Mačeha, očim: vloga brez navodil

»Ti mi ne boš govoril, kdaj grem spat. Nisi moj oče.« Enajstletnik zaloputne vrata sobe. Moški na hodniku obstane s telefonom v roki; ura je 22.40, jutri je šola, otrokova mama dela do polnoči. Ima prav on, ker je pozno? Ima prav fant, ker res ni njegov oče? In kaj zdaj: potrka, pusti, pokliče njo?

Za skoraj vsako družinsko vlogo obstaja nekakšen scenarij. Kaj dela mama, kaj oče, kaj babica, vemo vsaj približno, tudi kadar se s tem scenarijem ne strinjamo. Za človeka, ki živi z otrokom svojega partnerja, scenarija ni. Ameriški sociolog Andrew Cherlin je že leta 1978 ponovno poroko opisal kot »nedokončano institucijo«: družba zanjo nima izdelanih pravil, pričakovanj, včasih niti besed. V slovenščini imamo mačeho in očima, a prva beseda zveni kot iz pravljice, druga kot iz uradnega spisa, in marsikdo zase ne uporablja nobene.

O tem, kako je sestavljena družina zgrajena in zakaj potrebuje leta, govori zapis Sestavljena družina: zakaj »moji, tvoji, najini« potrebujejo čas. Tu me zanima ožje vprašanje: kaj je pravzaprav naloga novega partnerja do otrok, kdo sme komu reči »ne« in kam v vsem tem sodi otrokov drugi starš.

Vloga, ki ji manjka scenarij

Kjer scenarija ni, ga vsak napiše po svoje. Novi partner si lahko predstavlja, da bo otroku »kot oče« ali »druga mama«. Starš si morda želi predvsem pomoč pri vsakdanu. Otrok si ni želel nikogar. Drugi starš se boji, da ga bo kdo zamenjal. Štirje ljudje, štirje različni opisi istega delovnega mesta, in nihče jih ni izrekel na glas.

Na vlogo pritiskajo še zgodbe, ki jih nosimo iz otroštva. Mačeha je v pravljicah zlobna skoraj brez izjeme, in ženske, ki se znajdejo v tej vlogi, pogosto opisujejo, da se trudijo dvojno, samo da ji ne bi bile podobne. Od ženske v hiši se poleg tega še vedno pričakuje, da bo skrbela: kuhala, vozila, vedela, kdaj je govorilna ura. Raziskovalca Lawrence Ganong in Marilyn Coleman v pregledu raziskav ugotavljata, da je vloga mačehe v povprečju zahtevnejša od vloge očima prav zaradi tega razkoraka: veliko odgovornosti, malo priznane avtoritete in zraven še otrokova mama, ki je praviloma zelo prisotna. Od očima se pričakuje manj nege in več »reda«, kar ima svojo past; o njej več pri disciplini.

Kaj ta vloga ni: nadomestni starš

Najbolj uporabna izhodiščna misel je preprosta: otrok starše že ima. Tudi kadar eden od njiju živi daleč, se redko oglasi ali ga ni več med živimi, je njegovo mesto v otroku zasedeno. Kdor poskuša sesti nanj, otroka postavi pred izbiro, ki je ne more opraviti brez občutka izdaje.

Tudi pravno je to mesto razmejeno. Po slovenski družinski zakonodaji starševska skrb pripada staršema; partner starša je s skupnim življenjem ali poroko ne dobi samodejno. Kaj to pomeni v konkretnih položajih, pri zdravniku, v šoli ali na potovanju, je vprašanje za center za socialno delo ali pravnika, ne za blog. Za vsakdan pa je sporočilo enako psihološkemu: novi partner ni tretji starš.

Kaj potem je? Raziskave in klinični opisi poznajo več vlog, ki delujejo: odrasli prijatelj, nekdo kot naklonjena teta ali stric, mentor, »še en odrasel, ki mu je mar zame«. Skupno jim je, da ne tekmujejo z nikomer in da jih otrok lahko sprejme, ne da bi komu kaj vzel. Katero ime dobi ta odnos in kako otrok odraslega kliče, naj izbere otrok. Ime ni merilo bližine: otrok, ki očima vse življenje kliče po imenu, mu je lahko bližje kot tisti, ki so ga naučili reči »ati«.

Najprej odnos, potem pravila

Psiholog James Bray je v večletni raziskavi spremljal družine z očimom in ugotovil, da sta prvi dve leti praviloma najbolj nemirni. V tem času so jo slabše odnesli očimi, ki so hitro prevzeli vzgojo in discipliniranje. Bolje je šlo tistim, ki so najprej predvsem spremljali: vedeli so, kje je otrok, kaj ga zanima, s kom se druži, kdaj ima tekmo, v vzgojo pa se niso vtikali. Šele pozneje, ko je odnos že stal, se je toplo in dosledno starševanje očima povezovalo z boljšim počutjem otrok.

Podobno so ugotovili Ganong, Coleman in sodelavci, ko so mačehe, očime in otroke spraševali, kaj je odnos zgradilo. Najbolje je delovalo nekaj neuglednega: čas na štiri oči ob nečem, kar je izbral otrok. Vožnja na trening, skupno popravljanje kolesa, serija, ki jo gledata samo onadva. Pomembno je bilo, da se to ni končalo, ko se je odrasli vselil. Tisti, ki so si za odnos prizadevali samo v času zmenkov, potem pa prešli na »zdaj sem del družine in tu veljajo pravila«, so naklonjenost hitro zapravili.

Papernow to strne v načelo, ki si ga je vredno zapomniti: najprej povezanost, potem popravljanje. Odnos je račun, s katerega disciplina dviguje. Starš ima na njem leta pologov; novi partner začne pri ničli.

Disciplina: kdo reče »ne«

Tu se pari najpogosteje zapletejo, in zaplet ima značilno obliko. Novi partner, ki otroka gleda od zunaj, vidi, kje starš popušča: prepozno spanje, nepospravljena soba, ton, ki ga sam ne bi dovolil. Starš, ki otroka pozna od rojstva in nosi še krivdo zaradi ločitve, vidi, koliko je otrok že prestal. Prvi zato pritiska k strogosti, drugi k razumevanju. Bolj ko eden zateguje, bolj drugi popušča, in obratno. Papernow to šteje med pet značilnih izzivov sestavljenih družin: starševske naloge odrasla razdvojijo, namesto da bi ju povezale.

Raziskave so glede izhoda precej enotne. Dokler novi partner z otrokom nima trdnega odnosa, naj disciplina ostane pri staršu: starš postavlja pravila, starš izreka posledice. Novi partner pravila, o katerih sta se odrasla dogovorila, uveljavlja v imenu starša, tako kot to počne varuška ali teta, ki pazi otroka: »Dogovor z mamo je, da je telefon ob devetih v kuhinji.« Ne »jaz sem rekel«, ampak »dogovor je«.

Razlika je majhna v besedah in velika v učinku. Otrok se lahko upira pravilu, ne da bi se moral upirati človeku. In novi partner ni postavljen v boj, ki ga ne more dobiti, ker nima ne zgodovine ne mandata.

Pomemben je tudi slog. Strog, ukazovalen pristop brez topline, ki ga psihologija imenuje avtoritaren, pri mačehah in očimih po opisih Papernow skoraj vedno škodi odnosu. Topel in hkrati jasen pristop deluje, a šele, ko je odnos zgrajen. Razliko med njima opisuje vnos starševski slogi, o tem, kako meje postaviti tako, da odnos preživi, pa pišem v zapisu Kako postavljati meje najstniku, ne da bi izgubil stik.

Kaj mora narediti starš

Veliko nasvetov za mačehe in očime spregleda, da je ključ pri nekom drugem. Položaj novega partnerja v hiši določa starš.

Prva naloga starša je pooblastilo, izrečeno pred otrokom: »Ko me ni, velja to in to, in Maja pazi, da drži.« Brez tega stavka je vsak poskus novega partnerja, da uveljavi pravilo, samovolja; z njim je podaljšek starševe besede.

Druga naloga je, da partnerja ne razveljavi pred otrokom. Če se s tem, kar je naredil, ne strinja, to pove pozneje, na štiri oči. Otrok, ki vidi, da se odrasla glede njega razhajata, bo to razpoko uporabil, ne iz hudobije, ampak ker bi to naredil vsak otrok. O tem, kaj nesoglasja odraslih pomenijo otroku, je več v zapisu Prepir pred otroki: kdaj škodi in kako ga popraviti.

Tretja naloga je najtežja: ostati otrokov starš. To pomeni disciplino res prevzeti, ne pa je prepustiti partnerju in ga potem kritizirati. Pomeni tudi otroku ohraniti čas, ki je samo njegov, in prostor, kjer lahko pove, da mu novi partner ni všeč, ne da bi bil zato kaznovan ali prepričevan. Starš, ki otrokove pritožbe posluša, s tem ne izdaja partnerja. Otroku kaže, da ga ni izgubil.

Če ima novi partner tudi svoje otroke, se doda vprašanje pravičnosti. Nihče ne čuti do partnerjevega otroka enako kot do svojega in tega pred sabo ni treba skrivati; treba pa je paziti, da pravila in ugodnosti v hiši niso različna za »moje« in »tvoje«. Kako otroci doživljajo neenako obravnavo, opisujem v zapisu Najljubši otrok: tiha neenakost v družini.

»Nisi moj oče«: kaj odgovoriti

Stavek iz uvoda prej ali slej sliši skoraj vsak, ki živi s partnerjevim otrokom. Boli, ker je resničen. In prav zato je najboljši odgovor ta, da mu pritrdiš. Naslednji dan, ko se je prah polegel, bi pogovor lahko potekal takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včeraj si rekel, da nisem tvoj oče.«
»Ker nisi.«
»Res je. Nisem in ne bom. Očeta imaš.«
»Zakaj mi potem ukazuješ?«
»Ne ukazujem v svojem imenu. Z mamo sta se dogovorila, da je ob šolskih dneh luč ugasnjena ob pol desetih. Ko je ni doma, pazim, da to drži.«
»In če ne ubogam?«
»Potem ji povem, in to uredita vidva.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi troje. Odrasli ne tekmuje z očetom, zato otroku očeta ni treba braniti. Pove, od kod ima besedo: od mame, ne iz lastne pomembnosti. In posledico vrne tja, kamor spada. Otrok bo verjetno še vedno zavil z očmi. A stavek »nisi moj oče« je izgubil moč, ker mu nihče ne ugovarja.

Bivši partner: tretji odrasli v zgodbi

Otrokov drugi starš je del sestavljene družine, tudi če ni nikoli prestopil praga. Njegova pravila veljajo velik del otrokovega tedna, njegovo mnenje o novem partnerju otrok čuti, in njegova bolečina ob tem, da z njegovim otrokom zdaj živi nekdo drug, je resnična, tudi kadar se kaže kot zbadanje.

Za mačeho ali očima iz tega sledi nekaj pravil, ki jih je lahko povedati in težko držati:

• Dogovarjata se starša. O urnikih, šoli, zdravniku in denarju se pogovarjata otrokova starša. Novi partner v teh pogovorih ni pogajalec in ne piše sporočil v partnerjevem imenu, tudi če bi jih znal napisati bolje.
• Pred otrokom nič slabega. Otrok je na pol sestavljen iz drugega starša. Vsako pripombo o njem sliši tudi kot pripombo o sebi.
• Brez tekmovanja. Boljša večerja, dražje darilo, bolj zabaven konec tedna: otrok tekmo opazi in se v njej počuti kot nagrada, ne kot otrok.
• Jeza gre k partnerju, ne k otroku. Če te partnerjev bivši partner spravlja ob živce, je to pogovor za vaju dva, zvečer, za zaprtimi vrati.

Posebno mesto ima starš, ki je umrl. Mačeha ali očim, ki pride v družino po smrti, ne tekmuje z živim človekom, ampak s spominom, ki ne more razočarati. Otroku pomaga, če o mami ali očetu sme govoriti, če fotografije ostanejo na steni in če novi odrasli zmore reči: »Povej mi kaj o njej.«

Kako starša po razhodu ostaneta tim, je tema zapisa Sostarševstvo po razhodu: kako ostati tim, ko nista več par; kratek opis pojma je v bazi znanja pod geslom sostarševstvo.

Čustva, ki jih nihče ne napove

O tem se govori najmanj. Novi partner lahko ob otroku čuti stvari, ki se mu zdijo nedopustne. Ljubosumje, ko partner cel večer posveti hčeri. Zamero, ker se dopust načrtuje okoli urnika nekoga tretjega. Olajšanje, ko otroci odidejo k drugemu staršu, in takoj za njim krivdo. Spoznanje, da partnerjevega otroka nima rad tako, kot je pričakoval, in strah, da to nekaj pove o njem.

Ne pove. Ljubezen do otroka, ki ga nisi ne rodil ne spremljal od začetka, ni dolžnost in se je ne da izsiliti; včasih pride čez leta, včasih ne. Dolžnost je nekaj drugega: spoštovanje, pravičnost, zanesljivost. Otrok ne potrebuje, da ga novi odrasli ljubi. Potrebuje, da je ob njem varen, da je obravnavan pošteno in da mu nihče ne jemlje starša.

Ta čustva postanejo težava, kadar nimajo kam. Novi partner jih staršu težko pove, ker zvenijo kot napad na otroka; prijateljem težko, ker »saj si vedel, v kaj greš«. Zato se rada naberejo in pridejo ven kot hladnost ali kot izbruh zaradi malenkosti. Pomaga, če se v paru dogovorita, da sme novi partner povedati, kako mu je, ne da bi starš to slišal kot obtožbo otroka, in da sme starš povedati, kako je biti na sredi, ne da bi partner to slišal kot zavrnitev.

Vaja: opis delovnega mesta

Vaja je za oba odrasla skupaj. Vzemita si pol ure, ko otrok ni doma.

1. Vsak zase na list dokončajta tri stavke. Novi partner: »Tvojemu otroku bi rad bil …«, »Moja naloga pri njem je …«, »Ni pa moja naloga …«. Starš iste stavke napiše o partnerju: »Želim, da si mojemu otroku …« in tako naprej.
2. Liste si preberita naglas, brez komentarjev in popravkov. Samo poslušajta, kje se opisa ujemata in kje ne.
3. Izberita eno razhajanje in se pogovorita o njem. Ne o vseh, o enem.
4. Dogovorita se za največ tri hišna pravila, na katera sme novi partner paziti, ko starša ni, in za stavek, s katerim to naredi (»Dogovor je, da …«). Vse drugo ostane pri staršu.
5. Starš pravila pove otroku sam, v navzočnosti partnerja. Čez mesec dni se usedita še enkrat in preglejta, kaj drži in kaj je treba spremeniti.

Če so stavki za četrti korak trd oreh, so v bazi znanja stavki za postavljanje meja, ki jih lahko prilagodita.

Kje ta navodila ne veljajo

»Disciplina ostane pri staršu, novi partner gradi odnos« je dobro izhodišče, ne zakon.

Ne velja enako, kadar je otrok zelo majhen in v njegovem življenju drugega starša skoraj ni. Otrok, ki je mačeho ali očima dobil pri dveh letih, ga po letih skupnega življenja pogosto doživlja kot starša v vsem razen v imenu, in umetno vzdrževanje razdalje bi bilo tam bolj škodljivo kot koristno. Merilo je otrok, ne pravilo.

Ne velja pri odraslih otrocih. Tam discipline sploh ni; ostane vprašanje, ali se dva odrasla človeka, ki ju veže tretji, zmoreta spoštovati. Pričakovanje bližine je tu še manj upravičeno.

Ne reši položaja, v katerem starš discipline ne prevzame. Če starš pravil ne postavlja in hkrati novemu partnerju ne dovoli nobene besede, to ni vprašanje vloge mačehe ali očima, ampak vprašanje para, in tja ga je treba nesti.

In ne velja, kadar gre za varnost. Če je otrok v nevarnosti, vsak odrasel v hiši ukrepa takoj, ne glede na to, čigav je. Velja tudi obratno: če se otrok novega partnerja boji ali je ta do njega grob, poniževalen ali nasilen, to ni vzgojni slog. Starš je dolžan otroka zaščititi. Pomoč nudijo center za socialno delo, SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 in policija na 113, otroci in mladostniki pa lahko sami pokličejo TOM telefon 116 111.

Kadar se par vrti v istem prepiru o otrocih in ne najde izhoda, je smiselno poiskati pomoč. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam s pari in družinami v živo v Ljubljani. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas ob takih prepirih zanima tudi, kaj se v odraslem prebudi: človek, ki ga otrokov »nisi moj oče« zadene pregloboko, je bil pogosto že kdaj prej nekje odveč.

Kaj si zapomni

• Za vlogo mačehe ali očima ni družbenega scenarija, zato si ga morata odrasla napisati sama, in to na glas.
• Novi partner ni nadomestni starš. Deluje vloga odraslega, ki mu je mar in ki z nikomer ne tekmuje.
• Najprej odnos, potem pravila. V prvih letih disciplina ostane pri staršu; novi partner pazi na dogovore v njegovem imenu.
• Položaj novega partnerja določa starš: s pooblastilom pred otrokom in s tem, da ga pred otrokom ne razveljavi.
• Otrokov drugi starš ostane otrokov starš. Dogovarjata se starša, pred otrokom pa se o njem govori spoštljivo.