrstniki. Ko pa je Downey z Donno Bobbitt-Zeher pogledal najstnike in vprašal, koliko sošolcev jih navede za prijatelje, razlike ni bilo več. Če zaostanek pri majhnih otrocih obstaja, se torej v šoli in med vrstniki nadoknadi.

Če bi se zapis končal tukaj, bi bil sklep preprost: edinci so kot vsi drugi. Vprašalniki o osebnosti to res kažejo. Družine pa niso sestavljene samo iz osebnosti.

Kaj je res drugače: družina s tremi člani

Družinski sistemski pogled ne sprašuje, kakšen je edinec. Sprašuje, kako je videti družina, v kateri odrašča. Odgovor je geometrijski: mama, oče in otrok so trije. Trikotnik je najmanjša oblika, v kateri je mogoče, da sta dva skupaj in eden zunaj.

Salvador Minuchin je družino opisal kot sistem manjših podsistemov: starša kot par, starša kot starša in sorojenci. Podsistem sorojencev je po njegovem prvi laboratorij, v katerem se otrok uči odnosov z enakimi: pogajanja, tekmovanja, zavezništev in sprave brez odraslih. Edinec tega laboratorija doma nima. To ne pomeni, da se teh stvari ne nauči; nauči se jih na dvorišču, v vrtcu, z bratranci. Pomeni pa, da je doma vedno edini otrok med odraslimi.

Iz tega sledi nekaj značilnosti. Niso usoda, so pa verjetnejše:

• Vsa pozornost gre na eno mesto. Ponos, skrb, upanje in strah staršev imajo enega samega naslovnika. To je lahko veliko topline in hkrati veliko teže.
• Ni priče. Ko se doma zgodi kaj težkega, ni nikogar, ki bi ti pozneje rekel: »Ja, tudi jaz se spomnim, res je bilo tako.«
• Ni kam stopiti iz trikotnika. Kjer je več otrok, se napetost med staršema porazdeli. Kjer je en sam, vsaka napetost najde njega.
• Svet odraslih je blizu. Edinci pogosto zgodaj obvladajo pogovor z odraslimi in se med vrstniki včasih počutijo starejše, kot so.

O tem, kako se v družini vse dotika vsega, pišem v zapisu Družina kot sistem: zakaj se s spremembo enega člana spremeni cela družina.

Vloge, lojalnost in koalicije, ko je otrok en sam

V družini z več otroki se vloge razdelijo: eden je priden, drugi upornik, tretji klovn. Edinec jih pogosto dobi več hkrati. Je tisti, ki uspeva, tisti, ki skrbi, in tisti, ki drži starša skupaj. Vsaka vloga zase je znosna. Naporno je to, da ni nikogar, ki bi kakšno prevzel.

Posebej občutljiv je položaj edinca, kadar se starša ne razumeta. Murray Bowen je opisal, kako dva človeka v napetosti skoraj samodejno vključita tretjega, in v družini s tremi člani je tretji vedno isti. Otrok postane sel (»povej očetu, da …«), zaupnik (»samo tebi lahko povem«) ali razsodnik. To je triangulacija. Ko otrok ob tem prevzame še čustveno skrb za starša, govorimo o parentifikaciji. Oboje se zgodi tudi otrokom s sorojenci, le da si ti breme včasih razdelijo ali pa ga vsaj vidijo drug pri drugem.

Koalicija ima v trikotniku samo dve obliki. Bodisi sta starša skupaj in otrok zunaj, kar je za otroka zdravo, četudi včasih osamljeno. Bodisi sta skupaj en starš in otrok, drugi starš pa je zunaj. Druga oblika se otroku zdi kot posebna bližina, a ga stane svobode: kdor je mamin zaveznik, težko odide, ne da bi imel občutek, da jo je zapustil. Podobno dinamiko pri otroku, ki ima sorojence, opisujem v zapisu Najljubši otrok: tiha neenakost v družini.

Tretja tema je lojalnost. Edinec ve, da je edina možnost za vnuke, za nadaljevanje priimka ali družinske obrti, za nedeljska kosila. Tega mu ni treba nihče povedati. Odločitve, ki so za druge osebne, kot so selitev v tujino, življenje brez otrok ali drugačen poklic, zato pogosto tehta dvakrat: enkrat zase in enkrat za starše.

Kaj se pokaže v odraslosti

Nič od tega ni diagnoza, edinci pa so med seboj zelo različni. Vseeno se nekatere teme pri odraslih, ki so odraščali brez sorojencev, ponavljajo dovolj pogosto, da jih je vredno poimenovati.

Prva je odnos do konflikta. Kdor se doma ni nikoli skregal z bratom in se čez uro z njim spet igral, lahko prepir doživlja kot nekaj dokončnega. V partnerstvu se to kaže kot izogibanje sporu ali kot pretiran strah, da bo en prepir odnos končal.

Druga je potreba po samoti, ki jo partnerji iz velikih družin včasih narobe razumejo. Biti sam v sobi je za marsikaterega edinca dom, ne zavrnitev.

Tretja je odgovornost za razpoloženje drugih. Otrok, ki je bil edino občinstvo dveh odraslih, se je naučil natančno brati, kako sta. V odraslosti je to dragocena občutljivost in hkrati utrujajoča navada: v vsaki sobi najprej preveri, kako so drugi.

Četrta je ločevanje od staršev. Odhod od doma je za vsako družino prehod, pri edincu pa starša z enim samim korakom ostaneta sama. Proces, v katerem človek ostane povezan s svojo družino in hkrati postane svoj, se imenuje diferenciacija. Edincu ni nujno težja, ima pa manj prostora za napake, ki jih starša ne bi opazila.

Skrb za starše, ko si sam

Obstaja trenutek, ko skoraj vsak edinec prvič zares začuti, da nima sorojencev, in ta trenutek ni v otroštvu. Pride, ko mama pade ali ko oče začne pozabljati.

»V petek spet ne morem. Mamo peljem na kontrolo.«
»Tretji teden zapored. Ne more enkrat kdo drug?«
»Kdo drug?«
»Ne vem … Saj imaš bratranca.«
»Bratranec ima svojo mamo. Jaz sem pri moji vse: šofer, tajnica in hči.«
»Potem bom jaz peljal mamo, ti pa pojdi enkrat na tisto jogo.«

(Dialog je sestavljen, ne gre za resnični osebi.)

Položaj ima dve plati. Slaba je očitna: ni nikogar, s komer bi delil vožnje, odločitve, stroške in strah. Ni nikogar, ki bi rekel »ta teden grem jaz«. In ko starša umreta, ni nikogar več, ki bi se spomnil iste kuhinje.

Dobra plat je manj očitna, a jo edinci sami pogosto omenijo: ni prepirov o tem, kdo naredi več, kdo je bil vedno ljubljenec in kdo bo dobil hišo. Odločitve so težke, vendar so tvoje. Sorojenci pri skrbi za starše niso vedno pomoč; včasih so vir dodatne bolečine.

Ker ni delitve po naravni poti, jo mora edinec zgraditi sam, po možnosti prej, preden je nujno. O občutku, da nikoli ne narediš dovolj, pišem v zapisu Skrbnikova krivda: ko imaš občutek, da nikoli ni dovolj, o praktičnih poteh pa v zapisu Kje iskati pomoč kot skrbnik: kam se obrniti, ko ne zmoreš več sam.

Vaja: krog ljudi, ki niso sorojenci

Vaja je namenjena odraslim edincem, uporabna pa je za vsakogar, ki ima občutek, da je na vse sam. Potrebuješ list papirja in petnajst minut.

1. Nariši tri kroge, enega v drugem. V sredino napiši svoje ime.
2. V notranji krog vpiši ljudi, ki bi jih poklical ob treh zjutraj. Ni pomembno, ali so sorodniki. Če je krog prazen ali je v njem samo partner, si to zapomni, ne da bi se obsojal.
3. V srednji krog vpiši ljudi, ki poznajo tvojo zgodbo. To so tisti, ki so poznali tvoje starše, tvojo otroško sobo, tvoj stari naslov: sestrična, prijatelj iz osnovne šole, soseda. To so tvoje priče.
4. V zunanji krog vpiši ljudi, ki bi pomagali, če bi jih prosil. Ob vsakem imenu napiši eno stvar, za katero bi ga lahko prosil.
5. Izberi eno ime in se ta teden oglasi. Ne zato, ker kaj potrebuješ. Odnos, ki ga neguješ, ko je mirno, je tu tudi, ko ni.

Če te zanima, kako so bili odnosi razporejeni v generacijah pred tabo, in ali je bilo edincev v družini več, ti lahko pomaga Kako narediti svoj genogram: simboli, tri generacije in prava vprašanja.

Kje ta zgodba ne drži

Dolžna sem tri ugovore, enega raziskavam in dva sebi.

Prvič, raziskave niso povsem enoglasne. Lisa Cameron in sodelavci so leta 2013 v reviji Science objavili raziskavo iz Kitajske. Primerjali so odrasle, rojene tik pred uvedbo politike enega otroka in tik po njej. V ekonomskih igrah so bili tisti, ki so zaradi te politike odraščali kot edinci, manj zaupljivi, manj tekmovalni in manj pripravljeni tvegati. Je pa to posebna okoliščina: edinstvo, ki ga je predpisala država, v družbi, kjer so bili edinci skoraj vsi vrstniki. Sklepati iz tega na edinca iz Kranja bi bilo predaleč. Pokaže pa, da odgovor »nobene razlike« velja za povprečje v določenih okoljih in ni naravni zakon.

Drugič, »edinec« ni ena izkušnja. Edinec staršev, ki sta si želela enega otroka, odrašča drugače kot edinec staršev, ki sta si želela več otrok, pa ni šlo. Drugače spet odrašča otrok, ki je ostal edini po izgubi brata ali sestre, in drugače otrok ločenih staršev, ki živi izmenično v dveh majhnih trikotnikih. Več kot dejstvo, da si en sam, pove to, kaj je tvoje edinstvo pomenilo staršema. O drugi od teh zgodb pišem v zapisu Sekundarna neplodnost: ko drugi otrok ne pride.

Tretjič, sistemski opis, ki sem ga dala zgoraj, je zemljevid možnosti, ne napoved. Marsikateri par z enim otrokom ima trdno partnersko zvezo, jasne meje in dom, poln bratrancev in prijateljev. Tak otrok ni v nobenem trikotniku, ki bi ga stiskal. In marsikateri otrok s štirimi sorojenci je bil bolj sam kot kateri koli edinec.

Če vzgajaš edinca

Ni ti treba imeti drugega otroka zato, da prvi ne bi bil sam. Iz raziskav to ne sledi. Sledi pa nekaj bolj praktičnih stvari.

Skrbi za svoj odnos s partnerjem in za svoja prijateljstva, da otrok ne bo vajin edini sogovornik in edini vir veselja. Ne zaupaj mu skrbi, ki sodijo k odraslim. Daj mu veliko časa z vrstniki, tudi takega brez nadzora, kjer se morajo otroci sami zmeniti. Pusti mu, da se s tabo ne strinja. In ko odraste, mu na glas povej, da njegovo življenje ni odplačilo: da sme oditi, da sme živeti drugače in da bosta s partnerjem za svojo starost naredila, kar lahko, sama.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč

To, da si edinec, ni težava, ki bi jo bilo treba zdraviti. Pogovor s terapevtom je smiseln, kadar opaziš, da se ob starših še vedno počutiš kot sel ali razsodnik, kadar te misel na njuno starost hromi, kadar se v partnerstvu vsak spor zdi kot konec ali kadar si izčrpan od skrbi, ki je ne moreš z nikomer deliti.

V relacijski družinski terapiji gledamo na to, kaj je otrok v družini nosil in komu je bil s tem zvest, ne na to, kakšen značaj ima. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam s posamezniki, pari in družinami, v živo v Ljubljani. Kdor bi rad svojo družinsko sliko najprej razgrnil na papirju, lahko to stori na daljšem srečanju z genogramom Pogled v preteklost.

Kaj si zapomni

• Mit o razvajenem, sebičnem edincu je star več kot sto let in ne temelji na dobrih podatkih.
• Falbo in Polit sta v pregledu 115 raziskav pokazali, da se edinci v značaju, družabnosti in prilagojenosti ne razlikujejo od drugih; novejše raziskave to potrjujejo tudi za narcisoidnost.
• Drugačna je zgradba družine: trije člani, vsa pozornost na enem otroku, doma ni priče in ni podsistema sorojencev.
• Edinec lažje postane zaupnik ali posrednik med staršema in pogosteje sam nosi pričakovanja, v odraslosti pa tudi skrb zanju.
• Oporo, ki je drugim dana s sorojenci, si edinec lahko zgradi; najbolje prej, preden jo nujno potrebuje.