Najstnica in odnos do telesa: kaj lahko starš naredi

Julij, trideset stopinj. Trinajstletnica sedi na terasi v puloverju s kapuco in reče: »Ne grem na kopališče.« Mama vpraša, zakaj, saj gredo vse njene prijateljice. »Kar tako. Ne da se mi.« Lani je na istem kopališču preživela vsak dan počitnic.

Mama ve, da ni »kar tako«. Ne ve pa, kaj naj reče. Če reče »saj si lepa«, bo hči zavila z očmi. Če ne reče nič, se ji zdi, da jo pušča samo. Če jo vpraša naravnost, bo dobila »pusti me«.

V tem zapisu bi rada pisala staršem prav o tem: o odnosu, ki ga ima najstnica do svojega telesa, in o tem, kaj lahko starš pri tem naredi. Ne gre za motnje hranjenja — o prvih znakih, na katere je treba biti pozoren, sem pisala v zapisu Prvi znaki motnje hranjenja pri najstniku. Tudi ne gre za samopodobo nasploh, o kateri piše zapis Samopodoba v najstniških letih: kaj lahko naredijo starši. Gre za nekaj vsakdanjega in zato pogosto spregledanega: za to, kako dekle v nekaj letih iz telesa, v katerem je živelo, preide v telo, ki ga opazuje.

Telo, ki pride prej kot pripravljenost

Pri deklicah se prvi telesni znaki pubertete pogosto pokažejo okrog devetega ali desetega leta, prva menstruacija pa v Evropi v povprečju pride okrog dvanajstega do trinajstega leta — pri nekaterih prej, pri nekaterih pozneje. To pomeni, da je veliko deklet telesno že v puberteti, ko so po mišljenju, interesih in čustvih še otroci. Telo pride prej kot pripravljenost nanj.

Jane Mendle, Eric Turkheimer in Robert Emery so leta 2007 pregledali raziskave o tem, kaj pomeni, če dekle v puberteto vstopi prej kot vrstnice. Ugotovitve so bile precej skladne: zgodaj zrela dekleta imajo v povprečju več težav z depresivnim razpoloženjem, s hranjenjem, s tveganim vedenjem in z nezadovoljstvom s telesom. Avtorji poudarjajo, da razlog ni zgolj v hormonih. Velik del je v tem, kako se na dekle začne odzivati okolica: starejši fantje, odrasli, ki jo obravnavajo, kot da je starejša, sošolke, ki jo gledajo drugače. Dekle, ki je pri enajstih videti kot petnajstletnica, dobi odzive, ki jih pri enajstih ne zna predelati.

Tudi pozno zorenje ni vedno lahko. Dekle, ki pri štirinajstih še nima menstruacije, medtem ko o njej govorijo vse sošolke, se lahko počuti, kot da z njo nekaj ni prav. Kadar pa se puberteta zelo zgodaj začne ali je zelo pozna, je to vprašanje za zdravnika — pediatra, osebnega zdravnika ali ginekologa — ne za domače ugibanje.

Ko te začnejo gledati

Psihologinji Barbara Fredrickson in Tomi-Ann Roberts sta leta 1997 opisali tako imenovano teorijo objektivizacije. Njena osrednja misel je preprosta in neprijetna: v kulturi, kjer so ženska telesa nenehno ocenjevana, dekleta postopno ponotranjijo pogled od zunaj. Začnejo se gledati tako, kot bi jih gledal nekdo drug. Temu sta rekli samoobjektivizacija.

Ena od njunih kasnejših raziskav je to pokazala skoraj kot v laboratoriju. Mlade ženske so pomerile kopalke ali pulover, nato pa reševale matematični test. Tiste v kopalkah so pri testu dosegle slabši rezultat; pri moških takšne razlike ni bilo. Pozornost, ki gre v nadzor nad tem, kako si videti, nekje manjka.

Za najstnico to pomeni, da se nekje med enajstim in petnajstim letom pogosto spremeni nekaj tihega. Ne teče več samo zato, ker teče, ampak razmišlja, kako je videti, ko teče. Ne sedi več kar tako, ampak pazi, kako ji stoji trebuh. Ne dvigne roke pri pouku, ker bi jo vsi gledali. Del njene pozornosti se je preselil iz tega, kar dela, v to, kako je videti, medtem ko to dela.

Tega procesa starš ne more ustaviti. Dekleta živijo v svetu, kjer so ocenjevana, in to bodo opazila, ne glede na to, kaj se dogaja doma. Lahko pa starš vpliva na to, koliko tega pogleda pride tudi iz domačega okolja — in koliko ima hči prostora, kjer ji ni treba biti videti nikakor.

Kaj sliši doma

Dianne Neumark-Sztainer in sodelavci že desetletja v projektu EAT v Minnesoti spremljajo mladostnike in njihove družine. Ena od ponavljajočih se ugotovitev je, da je pogovor o teži v družini — ko starši spodbujajo hčer k dieti, ko se o teži šali ali ko starši govorijo o svoji teži — povezan z več nezadovoljstva s telesom in z več nezdravimi načini nadzora teže pri najstnicah. Leta 2013 so Jerica Berge in sodelavci pokazali še, da je pomembno, o čem se pogovarjate. Pogovori, ki so se vrteli okrog teže in velikosti, so bili povezani z več dietami in nezdravimi načini nadzora teže; pogovori, ki so se vrteli okrog zdrave hrane brez omembe teže, takšne povezave niso imeli.

Večina komentarjev, ki jih najstnice slišijo doma, ni zlonamernih. So šale, skrb, pohvale. »A si ti malo shujšala? Super ti stoji.« »Pazi, da ne boš kot teta.« »Saj ti lahko poješ, ti si še mlada.« Pohvala, da je shujšala, je posebej zahrbtna: hči iz nje razbere, da je bila prej manj v redu. Podrobneje o tem, kako o telesu, teži in hrani govoriti z otrokom, sem pisala v zapisu Kako z otrokom govoriti o telesu, teži in hrani, ne da bi škodoval.

Posebna težava so sorodniki. Babica na nedeljskem kosilu, stric, ki se šali, sestrična, ki je »vedno bila bolj vitka«. Starš teh ljudi ne more nadzorovati, lahko pa najstnici pokaže, da je na njeni strani. Kratek stavek, kot je »O Ninem telesu se ne pogovarjamo«, izrečen mirno in brez prepira, ji pove več kot dolga razlaga po tem, ko gostje odidejo.

Starša kot ogledalo

Najstnica se o telesu ne uči le iz tega, kar starša rečeta o njej. Uči se iz tega, kako govorita o sebi. Mama, ki pred ogledalom vzdihne »joj, kako sem debela«, hčeri ničesar ne očita. A hči se iz tega nauči, da je telo nekaj, kar se ocenjuje, da je ocena pogosto slaba in da se ženske pred ogledalom tako pač pogovarjajo same s sabo.

Zanimivo je, da sta mati in hči pogosto v podobnem obdobju hkrati: hči v puberteti, mama v štiridesetih ali petdesetih, ko se telo spremeni tudi njej. O tem, kako to vpliva na pogled nase, piše zapis Samopodoba in staranje: ko se telo in vloge spremenijo. Mama, ki ima do svojega telesa težak odnos, ni slaba mama. Je pa dobro, da to ve — in da svoje stiske ne prenaša na glas pred hčerjo.

Pri očetih je pogosta drugačna past: tišina. Ko hči odraste, se marsikateri oče telesno umakne. Ne objema je več, ne posede je več v naročje, ne pocrklja jo. Pogosto iz spoštovanja, zadrege ali negotovosti, kaj je zdaj primerno. A najstnica tega ne prebere kot spoštovanje. Lahko ga prebere tako, da je z njenim telesom nekaj narobe — da je postalo nekaj, česar se je treba izogibati. Bolje kot umik je vprašanje: »Ti je še v redu, da te objamem?« In spoštovanje odgovora, kakršen koli je.

Tudi bratje so del tega ogledala. Šale na račun sestrinega telesa niso »samo šale med sorojenci«. Starš jih lahko ustavi brez pridige: »Tega pri nas ne govorimo.« Najstnica ob tem ne izve le, da brat ne sme, ampak tudi, da njen dom ni prostor, kjer bi jo ocenjevali.

Telo, ki nekaj zmore

Dolgo je veljalo, da je cilj pri telesni podobi zmanjšati nezadovoljstvo. Tracy Tylka in Nichole Wood-Barcalow sta leta 2015 v pregledu pokazali, da je pozitivna telesna podoba nekaj drugega kot odsotnost negativne. Vključuje hvaležnost do telesa, sprejemanje tudi tistih delov, ki niso po meri, širše razumevanje lepote — in sposobnost, da sporočila o tem, kakšno bi moralo biti telo, preceniš in nekatera preprosto spustiš mimo.

Ena od poti do tega je pozornost na to, kaj telo dela, ne kako je videti. Jessica Alleva in sodelavci so razvili program, v katerem so mlade ženske v treh kratkih pisnih vajah opisovale, kaj jim telo omogoča: gibanje, čutenje, ustvarjanje, skrb za druge. Po programu so bile s telesom bolj zadovoljne in so se manj gledale od zunaj. Raziskava ni bila narejena z najstnicami, ampak z mladimi odraslimi ženskami, zato je ne smemo preprosto prenesti. A smer je smiselna tudi doma.

Tu je pomembna vloga gibanja. V puberteti mnoga dekleta opustijo šport, ki so ga imela rada, pogosto prav zaradi telesa: zaradi slačilnic, kopalk, dresov, ki se oprimejo, pogledov na igrišču. Če hči neha s športom, je vredno vprašati, zakaj — in poiskati gibanje, pri katerem se ji ni treba kazati. Ples v sobi, kolesarjenje, pohod, plezanje. Cilj ni kurjenje kalorij, ampak izkušnja, da telo nekaj zmore.

Menstruacija, obleke in vrata kopalnice

Odnos do telesa se gradi tudi v drobnih, praktičnih stvareh. Menstruacija je ena od njih. Če doma o njej govorite kot o nečem normalnem — brez šepetanja, brez »tistih dni«, brez sramu ob vložkih na polici —, hči dobi sporočilo, da njeno telo ni nekaj, kar je treba skrivati. O tem je dobro govoriti, preden se zgodi prvič. Če ima hči močne bolečine, zelo neredne cikle ali drugo skrb, je naslov za to ginekolog ali osebni zdravnik.

Obleke so pogost vir prepira. Starš, ki reče »tako pa ne greš ven«, ima včasih dober razlog. A način, kako to pove, je pomemben. »Preveč se vidi« hčeri pove, da je njeno telo problem. Pogovor o tem, kam gre, s kom in kaj potrebuje, da se bo počutila varno, ji pove, da je skrb namenjena njej, ne njenemu telesu. Ker gre tu pogosto tudi za meje in za to, kako jih postaviti brez prepira, ti bo morda pomagala kratka razlaga v bazi znanja pod meje.

In vrata kopalnice. Najstnica potrebuje zasebnost — za preoblačenje, za umivanje, za to, da se gleda v ogledalo, ne da bi kdo vstopil. Spoštovanje te zasebnosti ni malenkost. Je eden od načinov, na katerega starš pokaže, da je njeno telo njeno.

Kako to zveni

Takole lahko zveni pogovor po nedeljskem kosilu, na katerem je babica rekla, da se je vnukinja »lepo zaokrožila« (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»A si slišala babico?«
»Ja. Hvala, mama, res.«
»Žal mi je, da nisem nič rekla. Morala bi.«
»Saj je ona vedno taka.«
»Je. Ampak ni prav. Naslednjič bom rekla, da se o tvojem telesu ne pogovarjamo. Bi ti bilo to v redu?«
»… Ja. Samo ne delaj scene.«
»Ne bom. En stavek.«

Mama v tem pogovoru ne reče »saj si lepa« in ne razlaga, da babica ne misli slabo. Prizna, da je nekaj manjkalo, in hčer vpraša, kako naj bo naslednjič. To je več kot tolažba: najstnica dobi izkušnjo, da odrasla oseba stoji ob njej.

Pomembno je tudi, kaj starš ne naredi. Ne prepričuje hčere, da njen občutek ni upravičen. Ne pravi, da »bo že minilo«. In ne poskuša popraviti njene samopodobe s komplimenti. Najstnica, ki se v svojem telesu počuti slabo, ne potrebuje, da ji nekdo reče, da je lepa. Potrebuje, da ji nekdo verjame, da ji je težko — in da je to težko lahko izgovorjeno brez sramu.

Vaja: teden brez ocenjevanja teles

To vajo lahko začneš že danes. Ni namenjena hčeri, ampak tebi in vašemu domu.

1. En teden samo opazuj. Zapiši si vsakič, ko se doma reče kaj o telesu, teži ali videzu — o hčeri, o drugih, o sebi, o ljudeh na televiziji. Ne popravljaj ničesar, samo štej.
2. Poglej, kaj si zapisal o sebi. Izberi tri stavke, ki jih pogosto rečeš o svojem telesu in jih hči sliši. Vprašaj se, kaj bi si mislil, če bi jih slišal iz njenih ust.
3. Zamenjaj enega. Namesto ocene videza povej nekaj o tem, kaj telo dela ali kako se počutiš. »Utrujena sem« namesto »grozna sem videti«.
4. Dogovori se z drugim staršem. Pri vas doma se teles drugih ne komentira — ne hčerinega, ne sosedovega, ne igralkinega. Dogovorita se tudi, kdo bo kaj rekel, ko to naredi kdo od sorodnikov.
5. Dodaj eno skupno gibanje brez merjenja. Sprehod, kolo, ples v kuhinji — nekaj, kar delata skupaj, brez štetja korakov, kalorij ali kilogramov.

Rezultati ne bodo vidni takoj. Najstnica morda niti ne bo opazila, da se je nekaj spremenilo. A dom, v katerem se telesa ne ocenjujejo, je eno redkih mest, kjer si lahko oddahne od pogleda, ki ga čuti povsod drugod.

Kje to ne velja

Rada bi bila poštena: starš ni edini vpliv in v najstniških letih pogosto niti ne najmočnejši. Vrstniki in zasloni imajo veliko moč. Lahko narediš vse prav, pa bo hči kljub temu nesrečna s svojim telesom, ker se ves dan primerja s sošolkami in z dekleti na zaslonu. O tem pišeta zapisa Telesa na družbenih omrežjih: kaj naredi nenehno primerjanje in Družbena omrežja in najstnice: primerjanje, ki ga ne vidiš. Dom ne more izbrisati sveta — lahko pa je protiutež.

Včasih nelagodje v telesu ni le vprašanje telesne podobe. Lahko je znak, da se je zgodilo kaj, o čemer dekle ne govori — neprijeten dotik, nadlegovanje, zloraba. Lahko je povezano z vprašanji o identiteti, ki jih najstnica šele odkriva; o tem piše zapis Ko ti najstnik pove, koga ima rad: spolna usmerjenost in podpora doma. Lahko pa ima tudi telesni vzrok — kožne težave, hormonske spremembe, bolečine — ki ga mora pogledati zdravnik. Če se zdi, da nekaj ni v redu, je bolje vprašati kot predvidevati.

In včasih gre slab odnos do telesa že v motnjo hranjenja. Takrat pogovori doma niso dovolj in je treba ukrepati. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod motnje hranjenja, na kaj biti pozoren, pa v zapisu, ki sem ga omenila na začetku.

Kdaj poiskati pomoč

Pomoč je smiselna, kadar se hči zaradi telesa umika iz dejavnosti, ki so ji bile pomembne, kadar se odnos do hrane spremeni, kadar govori o sebi z gnusom ali kadar se pojavi samopoškodovanje. Prvi naslov je osebni zdravnik ali pediater, ki lahko napoti naprej, in šolska svetovalna služba. Najstnica sama lahko brezplačno in anonimno pokliče TOM telefon na številki 116 111.

Če hči govori o tem, da ne želi več živeti, ali se samopoškoduje, ne čakaj: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur), v nujnih primerih 112.

Kadar se zdi, da se vzorci, o katerih sem pisala, vlečejo skozi celo družino — v tem, kako se govori o telesih, hrani, videzu —, je lahko v pomoč družinska terapija. V njej ni v središču »problem najstnice«, ampak to, kako se družina skupaj pogovarja in kaj ima vsak od članov pri tem v rokah.

Kaj si zapomni

• Telo se v puberteti pogosto spremeni prej, kot je dekle na to pripravljeno — in zgodnje zorenje prinese posebna tveganja.
• Najstnica se ne uči le iz tega, kar rečeš o njej, ampak tudi iz tega, kako govoriš o sebi.
• Pohvale za shujšanje in šale o telesu niso nedolžne. Dom, kjer se telesa ne ocenjujejo, je protiutež svetu, ki jih ocenjuje.
• Pozornost na to, kaj telo zmore, pomaga bolj kot prepričevanje, da je lepo.
• Če nelagodje traja, se kaže v hranjenju ali samopoškodovanju, poišči pomoč — najprej pri zdravniku.