Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši

»Ne grem. Izgledam grozno.«

Štirinajstletnica stoji pred ogledalom v predsobi, deset minut pred rojstnodnevno zabavo, na katero se veseli že ves teden. Tretjič se je preoblekla. Mama, ki čaka s ključi avta v roki, reče tisto, kar bi rekla skoraj vsaka mama: »Saj si lepa. Res. Pojdi že.« Vrata sobe se zaprejo malo glasneje, kot bi bilo treba. Na zabavo hči gre, petnajst minut pozneje in v prvi majici, ki si jo je oblekla. Mama pa ostane v avtu z občutkom, da je rekla nekaj prav in da je bilo vseeno narobe.

Ta prizor je tako običajen, da ga skoraj ne opazimo. A v njem je vse, o čemer bom pisala: telo, ki se spreminja, pogled vrstnikov, ki nenadoma šteje več kot pogled doma, in starš, ki bi rad pomagal, pa ne ve, kako. V tem zapisu bom skušala razložiti, kaj se v najstniških letih dogaja s samopodobo, kaj raziskave o tem res vedo in kaj lahko starši naredijo — pa tudi, česa ne morejo, četudi bi zelo radi.

Zakaj se pogled nase zamaje prav zdaj

Samopodoba je slika, ki jo imamo o sebi: kakšen sem, kaj znam, koliko sem vreden, kam sodim. (Če te zanima, kako se loči od samospoštovanja in samozavesti, sem o tem pisala v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo.) V otroštvu je ta slika razmeroma preprosta. Otrok ve, da je dober v nogometu, da ga ima babica rada in da ne mara špinače. V najstništvu se slika naenkrat razširi in zaplete.

Ena največjih raziskav o samospoštovanju skozi življenje, v kateri je spletni vprašalnik izpolnilo več kot 300.000 ljudi od devetega leta naprej, je pokazala, da samospoštovanje v najstniških letih v povprečju upade in se nato v odrasli dobi počasi dviga. Upad je bil pri dekletih izrazitejši kot pri fantih. Poznejša metaanaliza dolgoročnih raziskav, ki je iste ljudi spremljala več let, je sliko nekoliko popravila: med enajstim in petnajstim letom samospoštovanje v povprečju ostane približno enako, močneje pa zraste med petnajstim in tridesetim. Obe ugotovitvi skupaj povesta nekaj pomembnega — najstništvo ni nujno obdobje propada, je pa obdobje, ko se samopodoba gradi na novo in je zato bolj ranljiva.

Metaanaliza o razlikah med spoloma je pokazala, da je razlika v samospoštovanju v korist fantov majhna, a najizrazitejša prav v pozni adolescenci. To ne pomeni, da imajo vsa dekleta nizko samopodobo in vsi fantje visoko. Pomeni, da je pritisk na dekleta v teh letih pogosto drugačen in glasnejši — predvsem okrog videza.

Zakaj prav zdaj? Ker se hkrati zgodijo štiri stvari, ki bi vsaka zase zadostovala, da se človek malo izgubi.

Telo, ki se spreminja hitreje kot ti

Puberteta je edino obdobje po zgodnjem otroštvu, ko se telo spremeni tako hitro in tako vidno. V dveh, treh letih se spremenijo višina, oblika, koža, glas, vonj. Najstnik se zjutraj zbudi v telesu, ki ni povsem tisto od lani, in to telo nenadoma vidijo vsi — sošolci, učitelji, sorodniki na kosilu, ki rečejo »joj, kako si se pa zaokrožila« ali »ti boš pa velik kot oče«.

Ti komentarji so redko zlonamerni. A najstnik jih ne sliši kot opažanje, ampak kot oceno. Telo v teh letih postane eno glavnih področij, na katerih se meri lastna vrednost, in to še posebej pri dekletih. Mednarodna raziskava HBSC, ki jo v Sloveniji izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje, med mladostniki redno sprašuje tudi o tem, kako doživljajo svoje telo. Natančnih slovenskih odstotkov tu ne bom navajala, ker se med valovi raziskave spreminjajo, vzorec pa je že vrsto let podoben: dekleta so s telesom pogosteje nezadovoljna kot fantje, in to nezadovoljstvo s starostjo narašča.

Pri fantih je pritisk pogosto tišji, a ni ga manj. Namesto »prevelika sem« se glasi »premajhen sem, prešibak, preveč suh«. Ker o tem fantje redkeje govorijo, ga odrasli redkeje opazijo.

Primerjanje: vrstniki kot novo ogledalo

V otroštvu je glavno ogledalo družina. Otrok ve, kdo je, predvsem zato, ker mu to povedo starši — z besedami, pogledi in tem, kako se odzovejo nanj. V najstništvu se ogledalo zamenja. Pogled vrstnikov postane pomembnejši, ne zato, ker starši ne bi bili več pomembni, ampak zato, ker je razvojna naloga najstništva prav ta: ugotoviti, kdo je zunaj družine.

Psiholog David Elkind je v šestdesetih letih opisal pojav, ki ga je imenoval namišljeno občinstvo. Ko najstnik razvije sposobnost abstraktnega mišljenja, začne razmišljati tudi o tem, kaj si drugi mislijo o njem. In ker je sam tako zelo zaposlen s sabo, predpostavlja, da so vsi drugi enako zaposleni z njim. Mozolj na čelu se zdi kot žaromet. Napačna beseda pred razredom se zdi kot dogodek, o katerem bodo govorili še leta.

Primerjanje je v teh letih skoraj neizogibno. Najstnik se primerja po videzu, ocenah, priljubljenosti, številu prijateljev, oblačilih, tem, ali je že imel fanta ali punco. Primerjanje samo po sebi ni bolezen — je način, kako človek ugotovi, kje je. Postane pa težava, ko je edino merilo in ko vsakič pokaže isti rezultat: »Nisem dovolj.« Takrat se v glavi pogosto oglasi glas, ki ga odrasli dobro poznamo — notranji kritik.

Družbena omrežja: manj in več, kot mislimo

Ko starši pomislijo na samopodobo najstnikov, večina najprej pomisli na telefon. Strah je razumljiv: na zaslonu so filtrirani obrazi, urejena telesa in življenja, ki so videti brez napake. O tem, kaj nenehno merjenje z drugimi naredi možganom, sem pisala v zapisu Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi, o telesih pa v zapisu Telesa na družbenih omrežjih: kaj naredi nenehno primerjanje.

A raziskave so tu bolj previdne od naslovov v medijih. Amy Orben in Andrew Przybylski sta leta 2019 analizirala podatke več deset tisoč mladostnikov in ugotovila, da je povezava med uporabo digitalne tehnologije in počutjem v povprečju negativna, a zelo majhna — pojasnila je največ okrog 0,4 odstotka razlik v počutju. To ne pomeni, da omrežja ne škodijo nikomur. Pomeni, da je povprečni učinek majhen, ker se za povprečjem skrivajo zelo različni najstniki: nekaterim omrežja pomenijo stik s prijatelji in skupnost, ki je drugje nimajo, drugim pa vsakodnevno potrjevanje, da niso dovolj.

Ista raziskovalna skupina je pozneje opazila, da obstajajo obdobja posebne občutljivosti: pri dekletih okrog enajstega do trinajstega leta, pri fantih nekoliko pozneje, okrog štirinajstega in petnajstega. Takrat je bila večja uporaba omrežij povezana z nižjim zadovoljstvom z življenjem leto pozneje. Za starše je to koristen podatek — ne zato, da bi telefon prepovedali, ampak zato, da vedo, kdaj je pogovor o njem najbolj smiseln.

Pomembneje od števila ur je pogosto vprašanje, kako najstnik omrežja uporablja. Pasivno drsenje po tujih objavah in čakanje na všečke pod svojo fotografijo delujeta drugače kot pogovor s prijateljico ali sledenje nekomu, ki ga navdihuje pri risanju.

Kaj starši lahko naredijo

Dobra novica je, da starši ostajajo pomembni — tudi takrat, ko je videti, da jih najstnik ne posluša. Raziskave o vzgoji že desetletja kažejo, da je samopodoba otrok najbolj trdna tam, kjer se toplina povezuje z jasnimi mejami. Tu je nekaj stvari, ki jih lahko narediš.

Bodi topel ne glede na ocene in videz. Najstnik mora vedeti, da njegova vrednost doma ni odvisna od tega, kaj prinese domov. Ne gre za to, da bi mu to večkrat rekel. Gre za to, da se tvoj odnos do njega ne spremeni, ko pride slaba ocena ali ko ne pride v ekipo.

Najprej poslušaj, šele nato popravljaj. Ko reče »grozna sem«, je naravni refleks, da mu to takoj ovržeš. A s tem mu nehote sporočiš, da njegov občutek ni dobrodošel. Veliko več pomaga, če najprej slišiš, kaj ga muči.

Hvali konkretno in pošteno. Eddie Brummelman in sodelavci so v raziskavi z nizozemskimi otroki pokazali, da otroci, katerih starši so imeli o njih napihnjeno mnenje — »moj otrok je posebnejši od drugih« — sčasoma kazali več narcističnih potez, ne pa višjega samospoštovanja. Samospoštovanje je bilo povezano s starševsko toplino. Pohvala, ki ji otrok verjame, je konkretna: »Videla sem, koliko si vadil za ta nastop.«

Molči o teži — tudi o svoji. Najstnik ne posluša le tega, kar rečeš o njem. Posluša tudi, kako govoriš o sebi pred ogledalom, o sosedi, ki se je »zredila«, o hrani, ki je »greh«. Več o tem, kako govoriti o telesu brez škode, je v zapisu Kako z otrokom govoriti o telesu, teži in hrani, ne da bi škodoval. In ker otroci pogosto prevzamejo starševski odnos do sebe, je vredno prebrati tudi zapis Samopodoba in starševstvo: kako otroku ne preneseš svojega dvoma.

Dogovor o zaslonih naj velja za vse. Pravilo »brez telefonov za mizo« deluje bolje, kadar ga upoštevajo tudi starši. Najstniki zelo natančno opazijo dvojna merila.

Česa starši ne morejo (in naj ne poskušajo)

To je del, ki ga starši najtežje slišijo, zato bom neposredna. Samopodobe ne moreš podariti. Ne moreš je prepričati v obstoj, je ne moreš izboljšati z dovolj pogostim »saj si super« in je ne moreš zaščititi pred vsakim slabim dnem v šoli.

Ne moreš tudi nadzorovati, kaj si o tvojem otroku mislijo vrstniki. Ne moreš izbrisati sporočila v skupinskem klepetu, ki ga je prizadelo, in ne moreš zanj iti na zabavo, na kateri se bo počutil odveč. Vse to so izkušnje, ki jih mora preživeti sam — s tabo v ozadju, ne pred sabo.

In ne moreš mu vzeti občutka, ki ga ima. Če se čuti grdega, mu to ne bo izginilo, ker ti misliš drugače. Ironično je prav prepričevanje pogosto tisto, kar zid poviša: najstnik iz njega razbere, da ga ne razumeš, in naslednjič ne bo več povedal. Če se ti zdi, da je ta zid že visok, ti bo morda pomagal zapis Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Kar lahko narediš, je, da si stabilen. Najstnik se v teh letih zaletava ob ljudi in stvari, da bi ugotovil, kje so njegove meje. Starš, ki ostane — ki se ne užali za vedno, ki ne odneha in ki ne razpade ob vsakem loputanju z vrati —, je zanj nekaj, česar morda nikoli ne bo izrekel, a se bo nanj naslonil.

Kako to zveni v kuhinji

Takole bi lahko zvenel pogovor, v katerem starš ne hiti s popravljanjem. Pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.

»Danes sem bila spet edina, ki je niso povabili.«
»Uf. Kaj se je zgodilo?«
»Nič. Vse so šle po šoli v nakupovalni center. Jaz sem izvedela iz zgodbe na Instagramu.«
»To je moralo res zaboleti. Da si izvedela tako.«
»Ja. Mogoče sem pač dolgočasna.«
»Si to rekla sebi, ko si gledala tisto zgodbo?«
»… Ja. In da sem grda.«
»Hvala, da mi to poveš. Ni ti treba, da se strinjaš z mano, ampak jaz te ne vidim tako. Kaj bi ti zdaj pomagalo?«

Starš v tem pogovoru ne reče »saj ni res« in ne reče »pozabi nanje«. Najprej sliši bolečino, nato vpraša po mislih, ki so prišle za njo, in šele na koncu ponudi svoj pogled — kot pogled, ne kot popravek.

Tak pogovor ne popravi samopodobe v enem večeru. A najstnik iz njega odnese nekaj pomembnega: da so njegovi občutki doma dobrodošli, tudi tisti grdi. In ko se v glavi naslednjič oglasi »dolgočasna sem«, je majhna verjetnost, da se bo oglasil tudi drug glas, ki je slišal, kaj je rekel starš.

Vaja: pogovor, ki ni popravljanje

Če si starš najstnika, poskusi naslednjo vajo v tem tednu. Ne potrebuješ posebne priprave, le malo potrpljenja.

1. Izberi trenutek, ko ni pritiska. Vožnja z avtom, pomivanje posode, sprehod s psom. Najstniki se lažje pogovarjajo, ko jim ni treba gledati v oči.
2. Ko izreče nekaj slabega o sebi, ne ovrzi tega takoj. Namesto »saj ni res« reci: »Povej mi več. Kdaj se tako počutiš?«
3. Poimenuj občutek, ne dejstva. »Sliši se, kot da ti je bilo nerodno« pomaga bolj kot razprava o tem, ali je bila majica res prekratka.
4. Šele na koncu povej svoj pogled — v eni povedi, brez prepričevanja. »Jaz vidim nekoga, ki se trudi.«
5. Zvečer zapiši, kaj si slišal. Ne kaj si rekel, ampak kaj je povedal on. Po nekaj tednih boš opazil vzorce, ki jih prej nisi.

Če pogovor ne steče, ni nič narobe. Že to, da si poskusil brez popravljanja, je sporočilo, ki ga bo najstnik zaznal — pogosto prej, kot ti bo to pokazal.

Kdaj samopodoba ni glavna težava

Rada bi bila tu poštena, ker se beseda »samopodoba« rada uporablja za vse. Ni vsaka najstniška stiska vprašanje samopodobe, in ni vsako nezadovoljstvo s seboj nekaj, kar bi bilo treba popravljati.

Nekaj dvoma je normalnega. Najstnik, ki ima o sebi včasih slabo mnenje, se ne razvija narobe. Gradi samopodobo, ki bo bolj realna kot otroška. Starš, ki želi, da bi bil otrok vedno zadovoljen s seboj, mu nehote naloži nalogo, ki je ne more izpolniti.

Včasih je za »slabo samopodobo« nekaj drugega. Dolgotrajna potrtost, umik od prijateljev, izguba zanimanja za vse, kar je imel rad, motnje spanja — to so lahko znaki depresije, ne le nizke samopodobe. Kako jo ločiš od običajnih nihanj, sem pisala v zapisu Depresija pri najstniku: kako jo ločiš od običajnih nihanj. Če se nezadovoljstvo s telesom poveže s spremembami pri hrani, tehtanjem in skrivanjem, preberi zapis Prvi znaki motnje hranjenja pri najstniku in se čim prej posvetuj z otrokovim zdravnikom.

Včasih je težava zunaj otroka. Najstnik, ki ga v šoli sistematično zasmehujejo ali izključujejo, nima težave s samopodobo, ki bi jo bilo treba popraviti doma. Ima težavo z okoljem, v katerega mora vsak dan. Takrat je naloga staršev, da ukrepajo — s šolo, z razrednikom, po potrebi s svetovalno službo.

In včasih je težava v družini. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, otrokove težave pogosto razumemo kot sporočilo o odnosih v družini. Najstnik, ki o sebi misli, da ni dovolj, morda odraža napetost med staršema ali vlogo, ki jo je dobil doma. Takrat je pogosto bolj smiselno, da v terapijo pride več članov družine, ne le on.

Če najstnik govori o tem, da ne bi več živel, ali se samopoškoduje, ne čakaj. Pokliči njegovega zdravnika, TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111, Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur) ali Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (19.00–7.00). V nujnem primeru pokliči 112.

Kaj si zapomni

• V najstništvu se samopodoba gradi na novo — zaradi telesa, vrstnikov, novega mišljenja in zaslonov hkrati.
• Upad samospoštovanja ni pravilo za vse, je pa pri dekletih pogostejši, predvsem okrog videza.
• Povprečni učinek družbenih omrežij je majhen, a za posameznega najstnika je lahko velik; šteje, kako jih uporablja.
• Starši pomagajo s toplino, poslušanjem in konkretno pohvalo, ne s prepričevanjem in napihnjenimi besedami.
• Samopodobe ne moreš podariti — lahko pa si stabilno ozadje, ob katerem raste.