Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda

»Saj nisem bila čisto nedolžna. Če bi bila takrat tiho, se ne bi tako razjezil.«

Ta stavek, v takšni ali drugačni obliki, slišim pogosteje, kot bi si želela. Izreče ga ženska, ki je leta živela s partnerjem, ki jo je poniževal in porinil ob steno. Izreče ga moški, ki se spominja očetovih udarcev in doda: »Bil sem pač težaven otrok.« Izreče ga nekdo, ki o tem, kar se mu je zgodilo kot otroku, ni nikoli nikomur povedal, ker je bil prepričan, da je del krivde njegov. Zgodbe so različne, stavek pa je skoraj vedno enak: nekaj je bilo narobe z mano, zato se je to zgodilo.

Če ga prepoznaš pri sebi, ti želim najprej povedati nekaj preprostega: ta občutek ni dokaz, da si res kriv. Je ena najpogostejših posledic zlorabe — čustvene, fizične ali spolne. V tem zapisu bom skušala razložiti, zakaj nastane, kako se usede v samopodobo in kako ga je mogoče počasi vrniti tja, kamor sodi. Pisala bom brez opisov dogodkov samih, ker za razumevanje niso potrebni. Če ti branje postane pretežko, ga lahko kadar koli prekineš. Na koncu so številke, na katere se lahko obrneš.

Krivda, ki ni tvoja

Zloraba ni redka izkušnja. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je približno vsaka tretja ženska na svetu (30 %) v življenju doživela fizično ali spolno nasilje partnerja ali spolno nasilje koga drugega. Nasilje doživljajo tudi moški, otroci, starejši — in čustvena zloraba, ki ne pusti modric, v teh številkah sploh ni zajeta. Nisi edini. Tudi če se tako počutiš.

Prav tako ni redko, da se ljudje, ki so zlorabo doživeli, krivijo zanjo. Psihologinja Ronnie Janoff-Bulman je že leta 1979 opisala dve vrsti samoobtoževanja, ki se pogosto pojavita po napadu. Prvo je vedenjsko: »Ne bi smela iti tja sama.« »Moral bi prej oditi.« Drugo je karakterno: »Takšna sem, da si to privlačim.« »Z mano je nekaj narobe.« Prvo se nanaša na to, kar si naredil, drugo na to, kar si. Prav druga vrsta je bila v njeni raziskavi povezana z depresijo — in prav ta se najgloblje zapiše v samopodobo.

Naj bom jasna, preden nadaljujem: za zlorabo je odgovoren tisti, ki jo je izvajal. Ne tisti, ki je bil tiho ali je govoril preveč, ki je ostal ali se je vrnil, ki se ni branil ali se je branil »napačno«. To velja tudi takrat, ko se tvoje telo s tem še ne strinja. Razumeti, od kod pride občutek krivde, je pogosto prvi korak, da ga lahko začneš postavljati pod vprašaj.

Zakaj otrok raje krivi sebe

Škotski psihoanalitik Ronald Fairbairn je sredi prejšnjega stoletja delal z otroki, ki so bili zlorabljeni ali zanemarjeni. Opazil je nekaj, kar ga je presenetilo: otroci skoraj nikoli niso krivili staršev. Krivili so sebe. Bili so »poredni«, »preveč zahtevni«, »slabi«.

Fairbairn je to imenoval moralna obramba. Otrok je od staršev popolnoma odvisen. Če bi si priznal, da je oseba, ki naj bi ga varovala, nevarna, bi ostal sam v svetu, v katerem ni nikogar, na kogar bi se lahko zanesel. To je neznosno. Precej bolj znosno je misliti: »Starši so dobri, jaz pa sem slab. In če se bom bolj potrudil, bo bolje.« Tako ostane upanje — in občutek, da ima vsaj malo nadzora. Fairbairn je zapisal, da je bolje biti grešnik v svetu, ki mu vlada Bog, kot svetnik v svetu, ki mu vlada hudič.

Kako takšna prepričanja postanejo notranji glas, ki te spremlja v odraslost, sem podrobneje razložila v zapisu Notranji glasovi so bili nekoč zunanji. Tu naj poudarim le eno: moralna obramba ni napaka v razmišljanju. Je bila pameten način preživetja, ko druge izbire ni bilo. Težava je, da ostane, ko je nevarnost že zdavnaj mimo — in takrat začne krojiti, kako vidiš sebe.

Podoben mehanizem deluje tudi pri odraslih. Ko te zlorablja partner, od katerega si čustveno, finančno ali bivanjsko odvisen, je misel »če bom drugačna, bo prenehal« lažja od misli »ta človek mi bo škodoval ne glede na to, kaj naredim«. Prva obljublja izhod. Druga zahteva odločitve, za katere morda še ni moči.

Ko krivdo vsadi povzročitelj

Samoobtoževanje ne nastane le v človeku samem. Pogosto ga vanj zelo dosledno vgradi tisti, ki zlorabo izvaja. »Ti si me spravila do tega.« »Če ne bi bil tako neroden, se ne bi razjezil.« »To je najina skrivnost, ker si tudi ti tega hotel.« Ta sporočila niso naključna. Prenesejo odgovornost s povzročitelja na žrtev, ji vzamejo glas in jo vežejo nase.

Ko se to ponavlja mesece ali leta, se zgodi še nekaj: začneš dvomiti v lastno zaznavo. Si res slišal, kar si slišal? Je bilo res tako hudo? Morda pretiravaš? To dogajanje ima ime — o njem lahko prebereš v bazi znanja pod gaslighting. Kjer je bila zaznava dolgo spodkopavana, se samopodoba ne more opreti na nič trdnega, zato se opre na edino, kar je ostalo: na zgodbo, ki ti jo je povedal nekdo drug.

Če želiš bolje razumeti, kako se nasilje v odnosu kaže in zakaj je tako težko oditi, je v bazi znanja vnos nasilje v odnosu. Za zdaj si zapomni le to: če je nekdo ves čas trdil, da si kriv ti, je to del zlorabe, ne pa opis resnice.

Sram: ne »naredil sem narobe«, ampak »sem narobe«

Pod samoobtoževanjem po zlorabi skoraj vedno leži sram. Krivda pravi: »Naredil sem nekaj slabega.« Sram pravi: »Jaz sem slab.« Razliko podrobneje opisujem v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna. Pri zlorabi je ta razlika ključna, ker se karakterno samoobtoževanje, o katerem je pisala Janoff-Bulmanova, napaja prav iz sramu.

Raziskovalke Candice Feiring, Lynn Taska in Michael Lewis so v devetdesetih letih spremljale otroke in mladostnike po spolni zlorabi. Ugotovile so, da je bil prav sram — ne le sam dogodek — pomemben del tega, kako se je otrok kasneje prilagodil. Otrok, ki je zlorabo doživel kot dokaz, da je z njim nekaj narobe, je nosil težje breme kot otrok, ki je razumel, da se mu je zgodilo nekaj narobe.

Sram ima še eno lastnost: hoče se skriti. Zato ljudje o zlorabi molčijo leta ali desetletja. Ne zato, ker ne bi želeli pomoči, ampak ker že sama misel, da bi kdo izvedel, sproži občutek razgaljenosti. Več o tem čustvu najdeš v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe« in v bazi znanja pod sram. In molk, žal, sram še utrdi — kar ostane skrito, se ne more popraviti v odnosu z nekom, ki bi rekel: »To ni bila tvoja krivda.«

Kako se to pozna v samopodobi danes

Ljudje, ki so preživeli zlorabo, se pogosto ne prepoznajo v besedi »žrtev«. Kar opazijo, so posledice, ki jih na prvi pogled ne povežejo s preteklostjo. Nekaj jih je, ki jih srečujem najpogosteje:

• Pretirana odgovornost. Ko gre nekaj narobe, najprej iščeš, kaj si naredil narobe ti — tudi takrat, ko z dogodkom nimaš zveze.
• Občutek, da si slabši od drugih. Ne glede na to, kaj dosežeš, ostane tih občutek, da si »pokvarjen« ali »umazan« na način, ki ga drugi ne vidijo.
• Težave z mejami. Težko rečeš ne, ker se ti zdi, da nimaš pravice — ali pa postaviš tako trde meje, da nihče ne more blizu.
• Nezaupanje vase. Dvomiš v svoje zaznave, občutke in odločitve, ker so bile dolgo razglašene za napačne.
• Ostra notranja kritika. Glas, ki te ob vsaki napaki ozmerja, pogosto zveni zelo podobno kot nekdo iz preteklosti.

Nobena od teh lastnosti sama po sebi ne pomeni, da si doživel zlorabo. Ljudje so takšni iz zelo različnih razlogov. A če jih prepoznaš in hkrati veš, da se ti je zgodilo nekaj, česar nisi nikoli prav predelal, je vredno pogledati, ali sta ti dve stvari povezani.

Pogovor, ki se vrti v krogu

V terapiji se samoobtoževanje redko pokaže kot jasna trditev. Pogosteje se pokaže kot krog, iz katerega človek ne najde izhoda. Takole bi lahko potekal tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vem, da ni bilo prav, kar je delal. Ampak jaz sem se vrnila. Dvakrat.«
»Kaj misliš, da to pove o tebi?«
»Da sem si sama kriva. Da sem hotela.«
»Kaj si takrat potrebovala, ko si se vrnila?«
Dolgo molči. »Da se ne bi počutila tako sama. Imela sem samo njega.«
»Torej si se vrnila, ker si bila sama. Ne zato, ker bi hotela, da te prizadene.«
»… Tako še nisem pomislila.«

V takem pogovoru krivda ne izgine. Se pa premakne. Iz »jaz sem takšna« v »bila sem v položaju, v katerem nisem imela dobrih izbir«. To ni izgovor in ni zanikanje odgovornosti za lastna dejanja. Je natančnejši opis tega, kar se je zgodilo. In natančnejši opis je pogosto tisti, ki začne zdraviti samopodobo.

Telo si zapomni, tudi ko glava pozabi

Zloraba ni le zgodba, ki jo nosimo v mislih. Je tudi izkušnja, ki se zapiše v živčni sistem. Ljudje po zlorabi pogosto opisujejo, da se jim telo odzove, preden razumejo, zakaj: stisne jih v prsih ob določenem tonu glasu, odmaknejo se ob nepričakovanem dotiku, otrpnejo, ko se nekdo razjezi. O tem, kako se travma zapiše v telo, sem pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti.

Za samopodobo je to pomembno zato, ker telesni odzivi pogosto delujejo kot »dokaz«. Če te ob kritiki preplavi sram, ki je nesorazmerno velik, se zdi, kot da potrjuje, da je s tabo res nekaj narobe. V resnici pa se je samo vklopil star alarm. Ko to vidiš, lahko odziv opazuješ z več razumevanja: ne »spet pretiravam«, ampak »moje telo se spominja nečesa, kar je bilo nekoč nevarno«.

Judith Herman, ena najpomembnejših raziskovalk travme, je v knjigi Trauma and Recovery zapisala, da okrevanje po travmi poteka v odnosu in ne v osami. Rane, ki so nastale v odnosu, se celijo v odnosu — v takem, v katerem je človek slišan, verjet in varen. Zato ena sama prijazna misel, ki si jo rečeš sam, redko zadošča. Potrebna je izkušnja, da te nekdo vidi in te ne obsodi.

Vaja: pismo, ki vrne krivdo

Ta vaja ni namenjena podoživljanju dogodkov. Namenjena je temu, da začneš ločevati, kaj je tvoje in kaj ne. Naredi jo takrat, ko imaš nekaj mirnega časa, in nikoli, ko si sam v stiski. Če te med pisanjem preplavi, prekini — to ni neuspeh, ampak znak, da je ta del bolje odpirati ob nekom.

1. Zapiši en stavek, s katerim se kriviš. Samo stavek, brez opisa dogodka. Na primer: »Kriva sem, ker nisem odšla.«
2. Ob njem zapiši, koliko si bil takrat star in kaj si imel na voljo. Koliko denarja, koliko ljudi, ki bi ti verjeli, koliko znanja o tem, kaj se ti dogaja?
3. Predstavljaj si, da ti isti stavek pove prijatelj ali otrok iste starosti, kot si bil ti. Kaj bi mu odgovoril? Zapiši odgovor točno takšen, kot bi ga rekel njemu.
4. Zapiši, kdo je bil odgovoren za to, kar se je zgodilo. Ne kot obtožbo, ampak kot dejstvo. »Za nasilje je bil odgovoren on.«
5. Zapiši, kaj ti je pomagalo preživeti. Tišina, prilagajanje, umik, šala — karkoli je bilo, je bilo takrat orodje. Zahvali se mu, čeprav ga danes morda ne potrebuješ več.

Če ti je ob tem težko biti prijazen do sebe, ni nič narobe s tabo. Prijaznost do sebe je veščina, ki se je ljudje po zlorabi pogosto učijo na novo. Pomaga lahko zapis Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff.

Kje ta razlaga ne zadošča

Rada bi bila poštena tudi glede meja tega, kar sem napisala.

Ni vsak pogled vase samoobtoževanje. Odrasel človek lahko razmišlja o tem, kaj bi danes naredil drugače, ne da bi se s tem krivil za nasilje. »Danes bi prej poiskala pomoč« je drugačna misel kot »kriva sem, ker je nisem«. Prva je spoznanje, druga je kazen.

Včasih je zgodba bolj zapletena. Ljudje, ki so bili zlorabljeni, so lahko tudi sami komu škodovali — včasih prav zaradi tega, kar so doživeli. To ne izbriše njihove izkušnje, in ta izkušnja ne izbriše njihove odgovornosti za tisto, kar so storili drugim. V terapiji imata prostor obe zgodbi.

»Odpusti si« ni naloga za en večer. Pritisk, da bi moral nehati čutiti krivdo, lahko postane nov vir sramu: »Še tega ne znam.« Krivda po zlorabi se ne raztopi z odločitvijo. Počasi se premakne, ko se dovolj velikokrat izkusi, da te kdo vidi in ne obsodi.

Če je nevarnost še prisotna, je najprej na vrsti varnost. Dokler živiš z nekom, ki ti grozi ali te poškoduje, je delo na samopodobi drugotnega pomena. Takrat je pomembno, da najdeš podporo in načrt, kako biti varen.

Kompleksne posledice potrebujejo strokovno pomoč. Kadar ti spomini vdirajo v vsakdan, kadar ne spiš, se odcepiš od sebe ali razmišljaš, da bi si kaj naredil, to ni nekaj, kar bi bilo treba urediti sam. Obrni se na osebnega zdravnika, psihiatra ali psihoterapevta, ki ima izkušnje z delom s travmo.

Kje poiskati pomoč

Če si v nevarnosti zdaj, pokliči policijo na 113 ali nujno pomoč na 112.

Če si doživel ali doživljaš nasilje in se želiš o tem pogovoriti, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55. Klic je brezplačen. Če ti je hudo in potrebuješ pogovor, lahko pokličeš tudi Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

V terapiji se o zlorabi ni treba pogovarjati takoj in ne v podrobnostih. Prvi korak je pogosto le to, da poveš, da se ti je nekaj zgodilo — in da izkusiš, da te sogovornik ob tem ne zavrne. Pri delu, ki ga opravljam kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, je tempo vedno tvoj.

Kaj si zapomni

• Za zlorabo je odgovoren tisti, ki jo izvaja — ne glede na to, kako si se takrat odzval.
• Samoobtoževanje je pogosta posledica zlorabe: daje občutek nadzora, ohranja podobo bližnjih in ga pogosto vsadi povzročitelj sam.
• Pod njim je skoraj vedno sram — prepričanje, da si narobe ti, ne da se ti je zgodilo nekaj narobe.
• Rane iz odnosov se celijo v odnosih: v izkušnji, da te nekdo sliši, verjame in ne obsodi.
• Pomoč je na voljo: SOS telefon 080 11 55, policija 113, nujna pomoč 112.