Čustveno nasilje: kako ga prepoznati, ko ni modric

»Saj me ni nikoli udaril.«

Ta stavek je pogosto prvi, ki ga ljudje izrečejo, ko začnejo opisovati svoj odnos. Izrečejo ga kot zagovor — partnerja ali sebe. In ker je res, se zdi, da je s tem povedano vse. Nato pa sledi ostalo: da ne sme k prijateljici, ne da bi bil zvečer prepir. Da je pred njegovimi starši »neumna«, doma pa »nehvaležna«. Da ve, kakšen je njegov korak po stopnicah, in da po zvoku ključa v ključavnici že ve, kakšen bo večer. Da je nehala kupovati obleke, ki bi jih morda komentiral. Da več ne ve, ali si stvari izmišljuje.

Modric ni. Ni rentgenske slike, ni poškodbe, ki bi jo lahko pokazala zdravniku. In prav zato je čustveno nasilje tako težko prepoznati — tudi tistemu, ki ga doživlja, in tudi ljudem okoli njega. V tem zapisu bom skušala opisati, kako se kaže, po čem se loči od navadnega prepira in kam se lahko obrneš. Najprej pa nekaj, kar mora biti jasno na začetku.

Najprej varnost

Ta zapis ni test in ni orodje, s katerim bi ocenil, kako nevaren je tvoj položaj. Tega iz besedila ni mogoče oceniti. Če se bojiš za svojo varnost ali varnost otrok, pokliči policijo na 113 ali nujno pomoč na 112. Pogovor z nekom, ki se z nasiljem ukvarja vsak dan, ti ponuja SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55. Ko je ponoči težko, je na voljo Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123. Kako vse to poteka v praksi, sem opisala v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Če partner pregleduje tvoj telefon ali računalnik, pomisli, ali je varno, da ta stran ostane v zgodovini brskalnika. To ni pretiravanje. Je del tega, o čemer pišem.

Ko ni modric, je pa strah

Čustveno nasilje — imenujemo ga tudi psihično nasilje — je ponavljajoče se vedenje, s katerim en človek pri drugem ustvarja strah, sram, negotovost in odvisnost. Slovenski Zakon o preprečevanju nasilja v družini ga našteva kot samostojno obliko nasilja, ob telesnem, spolnem in ekonomskem. Ni torej »manjše« nasilje ali predstopnja pravega. Je nasilje.

Raziskave to potrjujejo tudi z vidika posledic. Ko je psihologinja Diane Follingstad s sodelavci leta 1990 spraševala ženske, ki so doživele telesno nasilje partnerja, je 72 odstotkov povedalo, da jih je čustveno nasilje prizadelo huje kot telesno. Ne zato, ker udarci ne bi boleli. Ampak zato, ker se poniževanje, grožnje in nadzor zarežejo v to, kako človek vidi sebe — in to traja dlje kot modrica.

Pregled raziskav, ki so ga leta 2014 objavili Susan Lagdon in sodelavci, je pokazal, da je nasilje v partnerskem odnosu, tudi psihično, povezano z depresijo, tesnobo in posttravmatskimi simptomi. Telo in psiha si zapomnita, da sta živela v stalni pripravljenosti.

Kako se kaže

Čustveno nasilje redko pride s pojasnilom. Pride po koščkih in vsak košček posebej je mogoče razložiti kot slabo voljo, šalo ali skrb. Šele ko se koščki zložijo, se pokaže vzorec. Najpogostejše oblike so:

• Poniževanje in zasmehovanje — žaljivke, posmeh pred drugimi, »šale« na tvoj račun, primerjanje z drugimi, komentarji o telesu in pameti.
• Osamitev — postopno odrivanje od prijateljev in družine: prepiri po vsakem obisku, slabe besede o ljudeh, ki so ti blizu, dokler se ti ne zdi lažje ostati doma.
• Nadzor — kje si, s kom si, zakaj se nisi takoj oglasil, kaj piše v sporočilih, kaj boš oblekel. Pogosto ga spremlja ljubosumje, ki se predstavlja kot dokaz ljubezni.
• Grožnje — z odhodom, z odvzemom otrok, s samopoškodbo, z razkritjem česa zasebnega, s poškodovanjem stvari ali živali.
• Izkrivljanje resničnosti — zanikanje tega, kar se je zgodilo, dokler ne začneš dvomiti v lasten spomin. Temu pravimo gaslighting.
• Kaznovanje z molkom — dnevi tišine, odtegnitev bližine, hladnost kot kazen za to, da si nekaj rekel ali naredil.

Nobena od teh oblik ni nujna, da bi šlo za nasilje, in posamezen dogodek še ne pomeni vzorca. Ključno vprašanje ni, ali se je zgodilo eno ali drugo, ampak kaj se je s tabo zgodilo skozi čas: si bolj previden, manjši, tišji, bolj sam?

Prepir ali nasilje?

Vsak par se prepira. Prepiri so lahko glasni, nepravični, polni besed, ki jih je pozneje sram. To še ni nasilje. O tem, kako se prepirati tako, da odnos preživi, sem pisala v zapisu Kako se prepirati s partnerjem: pravila, ki res delujejo. Kje je torej razlika?

Sociolog Michael Johnson je razlikoval med dvema zelo različnima pojavoma, ki ju ljudje pogosto imenujejo z isto besedo. Prvi je spor, ki uide iz rok — oba sta jezna, oba rečeta preveč, nihče ne živi v stalnem strahu pred drugim. Drugi je vzorec, v katerem en partner sistematično nadzoruje drugega. Evan Stark je ta drugi vzorec imenoval prisilni nadzor (coercive control) in pokazal, da je njegovo bistvo prav v tem, da posamezni dogodki niso nujno dramatični. Bistvo je v tem, da se življenje drugega postopno skrči.

Nekaj vprašanj, ki pomagajo videti razliko — ne kot test, ampak kot smerokaz:

• Ali se oba lahko upreta? V prepiru oba rečeta, kar mislita. V nasilnem odnosu eden pretehta vsako besedo, ker ve, kaj sledi.
• Ali je strah? Nelagodje po prepiru je eno. Strah pred tem, kako bo, ko pride domov, je nekaj drugega.
• Ali se popravlja? Po prepiru se oba trudita razumeti, kaj se je zgodilo. Pri nasilju se »popravek« pogosto konča s tem, da se opravičuješ ti.
• Ali se tvoj svet krči? Manj ljudi, manj dejavnosti, manj lastnih odločitev.

Zakaj ga je tako težko prepoznati

Ljudje, ki živijo v čustveno nasilnem odnosu, niso naivni. Pogosto so izjemno pozorni, prilagodljivi in pripravljeni razumeti drugega. Prav te lastnosti so tiste, ki nasilje zakrijejo. Nekaj razlogov, zakaj se vzorec dolgo ne vidi:

Ker ga ni na začetku. Odnos se redko začne s poniževanjem. Začne se z bližino, pozornostjo, včasih s preveč pozornosti. Ko se pojavijo prve ostre besede, je odnos že pomemben, in človek jih razloži kot izjemo.

Ker se izmenjuje z nežnostjo. Po hudem večeru pride opravičilo, rože, obljuba. Ta izmenjava je eden od razlogov, zakaj je tako težko oditi — upanje se vsakič znova obnovi. Judith Herman je opisala, kako nepredvidljivo menjavanje groženj in nagrad ustvarja vez, ki jo je težko pretrgati.

Ker te počasi prepriča, da si kriv ti. Če slišiš dovolj dolgo, da si preobčutljiv, nehvaležen in težaven, to začneš verjeti. O tem, kako se ta glas naseli v človeka in ostane tudi po koncu odnosa, sem pisala v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Ker nima imena v družini, iz katere prihajaš. Če si odraščal ob staršu, ki je kričal, se posmehoval ali tedne molčal, se ti tak odnos lahko zdi običajen. Relacijska družinska terapija, v kateri se izobražujem, posebej pozorno gleda, kako se vzorci iz izvorne družine ponovijo v partnerskem odnosu — ne zato, da bi za karkoli krivila preteklost, ampak zato, ker je tisto, kar poznamo, težje videti.

Kako zveni od znotraj

Spodnji pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo. Je pa sestavljen iz stavkov, ki jih ljudje v takih odnosih pogosto izrečejo — na primer ob kavi s prijateljico.

»Včeraj je spet znorel, ker sem prišla domov dvajset minut kasneje.«
»Kaj je rekel?«
»Nič takega. Da sem sebična in da me ne zanima, kako je njemu. Saj ima prav, lahko bi poslala sporočilo.«
»Si mu ga?«
»Sem, ampak ga ni videl. Pravi, da ga ni bilo. Mogoče ga res nisem poslala.«
»Pa si pogledala?«
»Nisem. Ne vem. Saj ni pomembno. Saj me ni nikoli udaril.«

V tem kratkem pogovoru je skoraj vse, kar je značilno: opravičevanje partnerja, prevzemanje krivde, dvom v lastno zaznavo in na koncu tisti stavek, ki naj bi vse zaprl. Prijateljica, ki to posluša, ne potrebuje diagnoze. Potrebuje le dovolj potrpežljivosti, da ne pritiska in ne obsoja — in ostane.

Vaja: od občutka k dejstvom

Čustveno nasilje pogosto najprej načne zaupanje v lastno zaznavo. Ta vaja ne meri nevarnosti in ne odloča namesto tebe. Pomaga le, da tisto, kar se ti zdi, postane malo bolj otipljivo. Če obstaja možnost, da bi partner zapis našel, je ne delaj na papirju ali v telefonu, ampak v pogovoru z nekom, ki mu zaupaš, ali s svetovalko na SOS telefonu.

1. Izberi en nedaven dogodek, ki ti je ostal v telesu — večer, sporočilo, stavek.
2. Opiši samo, kaj se je zgodilo. Kaj je bilo rečeno in narejeno, brez razlag in brez opravičil: »Rekel je, da sem neumna. Pred njegovim bratom.«
3. Zapiši, kaj si čutil in kaj si nato spremenil. Si utihnil, se opravičil, naslednjič nečesa nisi naredil, da ne bi bilo spet tako?
4. Zamenjaj osebi. Če bi ti isto zgodbo povedala prijateljica o svojem partnerju, kaj bi ji rekel?
5. Povej enemu človeku. Ne vsega in ne takoj. En stavek, enemu človeku, ki ti je blizu — ali na 080 11 55. Glas, ki to sliši od zunaj, pogosto vrne tisto, kar je odnos odvzel: občutek, da tvoja zaznava šteje.

Kaj pomaga

Ni enega pravega trenutka in ni ene prave poti. Nekateri ljudje najprej potrebujejo samo besede za tisto, kar doživljajo. Drugi potrebujejo načrt, kako ostati varni, dokler so v odnosu, ali kako varno oditi. Tretji so že odšli in se šele zdaj sprašujejo, kaj se jim je zgodilo.

Pri vsem tem ima prednost varnost. Strokovnjakinje na SOS telefonu, v varnih hišah in na centrih za socialno delo znajo s tabo pregledati, kaj je v tvojem položaju varno in kaj ne. To je znanje, ki ga ima vsakdanji pogovor s prijatelji redko — in ga tudi splošna psihoterapija ne nadomesti.

Terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. To je verjetno najpomembnejši stavek v tem zapisu za vse, ki upajo, da bo skupna terapija odnos popravila. Terapija za pare predpostavlja, da lahko oba v prostoru odkrito govorita. Ob nasilju to ni res: tisti, ki se boji, bo tehtal besede, in tisto, kar pove, lahko doma plača. Zakaj je tako, sem podrobneje razložila v zapisu Zakaj terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika.

Individualna terapija lahko pomaga — na primer pri tem, da znova zaupaš svoji zaznavi, razumeš, zakaj si ostajal, in se spet naučiš postaviti meje. Vendar je del, ne celota pomoči. Sama sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in nisem specialistka za nasilje. Če pride človek k meni s takšno zgodbo, je moja prva naloga, da preverim, ali ima ob sebi tudi ljudi in službe, ki skrbijo za njegovo varnost.

Kje to ne velja

Ker je beseda »nasilje« težka, je pošteno povedati tudi, kje je ne smemo uporabljati prehitro.

Ni vsaka boleča beseda nasilje. Ljudje smo utrujeni, prestrašeni, kdaj tudi zlobni. Partner, ki v jezi reče nekaj grdega, se nato opraviči in to res spremeni, ni nujno nasilen. Vzorec se pokaže v ponavljanju, v neravnovesju moči in v strahu — ne v posameznem slabem večeru.

Oznaka ne sme postati orožje. Pojmi, kot so manipulacija, gaslighting in narcisizem, so se razširili po družbenih omrežjih. To je dobro, ker ljudem daje besede. Hkrati pa se z njimi zna označiti vsak nesporazum. Če partner nečesa ne vidi enako kot ti, to še ni izkrivljanje resničnosti.

Za pomoč ne potrebuješ dokaza. Ne rabiš biti prepričan, da gre za nasilje, da bi lahko poklical SOS telefon ali poiskal pogovor. Nihče tam ne bo zahteval, da najprej dokažeš, da je dovolj hudo. Tudi vprašanje »ali je to normalno?« je dober razlog za klic.

Če se prepoznaš v drugi vlogi. Morda si ob branju prepoznal sebe kot tistega, ki nadzoruje, ponižuje ali kaznuje z molkom. To je težko spoznanje in hkrati pomemben začetek. Sprememba je mogoča, a terja prevzem odgovornosti in strokovno pomoč, ki je namenjena prav temu — ne pričakovanja, da bo partner potrpel, dokler ne bo bolje.

Ko je odnos že končan

Mnogi ljudje čustveno nasilje prepoznajo šele potem, ko odnos mine. Takrat se pogosto pojavi vprašanje: kako nisem videl? Kako sem lahko toliko let ostal? Odgovor ni v tem, da bi bil šibek ali neumen. Odgovor je v tem, da je nasilje delovalo tako, kot deluje — počasi, z izmenjavo bližine in strahu, s krčenjem sveta, v katerem bi kdo lahko rekel: »To ni v redu.«

Okrevanje ni samo v tem, da odideš. Je tudi v tem, da se počasi vrne zaupanje v lastno presojo, da telo neha poslušati korake na stopnicah in da notranji glas, ki je dolgo zvenel kot partnerjev, znova postane tvoj. To lahko traja. In je mogoče.

Kaj si zapomni

• Čustveno nasilje je nasilje, tudi ko ni modric — slovenski zakon ga našteva kot samostojno obliko.
• Bistvo ni v posameznem dogodku, ampak v vzorcu nadzora, strahu in krčenja tvojega sveta.
• Prepir je spor dveh enakovrednih; nasilje je, ko se eden pred drugim stalno prilagaja iz strahu.
• Terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika — najprej je varnost, nato individualna pomoč.
• Za pogovor ne potrebuješ dokaza: SOS telefon 080 11 55, v nevarnosti 112 ali 113.