Najstnik in prijatelji, ki ti niso všeč

»Spet greš k Mihi?«

Vprašanje je bilo izrečeno mimogrede, ob pomivalnem koritu, a petnajstletni sin je v njem slišal vse, kar ni bilo izrečeno. Da Miha kadi pred trgovino. Da ima starejšega brata, o katerem se govori. Da so ocene padle prav to leto, ko sta se začela družiti. »Ti si ga že obsodila,« je rekel in odšel. Mama je ostala z mislijo, ki jo pozna veliko staršev: če ga ne ustavim zdaj, ga bom izgubila — če ga poskušam ustaviti, ga bom izgubila tudi.

Prijatelji, ki staršem niso všeč, so ena najstarejših družinskih tem. In ena najbolj občutljivih, ker se v njej srečata dve resnični stvari: vrstniki v najstništvu res močno vplivajo na odločitve, in starševska prepoved jih zelo pogosto naredi še privlačnejše. V tem zapisu bi rada pomagala ločiti okus od nevarnosti, razumeti, kaj najstnik pri teh prijateljih išče, in ohraniti tisto, kar te v tem obdobju najbolj varuje: da ti še vedno pove, kje je in s kom.

Zakaj so prijatelji zdaj tako pomembni

V otroštvu je družina središče sveta, prijatelji pa so tisti, s katerimi se igraš. V najstništvu se razmerje obrne. Vrstniki postanejo prostor, kjer mlad človek preizkuša, kdo je, ko ni samo »vaš sin« ali »vaša hči«. Tam dobi drugačno zrcalo, drugačno ime, včasih drugačen jezik. To ni izdaja družine. Je razvojna naloga, brez katere se odrasla samostojnost ne more zgraditi.

Raziskave potrjujejo, da je občutljivost za vrstnike v tem obdobju posebej velika. Laurence Steinberg in Kathryn Monahan sta na več tisoč udeležencih različnih starosti merila, kako odporni so na pritisk vrstnikov. Ugotovila sta, da odpornost najbolj izrazito narašča med 14. in 18. letom — prej je razmeroma nizka, po osemnajstem pa se ne spreminja več veliko. Z drugimi besedami: srednješolska leta so prav obdobje, ko se najstnik šele uči, kako ostati svoj tudi v skupini.

Druga raziskava iz istega laboratorija je pokazala, kako to izgleda v praksi. Margo Gardner in Steinberg sta mladostnikom, mladim odraslim in odraslim dala računalniško igro vožnje, v kateri je bilo mogoče tvegati. Ko so v sobi sedeli vrstniki, so najstniki tvegali bistveno več kot sami, pri odraslih pa prisotnost prijateljev ni imela takega učinka. Kasnejše slikanje možganov je pokazalo, da navzočnost vrstnikov pri najstnikih okrepi dejavnost v sistemu za nagrado. Prijatelji torej ne vplivajo zato, ker bi najstnika »prepričali«. Vplivajo zato, ker je vse, kar počne pred njimi, preprosto bolj nagrajujoče.

Okus ali nevarnost: tri ravni skrbi

Prvi korak je, da si iskreno odgovoriš, kaj te pri prijatelju pravzaprav moti. Pogosto je pod skrbjo več plasti in ne vse sodijo v isto kategorijo. Pomaga, če jih razvrstiš v tri ravni.

Ni mi všeč je raven okusa. Prijatelj se drugače oblači, govori grdo, prihaja iz družine, ki je drugačna od vaše, nima ambicij, ki bi si jih želel zanj. Vse to je lahko res, a nič od tega ni nevarno. Tu je najboljši odziv tisti, ki se ga starši najbolj bojijo: odprta vrata.

Me skrbi je raven vedenja. Ne gre za to, kdo je prijatelj, ampak za to, kaj se dogaja z najstnikom, odkar se družita: ocene padajo, prihaja domov pozneje, kot je dogovorjeno, laže o tem, kje je, umika se iz družinskega življenja. Tu je pogovor potreben — a o vedenju tvojega otroka, ne o značaju njegovega prijatelja.

Ukrepam je raven varnosti: prijatelji, ki so precej starejši in jih tvoj otrok skriva, droge, nasilje, izsiljevanje, kazniva dejanja, spodbujanje k samopoškodovanju. Tu ne čakaš, da bo najstnik sam spoznal. O tem več spodaj.

Zakaj prepoved pogosto ne deluje

Ko te nekaj prestraši, je prepoved prvi refleks. »S tem fantom se ne boš več družil.« A pri prijatelju, ki je le na ravni okusa ali skrbi, prepoved zelo pogosto doseže nasprotno.

Prvič, prijatelj postane simbol avtonomije. Kar je bil včeraj sošolec, je danes dokaz, da najstnik sme sam izbirati. Če popusti, ne izgubi le prijatelja, ampak tudi bitko za to, da je svoj človek. Tega pa v petnajstem letu skoraj nihče ne izgubi prostovoljno.

Drugič, stiki se nadaljujejo — samo skrivaj. In tu se srečamo z ugotovitvijo, ki je v raziskavah starševstva ena najpomembnejših. Margaret Kerr in Håkan Stattin sta pokazala, da starši največ o življenju svojih najstnikov ne izvedo z nadzorom, ampak zato, ker jim otroci sami povedo. Prepoved, ki zapre ta kanal, te pusti z manj informacijami ravno takrat, ko bi jih najbolj potreboval.

Tretjič, najstnik začne prijatelja braniti. Vsaka tvoja kritika postane napad, ki ga mora odbiti, in v tem procesu se z njim še bolj poveže. Psihologinja Nina Mounts je preučevala, kako starši vplivajo na prijateljstva svojih otrok — s prepovedovanjem, z usmerjanjem ali s spodbujanjem — in ugotavljala, da je učinek teh poskusov odvisen od tega, kakšen je odnos doma. Ista beseda zveni drugače od starša, ki je sicer topel in dostopen, kot od starša, s katerim je odnos že napet.

Pomaga tudi vedeti, da podobnost med prijatelji ni le posledica vpliva. Sociologinja Denise Kandel je že v sedemdesetih letih pokazala, da si najstniki prijatelje v veliki meri izbirajo po tem, kar jim je že blizu. Če je tvoj otrok začel iskati družbo, ki tvega, je del vprašanja tudi: kaj ga je k njej pritegnilo?

To pa ne pomeni, da je vpliv izmišljen. Thomas Dishion in sodelavci so opisali, kako se mladostniki v skupini med seboj nagrajujejo za pogovore o kršenju pravil — s smehom, pozornostjo, priznanjem — in da so programi, ki so tvegane mladostnike združili v skupine, njihove vedenjske težave včasih celo povečali. Izbira in vpliv delujeta hkrati. Prav zato je pomembno, da najstnik poleg ene skupine ohrani še druge prostore pripadnosti: šport, krožek, sorodnike, kakšnega starejšega prijatelja družine.

Kaj najstnik pri teh prijateljih dobi

To je vprašanje, ki ga starši ob skrbi najpogosteje preskočijo, in tisto, ki odpre največ. Prijateljstvo, ki se zdi od zunaj nerazumljivo, ima skoraj vedno smisel od znotraj.

Morda je pri teh prijateljih nekdo, ki ga ne vidi kot »tistega, ki ima slabe ocene«. Morda se z njimi lahko smeji, česar doma že dolgo ni. Morda je prijatelj, ki ti ni všeč, edini, ki je ostal ob njem, ko so ga drugi izločili. Morda mu ta skupina daje občutek pogumnosti, ki ga sam še nima. Pri dekletih in fantih, ki se doma čutijo nevidni, je skupina, ki jih sprejme brez pogojev, lahko zelo močan magnet — tudi kadar ima ta skupina svoje nevarne strani.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, prijateljstva pogosto beremo tudi kot sporočilo družini. Najstnik, ki se tesno naveže na skupino, ki staršem ni všeč, včasih išče tisto, česar v družini ne dobi, ali pa nosi vlogo, ki mu jo je družina — nevede — dodelila. O tem, kako take vloge nastanejo, sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja? Prijatelj v tem primeru ni vzrok, ampak simptom. In ko se v družini nekaj premakne, se pogosto premaknejo tudi prijateljstva.

Ker najstnik o sebi v tem obdobju marsikaj gradi skozi oči vrstnikov, je ta tema tesno povezana s samopodobo — več o tem v zapisu Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši.

Kako govoriti o prijatelju, ki ti ni všeč

Če je skrb na prvi ali drugi ravni, je cilj pogovora ohraniti stik in hkrati jasno povedati, kaj te skrbi. Nekaj smernic, ki se izkažejo:

Govori o vedenju, ne o osebi. »Miha je slab vpliv« je sodba o človeku, ki ga tvoj otrok ima rad. »Opazila sem, da se zadnje tedne vračaš pozneje, kot sva se dogovorila« je opažanje, o katerem se da govoriti.

Najprej vprašaj, kaj mu je pri prijatelju všeč. In poslušaj odgovor, ne da bi ga takoj izpodbijal. Vprašanje »Kaj ti je pri Mihi všeč?« postavljeno z resnično radovednostjo, pove več kot deset opozoril. Poleg tega boš morda slišal kaj, česar nisi vedel.

Odpri vrata svojega doma. Prijatelj, ki pride na kosilo, je težje demon. Ti ga spoznaš kot človeka, on vidi, kako je pri vas, tvoj otrok pa ne rabi skrivati. Starši pogosto ugotovijo, da je »slab vpliv« pri mizi vljuden, negotov fant, ki ima doma težko.

Ne govori slabo o njegovi družini. Tudi če je o njej marsikaj res. Najstnik bo vsako tako opazko slišal kot napad na prijatelja — in posredno nase.

Povej svojo skrb enkrat, jasno in brez ponavljanja. »Skrbi me, da v tej družbi pijete. Tega ne bom ignorirala. Želim, da veš, da me lahko vedno pokličeš, tudi ob treh zjutraj, in te pridem iskat brez zasliševanja.« Potem ne ponavljaj vsak dan. Opozorilo, ki ga slišiš vsak dan, postane šum.

Če potrebuješ več o tem, kako postaviti pravila, ki jih bo najstnik slišal, je to tema zapisa Kako postavljati meje najstniku, ne da bi izgubil stik.

Prizor: pogovor ob avtu

Vrnimo se k mami iz uvoda. Takole bi lahko izgledal pogovor nekaj dni pozneje, v avtu na poti s treninga — kraj, kjer najstniki pogosto spregovorijo prav zato, ker si ne gledata v oči (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Prejšnjič sem bila nesramna glede Mihe. Ne poznam ga dovolj, da bi ga sodila.«
»Ja. Ni tak, kot misliš.«
»Kakšen pa je?«
»Smešen. Pa nikoli me ne zafrkava zaradi matematike. Pa … doma ima hudo, oče je spet odšel.«
»Tega nisem vedela. Hvala, da si mi povedal.«
»Saj ne smeš nikomur.«
»Ne bom. Mene skrbi samo eno — da ob njem kadiš. Tega ne bom kar spregledala.«
»Saj ne kadim vsak dan …«
»O tem se še pogovoriva. In Miha je lahko v soboto pri nas na kosilu, če hoče.«

V tem pogovoru se je zgodilo nekaj pomembnih stvari. Mama je popravila svojo sodbo, ne da bi opustila skrb. Sin je povedal nekaj, česar prej ne bi, ker se ni počutil napadenega. Skrb je ostala izrečena — o vedenju njenega sina, ne o značaju njegovega prijatelja. In vrata so se odprla, tudi dobesedno.

Vaja: zemljevid prijateljev

Ta vaja je zate, ne za najstnika. Vzame petnajst minut in list papirja.

1. Zapiši imena prijateljev, ki jih tvoj najstnik omenja ali s katerimi preživlja čas. Pri vsakem napiši, kaj o njem v resnici veš — ne kaj si o njem predstavljaš.
2. Ob vsakem imenu označi raven: ni mi všeč, me skrbi ali ukrepam. Če nisi prepričan, zapiši, kaj bi moral vedeti, da bi se odločil.
3. Za enega prijatelja na prvi ali drugi ravni napiši, kaj misliš, da ga tvoj otrok pri njem dobi. Pripadnost, smeh, pogum, pobeg od doma? Če ne veš, je to vprašanje za naslednji pogovor.
4. Vprašaj se, kaj ta prijatelj vzbudi v tebi. Te spominja na koga iz tvoje mladosti? Na strah, ki si ga imel sam? Včasih je del skrbi naš, ne otrokov.
5. Izberi en majhen korak za ta teden: povabilo na kosilo, eno radovedno vprašanje, ena jasna izrečena skrb. Samo enega.

Če opaziš, da ne poznaš skoraj nobenega imena, je to samo po sebi pomemben podatek — o tem, koliko ti najstnik zaupa, in o tem, kako se je ta odnos v zadnjem času spremenil. O tem, kako se zaupanje gradi in kako se ruši, je več v bazi znanja.

Kdaj je treba ukrepati takoj

Vse zgoraj velja za prijatelje, ki so ti tuji ali neprijetni, a ne nevarni. Obstaja pa tretja raven, kjer radovednost ni dovolj in kjer je prepoved upravičena, tudi če bo odnos zaradi nje nekaj časa trpel. Pozoren bodi, kadar:

• se tvoj otrok druži z osebami, ki so precej starejše, mu kupujejo darila, ga vozijo ali od njega zahtevajo skrivnost — to so lahko znaki zlorabe ali izkoriščanja;
• gre za droge, redno pitje ali preprodajo; več o tem, kako ločiti preizkušanje od težave, je v zapisu Alkohol in droge v najstništvu: kdaj je čas za skrb;
• je v skupini nasilje — do tvojega otroka ali od njega do drugih — ali izsiljevanje, tudi prek telefona;
• skupina spodbuja samopoškodovanje, stradanje ali govori o samomoru;
• se pri otroku pojavijo nenadne spremembe: strah, umik, nepojasnjen denar ali stvari, poškodbe.

V takih primerih poišči pomoč pri šolski svetovalni službi, osebnem zdravniku ali pediatru in, kadar gre za kaznivo dejanje ali izkoriščanje, pri policiji (113). V nujnem primeru pokliči 112. Najstnik sam lahko pokliče TOM telefon 116 111; odraslim je na voljo Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur) in Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00). Tudi tu pomaga, če prepoved poveš odkrito in z razlogom — »tega ne dovolim, ker gre za tvojo varnost« — in ostaneš na voljo, ko se bo tvoj otrok jezil.

Kdaj ne gre za prijatelje

Da bo slika poštena, še nekaj misli proti temu, kar sem zapisala.

Včasih je skrb bolj naša kot otrokova. Starš, ki je v mladosti sam zašel v slabo družbo, bo nevarnost videl hitreje — včasih tudi tam, kjer je ni. Starš, ki je bil izločen, bo morda pretirano skrbel, da ima otrok »prave« prijatelje. Tu ne pomaga več pravil, ampak pogled vase. Sposobnost, da vidiš svoj strah ločeno od otrokovega doživljanja, se imenuje mentalizacija.

Včasih prijatelj sploh ni problem. Ko najstnik nenadoma izgubi zanimanje za vse, slabo spi, se zapira, je razdražljiv, je zelo mamljivo za vse okriviti novo družbo. A včasih je družba le tam, kamor se je zatekel pred nečim drugim — pred stisko, ki je ne zna poimenovati, ali pred napetostjo doma. Če se je otrok popolnoma zaprl, je dober začetek zapis Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Včasih je težava, da prijateljev ni. Najstnik, ki je ves čas sam, nima nikogar, s komer bi šel ven, in o sošolcih ne govori, potrebuje morda več skrbi kot tisti, čigar prijatelji ti niso všeč. Osamljenost v tem obdobju je lahko zelo boleča in je ne smemo zamenjati za »mirnega otroka«.

In včasih ima najstnik prav. Prijatelj, ki si ga obsojal, se lahko izkaže za zvestega, poštenega človeka. Če se to zgodi, je vredno to tudi povedati: »Zmotila sem se glede Mihe.« Malo stavkov najstniku pove toliko o tem, da ga jemlješ resno.

Če se pri vas doma pogovori o prijateljih vedno končajo s prepirom in vsak ostane na svojem bregu, je lahko koristno, da se pogovorite skupaj, z nekom, ki ni na nobeni strani. Na družinski terapiji se pogosto izkaže, da prijatelji niso jedro spora, ampak vrata, skozi katera se lahko pogovorite o tem, kar je v družini res treba premakniti.

Kaj si zapomni

• Vrstniki v najstništvu res močno vplivajo, odpornost na njihov pritisk pa se gradi prav med 14. in 18. letom.
• Loči tri ravni: ni mi všeč (okus), me skrbi (vedenje) in ukrepam (varnost) — vsaka zahteva drugačen odziv.
• Prepoved prijatelja, ki ni nevaren, pogosto doseže nasprotno: skrivanje in močnejšo vez.
• Vprašaj, kaj najstnik pri prijatelju dobi — odgovor pove veliko o njem in o družini.
• Kadar je ogrožena varnost, ukrepaj odločno in poišči pomoč; tudi takrat ostani na voljo.