Odhod od doma: kako se starš pripravi na prazno sobo

Konec avgusta. Na postelji je kup perila, zloženega na pol, ob vratih dve škatli z napisom »kuhinja« in »knjige«. Mama stoji na pragu sobe in drži odejo, ki je ni treba zlagati, ker jo bo hči itak stlačila v vrečo. »Mami, a lahko nehaš? Saj grem samo v Ljubljano.« Ima prav. In mama tega ne more razložiti nikomur, niti sebi: da ne gre za kilometre, ampak za to, da se nekaj končuje, česar ni nikoli zares opazila, dokler je trajalo.

Odhod otroka od doma je eden tistih prehodov, za katere imamo malo besed. Rojstvo ima obrede, poroka tudi, pogreb prav tako. Za dan, ko otrok odnese svoje škatle, imamo kvečjemu šalo o praznem hladilniku. Starši pa pogosto ostanejo s presenetljivo močnimi občutki — ponosom, olajšanjem, žalostjo, strahom in krivdo zaradi olajšanja — vse naenkrat.

O tem, kaj se zgodi s parom, ko otroci odidejo, sem že pisala v zapisu Prazno gnezdo: ko otroci odidejo in ostaneta dva neznanca. Ta zapis je o času pred tem in okrog tega: o zadnjem letu doma, o slovesu, o prvih tednih tišine, o sobi, ki ostane, in o tem, kako se starš na vse to pripravi, ne da bi otroku otežil odhod.

Odhod, ki se zgodi v obrokih

Po podatkih Eurostata mladi v Evropski uniji od staršev v povprečju odidejo pri približno 26 letih, v Sloveniji pa nekaj let pozneje. Pri nas zato odhod od doma redko pomeni en sam dan s škatlami. Bolj pogosto se zgodi v obrokih: najprej študentski dom ali soba v drugem mestu med tednom, ob petkih pa vrečka perila na zadnjem sedežu avtobusa. Nato poletje doma. Nato prvo stanovanje s sostanovalci. Nato morda vrnitev za nekaj mesecev. Nato zares.

Psiholog Jeffrey Arnett je za to obdobje skoval izraz nastajajoča odraslost (angl. emerging adulthood): leta med koncem najstništva in sredino dvajsetih, ko mladi niso več otroci, a se še ne doživljajo povsem kot odrasli. Raziskujejo, kdo so, menjajo študije, službe, stanovanja in odnose. Za starše to pomeni, da se tudi njihovo slovo dogaja v obrokih. Žalost, ki jo začutiš septembra, se vrne decembra, ko se otrok po praznikih spet odpelje, in junija, ko pove, da poletja ne bo preživel doma.

To je dobro vedeti, ker marsikoga preseneti. »Saj sem že preživela prvi odhod, zakaj me zdaj spet tako zadene?« Ker vsak obrok nekaj vzame. In ker vsak tudi nekaj prinese: otroka, ki se vrača drugačen.

Žalovanje, ki se začne pred odhodom

Mnogi starši opazijo, da jih žalost doleti že mesece prej. Ob zadnjem šolskem nastopu. Ob zadnjem skupnem dopustu, ko otrok že omenja, da prihodnje leto gre s prijatelji. Ob zadnjem prvem šolskem dnevu, ki to sploh ni več. Temu pravimo žalovanje vnaprej: čustva ob izgubi pridejo, preden se izguba zgodi.

To je čisto razumljivo, a ima past. Starš, ki žaluje vnaprej, lahko zadnje leto preživi tako, kot bi otrok že odšel — ali pa ga začne oklepati, da bi ujel, kar se izmika. Oboje otroku odvzame isto: starša, ki je prisoten zdaj, v tem letu, ki je še skupno.

Pomaga, če žalosti ne skrivaš, a je tudi ne naložiš otroku. »Malo mi je hudo, ko pomislim, da te prihodnje leto ne bo pri zajtrku. Hkrati sem ponosna, da greš.« To je dovolj. Otrok ne potrebuje zagotovila, da ti bo brez njega odlično. Potrebuje pa vedeti, da tvoja žalost ni njegova naloga. Kratko razlago tega, zakaj je prav ta korak v družinskem življenju tako zahteven, najdeš v bazi znanja pod geslom družinski življenjski cikel.

Zadnje leto doma: predaj, preden odide

Ena najbolj praktičnih priprav na odhod ni čustvena, ampak organizacijska. Veliko staršev do zadnjega dne doma opravlja stvari, ki jih bo otrok čez nekaj tednov moral znati sam: naroča ga k zdravniku, ureja njegove obrazce, pere, kupuje, se spominja rokov. Potem odide in se znajde v svetu, kjer mora vse to narediti prvič — hkrati z novim mestom, študijem in ljudmi.

Predaja v zadnjem letu doma koristi obema. Otrok se uči v varnem okolju, kjer napaka še ni katastrofa. Starš pa ima čas, da se navadi na to, da ga otrok vedno manj potrebuje za vsakdanje stvari — in da to ni zavrnitev, ampak uspeh.

Belgijski raziskovalci Evie Kins, Wim Beyers, Bart Soenens in Maarten Vansteenkiste so spremljali mlade odrasle ob odhodu od doma. Ugotovili so, da je za počutje mladih pomembno, ali odidejo, ker si tega sami želijo, ali ker se čutijo potisnjene ali dolžne — in da je k temu pomembno prispevala podpora avtonomiji s strani staršev: starši, ki so razumeli otrokov pogled, mu pustili izbiro in mu razložili svoje razloge, namesto da bi ga nadzorovali ali usmerjali s krivdo.

Predaja ni nič spektakularnega. Gre za sto majhnih trenutkov, v katerih se starš ugrizne v jezik in ne reče »daj, bom jaz«. Vsak od njih je majhna vaja v slovesu.

Zakaj se zadnje mesece pogosteje prepirata

Veliko staršev opazi, da je zadnje leto ali zadnje poletje pred odhodom presenetljivo napeto. Otrok je zbadljiv, se zapira, se upira pravilom, ki jih je leta sprejemal brez besed. Starši so užaljeni: »Prav zdaj, ko bi lahko preživeli lep čas skupaj.«

Ena od razlag, ki jo pogosto slišimo v družinski terapiji, je preprosta: od nekoga, ki te jezi, je lažje oditi kot od nekoga, ki ga imaš rad. Prepir ustvari razdaljo, ki jo odhod tako ali tako prinaša, le da jo naredi bolj obvladljivo. Ni nujno, da je to edini razlog, in ni nujno, da velja za vsako družino. Pomaga pa, da prepira ne bereš kot dokaz, da je odnos pokvarjen.

Kako bi to lahko zvenelo (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Lahko vsaj enkrat ne komentiraš, kdaj pridem domov? Septembra me tako ali tako ne bo.«
»Prav imaš. Septembra te ne bo. Mogoče je to tisto, kar me pravzaprav jezi.«
»… Kaj, da grem?«
»Ne, da greš, sem vesela. Da mi bo manjkalo. Pa ne vem, kam s tem, zato ti težim z uro.«
»Ok. Tudi meni je malo čudno.«

Ko starš ubesedi, kar je pod prepirom, pogosto odpre prostor tudi za otroka. Pri tem ne gre za to, da bi se morala o vsem strinjati ali da pravila nehajo veljati. Gre za to, da prepir ne postane edini jezik, v katerem si v zadnjih mesecih povesta, da sta si pomembna.

Prvi tedni: koliko stika je prav

Po odhodu nastopi vprašanje, ki ga večina staršev rešuje po občutku: kolikokrat poklicati? Je sporočilo vsak dan preveč? Kaj, če se ne oglasi tri dni?

Tu ni enega pravila. Raziskava, ki jo je vodila Karen Fingerman, je pokazala, da pogosta podpora odraslim otrokom — tudi pogost stik in pomoč — sama po sebi ni škodljiva; mladi odrasli, ki so je bili deležni več, so poročali celo o boljšem počutju. Odloča bolj to, kako stik poteka, kot to, kako pogosto.

• Naj ritem postavi on. Lahko se dogovorita za okvir (»javi se vsaj enkrat na teden«), znotraj tega pa naj pobuda vedno pogosteje prihaja od njega.
• Sprašuj o življenju, ne o nalogah. »Kako je s sostanovalci?« odpre več kot »Si oddal prijavo?«
• Ne rešuj domotožja takoj. Ko pokliče žalosten, je skušnjava velika, da skočiš v avto. Če ni nevarnosti, je pogosto bolj koristno, da ga poslušaš, poveš, da je domotožje normalno, in mu zaupaš, da bo zmogel. Domotožje v prvih tednih je pogosto in običajno mine.
• Ne pošiljaj svoje osamljenosti. Sporočilo »tako prazno je brez tebe« je iskreno, a lahko otroku naloži skrb za starša, ki je ne more nositi od daleč.

Kaj pa, če domotožje ne mine? Če se otrok po več tednih ne vključi, ne spi, ne hodi na predavanja ali zveni vedno bolj brezupno, to ni več samo domotožje. Takrat ga spodbudi, naj poišče svojega zdravnika ali študentsko svetovalnico, in bodi pozoren na znake stiske. O tem, kako se pogovarjati o duševnem zdravju z mladim človekom, sem pisala v zapisu Kako se z najstnikom pogovarjati o duševnem zdravju. Če kdaj omeni, da ne vidi smisla, ga vprašaj neposredno in poišči pomoč še isti dan: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (19.00–7.00), Samarijan 116 123 (24 ur), v nujnih primerih 112.

Soba, ki ostane

Prazna soba je pogosto prvo, kar starša zadene. Odprta vrata, plakati, ki jih nihče več ne gleda, postelja, ki ostane postlana. Nekateri starši se ji izogibajo tedne. Drugi jo že prvi vikend preuredijo v delovno sobo, ker ne prenesejo pogleda.

Obe skrajnosti nekaj povesta. Soba, ki ostane muzej, sporoča, da čakamo, da se vse vrne, kot je bilo. Soba, ki čez noč izgine, pa lahko otroku sporoči, da ni več prostora zanj — tudi če ni bilo tako mišljeno. Mladi, ki odhajajo v obrokih, sobo pogosto doživljajo kot varno točko, h kateri se vračajo, ko je zunaj preveč.

Najpreprosteje je vprašati. »Kaj bi rad, da ostane? Kaj lahko spraviva v škatle? Bi ti bilo prav, če bi tukaj čez pol leta naredila kotiček za šivanje, pa bi postelja ostala?« Tak pogovor je tudi vaja v novem odnosu: odločata skupaj, kot dva odrasla, ki si delita prostor.

Za starša pa je soba lahko tudi znak, da se odpira prostor zanj. Kaj si že dolgo odlagal, ker ni bilo časa ali prostora? Vprašanje, kdo si zdaj, ko vsakdanje starševstvo pojenja, je eno od osrednjih v tem prehodu — o tem sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?, kratko razlago pa najdeš tudi pod geslom prehod.

Ko se vrne za vikend

Prvi vikend doma je pogosto zmeden. Starši so se veselili tedne, otrok pa pride utrujen, se zapre v sobo, čez dan spi in zvečer odide k prijateljem. V nedeljo pospravi perilo in se odpelje. Starši ostanejo z občutkom, da so bili hotel.

Del zmede je v tem, da nihče ne ve, kakšna pravila zdaj veljajo. Je še otrok, ki se mora javiti, kdaj pride domov? Ali odrasel gost, ki mu ne gre nihče v besedo? Pravzaprav ni ne eno ne drugo. Je odrasel član družine, ki živi drugje — in za takega je treba pravila sestaviti na novo.

Pomaga, če se o tem pogovorita naravnost, ne prek molčečih zamer. Kaj pričakuješ ti (skupno kosilo v nedeljo, da pove, če ne bo prišel spat), kaj pričakuje on (da ga nihče ne sprašuje o vsakem koraku). Večina družin pride do dogovora, s katerim lahko živita oba. Dogovor pa pomeni tudi, da sprejmeš, da bo marsikateri vikend minil drugače, kot si si ga zamislil.

Če se otrok čez čas vrne domov za daljši čas — po študiju, po razhodu, med iskanjem službe —, to ni neuspeh. V Sloveniji je to pogost del poti. Smiselno pa je, da se tudi takrat dogovorita kot dva odrasla, ne da se samodejno vrneta v vlogi iz srednje šole.

Sorojenec, ki ostane doma

V družinah z več otroki se ob odhodu enega spremeni tudi vloga drugih. Mlajši sorojenec lahko izgubi zaveznika, ki je stal med njim in starši. Hkrati lahko nenadoma dobi vso starševsko pozornost, ki se je prej delila — kar je včasih lepo, včasih pa naporno. Nekateri mlajši otroci se odzovejo z umikom, drugi z jezo, tretji prevzamejo vlogo tistega, ki je odšel.

Pomaga, če ga vprašaš, kako je njemu, in če preveriš, ali se tvoja skrb za tistega, ki je odšel, ne preliva na tistega, ki je ostal. »Si že poklical brata?« je lahko popolnoma nedolžno vprašanje — ali pa znak, da mlajši postaja posrednik med vami. O tem, kako se otroci v družinah ujamejo v vloge, ki jih niso izbrali, sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?

Vaja: pismo prehodu

Vaja je za starša. Naredi jo lahko v zadnjih mesecih pred odhodom ali v prvih tednih po njem. Potrebuješ približno pol ure in nekaj, na kar lahko pišeš.

1. Zapiši tri stvari, ki se končujejo. Ne velike — vsakdanje. Zajtrk ob sedmih. Zvok ključa ob enajstih. Da veš, kdo so njegovi prijatelji.
2. Ob vsako zapiši, kaj si v njej dobival. Občutek, da si potreben? Mir, ker veš, da je doma? Ritem dneva?
3. Zapiši, kje bi to lahko dobil drugače. Ne kot nadomestek, ampak kot vprašanje: kdo ali kaj ti lahko da občutek povezanosti, ko otroka ni zraven?
4. Zapiši eno stvar, ki se šele začenja. V odnosu z otrokom in v tvojem življenju. Če ne najdeš ničesar, zapiši, kaj bi si želel, da bi se.
5. Pisma ne pošlji. Shrani ga in ga preberi čez pol leta. Opazil boš, kaj se je spremenilo in kje še ostaja praznina, ki potrebuje pozornost.

Kje ta pogled ne drži

Vse, kar sem zapisala, predpostavlja dokaj običajen odhod: otrok gre študirat ali delat, odnos je v osnovi dober, starš pa ima ob sebi še druge vezi. Ni vedno tako.

Kadar je odhod olajšanje. Če so bila zadnja leta polna napetosti, nasilja ali zasvojenosti, starš ob odhodu ne čuti žalosti, ampak olajšanje — in ga je potem pogosto sram. Olajšanje ni znak, da nisi dober starš. Je pa znak, da v odnosu ostaja nekaj nerazrešenega, kar se z odhodom ne bo samo uredilo.

Kadar otrok odide v sporu. Ko otrok odide z loputanjem vrat in se mesece ne oglasi, nasveti o pogostosti stikov nimajo veliko smisla. Takrat gre za vprašanje, kako popraviti pretrgano vez — o tem govori zapis Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Kadar je praznina večja od sobe. Za večino staršev je obdobje po odhodu težko, a obvladljivo. Raziskave o tako imenovanem sindromu praznega gnezda kažejo, da se večina staršev sčasoma dobro prilagodi, težje pa je tistim, pri katerih je bila starševska vloga skoraj vsa njihova identiteta. Če pa žalost po več mesecih ne popušča, če ne spiš, nimaš volje do ničesar in se ti zdi, da je življenje izgubilo smisel, to ni več samo prehod. Takrat se obrni na osebnega zdravnika in poišči strokovno pomoč. Kratko razlago pojma najdeš pod geslom prazno gnezdo.

Kadar otrok ne more oditi. Pri nekaterih mladih je odhod od doma zaradi bolezni, razvojnih posebnosti ali finančnih razmer odložen ali drugačen. Takrat vprašanje ni, kako se pripraviti na prazno sobo, ampak kako ohraniti prostor za odraslost tudi pod isto streho. To je tema zase.

Če se v družini ob odhodu vse zatakne — starša se oddaljita, mlajši otrok se zapre, odnos z odhajajočim se ruši —, lahko pomaga družinska terapija, v kateri se ta prehod pogleda kot naloga cele družine, ne le enega človeka. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo pri takšnih prehodih delam s pari in družinami. Za tiste, ki jih zanima, kako se vzorci slovesa prenašajo skozi generacije, je smiselno tudi daljše srečanje z genogramom Pogled v preteklost — pogosto se izkaže, da starš ob odhodu otroka podoživlja tudi svoj lastni odhod od doma.

Kaj si zapomni

• V Sloveniji mladi od doma pogosto odhajajo v obrokih — tudi starševska žalost se zato vrača v valovih in to je normalno.
• Žalovanje se pogosto začne pred odhodom. Lahko ga deliš z otrokom, a ne smeš ga naložiti nanj.
• Zadnje leto doma je čas za predajo opravil: prvič skupaj, drugič ob tebi, tretjič sam.
• Pri stikih šteje bolj kako kot kolikokrat. Naj ritem postavi otrok, ti pa ostani na voljo.
• Če žalost po več mesecih ne popušča, to ni več le prehod — poišči pomoč zase.